Prehod skozi streho ali steno: razlika, vrste in montaža

Izdelke še vedno pripravljamo.

Lahko pa si ogledate tudi druge kategorije.

Prehod skozi streho ali steno: razlika, tipi in montaža

Vsak kondenzacijski kotel mora nekam odvajati dimne pline – ravno na mestu, kjer dimovod zapusti obodno konstrukcijo stavbe, pa se pojavi eden od najkritičnejših detajlov celotne inštalacije. Prehod skozi streho ali steno ni zgolj »luknja v zidu«, temveč gradbeno-tehnična vozlišča, ki mora hkrati reševati tesnost pred vodo, toplotno dilatacijo, statično sidranje cevi, požarno varnost in v nekaterih primerih tudi kondenzat. Slabo rešena prehodnica se bo pokazala kot uhajanje vode v stavbo, uhajanje dimnih plinov v bivalni prostor ali izbočenje ometa okoli cevi – in vse to se običajno pokaže šele po prvi zimi, ko je popravilo dražje in bolj boleče.

V tem članku si bomo pogledali, v čem se razlikuje prehod skozi streho od prehoda skozi steno, kakšne vrste prehodov obstajajo, kako se dimenzionirajo, kakšen material in dodatna oprema je treba izbrati ter kako poteka celotna montaža v praksi. Če vas zanima tudi, kateri sistem odvajanja dimnih plinov izbrati pred samim prehodom, priporočamo, da si ogledate teme Koaksialni vs. dvojcevni sistem odvajanja dimnih plinov ali Vodoraven vs. navpičen odvod dimnih plinov v našem Znanstvenem centru.

Zakaj je prehod tehnično kritična točka?

Kondenzacijski kotel deluje s temperaturami dimnih plinov običajno v razponu 40–80 °C, kar je bistveno nižje kot pri starih atmosferskih kotlih (180–250 °C). To ima ključen vpliv: dimni plini so vlažni, vsebujejo kondenzat in imajo le malo vzgona. Zato mora biti prehodna rešitev zasnovana tako, da ne pride do hlajenja dimnih plinov pod rosišče neposredno v konstrukciji (ali če že, da se kondenzat odvaja), hkrati pa voda od zunaj – dež, sneg, kondenzacija na hladni cevi – ne more pronicati v notranjost.

Za razliko od prehoda pri trdnem gorivu ali plinskem porabniku brez kondenzacije imamo torej kombinacijo dveh nevarnosti: vlažnost od znotraj (kondenzat dimnih plinov) in od zunaj (atmosferska voda). Obe moramo rešiti hkrati.

Z vidika gorljivosti gradbenih materialov je pomembna tudi vrsta konstrukcije – ali gre za negorljivo betonsko/zidano konstrukcijo ali za leseno strešno konstrukcijo. Za kondenzacijske kotle z nizko temperaturo dimnih plinov ni požarni odmik tako kritičen kot pri kaminu, vendar še vedno velja, da lahko dimovod s temperaturo 80 °C pri okvari ali napaki dimenzioniranja doseže višje temperature, zato je treba upoštevati normativne zahteve.

Prehod skozi streho vs. prehod skozi steno: osnovna razlika

V praksi se zdi, da je to samo vprašanje smeri – gor ali vstran. V resnici pa gre za dve konstrukcijsko različni rešitvi z različnimi zahtevami glede tesnosti, statičnosti in odvodnjavanja kondenza.

Prehod skozi streho (navpični odvod)

Pri vertikalnem odzračevanju dimovodna cev skozi strešno kritino ali ravno streho izteka v prosto atmosfero nad nivojem strehe. Prednost je naravna vzgonska sila – dim se dviga in veter nad streho ustvarja podtlak, ki podpira odvod. Slabost je bolj zapleteno pločevinasto premazovanje in potreba po reševanju prehoda skozi več plasti strešne obloge (gont, toplotna izolacija, parna zapora, kritina).

Kritične zahteve za strešno prehodno enoto:

Višina ustja nad nivojem strehe: pri poševnih strehah najmanj 0,5 m nad grebenom ali nad ravnino strehe na mestu izstopa (natančne zahteve določa STN EN 13384 in lokalni predpis), pri ravnih strehah najmanj 1,0 m nad atiko
Kovinska obloga/manšeta mora biti združljiva s tipom kritine (strešniki, pločevina, folija)
V mestu prehoda skozi toplotno izolacijo dimovod ne sme prenašati toplote v izolacijo (zračni prostor ali negorljiva polnitev)
Kondenzat mora biti speljan proti viru toplote, ne sme se zadrževati v konstrukciji

Prehod skozi steno (vodoraven ali poševni odvod)

Pri vodoravnem ali rahlo poševnem odhodu dimovod prehaja skozi obodno steno stavbe in se izteka na fasadi. Montaža je praviloma enostavnejša – ena odprtina v steni, brez strešne kritine, brez špirovcev. Pomanjkljivosti so omejitve položaja ustja na fasadi (najmanjše razdalje od oken, vrat, dovoda zraka, stopnic, sosednjih stavb) in potreba po pravilnem naklonu cevi navznoter, da kondenzat odteka proti kotlu.

Kritične zahteve za stensko prehodno ploščo:

Nagib dimovoda proti kotlu: najmanj 3 %, priporočljivo 5 % (torej 3–5 cm na 1 m dolžine), da kondenz ne izteka ven in ne zmrzne pozimi
Najmanjša višina ustja nad terenom: 0,3–0,5 m (odvisno od lokalnih predpisov in proizvajalca kotla)
Najmanjša vodoravna razdalja od oken, vrat in prezračevalnih odprtin: običajno 0,5–1,0 m (glede na standard in proizvajalca)
Iztok ne sme usmerjati neposredno proti sosednji stavbi na razdalji manj kot 2 m.
Prehod skozi steno mora biti trajno zatesnjen s fleksibilnim tesnilom in oplaščeno tako, da voda ne teče v steno

Vrste prehodov – pregled in njihovo uporabo

Na trgu je na voljo več vrst prehodnih elementov. Izbira je odvisna od materiala stene/strehe, vrste kritine, premera dimovodne cevi in od tega, ali gre za koaksialni (60/100 ali 80/125 mm) ali dvocevni sistem.

1. Enostavna prehodna manšeta (zidna stena)

Najosnovnejši tip – jeklena ali nerjavna manšeta, ki se vstavi v izvrtano ali izsekano odprtino v zidu. Notranji premer manšete ustreza zunanjemu premeru dimnika ali njegove zaščitne cevi. Okrog manšete se zatesni s trajno elastičnim tesnilom, odpornim na temperature (silikon na osnovi acetata), z zunanje strani pa se vgradi pločevina, ki preprečuje vdor vode vzdolž spoja. Primerna za koaksialne sisteme 60/100 mm in 80/125 mm pri prehodu skozi masivno steno debeline do približno 500 mm.

2. Prelaz s toplotno izolacijo (debela stena, izolacija)

V primeru, da je stena izolirana s kontaktnim sistemom za izolacijo ali ima debelino več kot 400–500 mm, je priporočljivo uporabiti podaljšano prehodno cev z integrirano toplotno izolacijo ali pa oviti dimnik z mineralno volno na mestu prehoda. Razlog: pri prehodu skozi debelo hladno konstrukcijo pride do ohlajanja koaksialnega dimnika, zunanji zračni plašč se navlaži zaradi kondenzacije in voda lahko teče v steno. Podaljšana prehodna cev z izolacijo to preprečuje.

3. Strešna prehodna enota za poševno streho (z manšeto za kritino)

Za prehod skozi poševno streho obstajajo posebni kompleti za prehod, ki jih sestavljajo:

jeklenega ali aluminijastega podnožja, oblikovanega za montažo pod strešnike ali pod kovinsko kritino
Fleksibilne ali toge tesnilne manšete okoli dimovodne cevi
zaključnega pokrova z dežnim pokrovčkom ali mrežico proti pticam

Kotlovi kotli morajo ustrezati naklonu določene strehe (proizvajalci ponujajo nastavljive prehodke v razponu 15–50° ali fiksne komplete za določene naklone). Pozor: za kondenzacijski kotel s koaksialnim sistemom večina takšnih prehodkov omogoča navpičen izhod dimovoda neposredno nad nivo strehe.

4. Prelaz za ravno streho (teraso, azbestno-cementno kritino)

Ploski strehi zahtevajo prehod s manšeto, kompatibilno s strešno folijo (PVC, TPO, EPDM) ali z asfaltnimi trakovi. Običajno gre za nerjavno ali pocinkano prehodno cev s prirobo, na katero se privaruje ali laminira strešna folija. Višina cevi nad streho mora upoštevati snežno obremenitev – v gorskih predelih Slovenije lahko sneg doseže 80–120 cm, kar pri neprimerni kratki prehodki povzroči zasipanje ustja dimnika s snegom.

5. Kombinirana prehodna spojka za dvocevni sistem

Pri sistemih LAS (ločene cevi za dimne pline in za sesalni zrak) morata obe konstrukciji prehajati dve samostojni cevi – običajno 80 mm vsaka. Obstajajo dvojni prehodi z obema odprtinama v enem zidu, vendar je bolj običajno rešitev vrtanje dveh ločenih odprtin. Če se uporablja razdelilni kos, kot je na primer Protherm člen razdelilni Ø 2 x 80 mm R2KP, potem se razvejanje zgodi še pred steno in obe cevi prehajata skozi konstrukcijo vzporedno druga poleg druge. Razmak med odprtinama mora biti zadosten (najmanj 30 mm od roba odprtine do roba odprtine), da se ne bi porušila statika stene.

Materiali in dimenzije: kaj je resnično odločilno

Material dimovoda in prehodnice mora biti združljiv. Pri kondenzacijskih kotlih se najpogosteje uporablja:

PP (polipropilen) – najpogostejši material za kondenzacijske kotle, odporen na kondenzat in šibke kisline, lahek, enostaven za oblikovanje, tipična maksimalna delovna temperatura 120 °C (kratkoročno 160 °C)
Nerez (AISI 304 ali 316L) – uporablja se pri višjih temperaturah ali pri priključitvi na stare nerjaveče dimovodne cevi, dražji, težji, vendar trajnejši pri mehanskem obremenjevanju
Aluminij – nekateri proizvajalci (npr. Protherm, Vaillant) dobavljajo originalne koaksialne komplete iz aluminija, združljive izključno s svojimi kotli
PPs (PP s jekleno ojačitvijo) – kombinacija za dolge jaške in navpične dimovodne cevi

Premer prehodne cevi mora ustrezati premeru dimovodne cevi. Za koaksialne sisteme obstajata dva pogosta formata: 60/100 mm (notranji premer za dimne pline 60 mm, zunanji premer zračne cevi 100 mm) in 80/125 mm. Za nekatere kotle je mogoče uporabiti originalni adapter, na primer Protherm adapter za dimovodne cevi 60/100 mm A1KP ali za večji sistem Protherm adapter za dimovodne cevi 80/125 mm A25KP, ki zagotavljata pravilno priključitev na izhod kotla pred samo prehodno cevjo.

Več o tem, kako izbrati pravi premer, najdete v temi Kateri premer dimnika potrebujem: 60/100 ali 80/125 mm v našem Znanstvenem centru.

Postopek montaže prehoda skozi steno korak za korakom

V praksi poteka montaža prehoda skozi steno pri koaksialnem dimovodu (na primer za kondenzacijski kotel Protherm Panther ali Leopard) tako:

Priprava odprtine

Odprtina se izvrta s kronskim svedrom premera 20–30 mm večjega od zunanjega premera koaksialnega dimnika (torej za sistem 60/100 mm premer odprtine približno 120–130 mm). Odprtina mora imeti rahlo padajoč naklon proti zunanjosti – torej naklon 3–5 % od notranjosti proti zunanjosti. To ni naklon zaradi kondenza (ta mora iti noter), ampak zaradi deževnice, ki bi lahko vdrla z zunanje strani v prostor med cevjo in steno. Z drugimi besedami: os odprtine ni popolnoma vodoravna, ampak rahlo pada navzven, cev pa se v odprtino vstavi s padcem 3–5 % navznoter.

Pogosto nesporazum: odprtina v steni je lahko izvrtana vodoravno, vendar mora biti cev nastavljena s naklonom proti kotlu. Ta naklon se doseže z nastavljivimi konzolami.

Vgradnja prehodne manšete

V odprtino se vstavi prehodna manšeta (nerjavna ali PP), po potrebi pa se notranjost odprtine obloži z kosom mineralne volne debeline 20–30 mm (nevarljiv material razreda A1). Manšeta se prosto potisne tako, da štrli iz stene na obeh straneh za 10–20 mm. Razmik med manšeto in zidom se zatesni s trajno elastičnim silikonom ali akrilatom, odpornim na visoke temperature. V primeru debele stene (več kot 400 mm) se uporabi podaljšana manšeta po meri.

Vstavljanje koaksialne cevi

Koaksialni cev se vstavi skozi manšeto iz notranjosti. Dolžina zunanjega dela (izhod na fasadi) je odvisna od proizvajalca kotla in lokalnih zahtev - običajno 100–200 mm za površino stene. Cev se pritrdi s konzolo ali objemko, da ne bo izpostavljena vibracijam zaradi vetra ali kotla.

Če je inštalacija krajša (kotel blizu stene), se lahko uporabi originalna vodoravna sestava, npr. Protherm vodoravna sestava 60/100 mm – 0,8 m S1KP, ki vsebuje vse potrebne dele za odvod skozi steno v enem paketu, vključno s terminalom.

Zunanje pločevinasto obloga in tesnilo

Z zunanje strani se namesti zaščitna rozeta ali oplaščenje, ki prekrije prostor med cevjo in površino fasade. Rozeta mora biti zatesnjena s silikonom, da voda ne teče za oblogo. Ustje dimovoda mora biti zaključeno z originalnim zaključnim elementom proizvajalca kotla – ti elementi imajo rešeno zaščito pred dežjem, mrežo proti pticam in pravilno geometrijo iztoka dimnih plinov.

Preskus tesnosti

Po montaži se kotel spusti in se preveri prerez: priložena roka (morda vžigalica) odkrije morebiten uhajanje hladnega ali toplega zraka. Kondenzat pri prvem zagonu lahko izteka iz ustja – to je normalno. Če kondenzat kaplja iz spoja znotraj prostora, gre za napačen naklon ali netesen spoj.

Postopek montaže strešne prehodnice – specifični koraki

Montaža strešne prehodke je zahtevnejša in praviloma zahteva sodelovanje inštalaterja s kleparjem ali krovcem. Postopek se razlikuje glede na vrsto kritine:

Šotorska streha s strešniki

Najprej se izbere ena ali več strešnikov na mestu načrtovanega izhoda. Pod izbrane strešnike se vstavi osnovna prehodna manšeta iz aluminija ali jekla z oljnim ali aluminijastim obrobkom – ta se oblikuje okoli bližnjih strešnikov, da prepreči vdor vode. Cev dimovoda se vstavi skozi manšeto in pritrdi s prirobnico. Nad cevjo se vrnejo okoliški strešniki. Končni izhod dimovoda mora biti opremljen s protidelno kapo, ki je sestavni del večine strešnih prehodnih kompletov. Pri kondenzacijskih kotlih z navpičnim odvodom (dimovod se odpira naravnost navzgor) se koaksialni izhod zaključi s krožno zaključno glavo, ki hkrati ločuje sesalni zrak od izpuha.

Ploščati streha s folijsko hidroizolacijo

Za ravno streho se uporablja prehodni element s kovinskim robnikom, ki se privari (PVC varjenje s toplim zrakom) ali prilepi v folijsko hidroizolacijo. Pomembno je ohraniti gladkost hidroizolacije – vsak odprtina v njej je potencialno mesto uhajanja vode med dežjem ali taljenjem snega. Prehodnik mora presegati najmanj 150–200 mm nad nivo strehe tudi pri zasneženju. Cev se nato vstavi od zgoraj v prehodni tubus in pritrdi.

Pogosto napake pri montaži vmesnikov – kaj vidimo v praksi

Iz prakse vemo, da je več kot polovica reklamacij, povezanih z dimovodno cevjo kondenzacijskega kotla, povezanih ravno s prehodom. Tukaj so najpogostejše napake:

Napačen naklon cevi: Cev je vodoravna ali celo spušča navzdol. Kondenzat (0,5–2 litrov na uro pri polni moči kotla) odteka ven in v zimskem času se ustje zamrzne. Kotel gre v okvaro zaradi zamašenega dimnika.
Pomanjkanje ali neustrezna izolacija v konstrukciji: Cev prehaja skozi hladno steno brez izolacije, zračni plašč koaksialnega dimnika kondenzira, voda teče v zid. Značilen rezultat: mokra lisa na fasadi okoli ustja dimnika po zimski sezoni.
Neprimerna manšeta – drugačen material kot dimovod: Kovinska manšeta pri PP dimovodu – pri toplotnem raztezku (PP se pri 80 °C razširi za 6–8 mm na 1 m dolžine) pride do obremenitve spoja in razpok v tesnilu.
Priključek brez mreže proti pticam: Ptice (vrabci, škorci) gradijo gnezda neposredno v ustju dimovoda. Kotel gre v okvaro pri blokiranem izpuhu. V poletnem obdobju, ko kotel ne deluje, je to še posebej pogosto.
Nezadostna višina izstopne cevi nad streho: Pri navpičnem odhodu izstopna cev komaj štrli 20 cm nad strešnike. Po prvem sneženju bo zasnežena izstopna cev povzročila okvaro kotla.
Neoriginalni zaključni elementi: Inštalater uporabi drugačen terminal, kot ga predpisuje proizvajalec kotla. Izpušni plini se lahko vračajo nazaj v sesalni zrak (recirkulacija izpušnih plinov), kotel meri visoko CO₂ in gre v okvaro ali pa gori zmes zraka s plini, kar zmanjšuje izkoristek.

O vzrokih za okvare in uhajanje dimnih plinov si lahko preberete več v temi Pogosto okvare in uhajanje dimnih plinov pri dimovodnih ceveh kondenzacijskih kotlov v našem Znanstvenem centru.

Standardne in pravne zahteve na Slovaškem

Vgradnja dimnika in dimovoda mora biti v skladu z:

STN EN 13384 – toplotno-tehnični in hidravlični izračuni dimovoda
STN EN 15287 – načrtovanje, vgradnja in zagon dimnikov
Uredba MV RS št. 94/2004 Z.z. – tehnični pogoji za protipožarno zaščito stavb (za požarni prehod konstrukcijo)
Tehnični predpisi proizvajalca kotla – ti so obvezni za ohranitev garancije in so običajno strožji od standardov

V praksi to pomeni, da če inštalater ne uporabi originalnih ali certificiranih dodatnih delov in izvede prehod po svoje, lahko proizvajalec kotla zavrne garancijsko reklamacijo. Certificiranje dimovoda in prehoda mora ustrezati certificiranju kotla – običajno CE oznaka in test po standardu EN 14471 za plastične dimovode ali EN 1856 za kovinske.

Izbor konkretne rešitve: praktični scenariji

Scenarij 1: Stanovanje v pritličju, kotel ob obodnem zidu, debelina stene 380 mm, kontaktna izolacija 80 mm. Skupna debelina konstrukcije na mestu prehoda je 460 mm. Uporabimo podaljšano prehodno manšeto po meri (500 mm), jo ovijemo z mineralno volno na mestu prehoda izolacije, z zunanje strani zaključimo z originalnim terminalom. Dimovod 60/100 mm, koaksialni, priključen preko adapterja neposredno na kotel.

Scenarij 2: Družinska hiša, kotel v tehnični sobi v kleti, navpični odvod skozi vsa nadstropja in streho. Dimovod vodi navpično skozi strop vsakega nadstropja – vsak prehod mora biti rešen kot požarni prehod (mineralna volna, protipožarna omet ali protipožarna manšeta, če gre za PP material). Na strešni ravnini se vgradi originalna strešna prehodnica proizvajalca, združljiva s tipom kritine. Konec mora biti na višini najmanj 0,5 m nad grebenom strehe.

Scenarij 3: Rekonstrukcija, star dimnik iz opeke, želimo ga obložiti in uporabiti za kondenzacijski kotel. Obstoječi opečnati dimnik ni primeren za kondenzacijske dimne pline (neprimeren material, ni tesnila). V dimniški prerez se vstavi PP ali nerjavna fleksibilna vstavka ustreznega premera. Prelazne odprtine skozi strope ostanejo v prvotnem zidu dimnika – nove prelazne odprtine je treba rešiti samo na mestu priključka kotla (spodnji del dimnika) in na ustju (zgornji del). Več si lahko preberete v temi Kako namestiti dimovod kondenzacijskega kotla korak za korakom.

Scenarij 4: Kaskada dveh kondenzacijskih kotlov, ločeni odvodni cevi za dimne pline. Vsak kotel ima svoj dimovod. Oba prehajata skozi steno na isti višini, vendar najmanj 250 mm narazen, da preprečimo medsebojno recirkulacijo dimnih plinov. Na kotlih je mogoče uporabiti razvejitev s pomočjo elementa, kot je Protherm člen za razcep Ø 2 x 80 mm R2KP pri skupnem vodilu, vendar mora imeti vsak od dveh izhodnih cevi svoj izhod z lastno cevno spojko.

Pravilno priključitev kotla na dimovod pred prehodom

Sama prehodka je zadnji člen verige. Pred njo mora biti dimovod pravilno priključen na kotel. Za kotle Protherm velja, da se neposredna priključitev koaksialnega dimovoda izvede prek originalnega adapterja – bodisi 60/100 mm ali 80/125 mm glede na moč kotla in dolžino napeljave. Dimovodi različnih proizvajalcev niso vedno neposredno združljivi – premeri se lahko razlikujejo v tolerancah, zato je treba uporabiti ustrezne reducirke ali adapterje. Več informacij najdete v temi Kompatibilnost dimovoda s kotlom: Protherm, Vaillant in druge znamke.

Za popolno namestitev je včasih potrebno priključiti tudi dodatne elemente hidravličnega kroga – v takih primerih pomaga na primer priključna rampa za kotle Protherm za medeninaste cevi, ki uravnava hidravlično priključitev in olajša namestitev v tesnih prostorih kotlovnice.

Pogosta vprašanja (FAQ)

Ali lahko uporabite katerikoli stenski prehod, ali mora biti od proizvajalca kotla?

Prehodne manšete in tulci v zidu lahko pridejo od tretjih strani, če imajo pravilen notranji premer in so iz negorljivega materiala (nerjavno jeklo, aluminij, pocinkano). Vendar pa mora biti zaključni terminal – del, ki štrli iz fasade ali strehe in kjer fizično izhajajo dimni plini – originalen od proizvajalca kotla ali certificiran kot združljiv. Uporaba neoriginalnega terminala lahko povzroči recirkulacijo dimnih plinov, nezadostno vleko in v skrajnem primeru celo zastrupitev s CO. Proizvajalci ta točko v svojih priročnikih poudarjajo in reklamacije pri neoriginalnih terminalnih napravah zavračajo.

Manšeta mora segati v steno najmanj 50 mm.

Manšeta mora preiti skozi celotno debelino stene in presegati površino na obeh straneh za 10–20 mm. Pri sistemih za toplotno izolacijo mora presegati tudi skozi celotno debelino izolacije, torej mora biti daljša od samega zidu. V praksi se pri debelejših konstrukcijah (steni s toplotno izolacijo 38 cm + 10 cm izolacije = 48 cm) običajno pripravi manšeta po meri z rezanjem iz daljše cevi ali se naroči podaljšana prehodna kompletna set za proizvajalca.

Vaše dimovodno cev vsako zimo zmrzne. Kako to rešiti?

Zamrzovanje ustja je skoraj vedno posledica nepravilnega naklona cevi – kondenz se odvaja ven namesto noter proti kotlu, voda zamrzne na terminalu in zapre odvod. Rešitev: izmerite dejanski naklon cevi z vodno tehtnico, po potrebi podaljšajte cev v notranjosti in nastavite konzolo tako, da bo naklon 3–5 % proti kotlu. Če je naklon pravilen in ustje še vedno zmrzuje (na primer v ekstremnem mrazu), nekateri proizvajalci ponujajo ogrevane ali izolirane terminale za severne in gorske lege.

Najmanjša razdalja ustja dimovoda od okna je 0,5 metra.

Po navedbi večine proizvajalcev kondenzacijskih kotlov in tehničnega standarda EN 15287 mora biti ustje dimovodne cevi najmanj 300–600 mm od najbližjega odpirajočega se okna, vrat ali prezračevalnega odprtine v isti ravnini fasade. Če je okno nad ustjem ali je ustje pod oknom, se razdalja meri navpično in mora biti najmanj 1 000 mm. Za posamezni kotel je vedno odločilen pregled razdalj v tehnični dokumentaciji določenega kotla – Protherm, Vaillant in drugi jo navedejo v inštalacijskem priročniku.

Ali je treba prehod skozi strop (ne steno ali streho) rešiti drugače?

Da. Prehod dimovodne cevi skozi strop (ko dymovod poteka navpično iz enega nadstropja v drugega) mora izpolnjevati zahteve za protipožarni prehod skozi konstrukcijo. Za PP dimovodne cevi, ki so gorljive, je treba uporabiti protipožerno manšeto ali izpolnitev odprte vrzeli z negorljivo mineralno volno in opremiti z požarno certificirano protipožarno malto. Da bi prehod skozi strop izpolnjeval standardno zahtevo za EI 30 ali EI 60 (odpornost konstrukcije), je treba uporabiti certificiran protipožarni prehodni sistem. Pri nerjavnih dimovodih je situacija boljša – potrebna je samo negorljiva izpolnitev vrzeli.

Dimovod iz kotlovnice lahko vodite ven skozi vrata ali okno (začasno med montažo)?

Nikoli. Začasno vodenje dimovodne cevi skozi vrata ali okno je nevarno – pri zaprtih vratih se cev zlomi ali odtrga, dimni plini uhajajo v prostor. Kot začasna rešitev (na primer pri poskusnem zagonu pred dokončanjem popravila prehoda) je varno izključno neposredno vodenje skozi originalno odprtino z zagotavljanjem, da cev ne more biti blokirana ali mehansko poškodovana. V vseh primerih mora biti detektor CO v uporabi med vsakim začasnim testiranjem.

Zaključek: prehod ni podrobnost, to je osnova

Prehod dimovoda skozi streho ali steno je mesto, kjer se kopičijo napake iz projekta, montaže in izbire materiala. Za razliko od dela dimovoda znotraj stavbe, kjer je problem viden (kondenz na spojih, vonj po dimu), je prehod vgrajen v konstrukcijo in njegove napake se pokažejo dolgo po zagonu kotla – prvo zamrznjeno zimo, prvo mokro mesto na fasadi ali prvo okvaro kotla s kodom blokiranega odvoda dimnih plinov.

Pravilno načrtana in izvedena prehodna cev ne zahteva nobenega rednega vzdrževanja, razen vizualnega pregleda enkrat na sezono (preverite, ali je ustje zaraščeno, zamašeno ali mehansko poškodovano). Več o vzdrževanju celotnega sistema odvajanja dimnih plinov si lahko preberete v temi Čiščenje in vzdrževanje dimovodne cevi kondenzacijskega kotla. Celotno paleto originalnih delov za sisteme odvajanja dimnih plinov najdete v razdelku dimovodne cevi na atria.si.

Imate vprašanje o tej temi?

Ne morete se odločiti ali rešujete konkretno situacijo v vašem gospodinjstvu? Pišite nam – z veseljem vam bomo svetovali.