Solarni hranilnik z vgrajenim hranilnikom sanitarne vode: kako deluje in kdaj se splača

Sončni hranilnik z vgrajenim hranilnikom tople sanitarne vode: načelo, prednosti in tipični scenariji iz prakse

Ko se kupec sprašuje o sončnem hranilniku, običajno ima v glavi preprosto predstavo: velika posoda za vodo, v katero sončni kolektorji dovajajo toploto. Toda resničnost je nekoliko bolj zapletena – in prav tukaj pride v poštev konstrukcija z vgrajenim hranilnikom tople vode (TÚV). Ta tip hranilnika ima specifično notranjo arhitekturo, ki bistveno spreminja, kako se TÚV pripravlja, kakšna je njena kakovost in kakšna je celotna energetska učinkovitost sistema. V naslednjih vrsticah bomo razložili, kaj natančno ta konstrukcija pomeni, kdaj je smiselno jo izbrati in kje ima svoje meje.

Če iščete splošen uvod v izbiro rezervoarjev, si oglejte naš članek Kako izbrati solarni rezervoar: volumen, izmenjevalci in tip sistema, kjer najdete širši pregled. Tukaj se bomo osredotočili posebej na sistem "tank v tanku" in njegove praktične posledice.

Vgrajeni rezervoar TÚV – konstrukcija "tank v tanku"

Klasični solarni zalogovnik je v bistvu en velik jeklen valj z eno ali dvema cevnima izmenjevalnikoma (spiralkama) v notranjosti. Sončna tekočina teče skozi te spirale in prenaša toploto akumulirani vodi v zalogovniku. TÚV se nato pripravlja bodisi neposredno iz te akumulacijske vode (kar je higiensko problematično) bodisi preko dodatnega izmenjevalnika.

Zbiralnik s vgrajenim rezervoarjem tople sanitarne vode deluje drugače. V notranjosti velikega zunanjega ohišja (akumulacijski volumen, včasih označen kot »sončna« ali »kotlovska« voda) je nameščena ločena manjša posoda – vgrajeni rezervoar. Ta notranja posoda je napolnjena s pitno vodo. Akumulacijska voda v zunanjem volumnu torej obdaja notranjo posodo z vseh strani in segreva njeno vsebino skozi steno vgrajenega rezervoarja.

Gre torej za toplotni izmenjevalnik z ogromno površino – celotna površina vgrajenega rezervoarja prenaša toploto tople vode. To je ključna tehnična razlika v primerjavi s običajnim cevnim spiralnim izmenjevalnikom, ki ima običajno površino 1–3 m², medtem ko lahko stena vgrajenega rezervoarja ima učinkovito površino 4–8 m² ali več, odvisno od volumna.

Kako natančno deluje prenos toplote v vgrajenem rezervoarju?

Fizični princip je preprost: zunanji akumulacijski volumen rezervoarja se segreva s solarnim krogom (prek cevi izmenjevalnika ali plaščnega izmenjevalnika v spodnjem delu posode) in po možnosti tudi s kotlovnim izmenjevalnikom. Ta voda – označimo jo kot "akumulacijsko" – se premika v zaprtem krogu in ni neposredno namenjena za pitje. V njej so lahko dodatki (npr. inhibitorji korozije) in njeno kemično sestavo ne uravnavajo higienski standardi za pitno vodo.

Vgrajena posoda je napolnjena s resničnim pitno vodo iz vodovodnega omrežja. Ta voda je pod tlakom hišnega vodovodnega sistema (običajno 2–4 bare). Ko odprete pipo s toplo vodo, hladna voda vstopi v vgrajeno posodo od spodaj, potisne predgreto vodo navzgor in ta odteče do porabnikov. Nobeno črpalko, nobena regulacija – sistem deluje pasivno, samo na podlagi tlaka v sistemu.

Toplota prehaja izključno skozi steno vgrajenega hranilnika (običajno nerjavno jeklo debeline 1,5–3 mm). Površina tega prenosa je, kot smo omenili, veliko večja kot pri klasični spirali. Posledica tega je, da se sanitarna voda zelo hitro segreje – pri pravilno dimenzioniranem sistemu in zadostno ogretem zunanjem volumnu lahko pri odvzemu dosežete velik pretok tople vode brez znatnega padca temperature.

Praktično to izgleda tako: rezervoar z zunanjim volumnom 300 litrov in vgrajenim rezervoarjem 60–80 litrov lahko zagotavlja toplo sanitarno vodo s temperaturo 45–55 °C tudi pri hitrem odvzemu (npr. tuš + umivalnik hkrati), če je akumulacijska voda segreta na 65–70 °C. Večji kot je temperaturni gradient (razlika med akumulacijsko in zahtevano TÚV), učinkovitejši je prenos toplote.

Higienske prednosti: zakaj je vgrajen rezervoar varnejši

To je morda najpomembnejši razlog, zakaj sploh razmišljati o konstrukciji "tank v tanku". V klasičnem enojnem akumulacijskem rezervoarju, kjer se sanitarna voda segreva neposredno v akumulacijskem volumnu, obstajata dve temeljni higienski tveganji:

• Legionella pneumophila – bakterija, ki se najhitreje razmnožuje v temperaturnem razponu 25–45 °C in v stoječi vodi. Če rezervoar ni redno segret na dezinfekcijsko temperaturo (min. 60 °C, idealno 70 °C), je tveganje za kolonizacijo resnično. Pri rezervoarjih z velikim volumnom pitne vode, kjer temperatura v nekaterih območjih pade, je to tveganje še posebej resno.
• Korozija in kontaminacija – v rezervoarju s pitno vodo neposredno v akumulacijskem volumnu mora biti material certificiran za stik s pitno vodo, anoda mora biti v dobrem stanju in voda ne sme vsebovati nobenih dodatkov.

V sistemu z vgrajenim rezervoarjem ti problemi izginejo ali se znatno zmanjšajo. Količina pitne vode je bistveno manjša (60–120 litrov namesto 200–400 litrov), kar olajša redno segrevanje. Poleg tega, ker je sanitarna voda vedno pod tlakom in teče skozi sistem ob vsakem odvzemu, ni stoječa – kar samo po sebi zmanjšuje tveganje za razmnoževanje bakterij. Akumulacijska voda zunanjega volumna lahko vsebuje dodatke brez higienskih omejitev, kar podaljša življenjsko dobo rezervoarja.

Razlike v primerjavi s rezervoarjem z dvema izmenjevalnikoma

Zbiralnik z dvema cevnima izmenjevalnikoma (vijugastima) je veliko bolj razširjen tip na slovenskem trgu. Spodnja vijuga je priključena na sončni krog, zgornja na kotlov krog, celoten volumen zbiralnika pa je sestavljen iz pitne vode. Takšen zbiralnik ponujamo na primer kot sončni zbiralnik z dvema izmenjevalnikoma, vključno z izolacijo.

Kakšne so dejanske razlike v praksi?

• Kapaciteta moči pri odjemu: Zbiralnik "tank v tanku" ima običajno znatno višjo urno zmogljivost pri odjemu tople sanitarne vode. Velika površina izmenjevalnika zagotavlja, da tudi pri dolgem odjemu (npr. polnjenje kadi) temperatura ne pade toliko kot pri zbiralniku s cevastim izmenjevalnikom enake prostornine.
• Pripravljen volumen sanitarne vode: Po drugi strani ima vgrajeni rezervoar manjši pripravljen volumen – običajno 60–120 litrov neposredno dostopne tople vode. Rezervoar s skupnim volumnom 300 litrov in spiralo vam bo dal 300 litrov sanitarne vode (čeprav se bo postopoma ohladila), medtem ko bo tank v tanku le 60–80 litrov vgrajenega rezervoarja. Če je zunanji volumen dovolj ogret, se bo vgrajeni rezervoar hitro dopolnil – toda pri hitrem odvzemu velike količine vode (napolnitev kadi 150 litrov) lahko občutite padec temperature.
• Higienska varnost: Tank v tanku je higiensko varnejši, kot smo opisali zgoraj.
• Cena: Zbiralniki z vgrajenim zbiralnikom so praviloma dražji – konstrukcijsko zahtevnejši, z večjo količino materiala. Razlika je lahko 15–40 % v primerjavi s klasičnim zbiralnikom enakega zunanjega volumna.
• Teža in mere: Zbiralnik z vgrajeno posodo je težji in večji pri enakem volumnu akumulacije, ker mora vključiti tudi konstrukcijo vgrajenega zbiralnika. Več o razlikah v merah najdete v članku Mere in priključki solarnih zbiralnikov: kaj preveriti pred nakupom.

Ko se dejansko izplača rezervoar s vgrajenim rezervoarjem TÚV

Niso vse gospodinjstva ali podjetja enako koristna od te konstrukcije. Iz prakse vidimo, da je ta izbira smiselna predvsem v naslednjih scenarijih:

Scenarij 1: Družinska hiša z višjimi zahtevami glede higiene ali tlaka vode

Družina s 4–5 člani, solarni sistem za pripravo sanitarne vode in dogrevanje z plinskim kondenzacijskim kotlom. Zahteva: topla voda mora biti takoj na voljo z dobrim tlakom (hidromasažna prha, dva kopalniška kroga hkrati). Tu se rezervoar z vgrajenim rezervoarjem odlično obnese – pitna voda je pod sistemskim tlakom (ne gravitacijskim), pretok je visok in temperatura stabilna. Rezervoar za pripravljenost s 80 litri vgrajenega rezervoarja obvlada običajen odjem, in medtem ko traja prha, zunanji akumulacijski volumen nenehno "polni" vgrajeni rezervoar.

Scenarij 2: Koča ali vrtna hiša z omejitvijo vodnega tlaka

V tem primeru je ravno obratno – rezervoar z vgrajeno posodo lahko povzroči težave, če je tlak na vhodu nizek ali če koča uporablja gravitacijski sistem iz višinske posode. V takem primeru je klasični rezervoar s cevnim izmenjevalnikom toplote boljša izbira.

Scenarij 3: Sončni sistem kombiniran s toplotno črpalko

Toplotna črpalka in sončni sistem skupaj tvorita kombinirani vir. Zunanji akumulacijski volumen rezervoarja se ogreva z obema viroma, vgrajena posoda TÚV je vedno na voljo s higiensko neoporečno vodo. To je eno od idealnih uporab, saj lahko akumulacijsko vodo v zunanjem volumnu nastavite na višjo temperaturo za učinkovitejši prenos, toplotna črpalka pa deluje z večjim volumnom, kar izboljša njeno učinkovitost (manj ciklanja).

Scenarij 4: Stanovanjski blok ali penzion z več odjemi hkrati

V majhnih penzionih (6–15 sob) ali stanovanjskih stavbah s centralno pripravo tople sanitarne vode (TÚV) je lahko rezervoar z vgrajenim rezervoarjem zelo učinkovit. Velik zunanji akumulacijski volumen (500–1 000 litrov) shranjuje energijo, vgrajeni rezervoar z veliko prenosno površino pa lahko pokrije tudi konične odjemne potrebe (jutranje prhanje gostov). V takem primeru priporočamo uporabo rezervoarjev z večjim volumnom in pravilno dimenzioniranje sončnih kolektorjev ter kotlovnega vira.

Dimenzioniranje: kakšen volumen zunanjega rezervoarja in vgrajenega rezervoarja potrebujem

Dimenzioniranje rezervoarja z vgrajeno posodo ima dve ločeni merili, ki ju je treba obravnavati ločeno – in to je ena od stvari, kjer kupci najpogosteje delajo napake.

Zunanji (akumulacijski) volumen se dimenzionira glede na nameščeno moč sončnih kolektorjev in dodatnega vira. Osnovno pravilo: 40–60 litrov akumulacije na vsak m² kolektorja. Za družinsko hišo s 5–6 m² površine kolektorjev torej potrebujemo 200–360 litrov zunanjega volumna. To najdete tudi v članku Kakšen volumen sončnega hranilnika potrebujem za svojo hišo.

Vgrajeni bojler za toplo vodo se dimenzionira glede na dnevno potrebo tople vode in konične odjemne. Osnovna norma govori o 35–50 litrov tople vode na osebo na dan (pri 45 °C). Za štiričlansko družino torej 140–200 litrov dnevne potrebe. Ker je vgrajena posoda nenehno "polnjena" zunanjim volumnom, ne sme imeti enakega volumna kot dnevna potreba – zadošča 40–60 % te vrednosti, torej 60–120 litrov vgrajene posode. Preostanek pokriva neprekinjen prenos toplote iz zunanjega volumna.

Konkretni primeri hranilnikov za različne velikosti gospodinjstev:

• 2–3 osebe, 4 m² kolektorjev: zunanji volumen 200–250 litrov, vgrajena posoda 50–70 litrov – glej na primer 250-litrski hranilnik
• 4–5 oseb, 6 m² kolektorjev: zunanji volumen 300 litrov, vgrajena posoda 70–90 litrov – 300-litrski zbiralnik je tukaj običajna izbira
• 6+ oseb ali kombiniran sistem s centralnim ogrevanjem: zunanji volumen 400 litrov in več, vgrajena posoda 90–120 litrov – za te aplikacije je primeren 400-litrski rezervoar

Pomembno opozorilo iz prakse: nikoli ne prevelikujte vgrajenega rezervoarja na račun zunanjega volumna. Videli smo sisteme, kjer je inštalater izbral rezervoar s prevelikim vgrajenim rezervoarjem (npr. 150 litrov) in majhnim zunanjim (200 litrov) – rezultat je, da se zunanji volumen segreje, vendar se pri odvzemu prehitro ohladi in prenos toplote v TÚV pade. Vgrajeni rezervoar mora biti vedno manjši od zunanjega akumulacijskega volumna, idealno v razmerju 1:3 do 1:5.

Priključitev, regulacija in povezava z drugimi napravami

Zbiralnik z vgrajeno posodo ima več priključnih mest, ki jih je treba pravilno priključiti. Običajna konfiguracija vključuje:

• Vhod/izhod solarnega tokokroga (spodnji izmenjevalnik) – tipično navoj G 3/4" ali G 1"
• Vhod/izhod kotlovnega kroga (zgornji izmenjevalnik ali plaščni izmenjevalnik) – enake mere
• Vhod hladne pitne vode v vgrajen rezervoar (spodaj)
• Izhod TÚV iz vgrajenega kotla (navzgor)
• Zračna ventil zunanjega obsega
• Vgradni izpustni ventil
• Potopno ohišje za temperaturni senzor (običajno 1–2 kosa, za različne cone rezervoarja)
• Varnostni ventil za tlačno zaščito vgrajenega rezervoarja (obvezno, nastavitev običajno 6–8 bar)

Za pravilno hidravlično povezavo rezervoarja s kotlom in solarnim krogom je ključna izbira razdelilnika. Za večconske sisteme (solarna vez + kotlov krog + po možnosti talno ogrevanje) je elegantna rešitev na primer komplet industrijski nerjavni razdelilnik/zbiralnik z jeklenimi ventili 6/4"x1", ki omogoča čisto hidravlično ločitev posameznih krogov.

Regulacija deluje na preprostem principu: solarni regulator spremlja temperaturo kolektorja in temperaturo spodnje cone zunanjega rezervoarja. Če je kolektor za 5–8 °C toplejši od rezervoarja, se solarno črpalko vklopi. Kotlovska regulacija spremlja temperaturo zgornje cone rezervoarja (ali temperaturo vgrajenega rezervoarja, če je tam senzor) – ko temperatura pade pod nastavljeno vrednost (npr. 55 °C), kotel dogreva.

Več o konkretnem postopku priključitve najdete v članku Povezava solarnega rezervoarja s kotlom in razdelilnikom kroga in Montaža solarnega rezervoarja: postopek, postavitev in zahteve za namestitev.

Materiali, življenjska doba in zaščita pred korozijo

Zunanja pločevina rezervoarja je običajno iz ogljikovega jekla z notranjo emajlno zaščito ali (redkeje) iz nerjavečega jekla. Ker zunanji volumen ne vsebuje pitne vode, so zahteve za material nižje kot pri klasičnem rezervoarju za toplo vodo. Magnezijeva anoda v tem prostoru ščiti pred korozijo in njena redna kontrola je nujna – priporočamo vsakih 2 leti, več si preberite v članku Vzdrževanje sončnega rezervoarja: čiščenje, kontrola anode in izmenjevalnika.

Vgrajen rezervoar za toplo vodo je običajno izdelan iz nerjavečega jekla (AISI 304 ali višja kakovost za agresivnejše vode). Nerjavno jeklo ne potrebuje anode in je odporno na običajno pitno vodo, razen če vsebnost kloridov ni ekstremno visoka. Pri vodah z visoko vsebnostjo kalcija (trdota nad 30 °dH) se lahko v vgrajenem rezervoarju nabira vodni kamen, ki zmanjšuje toplotno prevodnost. Redno odstranjevanje vodnega kamna (kemično ali mehansko) je v takih primerih nujno – pogostost je odvisna od trdote vode in porabe.

Življenjska doba pravilno nameščenega in vzdrževanega rezervoarja z vgrajeno posodo je 15–25 let. Kritično mesto je prej anoda zunanjega plašča in tesnilo vhodnih vrat kot sama vgrajena posoda. Pri izbiri rezervoarja vedno preverite debelino stene zunanjega plašča (min. 3 mm) in vgrajenega rezervoarja (min. 1,5 mm nerjavečega jekla).

Pogosti problemi in kako se jim izogniti

Iz prakse poznamo nekaj ponavljajočih se težav, ki se pojavljajo pri rezervoarjih z vgrajeno posodo. Te so:

• Nezadostna temperatura TÚV pri odjemu: Najpogosteje povzročeno s poddimenziranjem zunanjega volumna ali slabo stratifikacijo. Rešitev: preverite nastavitev sončne regulacije, preverite temperaturo zunanjega volumna na senzorju, po potrebi pa povišajte nastavljeno temperaturo dogrevanja s kotlom.
• Usedanje vodnega kamna v potopljenem rezervoarju: Pri trdi vodi (Bratislava, Nitra, nekateri deli Trenčína) se kamen useda razmeroma hitro. Kaže se z zmanjšanjem pretoka in temperature sanitarne vode. Odstranjevanje vodnega kamna enkrat letno je v teh območjih običajna praksa.
• Korozija zunanjega plašča pri izčrpani anodi: Če anode ni pravočasno zamenjana, korozija napreduje razmeroma hitro. Kaže se s poslabšanjem kakovosti akumulacijske vode (motnost, vonj) in v hujših primerih tudi z uhajanjem. Več v članku Pogosto okvare solarnih hranilnikov: pregrevanje, korozija in izguba tlaka.
• Pregrevanje v poletnem obdobju: Ko je sončni sistem prevelik ali je poraba nizka (počitniško obdobje), se zunanji volumen lahko pregreje na temperature nad 90 °C. To samo po sebi ni nevarno za rezervoar, lahko pa povzroči težave z raztezno posodo in varnostnimi ventili. Rešitev: sončni regulator s funkcijo hlajenja (nočno hlajenje prek kolektorjev), odzračevanje sistema.

Ekonomska vrednotenje in donosnost

Posoda z vgrajeno posodo stane več kot klasična posoda z dvojno spiralo. Razlika se giblje od 150 do 500 evrov, odvisno od prostornine in proizvajalca. Kako se to dodatno splača?

Pri neposrednem primerjanju energetske učinkovitosti: bojler "tank v tanku" ima ob pravilni nastavitvi za 5–15 % višji sončni donos, ravno zaradi večje površine prenosne površine. Razlika v letnem donosu sončnega sistema za družinsko hišo s 6 m² kolektorjev je lahko 150–400 kWh letno. Pri ceni električne energije (ogrevanje bojlerja kot alternativa) okoli 0,20–0,25 €/kWh gre za prihranek 30–100 € letno. Povratna doba naložbe v boljši bojler je torej lahko 3–10 let, kar je pri življenjski dobi bojlerja 20+ let ekonomsko smiselno.

Poleg tega je tukaj higienska vrednost, ki jo je težko finančno ovrednotiti, vendar je resnična: rezervoar z vgrajeno posodo izpolnjuje higienske zahteve brez potrebe dodatnih ukrepov (samodejna dezinfekcija, UV žarnica), kar so dodatni stroški v primeru klasičnega rezervoarja s pitno vodo v celotnem obsegu.

Pogosta vprašanja (FAQ)

Da, lahko priključite rezervoar s vgrajeno posodo TÚV tudi brez sončnih kolektorjev, samo s kotlom.

Da, je to tehnično mogoče in včasih tudi smiselno. Kotel ogreje zunanji akumulacijski volumen, ta pa nato ogreje sanitarno vodo v vgrajeni posodi. Prednost je higienska varnost in visok odvodni izhod. Slabost je višja cena rezervoarja v primerjavi s klasičnim rezervoarjem za sanitarno vodo. Če sončnih kolektorjev ne načrtujete niti v prihodnosti, premislite, ali se vam to rešitev izplača – rezervoar z eno špiralo je lahko cenejši in zadosten. Če sončni sistem načrtujete dodati kasneje, je rezervoar z vgrajeno posodo idealno pripravljen za ta prihodnji sistem.

Priporočena delovna temperatura zunanjega prostora za optimalno pripravo sanitarne vode je 60 °C.

Za običajno delovanje priporočamo, da vzdržujete zunanji akumulacijski volumen na temperaturi 65–70 °C. To zagotavlja zadosten temperaturni gradient za hiter prenos toplote v vgrajeni posodi, hkrati pa je to temperatura, pri kateri so legionele v akumulacijski vodi neaktivne. Sončni sistem lahko v poletnem obdobju segreje zunanji volumen tudi nad 80 °C – to ni problem, če sta v sistemu pravilno dimenzionirana ekspanzijska posoda in varnostni ventil.

Ali je treba zameniti anodo tudi v notranji posodi rezervoarja z vgrajeno posodo?

Ne. Vgrajena posoda je standardno narejena iz nerjavečega jekla, ki anode ne potrebuje. Anoda (magnezijeva ali hibridna) ščiti izključno zunanji plašč rezervoarja (akumulacijski volumen), če je ta plašč iz ogljikove emajlirane jeklene pločevine. Priporočamo, da anodo zunanjega plašča preverite vsakih 2 leti, po možnosti glede na trdoto in agresivnost vode.

Če imate objekt za zaslužek (penzion, rekreacijski center) – zadošča en velik rezervoar z vgrajeno posodo?

Odvisno od števila sob in dnevne porabe tople sanitarne vode. Za naprave z višjo porabo priporočamo kaskado več rezervoarjev (npr. 2 × 400 litrov) namesto enega ogromnega rezervoarja. Razlog je boljša stratifikacija temperature, lažje vzdrževanje in rezervna kapaciteta ob okvari enega rezervoarja. Ne pozabite pravilno hidravlično povezati krogov – tukaj lahko pomaga na primer komplet nerjavnega razdelilnika/zbiralnika za čisto ločitev krogov.

Ali se lahko TÚV v vgrajeni posodi dvigne nad varno temperaturo?

Da, pri ekstremnem pregretju zunanjega volumna (npr. poletna stagnacija sončnega sistema, ko je rezervoar popolnoma napolnjen in kolektorji še naprej dovajajo energijo) lahko temperatura zunanjega volumna doseže tudi 90–95 °C. V takem primeru se tudi vgrajena posoda segreje na 80–85 °C. Zato je obvezna namestitev varnostnega ventila na izhodu sanitarne vode iz vgrajene posode (nastavitev 6–8 bar) in termostatskega mešalnega ventila na cevovodu sanitarne vode (omejuje temperaturo na izhodu na največ 55–60 °C). Brez teh elementov je sistem nevaren.

Kako vem, da se prenos toplote skozi steno vgrajene posode zmanjšuje?

Najpreprostejši test: napolnite zunanji rezervoar na želeno temperaturo (npr. 65 °C) in izmerite, kako hitro se segreva sanitarna voda pri zaprtem odvzemu (senzor temperature na izhodu sanitarne vode ali preprosto s preizkusom pipe). Če pri zunanji temperaturi 65 °C ne dosežete sanitarne vode vsaj 50–55 °C niti po nekajminutnem mirovanju brez odvzema, je verjetno, da je vgrajena posoda prekrita s kamnom. Odkalkulirajte jo in znova izmerite.

Ali se splača rezervoar s vgrajenim rezervoarjem tople sanitarne vode?

Odgovor ni enoznačen da ali ne – odvisen je od konkretnih pogojev. Če iščete maksimalno higiensko varnost pitne vode, visok izkoristek tople vode pod polnim tlakom in sistem, ki dobro sodeluje s kombinacijo sončnih kolektorjev in dodatnim virom toplote, je hranilnik s vgrajeno posodo TÚV odlična izbira – in dolgoročno se izplača. Če imate preprost sistem, nizko porabo TÚV, omejen proračun ali gravitacijski sistem, je klasični hranilnik z dvojno spiralo lahko zadostna rešitev – poglejte si naše druge članke, na primer Hranilnik z enim ali dvema izmenjevalnikoma: kateri je primernejši.

Pri izbiri določenega izdelka vedno primerjajte prostornino zunanjega rezervoarja, prostornino potopljene posode, površino prenosa toplote in materialno izvedbo potopljene posode. Te tri vrednosti povedo o rezervoarju več kot katera koli marketinška brošura.

Imate vprašanje o tej temi?

Ne morete se odločiti ali rešujete konkretno situacijo v vašem gospodinjstvu? Pišite nam – z veseljem vam bomo svetovali.

Ime in priimek Ne izpolnjujte tega polja:

E-pošta

Obvestilo