Ploščati vs. cevni sončni kolektor – primerjava vrst za slovaške razmere

Izdelke še vedno pripravljamo.

Lahko pa si ogledate tudi druge kategorije.

Ploščati vs. cevni sončni kolektor – celovito primerjanje za slovenske razmere

Ko se kupec odloča, kateri tip sončnega kolektorja namestiti za ogrevanje sanitarne vode ali podporo ogrevanja, skoraj vedno naleti na isto dilemo: ploski ali cevni? Na spletu najde desetine splošnih priporočil, vendar večina ne upošteva konkretnih slovenskih podnebnih razmer, orientacije strehe, načina uporabe niti dejanskih stroškov skozi življenjsko dobo sistema. Ta članek si zastavi cilj, da oba tipa podrobno razloži – kako delujeta, kje vsak od njiju izstopata, kje ima omejitve in kako se pravilno odločiti za določeno situacijo.

V zadnjih petnajstih letih smo na Slovaškem videli val inštalacij, ki je prinesel bogate izkušnje iz prakse. Videli smo sisteme, ki delujejo odlično dvajset let brez večjega posredovanja, pa tudi take, kjer je bil tip kolektorja izbran neprimerno in se je kupec pozneje spraševal, zakaj sistem v zimskih mesecih ne pokriva niti tretjine porabe. Prav iz teh izkušenj črpamo naslednje primerjave.

Sončni kolektor deluje tako, da absorbira sončno sevanje in ga pretvarja v toploto. Ploščati sončni kolektor je sestavljen iz absorpcijskega dela, ki je običajno narejen iz bakra ali aluminija, prekritega s selektivnim nanosom, ki absorbira sončno sevanje in zmanjšuje izgube toplote. Toplota se nato prenese v toplotni nosilec, ki kroži skozi cevi v kolektorju. Ta nosilec prenaša toploto v hranilnik tople vode ali v ogrevalni sistem. Ploščati sončni kolektorji so učinkoviti pri neposrednem sončnem sevanju in so primerni za uporabo v sistemih ogrevanja vode in prostorov.

Ploski kolektor je po svoji naravi preprosta in preverjena konstrukcija. V izoliranem okvirju (aluminij ali jekla) je nameščen absorber – običajno bakrena ali aluminijasta plošča s površinsko selektivno plastjo. Ta plast je ključna: lahko absorbira sončno sevanje z izkoristkom 90–96 %, hkrati pa močno zmanjša povratno sevanje toplote. Preko absorberja poteka sistem cevi (harfno ali serpentinsko razporeditev), skozi katere teče toplotna tekočina – najpogosteje vodna raztopina propilen glikola.

Celoten sistem je od zgoraj zaščiten z nizkoželeznim (visoko transmisivnim) steklom s transmisivnostjo 90–92 %, ki prepušča sončno svetlobo v notranjost, vendar deluje kot toplotna pregrada proti zunanjosti. Zračni prostor med steklom in absorberjem je zapečaten, da se minimizirajo konvekcijske izgube.

Značilna svetlobna učinkovitost ravnega kolektorja (eta0) se giblje od 0,75 do 0,82. Koeficient toplotnih izgub (a1) je običajno v razponu 3,5–4,5 W/(m²·K). Ta števila kažejo, da ravni kolektor deluje z visoko učinkovitostjo pri nizkih temperaturnih razlikah med kolektorjem in okoljem (poletne razmere). Ko se temperaturna razlika (delta T) poveča – na primer pozimi – izgube rastejo hitreje.

Truščinski (vakuumski) sončni kolektor deluje tako, da zbira sončno energijo in jo pretvarja v toploto. Vakuumska cev, ki je sestavni del kolektorja, je sestavljena iz dveh steklenih cevi, med katerima je vakuum. Vakuum zmanjšuje toplotne izgube in omogoča učinkovito absorpcijo sončne energije. Notranja cev je prevlečena s selektivno absorpcijsko plastjo, ki absorbira sončno svetlobo in jo pretvarja v toploto. Toplota se nato prenaša skozi cev do toplotnega izmenjevalca, kjer se uporablja za ogrevanje vode ali drugega medija. Ta sistem omogoča učinkovito in zanesljivo proizvodnjo toplote iz sončne energije.

Tubusni kolektor deluje na drugačnem principu. Sestavljen je iz vrste steklenih dvojcevnih vakuumskih cevi (heat pipe ali direktnega pretoka). Vsaka cev je v bistvu termoska: zunanja steklena cev obdaja notranjo, med njima pa je vakuum na ravni 10⁻³ do 10⁻⁴ Pa. Ta vakuum dramatično zmanjšuje konvekcijske in kondukcijske toplotne izgube. Posledica tega je, da lahko tubusni kolektor učinkovito deluje tudi pri velikih temperaturnih razlikah med kolektorjem in okoliškim zrakom.

Obstajata dve osnovni konstrukcijski različici:

Heat-pipe (toplotna cev): V notranjosti vsake cevi je zaprta polnitev s posebno tekočino (metanol ali etanol). Ta se segreje, izpari, dvigne se v kondenzator v glavi kolektorja, kjer odda toploto toplotnemu mediju, se kondenzira in pade nazaj. Prednost: vsaka cev je samostojna enota, okvara ene ne vpliva na celoto. Pomanjkljivost: pri vodoravni montaži deluje slabo, potrebuje naklon najmanj 20–25°.
Direct-flow (direktni tok): Toplotni nosilec teče neposredno skozi vsako cev. Prednost: deluje tudi pri majhnem naklonu, dosega nekoliko višji izkoristek. Slabost: bolj zapletena namestitev, pri okvari ene cevi lahko uide medij iz celotnega kroga.

Optična učinkovitost vakuumskih cevnih kolektorjev (eta0) se giblje od 0,72 do 0,80, kar je nekoliko nižje kot pri ravnih. Toda koeficient toplotnih izgub (a1) je znatno nižji – običajno 1,0–2,0 W/(m²·K). Prav tukaj je bistvo celotne tekme: cevni kolektor "preživi" učinkovito delo tudi ko je zunaj –10 °C in v kolektorju je 60–70 °C.

Ključne parametre za slovenske razmere – zakaj je klima pomembna

Slovenija leži v zmernem kontinentalnem podnebnem pasu. To ima nekaj konkretnih posledic za izbiro kolektorja:

Sončna energija na vodoravno površino se na večini ozemlja giblje med 1 050 in 1 250 kWh/(m²·leto), pri čemer najvišje vrednosti dosegajo jugozahodne regije Slovenije (okolica Bratislave, Zahodna Hrvaška, Podonavska nižina), najnižje pa gorate predele (Ora, Tatre).
Zimske razmere so na Slovaškem izrazite. Povprečne temperature v januarju se gibljejo od –2 °C v nižinah do –8 °C v gorah. Število dni s zmrzaljo je 60–130 letno glede na lokacijo.
Razpršena vs. neposredna svetloba: Na Slovaškem razpršena (difuzna) svetloba predstavlja v povprečju 40–55 % celotnega letnega sončnega sevanja. To je pomembno, ker lahko ravni kolektor izkorišča razpršeno svetlobo enako dobro kot neposredno, medtem ko imajo cevni kolektorji pri razpršeni svetlobi manjšo efektivno površino, vendar jim konstrukcija z rotacijsko simetrijo absorbatorja daje določeno prednost zgodaj zjutraj in pozno popoldne.
Snežne in ledene razmere: Na ploščatih kolektorjih sneg ostane precej dlje kot na cevnih. Okrogle vakuumske cevi odvržejo sneg hitreje zaradi svoje oblike in manjšega površja.

Krivulja moči – kje se tipi križajo

Eden od najboljših načinov za primerjavo kolektorjev je krivulja moči, ki prikazuje odvisnost učinkovitosti od temperaturne razlike (delta T / G, kjer je G intenzivnost sevanja). Za laika to pomeni preprosto: ko je velika razlika med temperaturo kolektorja in zunanjim zrakom, vakuumski kolektor ohrani bistveno višjo učinkovitost. Pri majhnem razlikovanju (poletje, nizka temperatura medija) sta si oba tipa blizu.

Iz grafa je razvidno, da ploski kolektor začne z višjo učinkovitostjo pri ničelnem temperaturnem razliki, vendar z naraščajočim ΔT njegova moč strmo pada. Vakuumski kolektor sicer začne nekoliko nižje, vendar je njegov padec počasnejši – pri velikem ΔT (zimski pogoji, ogrevanje na visoko temperaturo) jasno zmaga.

Ročna proizvodnja energije – kaj kažejo številke za Slovenijo

Za primer vzemimo konkretno situacijo: družinska hiša na osrednjem Slovaškem, usmeritev proti jugu, naklon strehe 35°, potreba po ogrevanju sanitarne vode za 4 osebe (približno 200–220 litrov/dan, rezervoar 300 litrov). Predvidena letna potreba energije za ogrevanje vode je okoli 3 500 kWh.

Ploščati kolektor s površino 2,0 m² (npr. ploščati okvirni sončni kolektor IVAR.SOLAR 210 M5 s površino 2,09 m²) lahko pri takšni orientaciji v navedenem regiji letno pokrije približno 55–65 % potreb – torej nekje med 1.900 in 2.300 kWh. Cevni kolektor s primerljivo aperturno površino lahko doseže 60–72 % sončnega pokritja – torej 2.100–2.500 kWh. Razlika je realna, vendar ne dramatična: govorimo o 10–15 % več v prid vakuumskega kolektorja. Pri standardni celoletni uporabi za pripravo tople vode to ni revolucija.

Situacija se spremeni, če gre za kombinirani sistem – sončno ogrevanje. Tu sistem deluje pri višjih temperaturah medija in bolj v prehodnem obdobju (oktober, november, februar, marec). Prav v tem scenariju vakuumski kolektor zagotavlja izrazitejšo prednost, saj so takrat običajne temperaturne razlike 40–60 K, kjer ploski kolektor znatno izgubi.

Ploščati kolektor: prednosti in slabosti v praksi

Močne strani ploščatega kolektorja

Nižja nabavna cena: Ploščinski kolektor je ponavadi za 30–50 % cenejši kot primerljiv vakuumski. Za dvokolektorski sistem za ogrevanje vode je prihranek reda velikosti 300–600 €.
Robustnost in dolga življenjska doba: Brez gibljivih delov, preprosto tesnjenje, steklo in absorber sta zanesljiva. Preverjene inštalacije delujejo 25–30 let brez zamenjave.
Manjša občutljivost za prekinitev cirkulacije: Če se črpalka ustavi, se kolektor pregreje (stagnacija), vendar je površinska temperatura običajno nižja kot pri vakuumskem. Manj obremenjuje ekspanzijsko posodo in toplotni nosilec.
Integriranje v streho: Ploščati kolektor se zelo dobro integrira v poševno streho kot zamenjava za strešno kritino – estetsko zanimivo rešitev, brez dodatnega aerodinamičnega upora.
Difuzno sevanje: Celotna površina absorberja je učinkovita tudi pri oblačnem vremenu, ko pada le razpršena svetloba.
Preprostejši servis: Steklo je relativno lahko zamenljivo, tesnilni trakovi dostopni, montaža cevnih priključkov neposredna.

Slabosti ravnega kolektorja

Večje toplotne izgube pozimi: Kot smo videli na grafu, je pri velikem ΔT izkoristek bistveno nižji. Januarja pri –10 °C zunaj in mediju na 60 °C je izkoristek ploščatega kolektorja za 15–25 % nižji od vakuumskega.
Snežna obremenitev in vlažnost: Sneg ostane dlje, zmanjšuje dobiček. Tveganje za vlaženje notranjosti okvirja pri staranju tesnil.
Teža: Ploščinski kolektor 2 m² običajno tehta 35–50 kg – kar je pomembno pri strehah z manjšo nosilnostjo.

Cevni (vakuumski) kolektor: prednosti in slabosti v praksi

Močna stran vakuumskega kolektorja

Visoka učinkovitost pri nizkih zunanjih temperaturah: Vakuumska izolacija praktično odpravlja konvekcijske izgube. Kolektor lahko deluje pri –30 °C zunaj.
Primernejši za podporo ogrevanja: Pri sistemih z višjo povratno temperaturo (50–70 °C) vakuumski kolektor ohranja veliko boljši izkoristek.
Samopometanje snega: Okrogla oblika cevi, manjša kontaktna površina in dejstvo, da cevi niso toplotno povezane preko absorberja, povzročajo, da sneg hitreje zdrsne ali se stali.
Manjša teža: Sistem cevi brez masivnega okvirja tehta manj – običajno 25–40 kg za 20-cevni kolektor.
Ozibljivost cevi: Nekateri tipi omogočajo zasuk posameznih cevi, s čimer optimizirate kot absorberja – uporabno pri netipični orientaciji strehe.
Nižja stagnacijska temperatura: Pri heat-pipe različici se prenos toplote ob stagnaciji ustavi takoj, ko se kondenzator izklopi, kar ščiti medij.

Slabosti vakuumskega kolektorja

Visoka cena: Proizvodnja vakuumskih cevi je dražja, kar se odraža v ceni sistema.
Krihkost steklenih cevi: Močna toča, kamni ali nestrokovna manipulacija lahko cev razbijejo. Cev je treba zamenjati posamično – to je dobra novica, vendar morajo biti same cevi dostopne tudi čez 15 let.
Razmik med cevmi: Učinkovna (aperkturna) površina proti skupni površini kolektorja – površina neizkoriščenih razmikov med cevmi je lahko 20–35 %. To je treba upoštevati pri dimenzioniranju.
Občutljivost toplotne cevi na naklon: Najmanjši naklon 20° je potreben za pravilno delovanje toplotne cevi. Na ravnih strehah je potrebna dodatna konstrukcija.
Večje tveganje pregrevanja poleti: Ravno zato, ker so izgube nizke, lahko kolektor poleti (majhna poraba, dolg dan) zlahka pregreje medij. Če rezervoar ni pravilno dimenzioniran, pride do stagnacije z višjimi temperaturami. Kakovostna glikol in pravilna ekspanzijska posoda sta absolutna nujnost.

Tipični scenariji iz naročniške prakse

Scenarij 1: Družinska hiša na osrednjem Slovaškem, 4 osebe, samo ogrevanje tople vode

To je najpogostejši primer. Stranka ima poševno streho s usmeritvijo jug–jugovzhod, naklon 30–40°, dovolj prostora. Ne potrebuje posebej visokih temperatur, rezervoar 300 litrov, kotel je plinski. V tem scenariju priporočamo ravni kolektor. Razlogi: nižja cena, enostavnejša montaža, robustnost, zadostna letna proizvodnja. Doseženo bo 60–65 % sončnega pokritja, razlika v primerjavi z vakuumsko rešitvijo bo 200–300 kWh letno – pri ceni plina to pomeni dodatno prihranek največ 15–20 € letno, medtem ko so kolektorji dražji za 400–600 €. Povračilo razlike v naložbi: 20–30 let. Izbira je jasna.

Scenarij 2: Gorska koča na Ogrskem, delovanje skozi celo leto, rezervoar 500 litrov

V tej situaciji je drugače. Januarske temperature od –12 do –18 °C, nadmorska višina 800 m, več zimskih sončnih dni (manj snežne odeje v januarju). Kupec želi uporabljati sončne kolektorje tudi izven sezone. Izbira je jasna: vakuumski kolektor. Ploščati kolektor bi v januarju deloval z izkoristkom pod 20 %, vakuumski pa ohranja 40–50 %. Poleg tega je samodejno drsenje snega iz cevi pri veliki snežni obremenitvi praktična prednost.

Scenarij 3: Nizkoenergijska družinska hiša, toplotna črpalka + sončna energija

Kupec ima toplotno črpalko zrak-voda, kombinirani hranilnik 500 litrov. Želi sončno energijo za pripravo tople vode + sončno podporo ogrevanja v prehodnem obdobju. Zahtevana temperatura v hranilniku: 55–65 °C. V tem primeru bo vakuumski kolektor boljši, ker deluje z večjo učinkovitostjo pri zahtevanih temperaturah. Trojkolektorska sestava (3× 2 m²) bo pokrila 50–70 % potrebe tople vode in 10–15 % potrebe ogrevanja v prehodnem obdobju.

Scenarij 4: Ravna streha poslovne stavbe

Ploščati strehi je potrebna dodatna konstrukcija s naklonom. Za ploščati kolektor je ta naklon bolj ohlapen (dovolj je 25–45°), za vakuumske heat-pipe cevi pa je minimalno 20°. Oboje je izvedljivo. Odločilni dejavnik tukaj je ponavadi teža (statika strehe) in estetika. Na ploščati strehi so vakuumski kolektorji vizualno manj moteči pri pogledu z zemlje. V praksi se tukaj uporabljajo oba tipa.

INŠTALACIJSKO PRIPOMOČNO OPREMA – KAJ JE SKUPNO ZA OBA TIPA

Ne glede na izbran tip kolektorja, vsak sončni sistem potrebuje pravilno dodatno opremo. Toplotni nosilec mora biti speljan s kakovostnimi cevmi, ki prenesejo visoke temperature (pri stagnaciji tudi 200 °C). Za zunanji del trase priporočamo nerjavno cev v gumijasti izolaciji dvojno s kablom (2× pr. 16; 10 m) – nerjavno jeklo je odporno na temperaturne šoke, gumijasta izolacija pa je primerna za zunanjo uporabo, za razliko od PUR pene, ki se na neposrednem soncu razgradi.

Obtočna črpalka, raztezna posoda, varnostni ventil, odzračevalnik in regulacija so nujna komponenta vsakega sistema. Celovito rešitev ponuja na primer obtočna solarna enota IVAR.SOLAR K z regulacijo IVAR.SOLAR IMTDC – ta enota vsebuje črpalko, merilnik pretoka, varnostni ventil, termometre, krogelne ventile in regulator v enem kompaktnem bloku, kar močno poenostavi montažo in skrajša čas namestitve.

Temperaturni senzorji so ključni element regulacije. Regulator primerja temperaturo na kolektorju in v rezervoarju ter zažene črpalko le takrat, ko kolektor lahko ogreje medij. Pravilna izbira senzorja je odvisna od specifičnega mesta merjenja – na kolektor gre posebej odporen senzor, v rezervoar senzor v jímko. Za rezervoar z delovnimi temperaturami do 95 °C je primerno npr. senzor v jímko s PVC kablom 4 m (95 °C). Če imate starejši kotel ali rezervoar z višjimi delovnimi temperaturami ali če merite na kolektorju, kjer se temperature lahko pri stagnaciji povzpnejo izjemno visoko, se raje odločite za senzor temperature v jímko 180 °C s kablom 2 m – ta senzor brez težav prenese tudi stagnirajoče pogoje brez okvare.

O pravilni izbiri in zamenjavi senzorjev lahko izveste več v članku Senzorji in regulacija solarnega sistema – kako delujejo in kdaj jih zamenjati v tem Znanstvenem centru.

Montaža, usmeritev in naklon – kaj velja za oba tipa in kaj samo za enega

Za optimalni naklon za celoletno obratovanje na Slovaškem velja 30–50°, najbolje pa je okrog 40°. Proti jugu, odstopanje ±30° od juga povzroči padec moči za 5–10 %. Obe vrsti kolektorjev si delita ta priporočila.

Ploski kolektor se lahko namesti tudi pod naklonom 15°, čeprav se pri tako majhnem naklonu kondenz težje odvaja in pozimi sneg ostane dlje. Cevni kolektor s toplotnim prenosnikom deluje pravilno le pod naklonom nad 20° – gravitacijski povratek kondenza ne deluje. Pri neposrednem cevnem kolektorju je v tem pogledu bolj prilagodljiv.

Inštalacijo kolektorjev, pritrdilne sisteme in postopek dela na strehi podrobno opisuje članek Kako pravilno namestiti in pritrditi sončne kolektorje na streho. Celoten postopek od kolektorja do rezervoarja najdete v članku Montaža solarnega sistema korak za korakom – od kolektorja do rezervoarja.

Stagnacija – podcenjen problem, ki je odvisen od tipa kolektorja

Zastoj nastane, ko je hranilnik popolnoma ogret, črpalka se ustavi, vendar sonce še naprej sije. V kolektorju se potem medij pregreje – pri ravnem kolektorju na 180–200 °C, pri vakuumskem pa do 220–250 °C (tip heat-pipe lahko doseže tudi višje). Glikol se pri teh temperaturah razgradi, tvori kisle produkte in karbonatizira. Rezultat: poškodba tesnil, zamašen filter, rjavenje.

Zato je ključno izbrati pravilno temperaturno tipalo. Tipalo s območjem do 95 °C ne zadošča za kolektor – tam potrebujete tipalo, ki lahko vzdrži stagnacijske temperature, kot je tipalo temperature do zbiralnika 180 °C s kablom 2 m. Če tipalo na kolektorju odpove zaradi pregrevanja, regulator ne bo prejel pravilnega signala in lahko pušča črpalko teči po nepotrebnem, ali pa nasprotno – ne bo ga ustavil v času, ko bi moral.

Rešitve za stagnacijo: pravilno dimenzionirana ekspanzijska posoda, uporaba kakovostnega glikola (osnova propilenglikol, pH 7–8, zamenjava vsakih 5 let), hladilni bypass ali solarni izmenjevalnik s prevzemom toplote za bazen. Več o vzdrževanju in preventivnih ukrepih najdete v članku Vzdrževanje in servis solarnega sistema – kaj preverjati vsako leto.

Ekonomska analiza – ploščati vs. cevasti

Za kupce je pomembna preprosta tabela za primerjavo stroškov in koristi:

Parameter	Ploščati kolektor	Vakuumski (cevni) kolektor
Nakupna cena (2 m² površine)	300–500 €	450–750 €
Ročno sončno ogrevanje (jug, 40°, SR, ogrevanje sanitarne vode)	900–1 100 kWh/m²	1 000–1 250 kWh/m²
Zmogljivost pozimi (ΔT = 50 K)	15–25 % izkoristka	45–60 % optičnega izkoristka
Življenjska doba	25–30 let	20–25 let (cevke 10–15 let)
Stroški servisa	Nizko	Srednje (izmenjava cevi)
Primernost za podporo ogrevanja	Dovoljna	Odlična
Vgradnja v streho	Odlična	Zapletenejša
Obnašanje pri snegu	Sneg ostane dlje	Sneg hitro zdrsne
Temperaturne temperature medija	180–200 °C	200–250 °C

Dimenzioniranje sistema – koliko m² površine je dejansko potrebno

Osnovno pravilo za ogrevanje tople vode na Slovaškem:

Ploščati kolektor: 1,0–1,3 m² aperturne površine na osebo (za 4-člansko družino: 4,0–5,2 m², torej 2 kolektorja po 2 m²)
Vakuumski kolektor: 0,8–1,0 m² aperturne površine na osebo (za 4 osebe: 3,2–4,0 m², torej 20–24-cevni kolektor)

Za kombinirani sistem (TV + podpora ogrevanja) se površina poveča na 2–4 m² na osebo, odvisno od stopnje izolacije hiše in želenega solarnega pokritja ogrevanja. Pri preveliki površini obstaja nevarnost pregrevanja poleti, zato je potrebna analiza – več o njej v članku Kakšna moč sončnega kolektorja potrebujem – izračun glede na število oseb in porabo.

O pravilnem nastavljanju cevi in črpalne enote – premer cevi, hitrost pretoka (običajno 40–60 l/(m²·h)) in tlačna izguba – si lahko preberete v članku Dimenzioniranje sončnih cevi in črpalne enote – kako na to.

Pogosta vprašanja (FAQ)

Ali se vakuumski kolektor na Slovaškem splača namesto ravnega, če želim samo ogrevati toplo vodo?

Za čisto poletni ogrevanje sanitarne vode (april–september) je razlika med njima minimalna – ploski kolektor je zadosten in cenejši. Če želite celoletno delovanje in vam je pomemben zimski donos (oktober–februar), vakuumski kolektor prinese merljiv razliko, še posebej v goratih predelih Slovenije. Vendar je ekonomska donosnost razlike v naložbi (dodatni stroški za vakuumski v primerjavi s ploskim) pri samem ogrevanju sanitarne vode dolga – 15–20 let. Za kombinacijo s ogrevanjem se izračun spremeni v korist vakuumskega.

Ali lahko vakuumi cevi počijo od toče?

Da, borosilikatno steklo cevi vzdrži točo s premerom približno 25–30 mm. Močna nevihta s točo nad 35–40 mm lahko razbije več cevi. Prednost je, da okvara ene cevi ne ogroža delovanja celotnega sistema – zamenjati je treba le posamezne kose. Ploščati kolektor ima močnejše varnostno steklo (običajno 3,2 mm ojačano), toda celoten kolektor je pri okvari stekla izven obratovanja.

Da, vakuumski kolektor deluje tudi pri mrazu.

Da, to je ena od njegovih glavnih prednosti v primerjavi s ploščatim kolektorjem. Vakuum med zunanjo in notranjo stekleno cevjo deluje kot odličen toplotni izolator, zato so toplotne izgube v okolje minimalne tudi pri temperaturah globoko pod lediščem. Medtem ko ploščati kolektor pri –10 °C in nizkem sončnem sevanju izgubi večino zajete toplote v okoliški zrak, vakuumska cev ohrani toploto in jo prenese na toplotni nosilec. Prav zato imajo vakuumski kolektorji občutno višjo zimsko proizvodnjo, čeprav je poletni razlika v primerjavi s ploščatimi kolektorji le majhna.

Imate vprašanje o tej temi?

Ne morete se odločiti ali rešujete konkretno situacijo v vašem gospodinjstvu? Pišite nam – z veseljem vam bomo svetovali.