Vgradnja temperaturnega tipala za sončni kolektor – namestitev in priključitev

Izdelke še vedno pripravljamo.

Lahko pa si ogledate tudi druge kategorije.

Namestitev temperaturnega tipala za sončni kolektor – postavitev in priključitev

Senzor temperature je na videz nepomemben del sončnega sistema – majhna sonda, nekaj metrov kabla, en priključek. Toda ravno ta majhen pripomoček odloča, ali bo vaš sončni regulator pravilno ocenjeval energijo, zaganjal črpalko in ščitil sistem pred pregrevanjem. Nepravilno nameščen ali slabo priključen senzor lahko popolnoma uniči zmogljivost dobro načrtovanega sistema. V praksi sem videl inštalacije, kjer je kolektor zagotavljal dovolj energije, vendar regulator je enostavno ni videl – ker je senzor ležal na napačnem mestu ali pa je bila zamenjana polariteta. Ta članek vam bo podrobno razložil, kje in kako namestiti senzor, zakaj je pomemben vsak detajl in kaj se zgodi, ko se to pokvari.

Zakaj je temperaturni senzor ključni element celotnega sistema?

Sončni regulator ne deluje slepo. Odloča se na podlagi temperaturne razlike med kolektorjem (senzor T1 ali S1) in hranilnikom tople vode (senzor T2 ali S2). Ko je temperatura v kolektorju nastavljeno število stopinj višja od temperature v hranilniku – običajno za 5 do 8 °C – regulator zažene obtočno črpalko. Ko se razlika zmanjša pod nastavljeno histerezo (običajno 2–4 °C), črpalka znova ustavi. To preprosto pravilo ščiti hranilnik pred ohlajanjem in kolektor pred tako imenovanimi povratnimi izgubami.

Brez natančnih vrednosti s tipal lahko celotna logika odpove. Tipalo, nameščeno na napačnem mestu, lahko sporoča temperaturo, ki je za 15–20 °C nižja ali višja od dejanske. Regulator nato po nepotrebnem zažene črpalko (zbiralnik se ohladi) ali pa črpalke sploh ne zažene, čeprav ima kolektor 90 °C in zbiralnik komaj 30 °C.

Shema prikazuje osnovno ureditev: tipalo T1 meri temperaturo na izhodu iz kolektorja, tipalo T2 meri temperaturo v spodnjem delu hranilnika. Regulator primerja ti dve vrednosti in zažene črpalko, ko je kolektor nastavljen za nastavljeno razliko toplejši.

Vrste temperaturnih tipal, ki se uporabljajo v solarnih sistemih

Preden se lotimo namestitve, je pomembno razumeti, kaj držite v rokah. Sončni sistemi običajno uporabljajo tri vrste temperaturnih senzorjev:

NTC uporovni senzorji

NTC (Negativni temperaturni koeficient) tipala so v solarnih sistemih daleč najbolj razširjena. Njihov upor se zmanjšuje s povečevanjem temperature – tipična vrednost je 10 kΩ pri 25 °C. Večina evropskih regulatorjev (Resol, Steca, Temperatura, Wagner) deluje z NTC tipali s karakteristiko Pt1000 ali NTC10k. Pred nakupom vedno preverite, kakšno karakteristiko predpisuje proizvajalec vašega regulatorja – ne vsa NTC tipala so zamenljiva.

Pt1000 odporovni senzorji

Platinasti uporovni senzorji Pt1000 imajo pri 0 °C upor natančno 1.000 Ω in z naraščanjem temperature linearno raste. So natančnejši od NTC, vendar tudi dražji. Večina sodobnih diferenčnih regulatorjev deluje izključno s Pt1000. Prednost je, da daljše kabelske poti nimajo tako velikega vpliva na natančnost – kabelska povezava namreč vpliva na merjeni upor in pri Pt1000 z linearno karakteristiko je korekcija enostavnejša.

termoelektrični senzorji (termočleni)

V običajnih hišnih solarnih sistemih se termoelementi praktično ne uporabljajo – so pogosti v industrijskih aplikacijah. Če naletite na termoelement, bo to verjetno v starejših instalacijah ali posebnih aplikacijah.

Senzor kolektorja (T1) – kje ga natančno namestiti

To je najpomembnejši del celotne inštalacije in hkrati tisti, kjer se naredi največ napak. Senzor kolektorja mora meriti temperaturo, ki jo je tekočina dejansko dosegla po ogrevanju v kolektorju – ne temperature okolice, okvirja ali vstopne hladne tekočine.

Pravilno mesto: izhodna zbirka ali povratna komora absorbenta

Senzor T1 spada v posebno potopno ohišje (škatlo), ki je del vsakega sončnega ploščatega kolektorja ali cevastega kolektorja. Ta ohišje je nameščeno bodisi neposredno v izhodnem kolektorju (distribucijski cevi) bodisi na strani kolektorja v bližini izhoda. To je majhna slepa cev – običajno 6 ali 8 mm v premeru, 80 do 100 mm globoka – v katero senzor enostavno vstavite.

Nekaj pravil, ki jih je treba upoštevati:

Senzor mora biti v stiku s tekočino ali neposredno s kovino v bližini tekočine. Zračni prostor med senzorjem in posodo dramatično poslabša natančnost. Zato se senzor vedno zalepi v posodo s toplotno prevodno pasto.
Senzor mora biti na izhodni strani kolektorja, ne na vhodni. Vhodna stran (hladna veja) je lahko 20–40 °C hladnejša od izhoda – regulator bi visel v informacijskem vakuumu.
Pri več kolektorjih, priključenih zaporedno, je treba senzor namestiti na izhod zadnjega kolektorja v vrsti. Pri vzporednem priključitvi je situacija bolj zapletena – več o tem lahko najdete v članku Serijsko vs. vzporedno povezovanje sončnih kolektorjev – kaj izbrati.
Senzor ne sme izpostaviti neposrednemu soncu brez zaščite. Če ni senzor pokrit s steklom kolektorja, lahko sonce segreje samo sondo na 60–80 °C tudi takrat, ko ima tekočina le 30 °C – in regulacija bo nepotrebno vključila črpalko.

Če kolektor nima potopne posode?

Starejši ali nekakovostnejši kolektorji včasih nimajo posebne posode. V takem primeru imate dve možnosti:

Pritrditev tipala neposredno na cev izhodnega priključka kolektorja z uporabo toplotno prevodne paste in pritrditve s pomočjo aluminijaste trake. Tipalo mora biti izolirano od zunanjega zraka – pokrito z najmanj 10 cm toplotne izolacije.
Vgradnja pretočne armature z potopno jamo neposredno na izhodno priključek – elegantnejša rešitev, vendar zahteva prostor in pravilno dimenzijo navoja.

Jednoznačno preferiram potopno jímko neposredno v kolektorju – je to hidrodinamično čistejše, tipalo reagira hitreje in merjenje je natančnejše. Zato pri izbiri kolektorja vedno preverjam, ali ima jímko integrirano.

Senzor rezervoarja (T2) – kje ga namestiti v rezervoarju

Senzor za hranilnik tople vode T2 meri temperaturo vode v hranilniku in služi kot referenčna vrednost za regulator. Hranilniki tople vode imajo za ta namen pripravljene potopne ohišja ali neposredne potopne vhode, najpogosteje z navojem G1/2" ali G3/8".

Višina namestitve v rezervoarju

To je stvar, ki veliko ljudi preseneti: tipalo T2 ne spada v sredino ali na vrh hranilnika, temveč v spodnjo tretjino – običajno na višini 1/5 do 1/3 višine hranilnika. Zakaj? Hranilnik deluje na principu temperaturne stratifikacije – zgoraj je najtoplejša voda, spodaj najhladnejša. Regulator mora vedeti, ali je spodaj dovolj hladne vode, ki jo je vredno ogrevati s kolektorjem. Če bi bilo tipalo zgoraj, kjer je voda vedno topla (ogreta s kotlom ali električno spiralo), bi regulator mislil, da je hranilnik poln toplote in črpalka se ne bi vklopila – čeprav je spodaj 25 °C hladna voda.

V praksi se orientiram tako: rezervoar 200 litrov, višina približno 140 cm – tipalo T2 gre do višine približno 25–35 cm od dna. Rezervoar 300 litrov, višina približno 175 cm – tipalo do višine 30–45 cm od dna. Vedno preberite tudi navodila proizvajalca rezervoarja – nekateri rezervoarji imajo za sončno tipalo rezervirano posebno potopno posodo, označeno z "Solar" ali "T-solar".

Odnos do sončne spirale

Senzor T2 mora biti nameščen čim bližje izhodu sončne spirale (izmenjevalnika), ne pa električni odporni spirali. Sončna spirala je običajno v spodnjem delu hranilnika in segreva vodo od spodaj. Če imate hranilnik z električnim dogrevanjem – na primer z električno spiralo 2 kW za hranilnike OKC – je običajno nameščena v zgornjem delu hranilnika in deluje neodvisno od solarnega kroga. Senzor T2 mora biti pod nivojem te električne spirale, da električni dogrevanje ne vpliva na odločanje solarnega regulatorja.

Kabel senzorja – dolžina, presek in vodenje

Senzorji se standardno dobavljajo s kablom dolžine 2 m ali 3 m. V praksi to skoraj nikoli ne zadostuje – kolektor je na strehi, regulator v kotlovnici. Potrebujete podaljšek, pri čemer veljajo pomembna pravila.

Največja dolžina kabla

Za NTC10k tipala velja, da se upor vodnika prišteje k uporu tipala in povzroči sistematično odstopanje merjenja. Običajni inštalacijski kabel 2×0,5 mm² ima upor približno 36 Ω/100 m. Pri kabelskem razponu 10 m (20 m žice tam in nazaj) je to 7,2 Ω – pri NTC10k tipalu z vrednostjo 10 000 Ω pri 25 °C je to odstopanje manj kot 0,1 °C, kar je zanemarljivo. Pri Pt1000 tipalu z vrednostjo 1097 Ω pri 25 °C pa je to odstopanje 0,6 °C, kar je sicer majhno, vendar pri dolgih poteh (30+ m) začne biti problematično in nekateri premium regulatorji omogočajo kalibracijo/popravek vodnika.

Za NTC senzorje: maksimalna dolžina kabla približno 50–80 m, presek najmanj 0,5 mm²
Za Pt1000 tipala: maksimalna dolžina kabla cca 30–50 m (daljši samo z korekcijo ali 4-žičnim priključkom)
Nikoli nevodite kabel senzorja v istem snopu kot 230V omrežni kabel – elektromagnetno motenje povzroča lažne nihanje prikazane temperature

Podaljški kabla

Razširitev kabla tipala je preprosta, vendar jo je treba opraviti pravilno. Uporabljajte isti tip žice, spoje izvedite v škatlah (ne prosto visečih tirnicah), pri vodenju skozi streho pa uporabljajte kabel z UV-odporno izolacijo. Polariteta pri NTC in Pt1000 ni pomembna – to so uporovna tipala brez polarnosti. Če regulator po podaljšanju sporoča napačno vrednost, s multimetrom preverite kontakte in upor celotne trase.

Navodilo za namestitev korak za korakom

Namestitev senzorja poteka običajno hkrati z montažo kolektorja in cevovodov. Tukaj je postopek, ki ga uporabljam pri običajnem naročilu z dvema kolektorjema na poševni strehi:

Podrobna navodila:

Postavite potopno jamo T1 na kolektorju. Pri ravnih kolektorjih je običajno na enem od stranskih priključkov v plastičnem ali kovinskem ohišju. Pri cevnih kolektorjih je jamo običajno v zgornjem kolektorju (manifold). Oglejte si tehnično dokumentacijo kolektorja.
Nanesite toplotno prevodno pasto na telo senzorja. Majhno količino – volumen graška – enakomerno po telesu sonde. Pasta odpravlja zračne blazine v jímki in izboljšuje toplotno prevodnost.
Vstavite senzor v vdolbino do konca. Če ima vdolbina pritrdilni vijačni pokrov ali gumijasto tesnilno objemko, jo privijte tako, da senzor ne pade ven, vendar ne pretrgajte vodotesne manšete kabla.
Povlecite kabel čidla skupaj s cevmi v kotlovnico. Kabel mora biti zaščiten pred mehanskimi poškodbami, UV sevanjem in neposrednim stikom s cevmi pri visokih temperaturah. Idealno ga povlecite v ločeni škatli poleg izolacije cevi.
Priključite kabel na regulator. Večina regulatorjev ima jasno označene sponke za T1 (Senzor 1, S1, Kolektor) in T2 (Senzor 2, S2, Shranjevanje). NTC in Pt1000 tipala niso polarizirana – pomembno je le, v katero sponko jih vstavite, ne pa tudi vrstnega reda, v katerem priključite oba vodnika.
Preverite realnost prikazane temperature. Pred zagonom sistema preverite, ali so vrednosti smiselne. V mirovanju (zjutraj pred soncem) bi morala biti T1 in T2 blizu temperaturi okolja. Če T1 prikazuje npr. –40 °C ali +200 °C, je tipalo poškodovano ali slabo priključeno.

Pogosto napake pri vgradnji – kar sem videl v praksi

Za leta prakse sem se srečal s celotnim spektrom inštalacijskih napak. Navajam najpogostejše, da se jim izognete:

Napaka št. 1: Senzor T1 na vhodu, ne na izhodu kolektorja

To je verjetno najpogostejša napaka začetnikov. Kolektor ima dva priključka – vhod (hladna stran) in izhod (topla stran). Če je senzor priključen na vhod, meri temperaturo tekočine, ki šele vstopa v kolektor. V praksi to povzroči, da regulator vidi temperaturo za 15–40 °C nižjo od dejanske izhodne temperature. Črpalka se bodisi sploh ne zažene ali pa se zažene z nepotrebnim zamikom.

Napaka št. 2: Senzor T2 previsoko v rezervoarju

Ko ste namestili tipalo v sredinski ali zgornji jímki hranilnika (mislite, da je "sredina najboljša"), regulator meri temperaturo vode, ki je običajno za 10–20 °C višja od temperature vode na solarnem spiralu. Rezultat: črpalka se vklopi pozno ali sploh ne.

Napaka št. 3: Kabel tipala, ki je speljan ob 230V omrežnem kablu

Elektromagnetska indukcija iz 230V kabla povzroča motnje v signalnem kablu tipala. Regulator nato prikazuje temperaturo, ki niha ±2–5 °C brez očitnega razloga. Rešitev: kabel tipala vodi v ločeni škatli, najmanj 10 cm od omrežnega vodila.

Napaka št. 4: Senzor brez toplotno prevodne paste

Zračni prostor med senzorjem in steno jame ima toplotno prevodnost približno 40-krat nižjo kot baker. Senzor reagira precej počasneje in prikazuje vrednosti za 3–8 °C nižje od dejanske vrednosti. V praksi se to lahko kaže kot počasen zagon sistema vsako jutro.

Napaka št. 5: Napačen tip tipala

NTC tipalo priključeno na regulator, kalibriran za Pt1000 – ali obratno. Čeprav regulator ne bo javil napake (oba tipa sta pasivna uporovna), bo prikazana temperatura popolnoma napačna. NTC pri 60 °C kaže upor približno 2,5 kΩ, medtem ko Pt1000 pri 60 °C kaže 1232 Ω. Regulator, kalibriran za Pt1000, bi interpretiral 2,5 kΩ kot temperaturo –40 °C ali bi javil napako senzorja.

Senzor v sistemih z več kolektorji in razdelilnikom

Če imate v vašem sistemu več sončnih kolektorjev, priključenih vzporedno prek razdelilnika in zbiralnika – na primer rešitev, ki uporablja komplet industrijskega nerjavnega razdelilnika/zbiralnika z jeklenimi ventili – situacija s senzorji zahteva malo več razmišljanja.

Pri vzporednem priključevanju kolektorjev (vsak kolektor ima svoje vhodno in izhodno cev, ki se združita v razdelilniku) namestite tipalo T1 na zbiralno izhodno cev za razdelilnikom – torej za mestom, kjer se izhodi iz vseh kolektorjev združijo v en tok. Tako merite povprečno izhodno temperaturo iz vseh kolektorjev, kar je pravilna referenčna vrednost.

Pri zaporednem priključitvi (izhod prvega kolektorja gre v vhod drugega itd.) mora biti tipalo T1 na izhodu zadnjega kolektorja v seriji – tam je tekočina najbolj vroča.

V obeh primerih mora biti senzor dobro izoliran od okoliškega zraka – v krajšem delu cevi za kolektorji je tekočina še vedno precej vroča, vendar je cev izpostavljena zunanjim razmeram (vetru, dežju), kar lahko izkrivi meritev, če senzor ni pokrit z izolacijo.

Če nameravate delati z nosilcem za vgradnjo dveh kolektorjev ali pa načrtujete razširitev z nosilcem za vgradnjo dodatnega kolektorja, vedno pred montažo premislite o napeljavi kablov senzorjev še pred vgradnjo kolektorjev – naknadna namestitev na končani sestavi je bistveno bolj zapletena.

Preverjanje funkcionalnosti in diagnostika po namestitvi

Po zaključku priključitve senzorjev in pred prvim zagonom sistema izvedite naslednje kontrole:

Kontrola upornosti z multimetrom: Izmerite upornost vsakega tipala neposredno na sponkah regulatorja. Za NTC10k pri sobni temperaturi (~20 °C) mora biti upornost približno 12–13 kΩ. Za Pt1000 pri 20 °C mora biti upornost približno 1078 Ω. Če je upornost 0 Ω → kratek stik, če je OL (preobremenitev/odprt krog) → prekinitev kabla.
Kontrola prikazane temperature: Vključite regulator in preverite prikazane vrednosti. Pred segrevanjem bi morala biti T1 in T2 blizu sobni temperaturi (±3 °C je sprejemljivo).
Funkcijski test: Pokrij kolektor s temno folijo ali začasno odklopite tipalo T1 in uporabite uporovni substituktor za simulacijo visoke temperature kolektorja (npr. 1232 Ω za Pt1000 ~ 60 °C) – regulator bi moral zagnati črpalko.

Pri diagnostiki težav je priporočljivo imeti pri sebi Pogosta okvara dodatne opreme sončnih sistemov in kako jih odpraviti – v tem članku najdete podrobnejši pregled vzrokov in rešitev za različne vrste okvar, vključno s težavami s senzorji.

Črpalka za prepad (T3) – kdaj jo potrebujete

Poleg osnovnih tipal T1 in T2 nekateri regulatorji podpirajo tretje tipalo – T3 ali Tmax – za merjenje temperature preliva v hranilniku tople vode ali neposredno na izhodu v sistem tople vode. To tipalo služi za zaščito pred pregrevanjem hranilnika. Ko hranilnik doseže nastavljeno maksimalno temperaturo (običajno 75–80 °C), regulator ustavi črpalko, tudi če je kolektor še vedno toplejši.

Senzor T3 nameščamo v zgornji del rezervoarja – za razliko od T2, kjer nas zanima spodnja cona, tukaj želimo vedeti, kakšna je maksimalna temperatura v rezervoarju. To je še posebej pomembno v poletnem obdobju, ko sončni sistem deluje s polno zmogljivostjo in bi lahko rezervoar brez zaščite presegel 95 °C.

Posebne situacije: senzor na cevnem kolektorju

Cevni (vakuumski) kolektorji imajo drugačno konstrukcijo kot ravni kolektorji, in mesto za tipalo T1 je v njih nekoliko drugače rešeno. Večina cevnih kolektorjev s tehnologijo heat pipe ima potopno posodo neposredno v zgornjem kolektorju - zbiralni glavi, kjer kondenzirajo pare iz cevi heat pipe. To je pravilno mesto za T1.

Pozor: pri cevnih kolektorjih s direktnim pretokom (direct flow) tekočina teče neposredno skozi vsako cev. V tem primeru je zbiralnik na izhodnem priključku kolektorja – enako kot pri ploščatem kolektorju.

Cevni kolektorji dosegajo višje izhodne temperature kot ravni – mirno 100–120 °C v poletnem obdobju. Zato je pomembno, da je senzor T1 certificiran za te temperature. Običajni senzorji za ravne kolektorje so certificirani do 130–150 °C, kar bi moralo biti zadostno, vendar vedno preverite tehnični list senzorja.

Pogosta vprašanja (FAQ)

Morate uporabiti originalno tipalo proizvajalca regulatorja, ali pa lahko uporabite katerokoli združljivo.

Regulatorji so kalibrirani za specifično karakteristiko tipala (NTC10k, Pt1000 itd.). Ključno je, da ima zamenljivo tipalo enako karakteristiko – ne nujno isto blagovno znamko proizvajalca. Če imate regulator Resol DeltaSol BS/2, ki deluje s Pt1000, lahko uporabite katero koli tipalo s karakteristiko Pt1000 in ustrezno zaščito. Vedno preverite v priročniku regulatorja, kakšno tipalo je predpisano, in če je mogoče, izberite tipalo s certifikacijo za sončne aplikacije (odpornost do najmanj 130 °C).

Ali lahko podaljšam kabel tipala z običajnim telefonskim ali omrežnim kablom?

Začasno testiranje je dovoljeno, za trajno namestitev pa ne. Telefonski kabli imajo tanke vodnike (0,2–0,3 mm²) s plastično izolacijo, ki ni primerna za zunanje okolje in višje temperature. Uporabite kabel z najmanjšim presekom 0,5 mm², z izolacijo, odporno na UV sevanje (CYKY ali poseben senzorski kabel). Spoje vodotesno izolirajte in jih namestite v škatle – ne prosto.

Regulator kaže normalno temperaturo kolektorja, vendar se črpalka ne zažene. Kaj preveriti?

Prva stvar: primerjajte prikazane vrednosti T1 in T2. Če je T1 samo za 3–4 °C višja od T2 in je nastavljena diferenčna vklopna razlika 6 °C, črpalka ne bo pravilno zagnana – počakajte, da kolektor bolj segreje. Če je na primer T1 80 °C in T2 30 °C, vendar črpalka še vedno ne deluje, preverite: nastavitve regulatorja (lahko je dosežena maksimalna temperatura rezervoarja), priključitev črpalke in funkcijo varovanja črpalke ter ali regulator ni v ročnem/blokirnem načinu. Vzrok so lahko tudi napačni kontakti na sponkah regulatorja.

Čidlo T2 se lahko namesti zunaj rezervoarja, ne pa potopno?

Tehnično da, vendar je to bistveno manj natančna rešitev. Senzor, prilepljen na površino rezervoarja s toplotno prevodno pasto in prekrit z izolacijo, kaže temperaturo stene rezervoarja – ta je pri dobro izoliranih rezervoarjih podobna temperaturi vode, vendar z zamikom in odstopanjem ±3–6 °C. Za običajen domač sistem je to morda dovolj kot zasilna rešitev, vendar je za natančno krmiljenje in optimalno učinkovitost vedno boljša potopna sonda.

Kako ugotovim, da je senzor poškodovan, brez posebnih naprav?

Najpreprostejši način: odklopite kabel tipala od regulatorja in izmerite upor z običajnim cenovno dostopnim multimetrom. Nastavite ga na merjenje upora (Ω) in priložite sonde na oba vodnika kabla tipala. Pri sobni temperaturi (20–25 °C): NTC10k bi moral pokazati približno 12 000 Ω, Pt1000 pa približno 1 078 Ω. Če multimeter kaže 0 (kratek stik) ali OL/1 (prekinitev vezja), so tipalo ali kabel poškodovani. Če merite razumno vrednost, vendar regulator še vedno sporoča napako, je težava verjetno v kontaktih sponke.

Koliko časa bo senzor temperature v solarnem sistemu?

Kakovostno tipalo priznanega proizvajalca brez težav zdrži 10–15 let. Najpogostejši vzroki prezgodnje okvare so mehanske poškodbe kabla (npr. pri montaži ali grizenju glodavcev v tleh), korozija kontaktov v vlažnem okolju (zato pazite na vodotesnost spojev) in toplotno staranje kabelske izolacije, če je tipalo brez zaščite neposredno po vročem cevovodu. Tipalo je poceni in enostavno zamenljiva postavka – če imate dvome, je zamenjava za novo sondo razumnejša kot dolga diagnostika starega.

Konec

Vgradnja temperaturnega tipala za sončni kolektor na prvi pogled izgleda kot preprosta zadeva – vstaviti sondo v zbiralnik, priključiti kabel. Pravzaprav je pravilna namestitev in priključitev tipal eden ključnih pogojev za učinkovito in varno delovanje celotnega sončnega sistema. Tipalo T1 mora biti nameščeno na izhodu kolektorja (pri več kolektorjih na izhodu celotnega zbiralnika), tipalo T2 pa v spodnji tretjini hranilnika v bližini sončne spirale. Kabel mora biti pravilno dimenzioniran, ločeno od omrežnega napajanja in spoji morajo biti vodotesni. Termično prevodna pasta pri vgradnji ni neobvezna – je nujna za natančno in hitro odzivnost tipala.

Če načrtujete namestitev ali razširitev solarnega sistema, povezanega z izbiro nosilca, povezovanjem kolektorjev ali kompletno dodatno opremo, si oglejte tudi druge članke v našem Znanstvenem centru – na primer Namestitev nosilca sončnega kolektorja korak za korakom, Nemrznjena zmes za sončne sisteme – kako izbrati pravo sestavo in koncentracijo ali Razdelilnik in zbiralnik v sončnem sistemu – čemu služi in kdaj ga potrebujem. Pravilne tipala na pravih mestih so investicija, ki se vam bo povrnila v obliki maksimalnega izkoristka vsakega sončnega žarka.

Imate vprašanje o tej temi?

Ne morete se odločiti ali rešujete konkretno situacijo v vašem gospodinjstvu? Pišite nam – z veseljem vam bomo svetovali.