Dimenzije in površina kolektorjev – koliko kosov potrebujem

Izdelke še vedno pripravljamo.

Lahko pa si ogledate tudi druge kategorije.

Velikost in površina kolektorjev – koliko kosov resnično potrebujem?

Ena najpogostejših vprašanj, s katero se kupci obrnejo na nas pred nakupom sončnega sistema, je: "Koliko kolektorjev potrebujem za naš dom?" Na prvi pogled preprosto vprašanje – v praksi pa skriva celo vrsto spremenljivk, ki lahko rezultat premaknejo od dveh kosov do šest ali več. Če se zmotite za en kolektor navzgor ali navzdol, lahko leta plačujete za neizkoriščeno zmogljivost ali pa sistem obremenjujete s preobremenitvijo in stagnacijo. V tem članku bomo sistematično prešli celotno problematiko – od fizičnih dimenzij kolektorja, prek izračuna dejanske absorpcijske površine, do konkretnih primerov za družinske hiše različnih velikosti.

Fizične mere ploščatih kolektorjev – kaj v resnici pomenijo številke v katalogu

Ko ste odprli tehnični list katerega koli ploščatega kolektorja, se srečate z več različnimi pojmi: skupna površina, absorpcijska površina, aperturna površina. Te tri vrednosti niso enake in njihova zamenjava je vir številnih nesporazumov pri dimenzioniranju sistemov.

Skupna površina (gross area) je zunanji dimenzija kolektorja vključno z okvirjem. Tipična površina kolektorja je v razponu od 2,0 do 2,6 m². Na primer, običajen kolektor z dimenzijami 2 000 × 1 200 mm ima skupno površino 2,4 m².

Aperturna površina (aperture area) je površina, skozi katero dejansko vstopa sončno sevanje – torej površina steklenega pokrova brez okvirja. Za zgoraj navedeni kolektor z okvirjem debeline približno 30 mm po obodu bi aperturna površina znašala približno 2,22 m².

Absorpcijska površina je površina samega absorberja znotraj kolektorja – ta je še nekoliko manjša, ker je med steklom in absorberjem majhna zračna reža in absorber ne zapolni celotnega notranjega prostora. Vrednosti se gibljejo okoli 2,0–2,15 m² za isti kolektor.

Za izračun donosa sistema se v praksi najpogosteje uporablja aperturna površina – ravno s to vrednostjo delujejo certifikacijski standardi (Solar Keymark) in izračunski programi. Zato pri primerjanju kolektorjev vedno spremljajte aperturne površine, ne skupnih dimenzij.

Standardne mere ploščatih kolektorjev na trgu

Ploski kolektorji niso standardizirani v enotno univerzalno velikost, vendar na evropskem trgu obstaja več prevladujočih dimenzijskih tipov. Poznavanje teh razredov vam bo pomagalo pri načrtovanju nosilne konstrukcije, montažnega polja in pri naročanju dodatne opreme.

Vrsta kolektorja	Splošne mere (š × v)	Skupna površina	Odprtina površina (približno)	Značilna teža
Majhen (balkon, stanovanje)	1000 × 2000 mm	2,0 m²	1,80–1,85 m²	28–32 kg
Srednji (najpogostejši)	1 200 × 2 000 mm	2,4 m²	2,18–2,25 m²	36–42 kg
Veliki (komfortni)	1 250 × 2 100 mm	2,625 m²	2,40–2,50 m²	40–48 kg
Dvojni (tandemski)	2 000 × 2 000 mm	4,0 m²	3,60–3,70 m²	70–80 kg

V kategoriji sončnih kolektorjev na atria.si najdete na primer ploski sončni kolektor AlCu s strukturnim steklom, ki spada v kategorijo srednje do večjih kolektorjev z aperturno površino okoli 2,2 m². Podobno ima tudi ploski sončni kolektor AlCu s strukturnim antirefleksnim steklom enake okvirne mere, medtem ko antirefleksna obdelava stekla poveča optični izkoristek in s tem dejanski donos kljub enaki fizični površini.

Kako izračunati potrebno število kolektorjev – metodika korak za korakom

Pravilno dimenziranje solarnega sistema ni stvar ugibanja ali "izkušnje s palčnim merilom". Obstajajo preverjeni izračunski postopki, ki pri pravilnih vhodnih podatkih dajejo zanesljive rezultate. Oglejmo si jih.

Korak 1 – Določite svojo primarno potrebo po toploti

Prva vprašanja je: čemu bo sončni sistem služil? Trije osnovni scenariji:

Samo ogrevanje sanitarne vode (TÚV) – najpreprostejši primer, potreba toplote je relativno stabilna skozi celo leto
TÚV + predogrevanje ogrevanja – zahteva večje število kolektorjev in večji rezervoar
TÚV + bazen – bazen je ogromen porabnik toplote, pravila za dimenzioniranje so drugačna

Za vsak scenarij veljajo drugačna pravila, zato ga je treba jasno definirati še pred izračunom.

Korak 2 – Izračunajte dnevno porabo tople vode

Za družinske hiše se standardno upošteva poraba 40–60 litrov tople vode na osebo na dan (ogrete na 55 °C). Ta količina je odvisna od navad družine, vendar je za večino gospodinjstev realno razpon 45–55 litrov/osebo/dan. Družina s 4 člani torej porabi 180–220 litrov TÚV dnevno.

Za segrevanje 1 litra vode za 1 °C potrebujete 1,163 Wh energije. Za segrevanje 200 litrov vode iz začetne temperature 10 °C (zima) na 55 °C potrebujete:

Q = 200 l × (55 – 10) K × 1,163 Wh/(l·K) = 10 467 Wh ≈ 10,5 kWh/dan

Pozimi, ko je vstopna voda toplejša (npr. 15 °C), se ta vrednost zmanjša na približno 9,3 kWh. To je vaša osnova za dimenzioniranje.

Korak 3 – Upoštevajte solarno pokritje (solarna frakcija)

Sončni sistem ne pokriva 100 % letne porabe – to bi bilo tehnično in ekonomsko neučinkovito. Priporočena vrednost sončnega pokritja za sanitarno vodo v srednji Evropi je 55–70 % letne potrebe. Preostanek pokriva dodatni vir (kotel, toplotna črpalka, električni grelnik).

Zakaj ne 100 %? Ker bi morali načrtovati sistem za kritične zimne dni, kar bi pomenilo ogromno površino kolektorjev, ki bi poleti povzročala stagnacijo – pregrevanje in tlačno krizo v sistemu.

Korak 4 – Uporabite osnovna orientacijska pravila

Kot tehniki v praksi uporabljamo te orientacijske vrednosti za ravne kolektorje v slovenskih razmerah (srednja Evropa, naklon 35–45°, usmeritev proti jugu ±15°):

Za TÚV: 1,0–1,5 m² aperturne površine kolektorja na osebo
Za TÚV + ogrevanje: 2,5–4,0 m² aperturne površine na osebo
Za bazen (pokrit): 50–70 % površine vodne gladine bazena
Za bazen (nepokrit): 70–100 % površine vodne gladine bazena

Te vrednosti veljajo za kakovostne ravne kolektorje z izkoristkom η₀ ≥ 0,78. Za manj učinkovite kolektorje je treba površino povečati za 10–20 %.

Konkretni primeri dimenzioniranja iz prakse

Primer 1 – 4-članska družina, sanitarna voda, novogradnja

To je daleč najpogostejši primer, s katerim se srečujemo. Družina s 4 osebami, nova družinska hiša, zanimanje samo za sončno ogrevanje sanitarne vode. Vhodni podatki:

Število oseb: 4
Priporočena površina: 1,2 m²/osebo × 4 = 4,8 m² odprtine
Pri kolektorju z aperturno površino 2,2 m²: 4,8 / 2,2 = 2,18 → 2 kolektorja
Dejanska aperturna površina: 2 × 2,2 = 4,4 m² – nekoliko pod priporočilom, vendar zadostna
Zbiralnik: 200–300 litrov

V praksi večina kupcev v tem segmentu odide z dvema kolektorjema in rezervoarjem 200–250 litrov. Končna pokritost TÚV je približno 58–65 % letne porabe – kar je odličen rezultat.

Primer 2 – 5-članska družina, starejša hiša, sanitarna voda + dogrevanje ogrevanja

Starejša družina v hiši iz 80. let, talno ogrevanje v prizidku, zanimanje za kombinacijo tople sanitarne vode in sončne podpore ogrevanja. Vhodni podatki:

Število oseb: 5
Priporočena površina (TÚV + ogrevanje): 3,0 m²/osebo × 5 = 15 m² – to je seveda zgornja meja
Realistična rešitev: 10–12 m² aperturne površine
Pri kolektorju 2,2 m²: 10 / 2,2 ≈ 4,5 → 4 do 5 kolektorjev
Zbiralnik: 500–800 litrov (kombiniran, dvovalenten)

V tem primeru priporočamo 4 kolektorje kot kompromis med investicijo in donosom. Pet kolektorjev bi upoštevali le pri dobrem naklonu strehe in jugovzhodni/jugozahodni orientaciji. Pomembno je vedeti, da sončna podpora ogrevanja dejansko deluje le v prehodnih obdobjih (september, oktober, marec, april) – pozimi kolektorji pri tej uporabi ne zadoščajo za doseganje toplotne ugodnosti, tudi če bi imeli 10 kosov.

Primer 3 – Kopališče / družinski bazen (12 × 6 m)

Kupec ima zunanji bazen dimenzij 12 × 6 m, torej vodno površino 72 m². Sezona je od maja do septembra, ciljna temperatura vode pa je 26–28 °C.

Za nekriti bazen: 70–100 % od 72 m² = potrebnih 50–72 m² aperture
Za nekriti bazen s folijo za bazen (zmanjšuje izhlapevanje): 55–60 m²
Pri kolektorju 2,2 m²: 55 / 2,2 = 25 kosov – to je investicija za komerčno napravo
Praktična rešitev za družinske hiše: 10–14 kolektorjev, podaljšanje sezone za 4–6 tednov, ne celoletna zmogljivost

Plavalne aplikacije so posebna poglavica – za družinske bazene priporočamo, da pri omejenem proračunu raje investirate v plavajočo izolacijsko folijo (zmanjšuje toplotne izgube za 50–70 %) in manjše solarno polje.

Vpliv naklona in orientacije strehe na število kolektorjev

Za optimalne pogoje za sončni kolektor v slovenskih razmerah veljajo naklon 35–45° in usmeritev proti jugu (odstopanje največ ±30°). Če vaša streha ne izpolnjuje teh pogojev, je treba število kolektorjev povečati.

Pri odstopanju usmeritve za 45° od juga (torej jugovzhod ali jugozahod) izgubite približno 10–15 % letnega donosa. Pri odstopanju 90° (vzhod ali zahod) donos pade za 25–35 %. Pri naklonu 20° namesto 35° izgubite še dodatnih 5–10 % letno. Te izgube se kopičijo in v skrajnih primerih (ravna streha usmerjena na severovzhod) je lahko sončni sistem praktično neizvedljiv.

Popravitveni faktor za število kolektorjev:

Optimalne pogoji (jug, 35–45°): korekcijski faktor 1,0 – brez sprememb
JV ali JZ, naklon 30–50°: faktor 1,1 – dodajte 10 % površine (zaokrožite navzgor)
Vzhod ali zahod, naklon 25–55°: faktor 1,25–1,35 – dodajte 1 kolektor dodatno
Ploščata streha s nagibnim stojalom: faktor 1,0–1,05 – skoraj brez kazni

Podrobnejše informacije o tej temi najdete v članku Nagib in usmeritev kolektorja – kako maksimirati donos energije v našem Znanstvenem centru.

Pretvorba na konkretni kolektor – aperturna površina in moč

Ko ste ugotovili, koliko kvadratnih metrov aperture potrebujete, lahko enostavno preračunate na število kosov določenega kolektorja. Pri kolektorju z aperturno površino 2,20 m² in potrebo po 4,4–4,8 m² izračun izgleda tako:

Število kosov = Potrebna aperturna površina / Aperturna površina enega kolektorja
= 4,8 m² / 2,20 m² = 2,18 → zaokrožite navzgor = 3 kosi

Ali bolj konzervativno: 4,4 m² / 2,20 m² = 2,0 → natančno 2 kosa.

Pri izračunu potrebne površine ste uporabili vrednost 1,0 ali 1,2 m²/osebo. Za sever Slovenije (manj sončnih ur) priporočamo vrednost 1,2–1,3 m²/osebo, za jug Slovenije (Podonavska nižina, okolica Komárna, Dunajske Strede) pa zadostuje 1,0–1,1 m²/osebo.

Zmogljivost kolektorja je naslednji pomemben parameter. Kvaliteten ploski kolektor doseže pri aperturni površini 2,2 m² in idealnih pogojih (irradiance 1 000 W/m², ΔT = 0 K) moč okoli 1 650–1 760 W. To ustreza specifični moči 750–800 W/m². V realnih pogojih (ΔT = 30 K med tekočino in okoliškim zrakom) pade moč na približno 1 200–1 400 W na kolektor – vendar je to še vedno odličen rezultat za ogrevanje sanitarne vode.

Pretirano veliko kolektorjev – kaj se zgodi pri preveliki moči?

Prevelikost sistema je enako problematična kot poddimenziranje – le na drugačen način. Ko imate preveliko površino kolektorjev glede na potrebo po toploti (npr. 5 kolektorjev za 2-člansko družino brez bazena), se pojavijo naslednji pojavi:

Stagnacija – poleti, ko je rezervoar poln in sonce še vedno sije, se tekočina v kolektorjih ustavi. Temperatura se dvigne nad 160–180 °C, glikol se razgradi, tlak narašča.
Zmanjšana življenjska doba komponentov – ponavljajoče se stagnacije poškodujejo membrane ekspanzijskih posod, tesnila, sončne črpalke in sam absorber.
Nevredna naložba – vsak dodatni kolektor stane denar brez ustrezne prihranke.
Težave s hidraulikom – prevelika površina kolektorjev zahteva večji pretok, večje cevi in zmogljivejše obtočno črpalko.

Kot pravilo: bolje imeti sistem rahlo poddimenziran (pokritje 55 % namesto 65 %) kot izrazito predimenziran. Stagnacije so za dolgoročno zanesljivost sistema večji problem kot nekaj odstotkov nižje pokritje.

Zbiralnik – neločljiva sestavina dimenzioniranja

Izračun števila kolektorjev ne morete narediti ločeno od izbire rezervoarja. Ti dve veličini sta tesno povezani. Osnovno pravilo:

50–80 litrov zalogovnika na vsak m² aperturne površine kolektorja
Za 2 kolektorje s skupno aperturo 4,4 m²: hranilnik 220–350 litrov
Za 4 kolektorje s površino 8,8 m²: zalogovnik 440–700 litrov

Premajhen zalognik glede na površino kolektorjev vodi do tega, da se zalognik hitro segreje in sistem že v zgodnjih jutranjih urah pride v stagnacijo – s tem se zapravi potencial celodnevnega donosa. Prevelik zalognik pa povzroči, da se nikoli dovolj segrejete in sistem deluje pri nizki temperaturi, kar poslabša izkoristek kolektorja.

Vpliv kakovosti stekla kolektorja na efektivno površino

Ne pozabavajte, da fizična velikost kolektorja ni edina spremenljivka, ki določa, koliko kosov potrebujete. Enako pomembna je optična učinkovitost – torej koliko odstotkov padajočega sončnega sevanja dejansko pride do absorbatorja.

Običajno sončno steklo ima prepustnost okoli 91 %. Steklo z antirefleksno zaščito (AR steklo) ima prepustnost 95–96 %. Razlika 4–5 odstotnih točk na prvi pogled ne izgleda veliko, toda v praksi to pomeni 5–7 % večji letni donos. Za sistem z dvema kolektorjema je to lahko ekvivalent dodatnega 0,5 kolektorja – brez dodatnega prostora na strehi.

Zato obstajata dve različici kolektorjev na atria.si: kolektor s strukturnim steklom (standard, odlično razmerje med ceno in zmogljivostjo) in kolektor s strukturnim antirefleksnim steklom (večja zmogljivost, idealno za sisteme, kjer je število kosov omejeno z razpoložljivo površino strehe ali proračunom). Če imate na strehi prostor le za 2 kolektorja, vendar želite maksimirati zmogljivost, je antirefleksno steklo jasna izbira. Več o razlikah med vrstami stekla najdete v članku Strukturirano vs. antirefleksno steklo kolektorja – kakšna je razlika.

Omejitve na strani strehe – dejanska razpoložljiva površina

Izračun govori eno, realnost pa včasih nekaj drugega. Na strehi so lahko strešna okna za osvetlitev, frčade, dimniki, antene ali pa je streha preprosto usmerjena tako, da je uporabna površina manjša, kot bi želeli. Zato vedno priporočam strankam, da naredita dve stvari:

Določite dejansko razpoložljivo površino na strehi pred naročilom kolektorjev. Ni dovolj vedeti, da imate sive strešne površine – morate poznati dejanske mere brez ovir.
Preveriti nosilnost strehe. Kolektor z montažno konstrukcijo in tekočino tehta 40–55 kg. Štiri kolektorji torej predstavljajo obremenitev 160–220 kg, razporejeno na nosilni konstrukciji. Stare lesene strešne konstrukcije brez statičnega presojanja lahko predstavljajo težavo.

Za situacije, kjer je na voljo omejen prostor na poševni strehi, pride v poštev montaža na ravno streho s pomočjo nagibnih stojal, fasadna montaža (vertikalna namestitev – izgubi se približno 15–20 % donosa, vendar je včasih edina možnost) ali namestitev na vrtu na talne stojala (neomejeno, enostaven dostop do servisa, vendar potrebujete daljše cevovode). Več o možnostih montaže najdete v članku Montaža sončnih kolektorjev na streho – postopek in zahteve.

Priključitev kolektorjev – serijska vs. vzporedna in njen vpliv na dimenziranje

Če namestite več kolektorjev, način njihovega hidravličnega priključka vpliva na učinkovitost celotnega polja. Za družinske hiše sta pomembni dve shemi:

Paralelno priključevanje – vsak kolektor prejme svežo, relativno hladno tekočino. Temperatura na izhodu vsakega kolektorja je enaka, pretok se deli na število kolektorjev. Prednost: nižji tlačni upor, enakomerna hidravlična obremenitev, manjša degradacija pri odpovedi enega kosa. Idealen za 2–4 kolektorje.

Serijsko vezanje – tekočina prehaja skozi kolektorje zaporedno, pri vsakem naslednjem kolektorju se dodatno segreva. Na izhodu je višja temperatura, vendar mora biti pretok nižji. Primerno za aplikacije, kjer potrebujete visoko izhodno temperaturo (npr. absorpcijsko hlajenje). Za običajne ogrevanja sanitarne vode se ne priporoča pri več kot 2–3 kosih.

Za večja polja (5+ kolektorjev) se uporablja kombinirana shema – kolektorji v seriji po 2–3 kose, te serije priključene vzporedno. Na ta način se doseže enakomerni hidravlično uravnoteženi pretok skozi celotno polje.

Orientacijska tabela: število kolektorjev glede na velikost gospodinjstva

Število oseb	Samo TÚV – število kolektorjev (2,2 m²/kos)	TÚV + ogrevanje – število kolektorjev	Zbiralnik tople sanitarne vode	Kombinirani rezervoar
1–2	1–2 kosi	2–3 kosi	100–150 l	200–300 l
3–4	2–3 kosi	4–5 kosov	200–300 l	400–600 l
5–6	3–4 kosi	5–7 kosov	300–400 l	600–800 l
7+ (rekreacijski objekt)	5+ kosov	posamezni projekt	500+ l	800+ l

Te vrednosti predvidevajo optimalne pogoje (jug ±15°, naklon 35–45°, srednje Slovaška). Za slabše pogoje povečajte število za 1 kos. Za zelo ugodne pogoje (južna Slovaška, popolna orientacija) lahko ostanete pri nižji vrednosti iz obsega.

Orodja za simulacijo sonca – kdaj natančnost ne zadostuje za oceno

Za večje ali dražje projekte (5+ kolektorjev, kombinirani sistem, komercialna naprava) priporočam uporabo specializirane programske opreme za urno simulacijo sončnega sistema. Najpogosteje dostopna orodja so:

T*SOL – nemški program, zelo natančen, vsebuje bazo podatkov o kolektorjih, certificiranih po Solar Keymark, omogoča vnos dejanske lokacije, orientacije in senčenja
POLYSUN – švicarska platforma, podobno zmogljiva, na voljo tudi v češko-slovenskem okolju
GetSolar / spletne kalkulatorji – poenostavljeni, primerni za prvi orientacijski izračun

Pri pravilnih vhodih ti orodja dajejo rezultate z natančnostjo ±10 % od dejanskega donosa – kar je za odločanje o naložbah več kot dovolj.

Najpogostejše napake pri dimenziranju – kar sem videl v praksi

Za leta prakse sem se srečal z več tipičnimi napakami, ki jih ponavljajo kupci ali neizkušeni inštalaterji:

Zamenjava skupne in aperturne površine – kupec kupi »tri kolektorje s površino 2,4 m²« v prepričanju, da ima 7,2 m² aperture. V resnici ima le 6,6 m². Majhen razlika, toda pri štiričlanski družini to lahko pomeni podcenjevanje sistema.
Ignoriranje senčenja – dimnik, sosedno drevo, strešni izliv ob 10:00 zjutraj senči polovico kolektorskega polja. Senca na 15 % površine kolektorja lahko zmanjša zmogljivost za 30–50 %.
Prekratek izračunski temelj – kupec trdi, da imajo 4 osebe, vendar v hiši živijo tudi stari starši. Porabo tople vode je vedno treba oceniti konzervativno in raje zaokrožiti navzgor.
Zbiralnik preostala investicija – kupili 3 kolektorje, vendar le 150-litrski rezervoar (izvirni iz plinskega kotla). Rezultat je dnevna stagnacija od 11. ure dopoldne.
Nepravilna lega senzorja rezervoarja – regulacija se upravlja glede na senzor, ki je nameščen prenizko, sistem deluje po nepotrebnem, tudi če je rezervoar segret – to ni napaka dimenzioniranja, ampak namestitve, vendar ima neposreden vpliv na dejansko pokritost.

Pogosta vprašanja (FAQ)

Ali lahko kasneje kupite še en kolektor in ga priključite na obstoječi sistem?

Da, načeloma je to mogoče, vendar je treba na to pomisliti že pri prvotnem načrtovanju. Zbiralnik, ekspanzijska posoda, črpalna postaja in cevovodi morajo biti dimenzionirani z rezervo. Če je sistem načrtovan natančno za 2 kolektorja in želite dodati tretjega, morate preveriti kapaciteto zbiralnika (običajno je potreben večji), tlak v sistemu, nastavitev varnostnega ventila in pretok črpalke. Sama hidravlična priključitev dodatnega kolektorja je običajna servisna dela.

Ali se splača namestiti samo en kolektor?

Za 1–2 osebe in majhno porabo vode da – en kolektor z aperturo 2,2 m² lahko v poletnih mesecih pokrije skoraj 100 % potreb tople sanitarne vode za enočlansko gospodinjstvo. Za več oseb je en kolektor nezadosten in ekonomska donosnost (povračilo stroškov namestitve) se pri enem kolektorju močno poslabša – večina fiksnih stroškov je enaka za en ali dva kolektorja.

Vpliv barve strehe/podlage na učinkovitost kolektorja je zanemarljiv.

Kolektor sam po sebi ni vplivan od barve strešne kritine – je to zaprt sistem. Vendar temna streha (bitumen, temna opeka) poleti absorbira več toplote in prostor pod kolektorjem je lahko toplejši, kar rahlo zmanjša toplotne izgube kolektorja v okolje. Vpliv je zanemarljiv (1–3 %), zato ga pri izbiri števila kolektorjev ni treba upoštevati.

Kjer je bolje namestiti kolektorje, če imate kombinacijo poševne in ravne strehe?

Če je poševna streha usmerjena proti jugu s naklonom 30–50°, je to nedvomno boljša izbira. Ploščata streha zahteva nagnjene stojala (naklon 30–35°), kar zviša ceno in oteži montažo. Poleg tega je treba na ploščati strehi rešiti medsebojno senčenje vrst kolektorjev – razmiki morajo biti zadostni (pravilo: razmik = 2,5× višina stojala).

Višina nad morjem vpliva na količino potrebnih kolektorjev?

Da, čeprav manj izrazito, kot bi pričakovali. Na višjih nadmorskih višinah je zrak čistejši in atmosfera tanjša, kar rahlo poveča intenzivnost sončnega sevanja, ki pada na kolektor (red velikosti za nekaj odstotkov na vsakih 1000 m nadmorske višine). Hkrati pa so gorske lokacije pogosteje oblačne ali meglene in imajo daljše in hladnejše zime z nižjim kotom sonca, kar skupno letno proizvodnjo nasprotno zmanjša. V praksi torej nadmorska višina sama po sebi ni odločilni dejavnik pri izbiri števila kolektorjev – veliko pomembnejše je lokalno povprečno oblačno pokritje in usmeritev strehe za dano konkretno lokacijo.

Imate vprašanje o tej temi?

Ne morete se odločiti ali rešujete konkretno situacijo v vašem gospodinjstvu? Pišite nam – z veseljem vam bomo svetovali.