Montaža talnega ogrevanja

Montaža talnega ogrevanja s toplo vodo je sestavljena iz naslednjih korakov:

Celotno ponudbo najdete v kategoriji talno ogrevanje – sistemske plošče, cevi, razdelilniki, regulacija in električne grelne preproge.

- izvedbe ogrevalnih tal,

- tehnologije montažnih del,

- preizkusov ogrevalnih tal.

IZVEDBA OGREVALNIH TAL

Ogrevalna tla projektantu omogočajo izvedbo v več različicah. Posamezne možnosti lahko razdelimo na naslednje osnovne tipe:

Glede na način izvedbe ogrevalnih tal ločimo:

- izvedbo ogrevalnih tal po suhem postopku (suha montaža talnega ogrevanja)

- izvedbo ogrevalnih tal po mokrem postopku (mokra montaža talnega ogrevanja)

- izvedbo ogrevalnih tal z modulnimi klimatskimi tlemi.

Glede na oblikovanje ogrevalnega kroga ločimo:

- meandrsko razporeditev ogrevalnega registra,

- vzporedno razporeditev ogrevalnega registra.

Izbira primerne različice z vidika zasnove konstrukcije in oblikovanja ogrevalnega kroga je odvisna od več dejavnikov, pri čemer je treba najprej upoštevati vpliv hladnejših površin z izvedbo robnih con oziroma čim bolj zmanjšati temperaturno neenakomernost površine tal, kar dosežemo z bifilarnim načinom polaganja.

NAČINI IZVEDBE OGREVALNIH TAL

Glede na tehnologijo izvedbe ogrevalnih tal ločimo tri osnovne načine montaže talnega ogrevanja: suhega, mokrega in z modulnimi klimatskimi tlemi.

a) Suhi postopek

Cevi so položene v izolacijsko plast, nameščeno pod betonsko ploščo. Od cementnega estriha so ločene s posebno plastjo, in sicer s plastično ali kovinsko folijo. Kovinska lamela povečuje trdnost tal in omogoča enakomeren razvod toplote.

Pri suhem postopku tla delujejo z višjimi temperaturami ogrevalne vode, temperatura dovodne vode se lahko giblje v območju tpr = 40 do 70 °C.

Ta postopek se uporablja, kadar so potrebne nižje gostote toplotnega toka, do 50 W.m-2, npr. pri temperiranju tal ali dopolnilnem ogrevanju in povsod tam, kjer se zahteva nižja konstrukcijska višina ogrevalnih tal (npr. pri prenovah).

Gre za lahek in hiter način montaže talnega ogrevanja.

b) Mokri postopek

Cevi so zabetonirane neposredno v cementno posteljico nad toplotno-zvočno izolacijo. Cevi so obdane z betonom. Predvidena temperatura ogrevalne vode na dovodu je tpr 35 do 55 °C, tla delujejo s specifično močjo nad 50 W.m-2.

Mokri postopek je mogoče uporabiti tudi v naših razmerah, saj ne zahteva prefabrikacije posameznih elementov ogrevalnih tal, posamezne sestavne dele ogrevalnih tal pa je v osnovi mogoče zagotoviti iz domače ponudbe.

c) Modulna – klimatska tla

Klimatska tla so votli profili, ki se izdelujejo posebej za ta namen. Polagajo se na toplotno izolacijo kot sklenjena površina, ki nastane s hidravlično povezavo posameznih ogrevalnih blazin. Njihova prednost je večja odzivnost ogrevalnega sistema, nizka konstrukcijska višina in enakomerna porazdelitev površinske temperature ogrevalnih tal.

Tako izvedena ogrevalna tla delujejo z nizkimi temperaturami ogrevalne vode (tpr = 25 do 35 °C). Pri nas se podoben element za zdaj komercialno ne izdeluje, obstaja pa kot predmet izuma AO 258 622.

NAČINI OBLIKOVANJA OGREVALNEGA REGISTRA

Glede na oblikovanje ločimo dva osnovna načina izvedbe ogrevalnega kroga: meandrskega in vzporednega.

a) Meandrski način polaganja ogrevalnega kroga. Pri takšni razporeditvi je površinska temperatura tal po vsej površini enakomerna. Slabost je padec notranje temperature v vodoravni smeri od notranje proti zunanji konstrukciji. Ta pojav je mogoče delno odpraviti z izvedbo robne cone.

Za meandrsko oblikovanje se predpisujejo cevi z večjim premerom (npr. 18 x 2 mm, 20 x 2 mm), saj oblikovanje omogoča manjše polmere lokov, oblikovanih pod kotom lp= 90 °C.

b) Vzporedno oblikovanje ogrevalnega kroga je na sl. 5.6. Pri tem načinu polaganja temperatura ogrevalne vode pada od zunanje stene proti notranji, kar povzroča enakomernejšo porazdelitev temperatur v ogrevanem prostoru. Loki se oblikujejo pod kotom lp= 180 °C, zato je treba uporabljati cevi z manjšimi premeri (npr. 16 x 2 mm, 17 x 2 mm).

Oba načina omogočata polaganje z robno cono, s katero odpravimo negativni vpliv hladnejših gradbenih konstrukcij, tj. najpogosteje jo namestimo pod okna oziroma v vogale objektov, in sicer do globine 0,5 do 1,0 m.

Z bifilarnim polaganjem dovodne in povratne cevi drugo ob drugi je mogoče doseči enako povprečno temperaturo ogrevalne vode v vseh točkah ogrevalnega kroga in s tem tudi enakomernejšo površinsko temperaturo ogrevalnih tal. Ta učinek je izrazitejši pri meandrskem oblikovanju.

TEHNOLOGIJA IN MONTAŽA TALNEGA OGREVANJA

V nadaljevanju se bomo seznanili s postopkom izdelave ogrevalnih tal po mokrem postopku. Predstavljeni predlog izvedbe ogrevalnih tal upošteva naše in tuje izkušnje.

Že na začetku opozarjamo, da sme po standardu STN 06 0312 montažo centralnega ogrevanja z zabetoniranimi cevmi izvesti le strokovno montažno podjetje, tj. dobavitelj centralnega ogrevanja.

Postopek pri tehnologiji in montaži talnega ogrevanja po mokrem postopku je naslednji:

1. priprava objekta,

2. priprava tal,

3. polaganje obodnih izolacijskih trakov,

4. polaganje toplotno-zvočne izolacije,

5. polaganje hidroizolacijske folije,

6. pritrjevanje cevi,

7. polaganje ogrevalnih cevi,

8. izdelava dilatacijskih reg,

9. vgradnja betonskega estriha,

10. polaganje talne obloge.

Prvi pogoj je, da so razdelilniki in zbiralniki že izdelani in nameščeni na svoja mesta v skladu s projektom.

PRIKLJUČITEV CEVI

Način priključitve koncev ogrevalnih cevi pri montaži talnega ogrevanja je odvisen predvsem od vrste uporabljenega materiala cevi:

1. Če so cevi iz mehkejšega poliolefina, ustrezajo medeninaste spojke. Te spojke skupaj z zapornimi armaturami zagotavljajo zanesljiv priključek le takrat, kadar je zagotovljeno, da med obratovanjem ne bo prišlo do nobene mehanske obremenitve spoja. Te spojke so nerazstavljive.

2. Z vidika dostopnosti in zanesljivosti je eden od načinov priključitev cevi na armature s prehodnimi kosi d/G. Obstajata dva tipa:

- prehodni kos brez kovinskega vložka,

- prehodni kos z medeninastim vložkom.

Oba tipa kot vmesni člen zahtevata radiatorske matice ustrezne dimenzije za hitro priključitev in odklop koncev cevi od armatur. S tem se hkrati zagotovi "razstavljivost" spoja. Izdelujejo se v izvedbi z zunanjim in notranjim navojem.

Spoj med prehodnim kosom in prostim koncem cevi se izvede s polifuzijskim varjenjem s posebno napravo. To opravilo zahteva dovolj izkušenj, da je spoj zanesljivo tesen in da hkrati neželena zožitev ustja cevi pri zvaru ne ovira kroženja.

Če so cevi zelo toge, je lahko težavno njihovo krivljenje na majhen polmer pri izstopu k razdelilniku. V takem primeru se priporoča uporaba poliolefinskih kolen 90° zahtevane dimenzije. Izstop cevi iz betonskih tal je treba izvesti strokovno, pri čemer je treba uporabiti gibljive elektroinštalacijske cevi.

POLNJENJE SISTEMA

Ko so vsi krogi priključeni na razdelilnik in zbiralnik, se cevi napolnijo s pripravljeno vodo, obogateno z inhibitorjem. Najbolj smotrno je ogrevalne kroge polniti s kroženjem. S črpalko (npr. potopno) se voda iz posode (polietilenske ročke) s pripravljeno vodo, ki je nameščena v bližini zbiralnika, potiska skozi polnilno pipo zbiralnika v sistem. Na polnilno pipo razdelilnika je priključena gibka cev, katere drugi konec je speljan v omenjeno posodo. Tako dobimo zaprt obtočni krog. Vklopi se črpalka in sistem se napolni brez potrebe po odzračevanju.

Pri tem je treba paziti, da je v posodi ves čas dovolj vode. Pri uporabi neobarvanih cevi je mogoče potek polnjenja preveriti vizualno. Polniti je mogoče tudi po posameznih krogih z zapiranjem in odpiranjem ustreznih armatur.

TLAČNI PREIZKUS

Cevni sistem napolnimo z vodo in opravimo tlačni preizkus, ki je sestavljen iz dveh delov:

a) tlačni preizkus klasičnega kotlovskega dela in dela razvodov,

b) tlačni preizkus cevnih razvodov v tleh.

S tlačnim preizkusom preverimo tesnost sistema z nadtlakom po navedbah proizvajalca cevi. To je eno najpomembnejših opravil montaže talnega ogrevanja. Tlačni preizkus klasičnega kotlovskega dela in dela razvodov poznamo s področja konvekcijskega ogrevanja, zato ni predmet tega poglavja.

Tlačni preizkus cevnih razvodov v tleh se opravi takoj po napolnitvi sistema z ogrevalno vodo. Zato je treba pred tlačenjem preveriti, ali so zaporne armature glavnih dovodov k razdelilniku in zbiralniku dobro zaprte. Priporočljivo je te dovode tudi odklopiti, saj lahko ob netesnosti nadtlak uhaja skozi glavno zaporno armaturo v razvodni sistem in kotlovski krog. Takšno uhajanje bi le težko odkrili.

Na polnilno pipo razdelilnika se priključi posebna tlačna črpalka, s katero se tlak vode dvigne na petkratnik obratovalnega tlaka. Ko je dosežen predpisani nadtlak, se polnilna pipa zapre. Preveri se tesnost spojev na vseh armaturah, spoji na ceveh in celoten cevni sistem na tleh.

Nadtlak v ceveh se mora ohraniti vsaj 24 ur. V tem času sme tlak pasti le na 2/3 prvotnega preizkusnega nadtlaka. Ta padec je mogoče delno pripisati elastičnosti plastičnih cevi (tako imenovano hladno tečenje plastike). Če se pri tlačnem preizkusu ugotovi kakršna koli netesnost, je treba napako odpraviti in preizkus ponoviti.

Med tlačnim preizkusom se celoten cevni sistem, položen na tla, fotografira. Pri tem je treba paziti, da zajamemo vse podrobnosti. Ta fotografski dokument se nato arhivira pri dobavitelju sistema. Pozneje ga je mogoče uporabiti pri odpravljanju napak, ki jih povzroči človeški dejavnik (presekanje ali prevrtanje cevi v tleh).

Betoniranje se opravi, ko je sistem pod tlakom. Nadtlak je treba v ceveh ohraniti 7 dni po koncu betonskih del. Tlak lahko pri tem pada sam od sebe brez dodatnega tlačenja. O rezultatu tlačnega preizkusa se naredi zapis v montažni dnevnik.

OGREVALNI PREIZKUS

Prvi ogrevalni preizkus se lahko opravi šele 28 dni po betoniranju, torej v eni zadnjih faz montaže talnega ogrevanja. Prvo ogrevanje mora potekati brez naglega dviga temperature ogrevalne vode. Priporoča se segrevanje betonskih tal s hitrostjo 5 °C na dan (to velja za temperaturo tal). Tej rasti približno ustreza dvig temperature ogrevalne vode za 0,5 °C na uro. O poteku ogrevalnega preizkusa se naredi zapis v gradbeni dnevnik.

Ogrevalni preizkus opravimo tako, da s postopnim zviševanjem temperature za 3°C na dan dosežemo načrtovano temperaturo ogrevalnega medija. Pri tem pazimo, da se:

- po ogrevalnem preizkusu preverijo vsi navojni spoji in tesnila,

- talna obloga ne položi prej kot 14 dni po ogrevalnem preizkusu,

- talne obloge lepijo na hladna tla z ustreznim lepilom, temperatura pa se začne zviševati šele tretji dan po lepljenju; zviševanje temperature naj se porazdeli na tri dni, dokler ni dosežena obratovalna temperatura ogrevalnega medija.

URAVNOTEŽENJE SISTEMA

Po uspešnem ogrevalnem preizkusu se na vremensko vodenem regulatorju nastavijo vrednosti, ki so v skladu z računskimi vrednostmi po projektu (odvisnost srednje temperature ogrevalne vode od zunanje temperature zraka). Preverijo se nastavljeni podatki na zaščitnem sistemu pred prekoračitvijo dovoljenih najvišjih temperatur ogrevalne vode, vsi regulacijski elementi na razdelilnikih pa se nastavijo po rezultatih hidravličnega izračuna. Nato se ogrevanje vklopi. Ko so dosežene obratovalne temperature, je mogoče na električnem regulatorju po potrebah ali zahtevah investitorja nastaviti znižanja ali zvišanja temperatur. Posamezne kroge je mogoče dodatno uravnati posebej.

Pri programski nastavitvi regulacije s stikalno uro je treba upoštevati približno triurni temperaturni fazni zamik (toplotna vztrajnost tal).

Ko so cevi talnega ogrevanja zabetonirane v konstrukcijo tal, dobavitelj opravi funkcionalni preizkus. Ta traja največ 15 dni in če med njim ne pride do okvare ogrevalnega sistema, je mogoče na ohlajeno površino ogrevalnih tal položiti talno oblogo, s čimer je montaža talnega ogrevanja uspešno končana.

Uporabljena literatura:

Dušan Petráš: Podlahové teplovodné vykurovanie