Toplovodno talno ogrevanje

Toplovodno talno ogrevanje spada med sevalne ogrevalne sisteme, pri čemer je delež sevalne komponente v celotnem prenosu toplote z ogrevalne površine le nekoliko višji od toplotnega toka s konvekcijo (55%:45%). Hkrati to ugodno vpliva na oba načina prenosa toplote v notranjost prostora.

Celotno ponudbo najdete v kategoriji talno ogrevanje – sistemske plošče, cevi, razdelilniki, regulacija in tudi električne grelne preproge.

Toplovodno talno ogrevanje je hkrati ploskovno, tj. ogrevalne cevi so del talne konstrukcije. Zaradi higienskih zahtev, povezanih z omejeno površinsko temperaturo tal in s tem tudi z razmeroma nižjimi specifičnimi toplotnimi močmi ogrevanih tal, so ogrevalne cevi skoraj vedno položene pod celotno površino tal. To izjemno ugodno vpliva na enakomernost prenosa toplote v prostoru in pomaga ustvarjati temperaturno homogeno, enotno okolje tako v navpični kot v vodoravni smeri.

Temperatura ogrevalne vode je običajno nižja od 50 °C, zato lahko o toplovodnem talnem ogrevanju govorimo tudi kot o nizkotemperaturnem, kar ima več prednosti. Po eni strani zagotavlja občutne prihranke toplotne energije med obratovanjem, po drugi strani pa omogoča uporabo netradicionalnih nizkopotencialnih virov energije, kot so sončno sevanje, energija geotermalnih voda ali toplotne črpalke, ki izkoriščajo toploto okolice.

Prav ta dejstva uvrščajo toplovodno talno ogrevanje med napredne ogrevalne sisteme, ki zagotavljajo vse tri E, tj. energijske, okoljske in ekonomske vidike ogrevanja stavb. Čeprav je tak način ogrevanja obstajal že pred več kot 2 000 leti, največji razmah in preporod doživlja prav danes.

Zgodovinski razvoj ogrevanja

Najstarejši način ogrevanja pri vseh narodih je bilo lokalno ogrevanje, in sicer s kurjenjem lesa na odprtem ognjišču. Največja pomanjkljivost ognjišča je bila prevelika količina dima. Da bi preprečili njegovo nastajanje, so stari Rimljani iznašli oglje, ki je brez dima zgorevalo v ploščatih kovinskih ponvah. V starem veku je bil to najbolj razširjen način ogrevanja.

Približno od 10. stoletja n. št. je odprto ognjišče nadomestilo delno zaprto ognjišče, pri katerem se je dim skozi odprtino odvajal v podstrešni prostor, pozneje pa povsem zaprto ognjišče z dimnikom, speljanim nad streho objekta. Ta ognjišča – kamini - so bila najprej kamnita in glinena, pozneje iz pečnic. Ohranila so se vse do danes, pri čemer so se v 17. stoletju za ogrevanje uporabljale železne peči.

Prvo centralno ogrevanje je bil starorimski hipokavst, (ki ga je zasnoval Sergius Oratus leta 80 pr. n. št.). To je bilo pravzaprav kurišče brez rešetke za kurjenje lesa in oglja, nameščeno zunaj ogrevanih prostorov, pod hišo. Topli dimni plini so tekli v votline pod celotno hišo in tako segrevali tla (gr. hypo = od spodaj, kaiein = goreti). od njih se je nato segreval zrak v prostorih hiše. Sami dimni plini so se odvajali skozi enega ali več jaškov v zunanjih stenah, ki so se s stranskimi odprtinami iztekali na prosto. V prvih stoletjih n. št. so v Rimu in Rimskem cesarstvu zgradili veliko hiš in objektov, ogrevanih s hipokavstom, na primer antične Karakalove terme (211 do 217 n. št.), Dioklecijanove terme in tudi druge terme v današnjem Trierju. Ostanke so našli celo v Pompejih.

Izboljšava tega sistema je bilo kanalsko ogrevanje, pri katerem pod tlemi hiše ni bilo votline, temveč so dimni plini tekli po razvejanem sistemu kanalov pod tlemi. Lahko rečemo, da gre za prvo talno ogrevanje, vendar je bil nosilec toplote še zrak.

Toplovodno ogrevanje se je prvič pojavilo v 18. stoletju v Franciji, najbolj pa se je uveljavilo v Nemčiji. Na začetku 20. stoletja se je močno razširilo toplovodno ogrevanje s prisilnim obtokom vode in postalo običajen način ogrevanja stanovanj in javnih stavb. Končni elementi takšnih ogrevalnih sistemov so bila grelna telesa – radiatorji - prosto nameščena v prostorih. Avtor sevalnih ogrevalnih sistemov z grelnimi telesi, zabetoniranimi v plošče, pritrjene na površino zidu, je bil leta 1907 Anglež Barker. Leta 1926 je z angleškim podjetjem Crittal ogrevalne cevi položil neposredno v konstrukcijo objekta (najpogosteje v strop, lahko tudi v tla). Leta 1935 je Nizozemec van Dooren patentiral uporabo sevalnih ogrevalnih cevi v stropu kot armaturnega dela gradbene konstrukcije. Tako že lahko govorimo o sevalnem ogrevanju, in sicer ploskovnem toplovodnem.

OBRATOVANJE TOPLOVODNEGA TALNEGA OGREVANJA

Pri obratovanju toplovodnega talnega ogrevanja spremljamo:

- načine priprave ogrevalne vode,

- vplive na obratovanje ogrevalnega sistema,

- možnosti varčevanja z energijo.

NAČINI PRIPRAVE OGREVALNE VODE

Priprava ogrevalne vode za toplovodno talno ogrevanje je lahko neposredna, naravnost iz vira toplote, ali posredna, prek prenosnika toplote.

NEPOSREDNO SEGREVANJE OGREVALNE VODE

Neposredno segrevanje ogrevalne vode zagotavljajo tradicionalni ali alternativni viri toplote, ki lahko glede na način obratovanja delujejo:

- monovalentno,

- bivalentno,

- kombinirano.

MONOVALENTNO OBRATOVANJE

Monovalentno obratovanje je obratovanje z enim virom toplote, ki pokriva celotne toplotne izgube ogrevanega prostora. Kot vir toplote se lahko uporabijo običajni kotli za različne vrste goriv.

Priklop talnega ogrevanja na kotel na trda goriva je najmanj primeren zaradi težko nadzorljive moči kotla. V tem primeru je treba vir toplote nujno dopolniti z zalogovnikom toplote, v katerem se shranjujejo presežki toplote, ki jih ogrevalni sistem ne odvzame.

BIVALENTNO OBRATOVANJE

Ta način priprave ogrevalne vode temelji na uporabi dveh različnih virov toplote -primarnega in alternativnega. Primarni vir do nastavljene zunanje temperature sam pokriva potrebo po toploti, pri nižji temperaturi pa se izklopi. Alternativni vir prevzame vso preostalo porabo za ogrevanje.

KOMBINIRANO OBRATOVANJE

V tem primeru hkrati delujeta dva različna vira toplote. En vir do nastavljene zunanje temperature deluje sam. Pri nižjih zunanjih temperaturah drugi vir v sodelovanju s prvim prevzame pokrivanje konične obremenitve.

Nizka temperatura ogrevalne vode pri talnem ogrevanju omogoča učinkovitejše izkoriščanje nizkopotencialnih virov nekonvencionalnih energij, pri čemer se z vidika obratovanja kot najprimernejša za ta namen kaže uporaba toplotnih črpalk. Izstopna temperatura vode iz kondenzatorja toplotne črpalke je največ 55 °C in najmanj 35 °C. Glede na takšne vrednosti izstopnih temperatur delovne snovi se toplotne črpalke kažejo kot optimalni viri toplote za nizkotemperaturno talno ogrevanje.

Načeloma se lahko toplotne črpalke ne glede na konkretno uporabo v krog vključijo kot monovalentni vir, pogosteje pa v bivalentno ali kombinirano obratovanje.

POSREDNO SEGREVANJE OGREVALNE VODE

Posredno segrevanje - s prenosnikom toplote je ugodno zlasti pri kombinaciji talnega ogrevanja s konvekcijskimi grelnimi telesi. Grelna telesa se z vodo iz kotla oskrbujejo neposredno, ogrevana tla pa se segrevajo posredno prek prenosnika toplote. Ta način segrevanja ogrevanih tal je ob pravilno izbranih materialih prenosnika posebej primeren za omejevanje difuzije kisika skozi stene plastičnih cevi.

VPLIVI NA OBRATOVANJE OGREVALNEGA SISTEMA

Na obratovanje toplovodnega talnega ogrevanja vplivajo :

- nastavitev ogrevalne krivulje,

- samoregulacijski učinek,

- način obratovanja,

- toplotnotehnične lastnosti tal,

- regulacijska strategija.

VPLIV NASTAVITVE OGREVALNE KRIVULJE

Ogrevalna krivulja naj bo vedno optimalno nastavljena, tj. za prostor z najmanjšimi toplotnimi dobitki, npr. spalnico. Toplovodni talni ogrevalni sistem se namreč na nenatančno nastavljeno ogrevalno krivuljo odziva zelo občutljivo.

Očitno je, da nenatančna nastavitev ogrevalne krivulje bistveno vpliva na porabo energije med obratovanjem. Kot referenčni primer je bila upoštevana optimalno nastavljena ogrevalna krivulja. Najprej je bila ogrevalna krivulja premaknjena za 1 K navzgor, nato pa je bila nastavljena še z izrazitejšo strmino, torej za 2 K. Pokazalo se je, da premik ogrevalne krivulje navzgor povečuje porabo energije ne le zaradi višje zahtevane notranje temperature, temveč tudi zaradi samoregulacijskega učinka.

VPLIV SAMOREGULACIJSKEGA UČINKA

Samoregulacijski učinek je zaradi velike akumulacijske sposobnosti talne ogrevalne površine in posledične večurne toplotne vztrajnosti , pomemben dejavnik , ki vpliva na toplotni režim prostorov s takšnim načinom ogrevanja. Hkrati pa ni odvisen od zvišanja ali znižanja temperature ogrevalne vode, kar je mogoče izpeljati z analizo stacionarnega stanja.

Pri načrtovanju regulacije se moramo zavedati, da ima pri talnem ogrevanju pomembno vlogo akumulacija toplote v konstrukciji tal. Ogrevalna površina ima veliko maso, zato je tudi toplotna vztrajnost ogrevanih tal zelo velika. Glede na sestavo tal lahko računamo z vrednostjo od 3 do 8 ur. To je razlog, da pri ploskovnem talnem ogrevanju hitrejše spremembe ogrevalne moči niso mogoče, zato se regulacijski posegi (npr. sprememba temperature ogrevalne vode) v ogrevanem prostoru pokažejo le postopoma, dolg pa je tudi čas segrevanja in ohlajanja. Zato priporočamo, da se talno ogrevanje uporablja le pri stalnem, neprekinjenem obratovanju.

Velika toplotna vztrajnost talnega ogrevanja je še posebej neprimerna pri sodobnih lahkih stavbah z velikimi zastekljenimi površinami, kjer vodi v okorno in negospodarno obratovanje ogrevanja.

VPLIV NAČINA OBRATOVANJA

Opisani samoregulacijski učinek pojasnjuje tudi naslednja dejstva, ki izhajajo iz načina obratovanja ogrevalnega sistema. Primerjalo se je ogrevanje z nočnim izklopom (22,00 h do 5,00 h).

Pokazalo se je, da pri stavbah z dobro zunanjo toplotno izolacijo, brez hitrega jutranjega segrevanja, nočni izklop prinaša izgubo. Ogrevalno krivuljo je namreč treba med segrevanjem zvišati, kar oslabi samoregulacijski učinek. S hitrim segrevanjem se vpliv te akumulirane toplote bistveno zmanjša. Pri slabo izoliranih stavbah (kjer je talno ogrevanje manj razširjeno) je lahko nočno ogrevanje nasprotno ugodno.

Vendar je treba upoštevati naslednja načela gospodarnega obratovanja:

- izogibati se nenadzorovanemu prezračevanju

- nadzorovati toplotne izgube v ogrevalnem sistemu

- preverjati porabo električne energije za obtočne črpalke

- zagotoviti hitro segrevanje.

Ti vplivi namreč nekoliko zmanjšajo razliko med obema načinoma ogrevanja ali pa dajejo prednost prav nočnemu izklopu ogrevalnega sistema.

Ker mora imeti objekt s talnim ogrevanjem dobre toplotnotehnične in akumulacijske lastnosti zunanjih konstrukcij, lahko predpostavimo, da ima fazni zamik temperaturnih nihanj v ovoju stavbe približno enako vrednost kot toplotna vztrajnost ogrevanih tal.

Razmeroma velika toplotna vztrajnost ogrevanih tal pri nizkih zunanjih temperaturah ugodno vpliva na možnost vremensko vodene regulacije talnega ogrevanja. Tudi v tem primeru pa se lahko velika toplotna vztrajnost ogrevanih tal neugodno pokaže v prehodnem obdobju, spomladi in jeseni , ko lahko ob razmeroma hitrih spremembah zunanje temperature in ob delovanju sončnega sevanja pride do pregrevanja prostorov.

To pa je mogoče omejiti s primerno izbranim senčenjem prosojnih konstrukcij ali s polaganjem več ogrevalnih krogov, vodenih vzporedno drug ob drugem. Pri takšnem načinu polaganja je mogoče po potrebi izključiti enega ali več ogrevalnih krogov, ne da bi se talna konstrukcija povsem ohladila. Ta se namreč temperira s preostalimi ogrevalnimi registri in se na spremembe potrebne ogrevalne moči odziva prožneje.

VPLIV TOPLOTNEGA UPORA TAL

Toplotni upor same talne obloge na površini ali upor celotne konstrukcije talne ogrevalne površine močno vpliva na obratovalno temperaturo ogrevalnega medija v ogrevalnih ceveh. Prostor z večjim toplotnim uporom konstrukcije tal potrebuje tudi višjo obratovalno temperaturo medija v ceveh. To pa negativno vpliva na samoregulacijski učinek in s tem na porabo toplotne energije. Povečanje toplotnega upora talne obloge z vrednosti 0,02 na 0,2 m.K.W-1 (npr. z debelo preprogo) povzroči povečanje porabe toplote za 10 do 15 %.

VPLIV REGULACIJSKE STRATEGIJE

Doslej je bil analiziran vpliv posameznih toplotnotehničnih lastnosti gradbenih konstrukcij in stavbe kot celote. Kako velik pa je vpliv regulacijske strategije na porabo energije?

Praktično v vseh primerih je kombinacija vremensko vodene regulacije s sobnim termostatom in tipalom sončnega sevanja najboljša regulacijska strategija glede porabe toplote.

Če izhajamo iz tega, da so današnje gradbene konstrukcije dovolj masivne, lahko računamo s prihrankom 5 do 12 % toplotne energije. Ta prihranek energije nastane pri optimalno nastavljeni ogrevalni krivulji. Čim slabša je ta nastavitev, tem večji je korekcijski poseg sobnega termostata. Ta pa lahko povečano porabo, ki jo povzroči previsoko nastavljena ogrevalna krivulja, zmanjša le do določene mere (največ do dveh tretjin).

V izjemnih primerih lahko sobni termostat porabo energije celo poveča. Takrat zaradi zmanjševanja pretoka ogrevalne vode na vstopu v sistem pri višji temperaturi v prostoru in hkratni nižji temperaturi vode pride do "hlajenja" prostora, s čimer se zmanjša porazdelitev notranjih in zunanjih toplotnih dobitkov po celotni stavbi.

Regulacija temperature ogrevalne vode v odvisnosti od notranje temperature se uporablja le, če je talno ogrevanje namenjeno zgolj temperiranju ogrevanega prostora. S kombinacijo regulacije po zunanji in notranji temperaturi je mogoče upoštevati neenakomerno toplotno obremenitev posameznih ogrevanih prostorov ali doseči različne temperature v posameznih ogrevanih prostorih. Običajno zadošča termostatski ventil z ločenim tipalom notranje temperature, nameščenim v ogrevanem prostoru. Termostatski ventil je vgrajen na dovodu ali povratku vsakega ogrevalnega kroga.

ZAHTEVE ZA OBRATOVANJE TOPLOVODNEGA TALNEGA OGREVANJA

Obratovanje nizkotemperaturnega ploskovnega toplovodnega talnega ogrevanja mora izpolnjevati naslednje zahteve :

a) omogočiti regulacijo temperature dovodne vode v ogrevalne kroge v razponu temperatur od 20 do 60 °C,

b) preprečiti samodejno zvišanje temperature dovodne ogrevalne vode nad 60 °C,

c) izključiti nizkotemperaturno korozijo vira toplote,

d) zagotoviti trajno odzračevanje ogrevalnih krogov

e) zagotoviti toplotno ugodje v ogrevanih prostorih.

SPLOŠNE ZAHTEVE ZA UPORABO TALNEGA OGREVANJA

V začetni fazi načrtovanja ogrevalnega sistema je treba izbrati način ogrevanja. Pri tem je treba upoštevati naslednja merila:

a) Talno ogrevanje je primerno zlasti v kombinaciji z nizkotemperaturnimi viri toplote (sončni kolektorji, toplotne črpalke itd.), saj je samoregulacijski učinek tu zelo ugoden.

b) Za običajne stanovanjske stavbe je talno ogrevanje primerno zaradi svojih ugodnih lastnosti glede udobja v prostoru. Pri objektih z močnimi sončnimi dobitki je treba izvesti naslednje ukrepe:

- senčenje ali aktivna sončna zaščita,

- uporaba tipala sončnega sevanja in njegova vključitev v regulacijski krog, - nizka temperatura ogrevalnega medija na vstopu (majhen toplotni upor tal).

c) Pri konstrukciji in montaži toplovodnega talnega ogrevanja je priporočljivo upoštevati CEN TC 130. Ta standard vsebuje podrobna navodila za vgradnjo tega ogrevanja, ne omenja pa njegove regulacije.

d) Pri objektih z zelo spremenljivo uporabo (spremenljiva notranja obremenitev ali hitre spremembe nastavljene temperature v prostoru) se uporaba samega talnega ogrevanja ne priporoča. Tu je talno ogrevanje mogoče uporabiti kot glavno ogrevanje ob hkratni uporabi hitreje odzivnih klasičnih grelnih teles.

ZAHTEVE ZA KONSTRUKCIJO IN MONTAŽO

a) Toplotni upor zgornjega dela tal naj bo, kadar je mogoče, vedno nizek. Pri višjem toplotnem uporu je treba vstopno temperaturo ogrevalnega medija ustrezno zvišati, kar pa spet oslabi samoregulacijski učinek.

b) Kjer je to zaradi ločenega obračuna stroškov ogrevanja dopustno, naj se prostori z zelo različno uporabo in orientacijo, če je mogoče, razdelijo v ločene kroge z lastno dovodno temperaturo nosilca toplote. Kjer to ni mogoče, naj se vgradijo dodatni termostatski ventili.

ZAHTEVE, POVEZANE Z REGULACIJO

a) V stanovanjskih naseljih naj se za hiše, obrnjene na različne strani neba, in za hiše z različno stopnjo uporabe omogoči ločeno nastavljanje ogrevalne krivulje za posamezne ogrevalne kroge.

b) Vremensko vodena regulacija po zunanji temperaturi naj se vedno uporabi kot osnovna regulacija.

c) Termostatski ventili so primerni za prostore, obrnjene proti severu, malo osončene ali z malo spremenljivimi notranjimi viri toplote, kjer se zahteva individualno nastavljanje želene temperature v prostoru. O njihovi vgradnji se je treba odločiti že v fazi projektiranja, saj njihova poznejša vgradnja v talno ogrevanje pomeni izjemno povečanje stroškov.

Vremensko vodena regulacija po zunanji temperaturi naj se vedno uporabi. Za enodružinsko hišo z znano in razmeroma stalno uporabo posameznih prostorov naj se uporabi dodatno tipalo sončnega sevanja. Če se zahteva individualna regulacija posameznih prostorov, naj se vgradijo termostatski ventili. Pri vrstnih hišah za več družin, kjer se razlikujejo uporaba, notranji viri toplote in orientacija glede na strani neba, se priporoča kombinacija tipala sončnega sevanja s termostatskim ventilom. Pri objektih z majhnimi toplotnimi dobitki od zunaj je uporaba termostatskih ventilov upravičena.

ZAHTEVE ZA ZAGON

Ker ogrevalna krivulja močno vpliva na udobje v prostoru in porabo toplote, jo je treba nastaviti skrbno, pri čemer naj bodo hkrati izpolnjeni naslednji pogoji:

a) Za referenčni prostor se običajno izbere prostor z najmanjšimi toplotnimi dobitki. Paziti pa je treba, da je udobje v tem prostoru na spodnji meji dopustnega tolerančnega območja, tako da imajo vsi drugi prostori nastavljeno temperaturo višjo ali vsaj enako.

b) Med samim nastavljanjem naj bodo v prostoru, če je mogoče, značilne razmere (notranji viri, prezračevanje itd.).

ZAHTEVE ZA OBRATOVANJE

Pri ogrevalnih sistemih brez hitrega jutranjega segrevanja je treba ogrevalno krivuljo pri nočnem izklopu ustrezno zvišati. To pa zmanjša samoregulacijski učinek. V dobro izoliranih stavbah (z majhno izmenjavo zraka skozi netesnosti) lahko prav nočni izklop povzroči poznejšo čezmerno porabo energije do 23 %. Pri slabše izoliranih stavbah (ali z večjimi izgubami toplote zaradi pretoka zraka skozi netesnosti) se ta pomanjkljivost skupaj z dodatnim padcem sobne temperature še poveča.

Obratovanje talnega ogrevanja je v dobro toplotno izoliranih stavbah običajno brez težav. Ugodni rezultati se nekoliko poslabšajo, ko se upošteva poraba električnega toka pri črpalkah in nato še določena izguba toplote za razdelilnikom ogrevalnega medija. Poraba električnega toka pri črpalki in 120 nadalje toplotne izgube pri distribuciji so odvisne od tipa uporabljenega kotla in od tipa stavbe. Medtem ko so v novih stavbah izgube pri distribuciji približno 3 do 4%, se lahko v starejših stavbah ta delež občutno poveča, zato ga je treba vedno vnaprej oceniti.

Nočni izklop ogrevanja v dobro izoliranih stavbah v večini primerov ne prinaša prihranka, temveč prav nasprotno. Segrevanje prostora se po nočnem izklopu izboljša le pri hitrem segrevanju. Nato se ogrevalna krivulja premakne navzdol in tako okrepi samoregulacijski učinek. V enakem smislu delujejo tudi vgrajeni termostatski ventili.

V starejših, slabše toplotno izoliranih hišah z večjo infiltracijo lahko nočni izklop ogrevanja povzroči padec temperature v prostoru in se tako prihrani energija, potrebna za ogrevanje. Vendar naj se tudi tu uporabi kombinacija hitrega segrevanja, po možnosti z majhnim premikom ogrevalne krivulje (navzgor).

Če se po nastavitvi ogrevalne krivulje spremeni način obratovanja ogrevanja (npr. z nočnega temperiranja na običajno dnevno obratovanje), je treba ogrevalno krivuljo nastaviti znova.

MOŽNOSTI VARČEVANJA Z ENERGIJO

Na podlagi primerjave porabe energije navajamo nekaj oblik varčevanja z energijo.

PRIMERJAVA PORABE ENERGIJE

Dejstvo, da se z uporabo talnega ogrevanja varčuje z energijo, lahko ponazori raziskava Inštituta za gradbeno fiziko iz Stuttgarta. Inštitut je v treh stolpnicah enakega tipa z različnimi ogrevalnimi sistemi v 10 letih izmeril povprečno za 28 % višjo porabo energije v stanovanjih, ogrevanih s konvekcijskimi grelnimi telesi, v primerjavi s stanovanji s talnim ogrevanjem.

OBLIKE VARČEVANJA Z ENERGIJO

Pri talnem ogrevanju pridejo v poštev naslednje oblike varčevanja z energijo:

a) Znižanje temperature zraka v prostoru

Temperatura zraka v prostoru, ogrevanem s talnim sistemom, se lahko v nasprotju s konvekcijskimi načini ogrevanja zniža za 2 do 3 °C, ne da bi se zmanjšalo toplotno ugodje v prostoru. Vsaka 1 °C, za katero se zniža temperatura zraka, pomeni prihranek goriva za 6 %.Pri talnem ogrevanju to pomeni prihranek 12 do 18 % energije. Ta vrednost se v visokih prostorih (športne dvorane, garaže) poveča do 25 %.

Z vidika regulacije lahko med prihranke pri talnem ogrevanju uvrstimo takšno vodenje temperature ogrevalne vode, ki zagotavlja želeno temperaturo ogrevanih prostorov brez pregrevanja in samo v času njihove uporabe. To predpostavlja samodejno vodenje obratovanja talne ogrevalne površine.

b) Izboljšanje toplotnotehničnih lastnosti gradbene konstrukcije

Ta oblika varčevanja z energijo, potrebno za ogrevanje, se sicer lahko uporabi tudi pri stavbah z drugimi ogrevalnimi sistemi, vendar je treba pri talnem ogrevanju gradbeno konstrukcijo dovolj izolirati. Razlog je omejena toplotna moč tal zaradi največje dopustne površinske temperature tal. Enkratni investicijski stroški za gradbeno konstrukcijo se z nižjimi stroški ogrevanja večkratno povrnejo.

c) Izkoriščanje nizkopotencialnih virov toplote

Na vire, ki izkoriščajo nizkopotencialno energijo, je načeloma mogoče priključiti kateri koli ogrevalni sistem. Pri nas se za zdaj večinoma priključujejo toplovodni ogrevalni sistemi s temperaturo dovodne vode 90 °C. Zaradi višjega izkoristka nizkopotencialnih virov toplote pri nižjih temperaturah delovne snovi pa je treba dati prednost nizkotemperaturnim ogrevalnim sistemom, kjer toplotne črpalke, priključene na talni ogrevalni sistem, pokrijejo do 80 % letne porabe toplote za ogrevanje, tj. do zunanje temperature ±0 °C. Le 20 % energije je treba pokriti s tradicionalnimi viri in gorivi. Zato se z uporabo nizkotemperaturnih talnih ogrevalnih sistemov zmanjšujejo potrebe po tradicionalnih gorivih. S tem se ne doseže le boljše gospodarjenje z gorivi, temveč se izboljšuje tudi toplotno ravnovesje v biosferi.

Uporabljena literatura:

Dušan Petráš: Podlahové teplovodné vykurovanie