Hranilnik toplote v sistemu s toplotno črpalko ali sončnim kolektorjem
Akumulacijska posoda v sistemu s toplotno črpalko ali sončnim kolektorjem
Ko se v kotlovnici pojavi toplotna črpalka ali sončni kolektor, preneha akumulacijska posoda biti "prijetna dopolnitev" in postane ključni del celotnega sistema. Brez nje toplotna črpalka ciklira – vklaplja in izklaplja vsakih nekaj minut, kar drastično skrajša življenjsko dobo kompresorja. Brez nje sončni kolektorji bodisi pregrevajo ogrevalni krog ali pa večino proizvedene energije enostavno zapravijo. Iz prakse vem, da prav tukaj nastane največ napak pri načrtovanju ogrevalnih sistemov – kupec vloži več deset tisoč evrov v toplotno črpalko in prihrani petsto evrov na akumulaciji, ki jo podcenil. Rezultat? Kompresor zdrži pet let namesto petnajstih in servis požre vse prihranke.
V tem članku bom razpravil, zakaj je akumulacija tako pomembna ravno pri obnovljivih virih, katere vrste posod pridejo v poštev, kako deluje hidravlična ločitev, kakšni so realni parametri in dimenzije za različne scenarije ter kako celoten sistem pravilno načrtovati in priključiti. Če vas zanima osnovna izbira posode, preberite tudi članek Kako izbrati akumulacijsko posodo – volumen, tip in priključitev v sistem, kjer boste našli splošnejši pregled.
Zakaj toplotna črpalka in sončni kolektor ne moreta učinkovito delovati brez akumulacije?
Toplotna črpalka je naprava, zasnovana za dolge, gladke delovanja. Kompresor ob vsakem zagonu porabi bistveno več energije kot med stabilnim delovanjem – pravimo, da zagon obremenjuje kompresor enako kot nekaj ur običajnega delovanja. V praksi to pomeni, da če črpalka deluje v tako imenovanem "short-cycling" načinu (zagon – delovanje 2 minuti – zaustavitev – zagon), se življenjska doba kompresorja zmanjša s običajnih 15–20 let na 5–8 let. Poleg tega sta EER (učinkovitost hlajenja) in COP (koeficient učinkovitosti) izmerjena v stabilnem stanju – pri nenehnem ciklanju so dejanske vrednosti bistveno slabše.
Akumulacijska posoda rešuje ta problem na preprost način: toplotna črpalka polni posodo, ko je potreba po toploti majhna, in posoda dovaja toploto v ogrevalni sistem, ko je potreba velika. Črpalka tako lahko deluje v dolgih, neprekinjenih ciklih – idealno 30–60 minut ali celo dlje – in se nato ustavi za 20–40 minut. Rezultat je dramatično manjše obrabljanje, manjša poraba električne energije in daljša življenjska doba celotne naprave.
Pri sončnih kolektorjih je situacija drugačna, vendar enako kritična. Sončna energija udari na kolektorje takrat, ko želi sonce – ne takrat, ko potrebujete ogrevati hišo ali ogrevati vodo. Brez akumulacije bi se kolektorji nepotrebno pregrevali (kar poškoduje nemrznjeno zmes in same kolektorje), ali pa bi bilo treba odvečno toploto nekako odvajati. Akumulacijska posoda deluje kot buffer – absorbira energijo v času presežka in jo sprosti kasneje, ko sonce ne sveti.
Vrste hranilnikov primerne za toplotno črpalko in sončni kolektor
Ni vsaka hranilna posoda enako primerna za vsako aplikacijo. Pri toplotnih črpalkah in sončnih sistemih boste naleteli na več osnovnih tipov, pri čemer ima vsak svoje mesto in uporabo.
Preprosti pufer (čisti rezervoar za akumulacijsko energijo)
Gre za najpreprostejši tip – nerjavna ali jeklena posoda s toplotno izolacijo, brez kakršnegakoli notranjega toplotnega izmenjevalnika. Voda vstopa in izstopa neposredno. Uporablja se tam, kjer je vir toplote in ogrevalni sistem sposoben delovati z istim krogom – na primer neposredno priključitev zračno-vodne toplotne črpalke na talno ogrevanje prek skupnega kroga.
Za enostavne sisteme s toplotnimi črpalkami so primerni tudi kompaktni volumni. Na primer akumulacijska posoda PUFFER PSS 50 (57 litrov) je idealna za majhne stanovanjske enote ali dodatne toplotne črpalke do 4–5 kW, kjer zadostuje minimalni hidravlični volumen brez velikega prostorskega zahtevka. Za družinske hiše s toplotnimi črpalkami do 10 kW je standard akumulacijska posoda PUFFER PSS 100 (123 litrov), ki zagotavlja zadosten hidravlični buffer za stabilno delovanje.
Baklo s enim toplotnim izmenjevalnikom
Ta posoda ima v notranjosti en spiralni izmenjevalnik (cevični ali ploščni izmenjevalnik, odvisno od proizvajalca). Izmenjevalnik omogoča priključitev sončnega kroga ali kotla kot samostojnega zaprtega kroga z antifrizom, pri čemer ostane ogrevalna voda v posodi čista. Ta tip je pogost pri sončnih sistemih z dvema krogoma – sončnim in ogrevalnim.
Kombinirani rezervoar (pufer + zalogovnik tople sanitarne vode v enem)
V praksi zelo iskana konfiguracija, kjer je v enem rezervoarju akumulacija za ogrevalni sistem in hkrati notranji rezervoar ali izmenjevalnik toplote za ogrevanje sanitarne vode (TÚV). Prihrani prostor v kotlovnici, vendar za ceno kompromisov pri dimenzioniranju – rezervoar TÚV mora biti dovolj velik za potrebe gospodinjstva, medtem ko mora biti puferna sekcija dovolj velika za toplotno črpalko. Več o razlikah med puferjem in rezervoarjem TÚV najdete v članku Puffer vs. rezervoar tople vode – kakšna je razlika in kdaj uporabiti katerega.
Stratifikacijski posodi
Naprednejši tip, kjer je notranja konstrukcija zasnovana tako, da maksimira temperaturno stratifikacijo – torej ohrani hladno vodo na dnu in toplo zgoraj brez mešanja. Pri sončnih sistemih to poveča učinkovitost, ker se kolektorji vračajo v hladno in toplejša voda ostane pri odjemih zgoraj. Standardne posode prav tako stratificirajo, vendar manj učinkovito.
Hidravlično ločevanje – osnova pravilne priključitve
Ena najpomembnejših funkcij hranilnika toplote v sistemu s toplotno črpalko je hidravlična ločitev (ali hidravlična vez) med primarnim krogom (toplotna črpalka) in sekundarnim krogom (ogrevalni sistem). To ni le tehnična formalnost – to je pogoj za pravilno delovanje sistema.
Toplotna črpalka ima svoje črpalko, ogrevalni sistem pa ima svoje črpalko (ali več pri sistemu z območji). Če so ti krogi neposredno povezani brez hidravlične povezave, si črpalke med seboj "borijo" – ustvarjajo nestabilne tlačne razmere, pride do povratnih pretokov in celoten sistem se obnaša nepredvidljivo. Regulacija toplotne črpalke ne more pravilno izmeriti dejanske potrebe po toploti in črpalka ponovno ciklira.
Akumulacijska posoda ta problem elegantno rešuje: primarni krog (TČ) polni posodo, sekundarni krog (ogrevanje) pa iz nje črpa. Med njima je velik volumen vode, ki deluje kot hidravlični ločilnik. Oba kroga lahko delujeta z različnimi pretoki in tlaki brez medsebojnega motenja.
Nekateri proizvajalci toplotnih črpalk (na primer Daikin, Mitsubishi, Bosch) v svojih navodilih za namestitev neposredno predpisujejo minimalni volumen pufra kot pogoj za garancijo. Če ta pogoj ni izpolnjen in kompresor prezgodaj odpove, lahko reklamacija zavrnjena. Zato vedno vztrajajte pri dokumentaciji, ki dokazuje izpolnitev tega pogoja.
Določanje volumna akumulacijskega rezervoarja za toplotno črpalko
Določanje prostornine je najpogostejše vprašanje in hkrati najpogostejši vir napak. Podrobneje se tej temi posvečamo v ločenem članku Kolikšna prostornina hranilnika toplote potrebujem za svoj kotel ali toplotno črpalko, tukaj povzamem ključna pravila za toplotne črpalke.
Osnovno pravilo za zrak-voda toplotne črpalke pravi o najmanj 20 litrov na vsak kilovat moči toplotne črpalke. To je dejansko minimum za standardno talno ogrevanje. Za radiatorske sisteme, kjer so temperaturne razlike večje, priporočam 30–50 litrov na kW. Za geotermalne toplotne črpalke (voda-voda), kjer je vir toplote stabilnejši, včasih zadošča tudi 15 litrov na kW.
| Moč toplotne črpalke | Najmanjši volumen (talne) | Priporočena prostornina (radiatorji) | Primer posode |
|---|---|---|---|
| 3–5 kW | 60–100 l | 100–150 l | PSS 50 (57 l) kot minimum, PSS 100 priporočljivo |
| 6–9 kW | 120–180 l | 200–300 l | 200–300 l posoda |
| 10–15 kW | 200–300 l | 400–600 l | 400–500 l posoda |
| 15–20 kW | 300–400 l | 600–1000 l | 500–1000 l posoda |
Pomembno opozorilo iz prakse: te vrednosti so minimalne za hidravlično ločitev. Če želite dejansko energetsko akumulacijo – torej sposobnost polnjenja pufra v cenejši tarifi (npr. nočni tok) in ogrevanje čez dan brez vklopa TČ – potrebujete bistveno večji volumen, običajno 500–2000 litrov. To je drugačna strategija delovanja in drugačna naložba.
Dimenzioniranje za sončni kolektor
Pri sončnih sistemih je filozofija akumulacije nekoliko drugačna. Tu ne gre predvsem za hidravlično ločitev, ampak za dejansko energetsko rezervo – več energije, ki jo sončni kolektorji »napečejo« čez dan, večji rezervoar potrebujete, da je ne izgubite.
Standardno pravilo za solarno ogrevanje sanitarne vode pravi o 50–80 litrovh zalogovnikovh volumnov na vsak m² kolektorske površine. Za ploske kolektorje s površino 4–6 m² (tipična družinska hiša z dvema odraslima + dvema otrokoma) to znaša 200–480 litrov. Za vakuumske kolektorje z višjo zmogljivostjo lahko zadostuje manj.
Če je sončni sistem priključen tudi na ogrevanje (ne samo na ogrevanje sanitarne vode), se volumen znatno poveča – govorimo o kombiniranih sistemih, kjer je volumen posode 500–1500 litrov običajna stvar. Tu se združuje funkcija rezervoarja za toplo sanitarno vodo (zgornji del) in pufra za ogrevanje (spodnji del).
Položaj výmenníkov v nádrži je pri solárnych systémoch kritický: solárny výmenník mora biti v spodnji delu posode (hladna voda), ker kolektorji delujejo učinkovitejši pri nižji temperaturi vstopne vode. Bolj hladna voda vstopa v kolektor, večja je njegova učinkovitost. Nasprotno, kotlovski ali rezervni izmenjevalnik je v zgornjem delu – ogreva samo v primeru, da sonce ni dovolj.
Priključitev akumulacijskega rezervoarja s toplotno črpalko – praktične sheme
Obstaja nekaj osnovnih vezalnih shem. Izbira je odvisna od tega, ali imate eno toplotno črpalko, kombiniran sistem (TČ + kotel) ali načrtujete sončno integracijo.
Shema 1: Toplotna črpalka + hranilnik tople vode + talno ogrevanje
Najpreprostejša konfiguracija. Toplotna črpalka polni pufer v primarnem krogu (npr. temperatura 35–45°C). Sekundarni krog (talno ogrevanje) jemlje toploto iz pufra preko mešalnega sklopa s termostatskim ventilom, ki zagotovi, da v tla ne pride pregreta voda. Upravljanje: Toplotna črpalka se vklopi, ko temperatura v pufru pade pod nastavljeno spodnjo mejo (npr. 38°C) in izklopi, ko doseže zgornjo mejo (npr. 48°C).
Shema 2: toplotna črpalka + hranilnik toplote + radiatorji + hranilnik tople sanitarne vode
Kompleksnejša konfiguracija, kjer iz pufra vodita dva sekundarna kroga – eden za radiatorje (višja temperatura, 55–65°C, odvisno od sistema radiatorjev) in drugi za ogrevanje zalogovnika TÚV. TČ mora delovati pri višji temperaturi, kar zmanjša COP, vendar je to nujno pri prenovah starih hiš z radiatorji.
Shema 3: TČ + sonce + kombinirana posoda
Idealna za novogradnje in obnove z višjimi okoljskimi ambicijami. Sončni izmenjevalnik (spodnji) segreva vsebino posode primarno. TČ (srednji krog) dogreva v primeru potrebe. Plinski kotel (zgornji izmenjevalnik) služi le kot zasilna rezerva pri dolgotrajnem oblačnem vremenu pozimi. Ta sistem lahko doseže pokritje 60–80% letne potrebe toplote iz obnovljivih virov.
Materiali, temperature in obratovalni tlaki – kaj morate vedeti
Akumulacijski rezervoarji so večinoma izdelani iz jekla S235 z notranjo protikorozijsko zaščito (e-mailiranje, poseben premaz ali brez obdelave pri rezervoarju samo za ogrevalno vodo). Za čisto ogrevalno vodo (zaprt krog) e-mailiranje ni nujno – tukaj zadošča osnovna antikorozijska zaščita. Za neposreden stik s pitno/toplo sanitarno vodo je e-mailiranje ali nerjavno izvedbo nujno.
Največji obratovalni tlak običajnih puferjev je 3–6 bar, obratovalne temperature do 95°C pri standardnih posodah in do 110°C pri posebnih visokotemperaturnih izvedbah. Toplotne črpalke delujejo večinoma pri temperaturah 35–65°C – to je v udobnem razponu običajnih posod. Sončni sistemi lahko v stagnaciji dosežejo temperature nad 160°C (vakuumski kolektorji), zato mora biti sončni krog dimenzioniran za te ekstreme – vključno s ekspanzijsko posodo in varnostnim ventilom pravilno nastavljenim.
Izolacija posode je naslednji dejavnik. Standardna izolacija iz trde PUR pene ima debelino 50–100 mm. Toplotne izgube dobro izolirane posode so 1–3 °C v 24 urah. To pomeni, da če napolnite pufer na 60 °C in ga ne boste odvzemali, bo po 24 urah še vedno okoli 57–59 °C. Za večino aplikacij je to zadovoljivo, vendar je za daljše akumulacije (vikend brez obratovanja) treba upoštevati izgube.
Zaščitna anoda – pomembna, a vendar podcenjena komponenta
Vse jeklene akumulacijske posode (vključno s puferskimi rezervoarji) vsebujejo zaščitno magnezijevo anodo. Njena naloga je zaščititi jekleno posodo pred korozijo z elektrolitskim procesom – magnezij se žrtvuje, da bi zaščitil kovino posode. Anoda se postopoma obrablja in jo je treba redno pregledovati in zamenjati.
Odvisno od kakovosti vode, temperature in prostornine rezervoarja, vendar kot splošno pravilo velja kontrola anode vsakih 1–2 let in zamenjava pri obrabi na manj kot 30% prvotne teže. Zanemarjanje zamenjave anode vodi do hitre korozije rezervoarja in življenjska doba celotnega rezervoarja se dramatično skrajša. Več informacij najdete v članku Zaščitna anoda v akumulacijskem rezervoarju – kaj je to, kdaj in kako jo zamenjati.
Za večje posode (300–600 litrov) je primerna daljša anoda, kot je na primer zaščitna anoda iz magnezijeve zlitine 5/4" x 400 mm za posode 300–600 l. Za manjše posode so na voljo izvedbe s kontrolnim napravam, ki omogočajo enostavno preverjanje stanja brez demontaže – na primer zaščitna anoda s kontrolnim napravam 5/4" x 400 mm ali za višje posode anoda 5/4" x 700 mm s kontrolnim napravam, kjer daljše telo zagotovi boljšo zaščito celotne višine posode.
Regulacija in upravljanje sistema z akumulacijo
Pravilna regulacija je neločljivi del celotne koncepcije. Brez nje je tudi popolnoma zasnovan sistem z akumulacijo neučinkovit ali celo kontraproduktiven.
Za toplotno črpalko je ključni parameter nastavitev histereze temperaturnega vklopa/izklopa pufra. Preozka histereza (na primer 3°C) še vedno vodi do ciklanja. Pri toplotnih črpalkah zrak-voda priporočam histerezo najmanj 5–8°C, idealno 10°C. Na primer: toplotna črpalka se vklopi pri 40°C, izklopi pri 50°C. Sekundarni krog (talno ogrevanje) jemlje vodo iz pufra neprekinjeno in se regulira s svojo obtočno črpalko in mešalnim ventilom glede na ekvitermno krivuljo.
Pri sončnih sistemih se za krmiljenje uporablja diferenčni regulator – primerja temperaturo kolektorja in temperaturo spodnjega dela hranilnika. Ko je kolektor za 5–8°C toplejši od hranilnika, zažene črpalko sončnega kroga. Ko je razlika manjša od 2–3°C, črpalka ustavi. Pravilno nastavitev teh vrednosti neposredno vpliva na učinkovitost sončnega sistema.
V sodobnih sistemih se vedno bolj uporablja upravljanje preko pametnega doma ali integrirano upravljanje toplotne črpalke, ki upošteva vremensko napoved, tarifo električne energije in razpoložljivost sončne energije (pri kombiniranih sistemih s solarnim panelom, ne samo kolektorjem). Ti sistemi lahko na primer napolnijo toplotni akumulator na višjo temperaturo pred predvideno oblačnostjo, s čimer zmanjšajo potrebo po vklopu rezervnega kotla.
Pogosto napake pri vgradnji hranilnikov toplote v kombiniranih sistemih
Iz prakse poznam nekaj napak, ki se ponavljajo znova in znova. Ne bom jih samo naštel – razložil bom, zakaj so problematične in kaj se dejansko zgodi.
Napaka 1: Premajhen pufer za toplotno črpalko. Stranka kupi 8 kW toplotno črpalko in inštalater ji vgradi 100-litrski pufer (ker »to zadošča za kotel«). Pri talnem ogrevanju v pasivni hiši z majhno potrebo po toploti v prehodnem obdobju se toplotna črpalka vklopi vsakih 5–6 minut. Kompresor se po 3 letih pokvari in stranka se čudi, zakaj.
Napaka 2: Sončni izmenjevalnik v zgornjem delu posode. Inštalater pomotoma (ali iz udobnosti) priključi sončni krog na zgornje odprtine posode. Kolektor segreva vročo vodo, vendar hladna voda na dnu ostane hladna. Učinkovitost kolektorja se znatno zmanjša, ker deluje z visoko temperaturo vstopne vode. Stranka misli, da so kolektorji okvarjeni.
Napaka 3: Zanemarjanje ekspanzijske posode pri solarnem krogu. Solarni krog nima dovolj dimenzionirane ekspanzijske posode za stagnacijske temperature. Pri poletnem pregrevanju se varnostni ventil odpre in izgubi se antifrizna zmes. Po nekaj letih je zmes oksidirana in posoda (tudi kolektorji) korodira od znotraj.
Napaka 4: Nenadzorovana anoda. Anoda v 500-litrskem rezervoarju ni bila zamenjana 8 let. Stranka opazi, da voda iz rezervoarja TÚV smrdi (to je vodikov sulfid iz reakcije magnezija s sulfatnimi bakterijami pri nizkih temperaturah). Včasih je anoda popolnoma skorodirana in rezervoar začne rjaveti.
Napaka 5: Napačna lokacija temperaturnih senzorjev. Regulator TČ meri temperaturo na sredini pufra namesto v spodnjem delu. Zgornji del je topel, spodnji hladen – vendar regulator tega ne vidi in TČ se ne vklopi. Rezultat: ogrevalni sistem ne dobi dovolj toplote, kupec misli, da je TČ poddimenzirano.
Več o inštalacijskih postopkih, namestitvi in priključitvi najdete v članku Montaža akumulacijske posode – postopek, priključitev in namestitev v kotlovnici.
Stroški obratovanja in ekonomičnost akumulacije
Akumulacijska posoda sama po sebi ne porablja energije (razen minimalnih toplotnih izgub zaradi izolacije). Njena vrednost je čisto v tem, kar omogoča drugim napravam, da delujejo učinkoviteje. Konkretna števila bodo pomagala ponazoriti ekonomijo odločitve:
Primer: družinska hiša s toplotno črpalko 10 kW, poraba 20.000 kWh toplote letno, COP 3,5 pri pravilnem obratovanju proti COP 2,8 pri prekomernem ciklanju. Razlika v porabljeni električni energiji: 20000/3,5 = 5714 kWh proti 20000/2,8 = 7143 kWh. Pri ceni električne energije 0,22 €/kWh je razlika 314 € letno. Naložba v ustrezno akumulacijsko posodo (300–500 €) se torej povrne v enem do dveh letih samo zaradi prihrankov energije – poleg tega brez upoštevanja podaljšanja življenjske dobe kompresorja.
Dodajte k temu potencialno uporabo nižje (nočne) tarife: če toplotna črpalka polni rezervoar ponoči pri tarifi 0,12 €/kWh in se čez dan odvzema toplota brez vklopa toplotne črpalke, so prihranki še večji. Ta strategija zahteva večji rezervoar (500–1000 l), vendar je gospodarnost jasna.
Pogosta vprašanja (FAQ)
Ne, akumulacijsko posodo ni treba imeti pri vsakem toplotnem črpalki.
Dejansko ne pri vsakem – nekateri sodobni inverterski toplotni črpalki s postopnim regulacijo moči (moduliranje TČ) lahko delujejo brez pufra, če je ogrevalni sistem (talno ogrevanje) dovolj obsežen in sam opravlja funkcijo hidravličnega buffra. Vendar pa večina proizvajalcev v praksi priporoča ali celo zahteva pufer tudi pri inverterskih napravah. Pri on/off toplotnih črpalkah je akumulacijska posoda obvezna. Vedno preverite priročnik za namestitev določenega modela TČ.
Kakšen obseg pufra potrebujem, če želim izkoriščati nočno tarifo električne energije?
Za resnično "nočno" strategijo – torej polnjenje pufra samo ponoči in ogrevanje čez dan iz pufra brez vklopa TČ – potrebujete bistveno večji volumen kot pri običajni hidravlični ločitvi. Približno: pri 10 kW TČ in 8-urnem nočnem bloku bi TČ proizvedlo 80 kWh toplote. Za shranjevanje te toplote pri temperaturni razliki 20°C (60°C polnjenje, 40°C izhod v ogrevanje) potrebujete volumen: Q = m × c × ΔT, torej 80 kWh = 3600 × m × 4186 × 20 → m ≈ 3440 litrov. V praksi se kombinira z nočnim delovanjem brez popolnega praznjenja, zato so dejanske dimenzije 800–2000 litrov, odvisno od velikosti hiše in potrebe po toploti.
Ali lahko priključite sončni kolektor na obstoječi toplotni rezervoar toplotne črpalke?
Da, vendar samo če ima pufer vrat za izmenjevalnik (ali zunanji ploščni izmenjevalnik) in zadostno prostornino za obe funkciji. Standardni pufer brez izmenjevalnika je treba zamenjati s posodo z izmenjevalniki ali dopolniti z zunanjim ploščnim izmenjevalnikom v solarnem krogu. Vedno uporabite na solarnem krogu proti zmrzovanju (propilen glikol, ne etilen glikol pri rezervoarjih TÚV) in preverite, ali je solarni izmenjevalnik v spodnjem delu posode.
Kako ugotovim, da akumulacijska posoda ne deluje pravilno?
Glavni simptomi: TČ ciklira preveč pogosto (več kot enkrat na 15–20 minut v običajnem obratovalnem načinu), temperatura v posodi je trajno nestabilna ali neenakomerna, ogrevalni sistem ne reagira dovolj hitro na spremembe zahteve. Tehnični test: spremljajte log regulatorja TČ (večina sodobnih TČ ga ima) in preštejte število zagonov na dan. Več kot 6–8 zagonov pri običajnem dnevu v prehodnem obdobju kaže na težavo z akumulacijo ali nastavitvijo histereze.
Ali je bolje imeti eno večjo posodo ali dve manjši?
V večini primerov je ena večja posoda boljša izbira – ima nižje relativne toplotne izgube na liter prostornine (manjši površina v razmerju do prostornine) in enostavnejšo povezavo z manj priključkov in armatur, ki so potencialna mesta uhajanja. Dve manjši posodi imata smisel predvsem takrat, ko dimenzijske omejitve prostora (nizka vrata, ozka hodnik, majhna kotlovnica) ne omogočajo prevoza in namestitve ene velike posode, ali ko želite ločiti različne temperaturne nivoje (na primer nižja temperatura za talno ogrevanje in višja za rezervoar tople sanitarne vode) v ločene posode z lastno regulacijo.
Imate vprašanje o tej temi?
Ne morete se odločiti ali rešujete konkretno situacijo v vašem gospodinjstvu? Pišite nam – z veseljem vam bomo svetovali.