Direktiva in prihodnji standardi
Glavna cilja, ne le za Slovaško, temveč tudi v mednarodnem merilu, sta omejitev porabe energije in izpolnjevanje obveznosti, ratificiranih s Kjotskim protokolom. Pomen varstva okolja in gospodarnega ravnanja z energetskimi viri so potrdili nedavni dogodki, povezani s težavno dobavo goriv iz vzhodnih držav. Evropska skupnost je pripravila politični načrt, da bi zastavljene cilje na tem področju dosegla s skupnimi močmi in viri znotraj skupnosti.
V tem okviru sta Evropski parlament in Svet Evropske unije leta 2002 izdala posebno direktivo, ki je na ravni Evropske skupnosti postala učinkovito orodje za zagotavljanje uresničevanja teh ciljev na celotnem ozemlju unije. Gre za Direktivo 2002/91/ES, bolj znano pod kratico "EPB" iz angleškega naziva "Energy Performance of Buildings'; torej "Energetska učinkovitost stavb".
Kot pove že ime, je osrednja misel tega dokumenta ogrevana stavba in predvsem energetski posegi, ki jih je v njej mogoče izvesti. Direktiva določa, katere rešitve in za katere vrste stavb je mogoče izbrati, da bi dosegli resnično pomemben vpliv na energetske razmere v Evropi. Zato se potrjuje in krepi načelo tesne odvisnosti med ogrevano stavbo in njenim ogrevalnim sistemom.
Na Slovaškem določbe te direktive prevzemata zakon št. 555 / 2005 in izvedbeni pravilnik 625/2005.
Vsebine pravilnika ne bomo podrobno obravnavali, saj so številne njegove točke še v fazi priprave, si bomo pa pobliže ogledali direktivo. Doslej je bila direktiva predmet izključno tehnično-normativnih razprav, ki bodo izhodišče za pravilno uporabo njenega zavezujočega dela.
Ker ima direktiva evropski domet, je prvi korak pri njeni uporabi obstoj ustreznih pravnih predpisov:
• ti morajo upoštevati sedanjo tehnološko raven na področju inštalacij in gradbeništva,
• zagotoviti morajo nujno soglasje o teoretični podlagi metodologije izračunov na ravni Evropske skupnosti,
• v ustreznih prilogah, veljavnih za posamezne države, morajo omogočiti uvedbo parametrov za opredelitev gradbenih in podnebnih razmer, ki so za vsako državo specifične.
Iz navedenih razlogov je Evropska komisija pooblastila CEN, da pripravi ustrezno tehnično podlago za uporabo Direktive EPB.
Najprej je treba pojasniti, da mora biti nova tehnično-normativna podlaga za varčevanje z energijo precej obsežnejša in bolj razčlenjena, saj mora zajeti večje število možnih rešitev in več pozornosti nameniti alternativnim virom energije. To izhaja iz novih izkušenj, pridobljenih pri projektiranju. Inštitut CTI zdaj zelo dejavno sodeluje pri pripravi teh dokumentov ter evropskemu projektu daje na voljo strokovno znanje in izkušnje industrije in strokovnjakov.
Poglejmo, kakšen bo ta novi zakonodajni sveženj.
Kot je bilo že omenjeno, se je sprejetje nove evropske direktive že odrazilo v nekaterih standardih, med njimi tudi v standardu prEN 15316 - Ogrevalni sistemi v stavbah, ki je v pripravi. V nasprotju z dosedanjimi predpisi prihodnji standard ne bo pripravljen kot enoten dokument, temveč bo razdeljen na številne dele. Tako bo mogoče podrobno in ciljno določiti - z izračuni predpisane parametre posameznih podsistemov ogrevalnega sistema (proizvodnja, oddaja, shranjevanje in distribucija) za različne izvedbe napeljav, od tradicionalnih do kondenzacijskih sistemov, daljinskega ogrevanja in sončnih kolektorjev, pri čemer je treba upoštevati vse uporabljane vire energije.
Ne bi bilo korektno podrobno obravnavati standardov, ki se šele pripravljajo, zato predlagamo, da si raje ustvarimo sliko o sedanjem stanju evropske toplotne tehnike s filozofskega vidika.
Temeljno načelo, iz katerega bi nova evropska zakonodaja izhajala pri izračunih izkoristka ogrevalnega sistema, bi lahko bila drugačna zasnova ogrevalnega sistema.
Kot je mogoče "med vrsticami" razbrati iz prejšnjega odstavka, kjer med podsistemi ogrevalnega sistema ni bila navedena regulacija, nekatere evropske države dajejo prednost alternativni strategiji, pri kateri je v ospredju analiza "akumulacijskega sistema". K tej izbiri je vodila potreba po temeljitejši in celovitejši analizi delovanja ogrevalnega sistema kot takega. Novi pogled združuje oceni potreb po toplotni energiji za ogrevanje in za pripravo sanitarne tople vode, ki se pogosto močno razlikujeta, v en sam projektni postopek. Ta pristop je s termodinamičnega vidika vsekakor "načelnejši".
Pri zasnovi ogrevalnega sistema ima prednost termodinamični vidik, kar pomeni, da se upošteva dejanski prenos toplote in posledično tudi toplotne izgube. S čisto fizikalnega vidika pa je treba priznati, da regulacijski sistem dejansko vpliva na toplotni tok, čeprav sama toplota fizično ne teče skozi regulacijski sistem. Kakor koli, kot bomo videli na naslednjih straneh, ob izpustitvi regulacijskega podsistema dobimo nepopolno sliko delovanja sistema in s tem tudi njegovih značilnosti.
Praktična posledica tega načela je, da je upravljanje toplotne energije, proizvedene skladno s potrebami določene stavbe, notranja lastnost vsakega od podsistemov, ki v ogrevalnem načinu delujejo skoraj neprekinjeno, z zelo majhnim številom vžigov in izklopov. Tehnično je ta vrsta podsistema za proizvodnjo toplote zelo preprosta in zahteva enako preprost način nadzora.
Ta zasnova, »akademsko« zelo korektna, naleti na nekatere praktične težave, ki vsaj na našem ozemlju delno zmanjšujejo njene prednosti. Kot vedno najprej razdelimo napeljave na dve vrsti: v novogradnjah in prenove v starejših stavbah.
Pri novogradnjah je pri izbiri vrste napeljave seveda manj tehničnih omejitev, obstajajo pa ekonomske.
Danes napeljava z veliko prostornino hranilnika v novih stavbah ni več uporabna, saj imajo zaradi visokih cen pri stanovanjski gradnji prednost srednje velika in majhna stanovanja, ki se bolje prodajajo.
Projektant in inštalater morata tu rešiti vprašanje varčevanja s prostorom. Zelo pomembni so zato pravilna izvedba priključkov, primerna postavitev hranilnika (kar ni vedno preprosto) in napeljav v skladu z arhitekturnimi zahtevami stranke.
Poleg tega imajo takšne akumulacijske napeljave slabost velike toplotne "vztrajnosti'; ki pogosto zahteva dodatni vir, na primer sončno energijo ali, veliko pogosteje, elektriko. Električni viri se kot dodatni uporabljajo v državah, kjer je elektrika iz določenih razlogov razmeroma poceni. Velika toplotna vztrajnost namreč v teh primerih zmanjšuje učinkovitost regulacije.
Poleg navedenih dejavnikov bi izbira takšne vrste napeljave povečala skupne stroške ogrevanja, tako pri materialu kot pri delu. Glede na navedeno se izbira napeljav z veliko zmogljivostjo za centralno ogrevanje pogosto umika rešitvam z neodvisnim plinskim ogrevanjem sanitarne vode, ki jim je dodan ogrevalni sistem na druge vrste goriva (tekoča ali trdna).
Italijanska toplotna tehnika pa je usmerjena v visokotehnološke izdelke, ki jih italijanska industrija zmore dati na trg po sprejemljivih cenah.
Nazadnje, kot kažejo praktične izkušnje, izkoristka in zmogljivosti sistema za proizvodnjo toplote konceptualno ni mogoče ovrednotiti na splošno, brez upoštevanja posebne vrste naprav, uporabljenih za upravljanje toplote. Sedanja stopnja tehničnega razvoja je omogočila uvedbo neposredne elektronske povezave vira toplote in termoregulacijskega sistema.
Sistem vir toplote -termoregulacija dejansko predstavlja prave "možgane" ogrevalnega sistema. Tesna povezava med virom toplote in regulacijo se mora odraziti tudi v logični konceptualni shemi.
Poudarimo, da je prav termoregulacijski sistem tisti, ki mora biti vedno projektiran v skladu z najnovejšimi spoznanji v tej panogi. Ta vidik posebej upoštevajo standardi nekaterih držav članic EU, na primer italijanski standard UNI l 0348 o izkoristku ogrevalnih sistemov.
Sedaj predpisani postopek izračunov namreč ne upošteva najsodobnejših in najugodnejših termoregulacijskih sistemov.
Na tem mestu se nam zdi potrebno navesti parametre, s katerimi bi bilo mogoče določiti verodostojnejše tabelarične vrednosti za izračun učinkovitosti regulacije (glejte tabelo).
