Ogrevalni sistem prihodnosti
Prizadevanje za gospodarno ravnanje z energetskimi viri vodi k naslednjim ukrepom:
1. optimizacija dovajanja toplote v bivalne prostore, kar pomeni, da dobro zasnovan sistem ogreva uporabljane prostore v času, ki je čim bolj omejen na obdobje, ko je prostor dejansko v uporabi
2. boljša in bolj zdrava izraba toplote z znižano temperaturo medija na vstopu v ogrevani prostor
V praksi to pomeni izvedbo:
1. ogrevalnih sistemov, ki ob kar najbolj neodvisnem krmiljenju zadovoljijo zahteve v določenem ogrevanem prostoru, kar vodi k vse pogostejši delitvi ogrevalnih sistemov na cone
2. sistemov z nizko temperaturo medija (ali pogosteje mešanih sistemov)
Ta praksa vse bolj kaže, da bo nova smer razvoja tehnologij v ogrevalni tehniki poleg razvoja samih virov toplote (kotlov) vodila k vse doslednejši izpopolnitvi podsistemov, ki sodelujejo pri delovanju ogrevalnega sistema.
Pod pojmom servisni podsistemi razumemo mehansko, hidravlično in elektronsko opremo, ki zagotavlja pravilne vrednosti tlačnega padca, pravilen potek regulacije in varnost na podlagi izmerjenih vrednosti pomembnih veličin, prenos signalov vse do proženja krmilnih elementov – gre torej za tipala, ventile, elektromehanske pogone, vse to pa upravlja vse bolj izpopolnjen elektronski vmesnik.
Tu je treba poudariti, da je integrirano krmiljenje sistema za proizvodnjo toplote del celovitega nadzora vseh hišnih napeljav in pomeni nov način projektiranja bivalnih prostorov: napeljava ni več "tuj" element stanovanja, temveč postaja skladen del doma.
Vso opremo, ki se je nekoč pripravljala neposredno na mestu vgradnje, kot so razdelilniki, črpalke, ventili in električno ožičenje, danes po zaslugi že preizkušenih in uveljavljenih rešitev, kot je krmiljenje z releji, postopoma nadomeščajo sklopi, ki jih dobavi proizvajalec kotla in imajo naslednje prednosti:
1. posebej so razviti za optimalno priključitev na določeno napravo ter zagotavljajo najboljšo zmogljivost in popolnejšo izrabo možnosti te naprave
2. občutno poenostavijo vgradnjo
3. znatno zmanjšajo obseg dimenzioniranja komponent napeljave
Vsekakor lahko trdimo, da se prihodnost ogrevalnih napeljav vse bolj usmerja k modularnosti. Primere vidimo tako pri centralnem ogrevanju kot pri neodvisnih sistemih.
V prvem primeru narašča uporaba modularnih sistemov, ki projektantu in inštalaterju omogočajo, da zmogljivost sistema prilagodita potrebam stavbe z združevanjem "paketov" za proizvodnjo toplote v zahtevani količini.
Takšni enakovredni moduli imajo prednost prilagodljivosti, skoraj vsi mehanski in elektronski elementi, potrebni za njihovo pravilno in varno delovanje, pa so nameščeni neposredno v njih. Vgradnja se v teh primerih omeji na priključitev naprave na hidravlične priključke in sistem dimovoda.
Pri neodvisnih napeljavah pa poteka napredna integracija tradicionalnih razdelilnikov, obtočnih črpalk in ventilov, ki so elektronsko krmiljeni in vgrajeni v kompaktne enote. Nekoč so vse te naprave potrebovale lasten prostor za vgradnjo, saj so bile velike in neestetske. Danes se uporabljajo integrirani razdelilni sklopi (na primer conski hidravlični razdelilnik DIM lmmergas).
Ti modularni sklopi imajo zelo natančno izdelan vmesnik za priključitev na kotel, kot prikazuje naslednja shema.
Oba elektronska krmilna sistema komunicirata in skupaj upravljata celotno distribucijo toplote glede na zahtevane čase, kroge in temperature.
Lahko trdimo, da tako povezane enote predstavljajo pravo "programsko opremo"; torej misleče srce ogrevalnega sistema.
To je dobesedno nasprotje sedanjega zakonodajnega koncepta "distribucijskega sistema"; ki ga s fizikalnega in termodinamičnega vidika razume kot neko celoto, iz katere se toplota preprosto sprošča. Tak pristop je preveč poenostavljen.
Po drugi strani pa ta zorni kot zahteva korenito revizijo tako osnovne zasnove sistema kot metodologije izračunov.
Izkoristek tako zasnovanega sistema in učinek medsebojnega delovanja med virom toplote in sistemom za krmiljenje toplotnih tokov zahtevata analizo in podrobno preučevanje neposredno na kraju samem. Njun medsebojni vpliv je treba ocenjevati sinergijsko, ne ločeno, kot določa sedanja zakonodaja.
Takšno vrednotenje zahteva preskusno opremo in seveda tudi preskusni protokol, ki bi omogočala simulacijo delovanja sistema v razmerah, kar najbolj podobnih dejanskim. V tem okviru postane osrednja oseba konstruktor, saj bi se na podlagi simulacij lahko pokazali nekateri pojavi, pomembni za realno oceno lastnosti ogrevalnega sistema. Verjamemo, da bi lahko prav to postalo odskočna deska in gradivo za prihodnjo zakonodajo o izračunih lastnosti ogrevalnih sistemov, pri čemer ta prihodnost morda ni več daleč.