Montaža sončnih kolektorjev na streho – postopek in zahteve
Montaža sončnih kolektorjev na streho – popoln postopek in tehnične zahteve
Montaža sončnih kolektorjev na streho je proces, ki ima svoje stalne pravila in tehnične zahteve. Ne zadošča le nakup kolektorjev in njihovo priključitev na rezervoar – pravilna namestitev odloča o tem, ali bo sistem dosegal predvideno zmogljivost, ali vam bo brez težav služil dvajset let, ali pa boste morali reševati uhajanje, pregrevanje in statične napake konstrukcije že po prvi hujši zimi. V tej priročniku prehajamo celoten proces od ogleda strehe do prvega zagona sistema, vključno s konkretnimi številkami, merami in stvarmi, na katere monterji pri naročilih znova in znova naletijo.
Pripravljalna faza – kaj je treba ugotoviti še pred nakupom kolektorjev
Večina težav pri montaži sončnih kolektorjev ne nastane pri sami montaži, ampak precej prej – pri nezadostni pripravi. Pregled strehe, statično poročilo in pravilna izbira pritrdilnega sistema so koraki, ki odločajo o varnosti celotne inštalacije.
Statika strehe in njena nosilnost
Ploščati sončni kolektor z dimenzijami približno 2,0 × 1,0 m ima maso običajno 35–50 kg. K temu dodajte montažno konstrukcijo (12–20 kg na kolektor), morebitno snežno obremenitev (v gorskih predelih Slovenije do 200 kg/m²) in hidravlično napeljavo s toplotnim nosilcem. Pri namestitvi dveh kolektorjev govorimo o skupni obremenitvi 120–180 kg, skoncentrirani na relativno majhno površino.
Za naklonjene strehe s kritino iz betonskih ali opečnih keramičnih strešnikov je ključno preveriti stanje špirovske konstrukcije – še posebej pri hišah, starejših od 30 let. Špirovci, ki kažejo biološke napade, razpoke ali prevelike upogibe, niso primerni za neposredno sidrne kline. V praksi se pri naročilih v naseljih s starejšo zasnovo zgodi, da statik priporoči zamenjavo najmanj 2 – 3 špirovcev pred samo montažo. To je treba rešiti vnaprej, ne pa pri namestitvi.
Za ravne strehe je situacija drugačna – tam se večinoma uporabljajo prosto stoječe konstrukcije s balastnim bremenom (kamenje ali betonski elementi), zato je poseg v strešno konstrukcijo minimalen. Vendar je tudi tu treba oceniti skupno obremenitev strehe, saj lahko balastni elementi za komplet dveh kolektorjev tehtajo 200 – 400 kg.
Usmeritev in naklon strehe
Idealna usmeritev kolektorjev je proti jugu, s toleranco ±30° (torej jugozahod ali jugovzhod so še vedno sprejemljivi). Naklon naj bo med 30° in 50° za celoletno obratovanje, ali pa 50–60° za sisteme, ki so predvsem namenjeni zimskemu ogrevanju. Več o tej temi lahko najdete v članku Naklon in usmeritev kolektorja – kako maksimirati donos energije v tem Znanstvenem centru.
Če streha ni idealno usmerjena, obstajata dve možnosti: uporabiti nagibno konstrukcijo (na ravni strehi ali pri montaži na fasado) ali kompenzirati neugoden azimut z večjo površino kolektorjev. Iz prakse vemo, da odstopanje 30° od juga zmanjša letni donos za 5–10 %, kar je v številnih primerih še vedno ekonomsko sprejemljivo.
Senčenje – kritični dejavnik, ki se podcenjuje
Sosedje drevesa, dimniki, antene, druge dele strehe ali sosednje stavbe lahko znatno zmanjšajo učinkovitost kolektorjev. Celo delno senčenje 10–15 % površine kolektorja lahko zmanjša skupno učinkovitost sistema za 30–40 %, saj kolektor deluje kot celota. Pri izbiri mesta montaže je zato vedno treba oceniti situacijo v času zimskega solsticija (21. december), ko je sonce najnižje nad obzorjem – prav takrat je senčenje najizrazitejše. Predhodno analizo senčenja danes omogočajo različni programski orodja (npr. PVsyst, Solmetric SunEye).
Vrste montažnih konstrukcij za različne vrste streh
Izbor pravilnega sidrnega in montažnega sistema je odvisen od tipa strehe. Obstajajo tri osnovne situacije: poševna streha s kritino, ravna streha in montaža na fasado (manj pogosta, vendar primerno zanimiva).
Montaža na poševno streho – sistem kavljev in tirnic
Najpogostejša situacija pri družinskih hišah. Postopek je naslednji: v špirovsko konstrukcijo se privija posebne sidrne kljuke (t.i. falz kljuke ali prehodne kljuke) z EPDM tesnilom. Kljuke prehajajo pod strešnike – odstrani se samo en strešnik na mestu sidra, medtem ko je kljuka zasnovana tako, da se lahko strešnik vrne nazaj brez potrebe po rezanju. Na kljuke se namestijo aluminijaste tirnice (profili) v dveh vrstah – ena v zgornjem in ena v spodnjem delu kolektorja. Kolektorji se nato v tirnice kliknejo ali privijejo s pomočjo sponk.
Najmanjše sidrne kljuke: za kolektor dimenzij 2,0 × 1,0 m najmanj 4 kljuke (2 zgornje, 2 spodnje), idealno 6 kljuk za boljšo porazdelitev obremenitve. Razdalja med kljukicami po dolžini tirnice: največ 1,5 m. Kljuke morajo biti vedno pritrjene v špirovcu, ne samo v letvah - letve niso nosilni element za kolektorje.
Pomembno je, da imajo tirnice ekspanzijske reže – aluminij v temperaturnem razponu od -20 °C do +80 °C (prazna kolektorska posoda pri stagnaciji lahko doseže tudi več) se znatno razširi. Na 4 metrih tirnice je toplotna dilatacija do 8 mm. Brez ekspanzijske reže pride do deformacije tirnice ali do popuščanja sponk.
Montaža na ravno streho – samostoječe konstrukcije
Na ravnih strehah se uporabljajo aluminijasti ali jekleni okvirji s prilagodljivim naklonom, običajno 30–45°. Okvir je lahko pritrjen v strešno plast (prečne sidra skozi hidroizolacijo, kar zahteva skrbno tesnjenje) ali prosto stoječ in obtežen s protibalastom. Prosto stoječi sistem je dražji za material (težki elementi), vendar ne posega v hidroizolacijo, kar je pomembno pri konstrukcijah ravnih streh s folijsko ali asfaltno izolacijo.
Najmanjša teža balasta je odvisna od lokacije in višine zgradbe. Za Slovenijo (projektna hitrost vetra po STN EN 1991-1-4 običajno 25 – 30 m/s) in namestitev na višini do 10 m velja orientacijsko pravilo 25 – 40 kg balasta na meter tirnice. Za višine nad 20 m in izpostavljene lokacije (gorske regije) je potreben statični izračun.
Vgradnja v streho (in-roof sistemi)
In-roof sistemi, kjer kolektorji neposredno zamenjujejo del strešne kritine, so estetsko najbolj privlačni, vendar tudi tehnično najzahtevnejši. Zahtevajo posebne letve in robove, ki zagotavljajo vodotesnost prehoda med kritino in okvirjem kolektorja. Pri starejših inštalacijah (10+ let) postanejo in-roof sistemi vir puščanja – ne zaradi samih kolektorjev, temveč zaradi degradacije tesnilnih elementov. Za običajno namestitev na družinski hiši priporočamo standardne on-roof sisteme (naložene na streho) kot zanesljivejšo in lažje servisabilno alternativo.
Postopek montaže korak za korakom
V naslednjih korakih opisujemo postopek za najpogostejši primer – montažo dveh ravnih kolektorjev na poševno streho s strešniki, naklon 35–45°, usmeritev proti jugu, družinska hiša.
Korak 1: Določitev položaja in priprava špirovske konstrukcije
Najprej se na podlagi tlorisa ali z neposrednim merjenjem na strehi določi položaj špirovcev na mestu načrtovane namestitve. Špirovci se običajno nahajajo v razmaku 80 – 120 cm. Položaj kolektorjev se načrtuje tako, da sidrni kavlji vedno padejo na špirovce – ne mednje. Za dva kolektorja drug ob drugem (skupna širina približno 2,2 m) to pomeni, da potrebujemo najmanj 3 špirovce na področju namestitve.
Na podstrešju se križne preoznačijo – s pomočjo vrtalnika se iz podstrešja izvrtajo majhne orientacijske luknje skozi strešno ploščo ali neposredno skozi letve, da je njihova lega vidna od zunaj. Nato se na strehi označijo položajni točki kljukic s pomočjo vrvice ali aluminijaste letve – vodoravnico tirnic je treba upoštevati z natančnostjo ±5 mm, sicer kolektor ne bo ležal naravnost.
Korak 2: Namestitev sidrnih kavljev
V mestu vsakega kljuka se dvigne strešna opeka (ne odstranjuje – samo dvigne), pod njo se vstavi kljukica tako, da njegova podlaga leži na špirovcih. Kljukico privijte z vijakom M10 ali M12 v špirovce – navor privijanja je odvisen od proizvajalca, običajno 25 – 35 Nm. Tesnilna EPDM podložka pod podlago kljukice mora biti pravilno stisnjena (ne preveč raztegnjena). Po namestitvi kljukice se strešna opeka vrne nazaj – na mestu kljukice se lahko rahlo prilagodi (ne reže, če oblika strešne opeke to omogoča).
Skupno število kavljev za dva kolektorja: najmanj 8 kosov (4 na kolektor). V praksi inštalaterji pri večjih kolektorjih (2,3 × 1,1 m) uporabljajo 6 kavljev na kolektor za varnost, še posebej na območjih z veliko snežno ali vetrovno obremenitvijo.
Korak 3: Montaža tirnic
Aluminijaste tirnice se namestijo na kljuke in pritrdijo z maticami. Pred končno privijanjem se tirnice izravnajo v ravnino – preverjamo vodoravnost z vodno tehtnico (toleranca maks. ±3 mm na celotni dolžini) in vzporednost obeh tirnic med seboj. Razmak tirnic mora ustrezati dokumentaciji proizvajalca kolektorja (običajno 850 – 950 mm za kolektorje z višino 1 m).
Raztezne reže: tirnice se ne spajajo trdno – v spojih (če je tirnica dolga in je sestavljena iz več kosov) se pusti razmik 5 – 8 mm za toplotno raztezanje. Spoj se prekrije s spojnim elementom ali spojkom, ki omogoča gibanje.
Korak 4: Vgradnja kolektorjev
Kolektorji so večinoma težki (35 – 50 kg na kos) in na poševni strehi je njihovo rokovanje fizično naporno in potencialno nevarno. Vedno je treba delati najmanj v dveh osebah, idealno trije – dve na strehi, ena podaja. Kolektorje je treba dvigovati vzdolž strehe (ne navpično), da se minimalizira tveganje padca.
Kolektor se namesti na tirnice od zgoraj, pri čemer se vstavi v spodnjo tirnico in nato pritisne v zgornjo. Konektorji (običajno v številu 2 – 4 na kolektorju) se vstavijo v tirnico in zategnejo tako, da trdno pritrdijo kolektor brez deformacije okvirja. Navor zategovanja konektorjev je običajno 8 – 12 Nm – predpisan s strani proizvajalca in ga je treba upoštevati, ker pretirano zategnjeni konektorji lahko deformirajo aluminijasti okvir kolektorja.
Med kolektorji mora biti najmanj 5–10 mm prostora za toplotno raztezanje okvirja. Kolektorji se ne smejo dotikati drug drugega.
Korak 5: Hidravlično priključevanje kolektorjev
Ploščati kolektor ima praviloma dva priključka – vhod in izhod toplotnega nosilca. Priključki so običajno premera 22 mm (bakreni ali nerjavni, tip navoja G3/4). Kolektorji so priključeni zaporedno (eden za drugim) ali vzporedno. Za 2 – 4 kolektorje je standardno zaporedno priključevanje. Za 5 in več kolektorjev se preide na vzporedno priključevanje ali kombinacijo (zaporedje v vzporednih vejah), da se ohrani optimalen pretok in minimalizira tlačna razlika.
Povezovanje med kolektorji: na strehi se uporabljajo nerjaveče valovite cevi ali bakrene cevi s fitingi. Nerjaveče valovite cevi so bolj praktične (odpornost proti vibracijam in raztezanju, lahka manipulacija na poševni strehi), bakrene cevi pa so bolj trpežne pri dolgotrajnem obratovanju. Vsi spoji morajo biti hermetični – tlak v primarnem krogu je običajno 2 – 4 bare, pri stagnaciji pa lahko naraste tudi višje.
Napajalni in povratni cevovodi iz kolektorjev na strehi morajo biti izolirani – minimalna debelina izolacije 25 mm (Armaflex ali podoben material, odporen na UV sevanje in temperature do 150 °C). Brez izolacije so toplotne izgube v cevovodu v poletnih mesecih izjemno velike, v zimskih nočeh pa obstaja nevarnost zmrzovanja roba cevovoda. Izolacija na strehi (izpostavljena UV) mora imeti UV-stabilno prevleko ali biti zaščitena z aluminijasto folijo.
Hidravlični diagram primarnega kroga
Primarni krog sončnega sistema je sestavljen iz kolektorjev, razteznih posod, črpalne skupine, regulatorja in hranilnika s toplotnim izmenjevalnikom. Vsak od teh elementov mora biti pravilno dimenzioniran in priključen.
Raztezna posoda – dimenzija in namestitev
Raztezna posoda (tlačna membrana) je obvezna komponenta vsakega zaprtega solarnega sistema. Kompenzira povečanje volumna toplotnega nosilca pri segrevanju in absorbira tlačne sunke pri stagnaciji. Za 2 kolektorja s površino približno 4 m² in volumnom primarnega kroga (cevi + kolektorji) okoli 8 – 12 litrov je standardna raztezna posoda s prostornino 18 – 25 litrov. Predtlak posode se nastavi na vrednost statičnega tlaka sistema (višina od posode do kolektorja × 0,1 bara + 0,5 bara).
Raztezna posoda mora biti na povratnem (hladnem) cevovodu, ne na dovodnem. Temperatura v dovodnem cevovodu lahko pri stagnaciji doseže 170–200 °C, kar bi poškodovalo membrano običajne raztezne posode. Za solarne sisteme vedno uporabljajte raztezne posode, ki so posebej namenjene za solarne aplikacije (odpornost membrane do 150 °C).
Toplotni nosilec – izbira in polnjenje
V primarnem krogu se ne uporablja čista voda, ampak mešanica vode in propilenglikola (varna za prehrambene aplikacije, ali etilenglikol pri čisto tehničnem sistemu). Standardna mešanica za slovenske razmere: 40 % glikola in 60 % vode, kar zagotavlja zaščito pred zmrzovanjem do -20 °C. Za gorske predele (Tatre, Orava) se priporoča 50 % glikola – zaščita do -30 °C.
Nikoli ne uporabljajte avtomobilsko hladilno sredstvo – vsebuje inhibitorje korozije, ki niso primerni za bakrene cevi in aluminijaste kolektorje. Vedno uporabljajte sončni propilen glikol, certificiran za sončne sisteme.
Polnjenje sistema: pred polnjenjem se sistem spere s čisto vodo (izplakne se nečistoče in ostanki toka po spajkanju). Nato se napolni s pripravljeno zmesjo glikola. Polnjenje se izvaja s črpalko iz spodnjega dela sistema, zrak se odzrači skozi odzračevalne ventile. Delovni tlak v napolnjenem sistemu: 1,5 – 2,5 bara (preveriti s tlakomerom).
Tlačni preskus in zagon
Po polnjenju in odzračevanju sistema se izvede tlačni preskus – sistem se preizkuša na 1,5-kratni delovni tlak (običajno 3,5 – 4 bara) in ta tlak se vzdržuje 30 minut. Med preskusom se preverjajo vsi spoji – vizualno in ročno (mokra mesta). Vsako puščanje se takoj odpravi pred zagonom sistema.
Po uspešni tlačni preizkušnji se sistem vklopi v obratovanje – z vklopom solarnega regulatorja in črpalne skupine. Pri prvem obratovanju je normalno, da regulator nekaj minut ne aktivira črpalke – temperatura na kolektorju mora biti višja od temperature spodnjega dela hranilnika za nastavljeno razliko (običajno 5 – 8 °C). Poleti se prvo zagon zgodi praktično takoj po polnjenju, pozimi pa lahko traja tudi ure.
Izberite pravi kolektor za svojo streho
Pri načrtovanju montaže je pomembno izbrati kolektor, ki ustreza pogojem vaše strehe in klimatski lokaciji. Za običajno namestitev na družinskem domu priporočamo, da razmislite o Sončnem kolektorju ploskvem AlCu s strukturiranim steklom – gre za robusten izdelek z aluminijastim absorberjem in bakrenimi cevmi, ki združuje dobro učinkovitost s ugodno ceno in je primeren za večino lokacij na Slovaškem.
Če vaša lokacija pogosto trpi zaradi senčenja, meglenih razmer ali strehe, ki je rahlo obrnjena stran od juga, je morda boljša izbira ravni sončni kolektor AlCu s strukturiranim antirefleksnim steklom. Antirefleksna plast na steklu zmanjša odboj svetlobe (s običajnih 8–12 % na 2–4 %), s čimer kolektor pridobi več energije pri nizkih kotih padca sonca – zjutraj, zvečer in pri difuzni svetlobi. Pri primerjavi obeh vrst vam bo v pomoč članek Strukturirano vs. antirefleksno steklo kolektorja – kakšna je razlika v tem Znanstvenem centru.
O tem, koliko kolektorjev potrebujete za streho, si lahko preberete v članku Razsežnosti in površina kolektorjev – koliko kosov potrebujem. Kot orientacijsko število velja: za pripravo tople sanitarne vode za 4-člansko družino zadoščata 2 kolektorja s površino približno 4–5 m², za kombinacijo TÚV in solarnega ogrevanja pa 3–5 kolektorjev.
Varnost pri montaži na strehi
Delo na strehi je tvegano opravilo. Slovenska zakonodaja (Pravilnik o varnosti pri delu na višini, Uradni list RS 396/2006) zahteva uporabo osebne varovalne opreme pri delu na višini nad 1,5 m. Pri montaži kolektorjev to v praksi pomeni:
- Pripnite si varnostni pas in se zavarujte z vrvjo, pritrjeno na trdno točko (dimnik, strešni kavl), vedno, ko delate na naklonu večjem od 15°.
- Strešno oder ali strešno stopnišče pri gibanju po krhkih kritinah (vlakno-cementne plošče, lahke betonske strešnike)
- Zaščitna očala pri vrtanju in privijanju nad glavo
- Trpežna delovna obutev s proti drsno podplatom
- Nikoli ne delajte sami – vedno najmanj dve osebi
- Ne delajte pri vetru nad 8 m/s (občutni veter) in nikoli pri dežju ali mokri strehi
Priporočamo, da montažo prepustite certificiranemu inštalaterju solarnih sistemov, še posebej če gre za streho s naklonom več kot 30° ali nadmorsko višino večjo od 700 m n.m., kjer so pogoji fizično zahtevnejši. Nekateri izdelki imajo tudi pogoj strokovne montaže za priznanje garancije.
Revizija in dolgoročno vzdrževanje sistema
Po namestitvi delo še ni končano – solarni sistem zahteva redno kontrolo, da ohrani učinkovitost in zanesljivost skozi celotno življenjsko dobo (15 – 25 let).
Letno priporočamo, da preverite: tlak v primarnem krogu, stanje toplotnega nosilca (pH, koncentracija glikola s pomočjo refraktometra), tesnost vseh spojev, sidrne elemente (vizualno – korozija, popuščanje) in funkcijo regulatorja (primerjava temperatur na kolektorju in rezervoarju).
Vsakih 2–3 let je priporočljivo opraviti celovit servis, vključno s preverjanjem glikolne raztopine z laboratorijsko metodo in morebitno zamenjavo toplotnega nosilca. Glikol se poslabša pri ponavljajočih se zastojih (pregrevanju) – oksidirani glikol je kisel (pH < 6,5) a korózne napáda medené a hliníkové časti systému.
Kolektorji sami po sebi nimajo gibljivih delov, zato je njihova mehanska vzdrževanje minimalna. Steklena prevleka se lahko umaže (prah, ptičji iztrebki, mahovi nasadi pri zasenčenih položajih) – pri izrazitem onesnaženju je primerno steklo umiti z mehko gobo in čisto vodo (ne s tlačnim čiščenjem, ki lahko poškoduje tesnilo). Več o možnih napakah najdete v članku Pogosto napake sončnih kolektorjev in kako jih odpraviti.
Dovoljenja in gradbeni predpisi
Vprašanje gradbenega dovoljenja se ponavlja skoraj pri vsakem naročilu. V skladu z veljavnim gradbenim zakonom (zakon št. 50/1976 Zb. in njegove novelizacije) in metodičnim razlago Ministrstva za promet RS velja za običajne družinske hiše na Slovaškem:
- Montaža kolektorjev na poševno streho (on-roof sistem) – večinoma ni potrebno gradbeno dovoljenje niti priglasitev. Kolektorji se štejejo za tehnološko napravo, ne za spremembo konstrukcije.
- Sprememba oblike ali videza strehe – če namestitev vidno spremeni zunanji videz nepremičnine, lahko nekateri gradbeni uradi zahtevajo prijavo manjše gradnje.
- Zavarovana zgodovinska cona ali zaščitena nepremičnina – tukaj je vedno potrebno soglasje pokrajinskega spomeniškega urada, ne glede na obseg namestitve.
- Stanovanjski objekt ali hiša z več lastniki – zahteva soglasje solastnikov ali skupnosti stanovalcev.
Priporočamo, da predhodno obiščete lokalni gradbeni urad in preverite trenutni status – zakonodaja in njen razlaganje se lahko razlikujeta od občine do občine.
Pogosta vprašanja (FAQ)
Pri montaži kolektorjev je potrebno odstraniti strešnike z celotne površine, kjer bodo nameščeni kolektorji.
Ne. Pri standardnem on-roof sistemu se strešniki ne odstranjujejo. Kovinski kljuki se podstavijo pod obstoječi strešnik – dvigne se samo tisti en strešnik, v katerega kljuk vstopa. Streha ostane popolnoma pokrita in vodotesna. Odstranjevanje celotne površine strešnikov je potrebno le pri in-roof (integriranem) sistemu, kjer kolektorji neposredno zamenjajo kritino.
Ali lahko kolektorje namestim sam brez strokovnjaka?
Mehansko montažo nosilne konstrukcije in samih kolektorjev lahko tehnično spretni DIY navdušenci obvladajo. Vendar pa hidravlično priključevanje primarnega kroga, tlačno preizkušanje, polnjenje s toplotnim nosilcem in nastavitev regulatorja zahtevajo strokovno znanje in pravilno orodje. Pomembno je tudi, da nekateri izdelki zahtevajo strokovno montažo za ohranitev garancije. Zakon ne zahteva certifikata za montažo sončnih toplotnih sistemov (v nasprotju s fotovoltaiko), toda v primeru integracije s plinskim kotlom ali električnim grelnim telesom je potreben poseg revizijskega tehnika.
Če kolektor čez poletje ne bo imel odvoda toplote, se sistem lahko pregreje.
Da, stagnacija (pregrevanje pri polnem soncu in ustavljenem črpalku) je resnično tveganje. Temperatura toplotnega nosilca v kolektorju lahko naraste na 180–200 °C, kar povzroči njegovo vrenje in nastanek pare. Zato mora biti ekspanzijska posoda pravilno dimenzionirana in mora biti nameščen varnostni ventil (običajno nastavljen na 6 barov). Pravilno zasnovan sistem bo prestal stagnacijo brez trajne poškodbe. Na Slovaškem pomaga tudi poletna počitnica – ko ljudje ne črpajo sanitarne tople vode, ravno takrat je sončno in se kolektorji pregrevajo. Rešitev so stenski elementi, nočno hlajenje (regulator kroži ponoči) ali bazen kot toplotni rezervoar. Več si lahko preberete v članku Zimna obratovanje sončnih kolektorjev – kaj je treba vedeti.
Samotna montaža kolektorjev na običajni družinski hiši traja približno 2 do 3 dni.
Za par ploskih kolektorjev s popolno hidravlično priključitvijo in priključkom na obstoječi rezervoar predvidite 1,5–2 delovnih dni za par izkušenih inštalaterjev. Prvi dan se namesti konstrukcija, kolektorji in cevovodi na strehi. Drugi dan se dokonča hidravlika v kotlovnici, napolni sistem, opravi tlačni preskus in vklopi regulacija. Pri zahtevnejšem dostopu do strehe (lestve, večji naklon, večje število kolektorjev) lahko priprava in montaža konstrukcije traja dlje.
Ali je potrebno pri montaži na betonsko ravno streho posegati v hidroizolacijo?
Pri balastnem sistemu (prostostoječa konstrukcija obtežena s kamenjem) ni poseg v hidroizolacijo potreben. Konstrukcija stoji na temeljnih podložkah, ki porazdelijo obremenitev in ščitijo folijo. Pri pritrjenem sistemu (vijaki v beton) je potrebno izvrtati sidra skozi hidroizolacijo in tesnjenje vrtin je kritično pomembno – vsak neustrezno zatesnjen vrt je potencialno mesto za vdor vode. To mora opraviti izkušen strokovnjak z ustreznim tesnilnim materialom, kompatibilnim s hidroizolacijsko folijo.
Za primarni krog uporabite cevi iz nerjaveče jekla ali bakra.
Za odseke v kotlovnici in pri rezervoarju je standardno bakreno cev s premerom 18 ali 22 mm, spajkano s trdo spajko (kapilarne fitinge). Na strehi in v prostorih z dilatacijskimi premiki so bolj praktične nerjaveče valovite cevi z vijačnimi fitingi – lažja manipulacija, odpornost na vibracije in temperaturne premike. Ne kombinirajte bakrenih in aluminijastih delov brez protikorozijskih ukrepov (galvanska korozija). Aluminijasti kolektorji z bakrenimi cevmi so standardna kombinacija – tukaj ni problema, ker je prenosna tekočina inhibirana ravno za preprečevanje galvanske korozije.
Konec
Montaža sončnih kolektorjev na streho ni raketna znanost, vendar zahteva temeljito pripravo, pravilen izbor materialov in upoštevanje tehnološkega postopka. Večina težav, s katerimi se inštalaterji srečujejo v praksi, izvira iz treh virov: nezadostno sidranje (neprimerni kljuki, sidra samo v letvah namesto špirovcev), slabo hidravlično priključevanje (zrak v sistemu, podcenjena ekspanzijska posoda) in nezadostna izolacija cevi. Če se tem napakam izognete, vam bo sončni sistem zanesljivo in učinkovito služil 20 ali več let z minimalnimi stroški obratovanja.
Pred nakupom kolektorjev si preberite tudi povezane članke v tem Znanstvenem centru – predvsem Kako izbrati sončni kolektor – na kaj paziti pred nakupom, Kakšen izkoristek sončnega kolektorja potrebujem za svoj dom in Ploščati vs. cevni kolektor – kateri tip se bolj splača. Pravilna izbira kolektorja pred montažo je enako pomembna kot sama namestitev.
Imate vprašanje o tej temi?
Ne morete se odločiti ali rešujete konkretno situacijo v vašem gospodinjstvu? Pišite nam – z veseljem vam bomo svetovali.