Kako pravilno namestiti in pritrditi sončne kolektorje na streho

Kako pravilno namestiti in pritrditi sončne kolektorje na streho

Pravilno postavitev in mehansko pritrditev sončnih kolektorjev je temelj celotnega sončnega sistema. Tudi najkakovostnejši kolektor lahko deluje daleč pod svojimi možnostmi, če je usmerjen v napačno smer, ima neprimeren naklon ali je nameščen na konstrukcijo, ki po dveh letih korodira in se pod pritiskom vetra zrahlja. Iz prakse vem, da prav napake v tej fazi montaže povzročajo dve tretjini težav, s katerimi se stranke pozneje obračajo – od nizkih donosov prek puščanja strehe do kolektorjev, ki so se pri močnejšem viharju dobesedno odlepili od strehe kot jadra.

Ta članek pokriva celotno problematiko od osnov: orientacijo in naklon, vrste montažnih konstrukcij za različne strehe, postopek pritrditve korak za korakom, elektroinštalacijske in cevne vidike pri prehodu strehe, varnostna načela in najpogostejše napake iz terena. Če vas zanima širši kontekst – kakšen tip kolektorja izbrati ali kako dimenzionirati sistem za vaš dom – najdete podrobne informacije v člankih Ploski vs. cevni sončni kolektor – primerjava tipov za slovenske razmere in Kakšen izkoristek sončnega kolektorja potrebujem – izračun glede na število oseb in porabo.

Usmeritev kolektorja – sever, jug, zahod ali vzhod?

Osnovno pravilo je preprosto: kolektorji morajo biti usmerjeni čim bližje jugu. Optimalni azimut je 0° (natančno jug) z dovoljenim odstopanjem ±15° proti jugozahodu ali jugovzhodu brez opaznejšega upada proizvodnje. Odstopanje od juga za 30° proti zahodu ali vzhodu zmanjša letni energetski donos kolektorja približno za 5–10 %, odstopanje za 45° pomeni padec okoli 15–20 %. Usmeritev na zahod ali vzhod (azimut ±90°) zmanjša donos celo za 30–40 % v primerjavi z jugom – takšna rešitev ima smisel le, če je južna streha dokazano zasenčena ali če želi lastnik enakomerno porazdeliti proizvodnjo toplote skozi ves dan.

Severna orientacija kolektorjev nima smisla v klimatskih razmerah Slovenije – donos bi bil tako nizek, da se sistem ne bi nikoli ekonomsko povrnil.

Optimalni naklon kolektorja – kateri kot res deluje na Slovaškem

Nagib kolektorja je drugi odločilen parameter. Za celoletno obratovanje sistema za ogrevanje sanitarne vode (SUP) je na Slovaškem optimalen naklon v razponu 35–55°. Najpogosteje priporočljiva vrednost je 45°, ki predstavlja dober kompromis med poletnim in zimskim donosom.

Logika je naslednja: poleti je sonce visoko nad obzorjem (poldnevna višina sonca junija na Slovaškem je približno 60–65°), zato kolektor s naklonom 35° učinkoviteje zajema poletno sončno sevanje. Pozimi je sonce nizko (poldnevna višina v decembru približno 20–25°), zato je boljši strmejši kolektor (55–70°). Naklon 45° uravnoteži te ekstreme in ima še eno praktično prednost – kolektorji se pri dežju bolje očistijo kot pri majhnem naklonu.

Če je streha s naklonom 35–50°, je idealno kolektorje montirati neposredno na ravnino strehe (tako imenovana vzporedna montaža). Pri ravni ali rahlo nagnjeni strehi (do 15°) je potrebno uporabiti poševne konstrukcije, ki kolektorje dvignejo na želeni kot. Pri strmej strehi (60° in več) se kolektorji včasih montirajo v fasado – tu pa so donosi poleti znatno nižji.

Vrste montažnih konstrukcij in njihova uporaba

Izbira montažne konstrukcije je odvisna predvsem od vrste strehe in od tega, ali kolektorje montiramo vzporedno s ravnino strehe ali jih dvigamo pod drugačnim naklonom. V praksi se srečujete z naslednjimi tipi:

Montaža vzporedno na poševno streho (in-roof ali on-roof)

On-roof (na strehi): Kolektor je pritrden na letve ali aluminijaste tirnice, ki so privite na zaboje ali špirovce skozi originalno strešno kritino. Med strešno kritino in kolektorjem ostane zračni prostor (običajno 50–100 mm), ki omogoča prezračevanje in odvod toplote s hrbtne strani kolektorja. To je najpogostejša vrsta montaže, ker ne zahteva poseganja v kritino, pritrditev je trdna in namestitev je relativno hitra.

In-roof (vgradnja v streho / integrirana montaža): Kolektorji zamenjujejo del strešne kritine – nameščeni so v ravnini strehe brez zračne reže, njihovi okvirji pa so del hidroizolacije. Ta tip je estetsko privlačnejši, vendar zahteva skrbno hidroizolacijo okoli kolektorja, saj je vsak uhajanje dobesedno luknja v strehi. Primeren je predvsem za novogradnje ali obnove strehe, kjer se kritina zamenja celovito.

Poševna konstrukcija na ravni strehi

Na ravnih strehah (nagib 0–15°) je potrebno kolektorje dvigniti v naklon 35–55° s pomočjo posebnih aluminijastih ali jeklenih konstrukcij. Te konstrukcije lahko pritrdite v strešni plašč (skozi hidroizolacijo, kar je zapleteno in tvegano z vidika tesnjenja) ali pa so balastne – obremenjene z betonskimi ploščicami ali posebnimi balastnimi kasetami, brez pritrditve v streho. Balastna montaža je z vidika tesnjenja strehe idealna, vendar mora biti konstrukcija statično ovrednotena glede na obremenitev vetrom. Najmanjša teža balastnega kolektorja za ravne strehe v slovenskih razmerah znaša približno 30–50 kg na kolektor, odvisno od lokacije (vetrovnost) in višine stavbe.

Montaža na fasado ali samostoječe konstrukcije

Fasadna montaža pride v poštev takrat, ko streha ni dostopna ali ni primerna. Kolektorji so nameščeni navpično ali pod naklonom na južno steno stavbe. Donos je poleti nižji, toda pozimi (pri nizki poldnevni višini sonca) je lahko fasadna montaža celo učinkovitejša od poševne strehe. Samostoječe konstrukcije na vrtu ali terasi so idealne z vidika orientacije in naklona (lahko nastavite točno tisto, kar želite), vendar zahtevajo daljšo cev in večjo dolžino kabla.

Vgradnja sidra v poševno streho – postopek korak za korakom

Opisali bomo najpogostejši primer: on-roof montaža ravnih sončnih kolektorjev na poševno streho s keramično ali betonsko kritino. Konkretni primer nam bo predstavljal raven okvirni sončni kolektor IVAR.SOLAR 210 M5 v dimenzijah 1230×1696×86 mm s površino 2,09 m². Dva takšna kolektorja za tipično družinsko hišo s 3–4 osebami skupaj merita približno 1,23 × 3,4 m pri vodoravnem razporejanju ali 2,46 × 1,7 m pri navpičnem.

Korak 1: Določitev položaja kolektorjev in izbira mesta pritrditve

Pred vsakim vŕtanjem je potrebno locirati špirovce pod strešno kritino – dovolj je, da se po strešnikih udarja s kladivom in spremlja spremembo zvoka, ali pa uporabiti detektor kovin ali lesa. Strešne kljuke pritrdimo izključno v špirovce, ne v letvanje samo. Razmak špirovcev na slovenskih strehah se giblje od 600 do 900 mm, kar vpliva na razporeditev tirnic. Kljuke pritrdimo na vsak špirovec, skozi katerega poteka tirnica – nikoli ne na vsak drugi.

Pomembno je označiti si položaj celotnega polja kolektorjev na strehi še pred začetkom dela, vključno z upoštevanjem:

• Najmanjša razdalja od roba strehe – priporoča se najmanj 500 mm od žleba in grebena, idealno več
• Dovoljna razdalja od strešnih oken, dimnikov in prezračevalnih odprtin – kolektorji ne smejo senčiti dimnika in mora biti ohranjen dostop do servisa
• Potrebno je izvesti traso cevi navzdol proti strehi do prehoda – krajša in bolj neposredna trasa je boljša.
• Protizdrsna zaščita pri montaži – streha s naklonom nad 25° je delovno mesto s tveganjem padca, potrebno je uporabiti vrvno varovalno napravo ali oder

Korak 2: Namestitev strešnih kavljev

Strešni kljuki (imenovani tudi strešne konzolne) so izdelani v različnih izvedbah glede na vrsto kritine: za opečno strešno kritino, betonsko strešno kritino, valoviti pločevini, trapezni pločevini, skodle in podobno. Bistvena napaka je namestiti kljuk namenjen za en tip kritine na drugega – lahko to povzroči nekakovostno hidroizolacijo ali mehansko poškodbo strešnikov.

Navodilo za namestitev strešnega nosilca na opečno kritino:

• Odklopimo ali začasno odstranimo strešnik na mestu bodoče kljuke.
• V špirovec izvrtajte predvrtano luknjo s premerom približno 5 mm (za vijak M10 ali M12).
• Kavelj privijte z nerjavnimi ali pocinkanimi vijaki v špirovce – navor privijanja običajno 25–35 Nm
• Mesto prehoda skozi montažno ploščo zatesnimo z butilnim gumijastim tesnilom ali priloženo EPDM tesnilno podložko.
• Z vrhnemo nazaj – večina kavljev ima ročico z nastavljivo višino in odmikom, tako da se strešnik prilega nazaj brez razpok.
• Preverjamo, da strešnik ne drži na napetosti in da med njim in kavljem ni vrzeli, skozi katero bi lahko tekla voda.

Korak 3: Montaža tirnic in pritrditev kolektorja

Na strešne kljuke se pritrdijo aluminijasti profili – običajno dvojica vzporednih profilov, na katere so kolektorji pritrjeni s sponkami. Razdalja med profili je odvisna od proizvajalca kolektorja in dimenzij njegovega okvirja; za kolektor IVAR.SOLAR 210 M5 z višino okvirja 1696 mm je standardna razdalja med profili 1200–1400 mm (glede na položaj pritrdilnih utorov na stranskem okvirju kolektorja). Profili se namestijo na kljuke in pritrdijo s protipoševnimi sponkami ali vijaki – pomembno je, da profili ležijo v isti ravnini in niso zviti, saj bi kolektor lahko bil izpostavljen torzijskim napetostim, kar lahko povzroči razpoke v okvirju ali steklenem pokrovu.

Sam kolektor se na tirnice pritrdi s pritrdilnimi sponami – navadno 4 kosi na kolektor (2 zgoraj, 2 spodaj). Spone morajo biti enakomerno privite, da okvir kolektorja ne bo deformiran. Po montaži vsakega kolektorja je treba preveriti njegovo lego z vodno gladino – morebitna odstopanja se korigirajo na mestu kljuke, dokler se celotna sestava ne strdi.

Prehodi cevi skozi strešno kritino

Vsak solarna sistem zahteva dva prehoda: enega za izhodno (vroče) cevovod navzdol od kolektorja in enega za povratno (hladno) cevovod. V nekaterih primerih se uporablja en kombiniran prehod z dvojico cevi. Kakovost prehoda je kritična – gre za mesto, kjer najpogosteje puščajo slabo postavljeni sistemi.

Za cevi solarnega sistema se najpogosteje uporabljajo izolirane nerjaveče ali bakrene dvojne cevi. Praktična rešitev je na primer nerjavne cevi v gumijasti izolaciji, dvojne s kablom – 2× premer 16, dolžina 10 m, ki vsebujejo obe cevi v eni izolaciji skupaj s prostorom za senzorski kabel. Ta vnaprej pripravljena rešitev močno poenostavi vodenje cevi po strehi in skozi prehod.

Prehod skozi poševno streho se izvede s pomočjo strešne prehodne manšete (gume ali kovinsko-gume), namenjene za določen premer cevi in vrsto kritine. Postopek:

• Označimo mesto prehoda – idealno na spodnji strani polja kolektorjev, čim bližje grebenu (krajša pot po strehi, manj možnosti za mehanske poškodbe)
• Vrtamo odprtino ustreznega premera – za dvocevni sistem 2× DN16 je zunanji premer izolacije običajno 60–80 mm, odprtino naredimo 10–20 mm večjo
• Vgradimo prehodno manšeto po navodilih proizvajalca – manšeta mora biti vgrajena v strešno kritino tako, da voda ne more teči čez njo.
• Cev prevlečemo z manšeto, tesnimo s strani notranjosti s penasto montažno maso in parno tesnilno trako
• Z zunanje strani preverite, da je manšeta tesno pritrjena na cev in da je obloga okoli nje nepoškodovana.

Pozor: cevovod po strehi (med kolektorjem in prestopom) mora biti voden v izolaciji, odporni na UV sevanje in vremenske vplive – običajna mehka izolacija se na strehi razgradi v 2–3 letih. Gumijasta izolacija (EPDM ali HT-Armaflex) je primerna za zunanje okolje, vendar bi morala biti zaščitena z dodatnim UV premazom ali pocinkanjem, če je izpostavljena neposredni sončni svetlobi na dolgih odsekih.

Vgradnja temperaturnih senzorjev – brez tega ne deluje regulacija

Sončni sistem brez delujoče regulacije je le zbirka dragih cevi. Regulacija primerja temperaturo na kolektorju s temperaturo vode v hranilniku tople vode in vklopi črpalko, ko je kolektor toplejši za nastavljeni diferencial (običajno 5–10 °C). Za to potrebujete najmanj dve temperaturni tipali: eno na kolektorju, drugo v hranilniku tople vode (v jímki).

Senzor na kolektorju je običajno del dobave samega kolektorja in se vstavi v posebno ohišje na izhodnem cevovodu kolektorja. V hranilnik tople vode se vstavi senzor v jímko – primerni so na primer senzor temperature v jímko z odpornostjo 180 °C in kablom 2 m za kolektorski senzor (mora prenesti visoke temperature pri stagnaciji kolektorja, ki lahko dosežejo 150–200 °C) ali senzor v jímko s PVC kablom 4 m in odpornostjo 95 °C za hranilniški senzor na strani tople vode.

Pri vodenju kablov senzorjev pazimo, da je kabel na strehi tudi odporen na UV sevanje in ni mehansko obremenjen. Idealno je, da ga vodite v istem kanalu kot solarno cevje – pri zgoraj omenjeni nerjavni dvojcevki je za kabel neposredno rezerviran prostor v izolaciji. Kablov senzorjev nikoli ne vodite vzdolž silovnih vodov ali napajalnih kablov črpalke – elektromagnetno motenje lahko povzroči napačne meritve temperature.

Črpalčna enota in njeno namestitev

Črpalna solarna enota je srce celotnega sistema – vsebuje obtočno črpalko, varnostni ventil, tlakomer, obtočni balansni ventil in običajno tudi vhod za raztezno posodo. Za običajne inštalacije z enim ali dvema kolektorjema je idealna kompaktna črpalna postaja, kot je na primer črpalna solarna enota IVAR.SOLAR K z regulacijo IVAR.SOLAR IMTDC. Ta enota integrira regulacijo neposredno, kar poenostavi elektroinštalacijo in zmanjša število komponent.

Mesto črpalne enote: vedno v notranjosti, idealno v kotlovnici ali tehnični sobi, čim bližje rezervoarju. Nikoli ne na strehi niti na prostem – črpalke in elektronika so zasnovane za notranje pogoje. Razdalja od rezervoarja mora biti minimalna, saj daljše cevovode med črpalno postajo in rezervoarjem povečujejo toplotne izgube.

Črpalna enota se montira na steno s pomočjo dodatnega konzolnega nosilca; pri montaži pazimo, da je črpalna enota dostopna za servis – potrebujemo dostop do odzračevalnega ventila, varnostne vstavne in manometra. Najmanjša manipulacijska razdalja pred sprednjo stranjo enote je 500 mm.

Statika in vetrovno obremenitev – kar mnogi podcenjujejo

Kolektorji na strehi so izpostavljeni polnemu vplivu vetra, in sicer v dveh smereh: tlak vetra na površino kolektorja (odtrga kolektor s strehe) in sesalni podtlak pri obtekanju vetrom (potegne kolektor navzgor). Prav ta sesalni podtlak je nevarnejši in veliko večji, kot večina laikov predvideva.

Izračun vetrovnega obremenitve je odvisen od:

• Hitrosti vetra na določenem območju (Slovenija ima določena vetrovna območja v skladu s STN EN 1991-1-4)
• Višina stavbe – vsako dodatno nadstropje znatno poveča obremenitev
• Položaji kolektorjev na strehi – kotni in robni kolektorji so obremenjeni 2–3× več kot srednji
• Strmina strehe – strmejša streha in višje postavljeni kolektorji imajo večje obremenitev

Za orientacijsko številko: na običajni družinski hiši v vetrovni coni 1 (večina nižinskega dela Slovenije) s kolektorji na višini 5–7 m nad tlemi in naklonom 45° je sila, ki deluje na 1 m² kolektorja pri sunkovitem vetru, 1,2–2,0 kN/m². Za dva kolektorja s površino 2× 2,09 = 4,18 m² to pomeni skupno silo okoli 5–8 kN – kar je ekvivalentno visečemu bremenu 500–800 kg. Zato je pritrditev na špirovce, ne samo na letve, absolutno ključna.

V gorskih območjih ali na izpostavljenih legah (hribi, robovi gozdov, bližina vodnih površin) je treba naročiti statično oceno sidrišča. Večje inštalacije nad 4–6 kolektorjev morajo vedno imeti statično oceno, ne glede na lokacijo.

Najpogostejše napake pri montaži iz prakse

V teh letih sem videl celo vrsto montažnih napak. Tukaj so tiste, ki se najpogosteje ponavljajo:

• Vijakanje samo v letve: Letve niso dimenzionirane na natezne sile, pri močnem vetru se celotna konstrukcija zrahlja. Kljuke morajo iti v špirovce.
• Nevedno tesnilo za prehod cevi: Uporaba navadne montažne pene brez parne zapore – pena je paropropustna, v njej se v enem ali dveh letih pojavi vlaga, kar povzroči deformacijo in plesen v notranjosti.
• Cevovodi brez UV-odporne izolacije na strehi: Običajna črna polietilenska izolacija se na neposredni sončni svetlobi razgradi v 2 letih. Potrebna je guma z UV plastjo ali pocinkanje.
• Pomanjkanje odzračevalnega mesta na najvišji točki: Zrak v solarnem krogu povzroča hrup in zmanjšuje učinkovitost. Najvišja točka sistema (običajno izhod iz kolektorja) mora imeti avtomatski odzračevalnik.
• Predolgo cevovod brez toplotne kompenzacije: Sončne cevi iz medenine ali nerjavečega jekla se pri temperaturah 20–180 °C znatno raztezajo. Vsako 10 m nerjavne cevi se pri segrevanju za 100 °C podaljša za približno 12 mm. Brez dilatacijskih ovinkov ali kompenzatorjev se spoji razpokajo.
• Napačno tipalo na kolektorju s nezadostno toplotno odpornostjo: Pri stagnaciji kolektorja (sistem ustavljen, polno sonce) temperatura na izhodu iz kolektorja doseže 150–200 °C. Tipalo z odpornostjo 95 °C tu ne bo dolgo zdržalo.
• Montaža brez varnostnega lana: Delo na poševni strehi brez varovanja je najpogostejši vzrok resnih poškodb pri DIY sončnih montažah. Vedno vrv, sidrišče, po možnosti lestev.

Razdalja od senčnih ovir – izračun prostora brez sence

Senčenje je po slabi orientaciji drugi največji ubijalec donosa sončnega sistema. Tudi kratko senčenje (na primer dimnik senči kolektor 2 uri dnevno) lahko zmanjša dnevni donos za 15–25 %, ker se senčenje večinoma pojavi ravno okoli poldneva, ko je sončno sevanje najintenzivnejše.

Osnovno pravilo za prostor brez senčenja: ovira na razdalji D od kolektorja ne sme biti višja od D × tan(α), kjer je α najmanjša poldnevna višina sonca v najkritičnejšem mesecu. Za Slovenijo (širina približno 48°N) je poldnevna višina sonca 21. decembra približno 18–20°. To pomeni, da mora biti dimnik visok 1 m od kolektorja oddaljen najmanj 1 / tan(20°) = 1 / 0,364 ≈ 2,75 m. V praksi uporabljamo varnostni faktor 1,5–2, torej mora biti dimnik visok 1 m od najbližjega mesta kolektorja oddaljen vsaj 4–5 m.

Če je senčenje neizogibno (sosednja zgradba, drevesa), je bolje, da sistema ne začnete. Senčeni solarni sistem se ekonomsko ne povrne in njegovo delovanje je frustrirajoče. V takem primeru je bolje razmisliti o toplotni črpalki ali kondenzacijskem kotlu.

Splošni postopek montaže – pregled v korakih

Za hitro orientacijo je tukaj povzetek celotnega postopka montaže v logičnem vrstnem redu, kot ga izvajajo izkušene ekipe za montažo:

1. Priprava projekta: orientacija, naklon, senčenje, izbira položaja na strehi, tip konstrukcije, trasiranje cevi
2. Zagotovitev varnosti pri delu na strehi (vrv, oder)
3. Lokacija špirovcev in označitev položaja tirnic in kavljev
4. Vgradnja strešnih kljuk – postopno dvigovanje in vračanje strešnikov, pritrditev v špirovce
5. Vgradnja tirnic na kljuke, preverjanje ravnosti
6. Dvigovanje kolektorjev na streho (vsaj 2 osebi, pri večji teži 3) in njihovo pritrditev s sponkami na tirnice
7. Povezovanje kolektorjev med seboj (zaporedno ali vzporedno glede na projekt) – nerjaveče spoji z vijačnimi ali stiskalnimi fitingi
8. Montaža cevi po strehi do prehoda – pritrditev s sponkami na vsakih 500–700 mm
9. Realizacija prehoda skozi streho – manšeta, tesnilo
10. Vodenje cevi v notranjosti do črpalne postaje in rezervoarja
11. Vgradnja črpalne enote, raztezne posode, varnostnega ventila
12. Vgradnja temperaturnih tipal – na kolektor in v rezervoar
13. Preizkus tlaka celotnega sistema (najmanj 1,5-kratni delovni tlak, vendar najmanj 6 barov) – spremljanje 30 minut
14. Napolnitev s solarno tekočino (glikol/voda, običajno 40% raztopina za odpornost proti zmrzovanju do -25 °C)
15. Odzračevanje celotnega kroga
16. Nastavitev regulacije, nastavitev pretoka na balansirnem ventilu (običajno 1–1,5 l/min na kolektorju)
17. Preskusna obratovalna kontrola vseh temperatur in tlačne stabilnosti

Podrobnejši opis vsakega od teh korakov najdete v članku Montaža sončnega sistema korak za korakom – od kolektorja do hranilnika. Pravilno nastavitev črpalne enote in dimenzioniranje kroga opisuje članek Dimenzioniranje sončnih cevi in črpalne enote – kako na to.

Vzdrževanje sidrišč – kaj preverjati po letih obratovanja

Sončni sistem ni "namontuj in pozabi". Mehanska sestava na strehi zahteva redno kontrolo, idealno vsakih 2–3 leta ali po izjemnih dogodkih (nevihta, snežni metež, močan veter).

Pri kontroli sidrišč bodite pozorni na:

• Zategnitev vseh spojev: Kolenčne sponke, kljuke, kolektorske sponke – vse vijake preverite z momentnim ključem. Toplotna dilatacija postopoma popušča spoje, še posebej, če niso bile prvotno uporabljene samozaporne matice.
• Stav površinskih obdelav: Cinkana površina začne po 10–15 letih zarjaveti, še posebej na mestih, kjer je bila cinkova plast poškodovana z vrtanjem ali rezanjem. Obdelajte s cinkovim sprejem ali zamenjajte z nerjavnimi nadomestki.
• Tesnilo za prehodne spoje in kljuke: Butilkaučukovo tesnilo za kljuke zdrži 15–20 let, vendar ga je treba vizualno pregledati. Če je razpokano ali manjka, obstaja nevarnost puščanja.
• Steklo pokrov kolektorja: Razpoke, razpoke ali prekomerno umazana površina (ptičji iztrebki, lišaji) močno zmanjšajo učinkovitost. Stekleni pokrov očistite z mehko krpo ali gobo s čisto vodo – nikoli abrazivnimi sredstvi.

Več o redni oskrbi celotnega sistema je opisano v članku Vzdrževanje in servis sončnega sistema – kaj preverjati vsako leto.

Pogosta vprašanja (FAQ)

Ali lahko kolektorje namestim sam, ali potrebujem strokovnjaka?

Mehansko montažo tirnic in kolektorjev tehnično obvlada vešč lastnik hiše. Problematične so tri dele: delo na strehi (varnostno tveganje padca), hidroinštalacijski del (polnjenje, tlačno preizkušanje, pravilen pretok) in elektro priključitev senzorjev in črpalke. Tlačno preizkušanje mora biti dokumentirano za garancije. Če niste usposobljen inštalater, priporočam, da vsaj te tri dele prepustite strokovnjaku – mehansko montažo na strehi lahko pomagate. Vedno preverite inštalacijo – morebitne napake v tesnilu se bodo pokazale šele čez leta in popravilo je precej dražje od preventive.

Če ima vaša streha naklon le 20°, se solarni sistem še vedno lahko izplača. Vendar je pomembno, da se posvetujete s strokovnjakom, ki bo ocenil, ali je vaša streha primerna za namestitev solarnih panelov. V nekaterih primerih lahko uporabite posebne nosilce, ki omogočajo namestitev solarnih panelov tudi na strehah z nizkim naklonom.

Streha s naklonom 20° je še vedno primerna za sončni sistem, vendar bo donos za 10–15 % nižji kot pri optimalnem naklonu 45°. Če vam to ne povzroča težav, namestite kolektorje vzporedno s streho – to je mehansko enostavneje in ceneje. Če želite maksimirati učinkovitost, lahko uporabite poševno konstrukcijo na strehi, ki bo kolektorje dvignila do 45° – to je tehnično zahtevnejše, vizualno manj privlačno in mora biti statično ovrednoteno (znatno večja obremenitev vetra), vendar je donos optimalen. Na ravni strehi (0–5°) je poševna konstrukcija vedno potrebna.

Koliko kolektorjev lahko povežete zaporedno in koliko vzporedno?

Za običajne družinske solarne sisteme za ogrevanje sanitarne vode se priporoča največ 2–3 kolektorji v seriji. Pri več kot 3 kolektorjih v seriji temperatura na izhodu tako naraste, da sistem pogosto stagnira tudi pri običajnem poletnem soncu, kar nepotrebno obremenjuje tekočino, ekspanzijsko posodo in varnostne ventile. Večje število kolektorjev se priključi vzporedno (ali v kombinaciji serijsko-vzporedno). Pri vzporednem priklopu je potrebno hidravlično uravnoteženje – vsaka veja mora imeti nastavitveni ventil, da je pretok enakomerno porazdeljen. Več informacij najdete v članku Dimenzioniranje solarnih cevi in črpalne enote – kako na to.

Dolžina montaže 2 kolektorjev za družinsko hišo je odvisna od velikosti in kompleksnosti sistema ter izkušenj monterja. V povprečju traja od 1 do 3 dni.

Izkušeno dvokrilno montažno moštvo obvlada kompletni sončni sistem z dvema kolektorjema, rezervoarjem in črpalno postajo na družinskem domu v 1 delovnem dnevu (6–8 ur), če je kotlovnica in rezervoar predpripravljen. Če se rezervoar montira hkrati ali je zahtevnejši prehod strehe (npr. večplastna skodlasta streha), je realni čas 1,5–2 dni. Amaterska montaža brez izkušenj lahko traja 3–5 dni, vključno s čakanjem na material in reševanjem nepričakovanih težav.

Za montažo sončnih kolektorjev na gradbenem uradu morate vložiti zahtevo.

Na Slovinskem se montaža sončnih kolektorjev na obstoječo streho družinske hiše običajno ne šteje za gradbeno spremembo, ki zahteva gradbeno dovoljenje, če ne spremeni oblike strehe ali tlorisa hiše. To velja za montažo na streho (kolektorji nad streho). Montaža v streho (kolektorji zamenjajo del strešne kritine) lahko velja za spremembo videza stavbe in nekatere občine zahtevajo vsaj prijavo manjše gradnje. Priporočam, da to vedno preverite na pristojni gradbeni upravi vaše občine – bolje je preprečiti težave, kot pa reševati globo po dejanski izvedbi montaže.

Pri dolgotrajni odsotnosti (počitnice, prazniki) se s kolektorji ne zgodi nič.

Ko je sistem izklopljen (črpalka ne deluje) in so kolektorji izpostavljeni polnemu poletnemu soncu, pride do tako imenovane stagnacije. Temperatura v kolektorju lahko doseže 150–200 °C, solarna tekočina izhlapi in potisne paro v ekspanzijsko posodo in varnostni ventil. Sodobni sistemi so dimenzionirani za stagnacijo – vendar je treba, da je ekspanzijska posoda pravilno velika (najmanj 18–25 litrov za 2 kolektorja) in varnostni ventil funkcionalen. Če načrtujete daljšo odsotnost poleti, se posvetujte s inštalaterjem o primernem nastavljanju regulacije (na primer poletno "hlajenje" rezervoarja ponoči) ali fizičnem pokrivanju kolektorjev s posebnimi ponjavami. Redne izkušnje kažejo, da večina sistemov brez težav prenese tudi 3–4 tedne stagnacije, če je sistem pravilno dimenzioniran in napolnjen s kakovostno solarno tekočino s pravilno koncentracijo.

Zaključek – pravilna montaža je investicija, ne strošek

Sončni kolektor lahko deluje zanesljivo 20–25 let. Vrvice, cevovodi in konstrukcija morajo zdržati enako dolgo – v dežju, mrazu, močnem vetru in poletnih vročinah. Prihranek pri kakovosti kavljev, prehodov ali toplotne izolacije cevi se preprosto ne izplača: popravila na strehi po nekaj letih so večkrat dražja kot kakovostni material takoj na začetku.

Pri konkretni izvedbi nam napišite tip strešne kritine, naklon in orientacijo strehe – radi priporočamo ustrezen sistem za pritrditev in število kolektorjev, ki jih vaša streha varno prenese.

Imate vprašanje o tej temi?

Ne morete se odločiti ali rešujete konkretno situacijo v vašem gospodinjstvu? Pišite nam – z veseljem vam bomo svetovali.

Ime in priimek Ne izpolnjujte tega polja:

E-pošta

Obvestilo