Zakonodaja in Kjotski protokol
V zadnjih desetletjih se je skupna poraba energije občutno povečala: leta 1971 je znašala 97 milijonov ton ekvivalenta nafte (toe), leta 2002 pa je narasla na 135,7 milijona toe, kar pomeni skupno rast za pribl. 40%. Od teh 135,7 milijona je 40 milijonov ton namenjenih civilnemu sektorju (v primerjavi s 30 milijoni leta 1971 ). Več kot polovico te porabe pokriva zemeljski plin. Navedena dejstva jasno pojasnjujejo, zakaj si industrija v evropskem merilu že skoraj dvajset let prizadeva razviti in uvesti tehnologije, ki bodo zmanjšale porabo energije, potrebne za industrijske dejavnosti in vsakdanje življenje.
Ta prizadevanja so usmerjena v dve smeri:
• v omejevanje potratne rabe energije
• v uvajanje tehnologij z učinkovitejšo pretvorbo energije
Na področju varčevanja z energijo so bili uvedeni zelo številni ukrepi:
• bolj ali manj preproste naprave, kot so termostatski ventili,
• izpopolnjene naprave za regulacijo temperature, kot so vremensko vodeni regulatorji ali sistemi regulacije PIO,
• precej "zahtevnejše" rešitve, kot so zamenjava starih okenskih okvirjev, zamenjava starih kotlov s kondenzacijskimi kotli, izolacija sten in podobno.
Povečevanje učinkovitosti takoj odpre vprašanje izkoristka. Pri pretvorbi energije je termodinamični izkoristek izražen z razmerjem med pridobljeno koristno energijo (delom) in količino dovedene energije. Kot je znano, lahko izkoristek izrazimo kot absolutno vrednost od 0 do 1 ali v odstotkih. Konkretno, pri viru toplote je ta parameter določen z razmerjem med toplotno močjo, ki jo kotel odda nosilcu toplote, in toplotno močjo, proizvedeno iz dovedene količine goriva.
Pri ogrevalnem sistemu se učinkovitost posamezne konkretne rešitve ugotavlja za določeno časovno obdobje, v katerem je sistem obratoval, kar pomeni, da se v celem letu upošteva ogrevalna sezona.
Opredelitev časovnega obdobja, za katero se bo opravila analiza, je torej pomemben element vrednotenja: seveda se to ne omejuje zgolj na preprosto seštevanje dni, v katerih je sistem deloval. Kot je znano, gre za dejavnik, ki je odvisen od podnebnih razmer na kraju namestitve ogrevalnega sistema, saj je od njih odvisno:
1. trajanje ogrevalne sezone
2. krivulja porabe ogrevalnega sistema
Pri slednji si je treba zapomniti, da se poraba goriva spreminja (in to občutno) tako glede na časovno obdobje kot tudi glede na geografsko lego. Zato je bilo smiselno uvesti pojem krivulja porabe.
Drug pomemben vidik je zasnova ogrevalnega sistema: z energijskega vidika lahko delovanje sistema opišemo kot zaporedje pretvorb, torej sprememb ene oblike energije v drugo. Očitno je, da pretvorbe, pri katerih se plin (ali splošneje: gorivo) spreminja v koristno toploto, namenjeno ogrevanju določenega prostora, energijsko niso "hermetične".
Projektanti morajo s pomočjo veljavnih predpisov zasledovati naslednje cilje:
1. čim bolj zmanjšati potrebno količino energije
2. čim bolj zmanjšati izgube
3. rekuperirati izgubljeno energijo in jo vrniti v ogrevalni sistem
Iz navedenega izhaja, da je treba pri načrtovanju ogrevalnega sistema upoštevati vse te dejavnike.
Tudi analitični izraz relativnega izkoristka bo zahtevnejši. To dejstvo upoštevajo tako predpisi s področja varčevanja z energijo kot tudi tehnični standardi.
Kjotski protokol
mednarodni sporazum o zmanjšanju emisij
Zgodovinsko najpomembnejši korak svetovne skupnosti na področju varčevanja z energijo je Kjotski protokol. Šlo je za dopolnitev Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (United Nations Framework Convention on Climate Change) in hkrati za dopolnitev mednarodnega sporazuma o boju proti globalnemu segrevanju. Podpisan je bil na konferenci v Kjotu decembra 1997. Pogodba je začela veljati 16. februarja 2005, tri mesece po tem, ko ga je 4. novembra 2004 ratificirala Rusija.
Temeljne določbe
Po določbah protokola se države, ki so se odločile za njegovo ratifikacijo, zavezujejo, da bodo do leta 2012 zmanjšale svoje emisije (za najmanj 5% emisij iz leta 1990) ogljikovega dioksida, metana, didušikovega oksida, HFC in PFC- toplogrednih plinov. Ob primanjkljaju ali presežku emisij teh plinov so se pogodbenice zavezale, da se bodo vključile v "trgovanje", ki zajema prodajo ali odkup kvot od drugih držav. Če bodo določbe Kjotskega protokola uresničene v celoti, se do leta 2050 pričakuje znižanje povprečne globalne temperature v razponu od 0,02 °C do 0,28 °C. Kjotski protokol je pravno zavezujoč sporazum, po katerem morajo industrijske države do leta 2012 zmanjšati skupne emisije toplogrednih plinov za 5,2% v primerjavi z letom 1990. Omeniti je treba, da glede na že prej pričakovano raven zmanjšanja emisij toplogrednih plinov načrtovana raven znaša kar 29%. Posamezne stopnje zmanjšanja so 8% za Evropsko unijo, 7% za Združene države, 6% za Japonsko, 0% za Rusijo, dopuščeno pa je povečanje za 8% v Avstraliji in za 10% na Islandiji. Kjotski protokol prav tako dopolnjuje določbe Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, ki je bila pred tem sprejeta na Vrhu Zemlje v Riu de Janeiru leta 1992. To pomeni, da lahko nekatere pravne omejitve spremenijo le tiste države, ki so zgoraj navedeni protokol že ratificirale. V prilogi št. 1 UNFCCC so naštete večinoma visoko razvite države sveta, ki nosijo moralno odgovornost za sedanje stanje.
Protokol tudi znova potrjuje načelo, da so razvite države dolžne podpirati tehnološki razvoj najmanj razvitih držav ter študije in projekte, povezane s proučevanjem podnebja, usmerjene predvsem v razvoj alternativnih virov energije, kot so veter, sončna ali jedrska energija. Takšne okolju prijazne naložbe v revnejših državah so ugodne za visoko razvite države, saj jim omogočajo pridobitev pravice do dodatnih emisij toplogrednih plinov.
Neizpolnjevanje obveznosti
Države, ki bodo po letu 2012 še naprej proizvajale večjo količino toplogrednih plinov, kot bi jo smele glede na omejitve, bodo morale svoje obveznosti izpolniti v naslednjem obdobju, pri čemer bodo njihove dovoljene emisijske kvote znižane za 30%.