Talno ogrevanje v lastni režiji
Vas je pritegnila zamisel, da bi talno ogrevanje izvedli v lastni režiji? V tem članku najdete vse pomembne informacije, kako se tega lotiti.
Celoten izbor najdete v kategoriji talno ogrevanje – sistemske plošče, cevi, razdelilniki, regulacija in električne grelne mreže.
Priprava objekta
Pred samim polaganjem talne ogrevalne površine je treba objekt pripraviti tako, da se pri poznejših delih konstrukcija tal ne poškoduje, da na primer pri varjenju kovinskih delov ne pride do požara izolacijskega sloja oziroma do deformacije ali drugih mehanskih ali kemičnih poškodb zaradi nepravilnega ravnanja med montažo. To pomeni, da morajo biti končani ometi na vseh konstrukcijah, ki mejijo na izvajana tla, vgrajeni podboji in dokončan kotlovski krog.
V objektu se namestijo razdelilniki, zbiralniki in drugi elementi opreme ter krmilni elementi sistema tako, da pri poznejšem varjenju kovinskih delov sistema ne pride do požara izolacijskega sloja. To je prvi korak pri montaži talnega ogrevanja v lastni režiji.
Priprava tal
Pred izvedbo talne ogrevalne površine se s podlage odpravijo pomanjkljivosti, ki bi lahko neugodno vplivale na njeno kakovost. Površina nosilnega sloja se poravna ter očisti nečistoč, izboklin in mastnih madežev. Če ogrevana tla mejijo na naravni teren, je treba z vgradnjo hidroizolacijskega sloja preprečiti morebitno prodiranje talne vlage v njihovo konstrukcijo. Za hidroizolacijo se uporablja folija iz PE ali PVC. Polaga se prosto na podložni beton tako, da neprekinjeno prekrije celotno površino. Robovi folije naj se med seboj prekrivajo v širini 20 do 30 mm, hkrati pa naj bodo potegnjeni na okoliške navpične konstrukcije najmanj v debelini konstrukcije talne ogrevalne površine.
Polaganje obodnih izolacijskih trakov
Naslednji korak pri montaži talnega ogrevanja v lastni režiji: po pripravi podlage se začnejo polagati obodni izolacijski trakovi. Ti se polagajo kot neprekinjen trak do višine konstrukcije tal. Po obodu položimo robni izolacijski trak v višini talnih slojev in pri tem pazimo, da je neprekinjen (tudi okoli stebrov, prebojev skozi tla, na pragovih vrat ipd.). Po potrebi tla razdelimo na dilatacijska polja z največjo površino 40m2. Dilatacijo izdelamo tudi z robnimi izolacijskimi trakovi. Ob arhitekturno zahtevnejših konstrukcijskih delih, kot so stebri, vogali in niše, priporočamo, da izolacijske trakove trdno pritrdite z žeblji.
Polaganje toplotne in zvočne izolacije
Ko so robni izolacijski trakovi nameščeni, se na pripravljeno površino podložnega betona položi sloj toplotne in zvočne izolacije. Debelino na podlagi izračuna predpiše projektant talnega ogrevanja, večinoma znaša 4 do 6 cm. Toplotna in zvočna izolacija je lahko v kosih ali v izvedbi tako imenovanih rol-jet in falt-jet, kar omogoča izdelavo sistemskih zvitkov.
Izolacijske plošče se polagajo druga ob drugo tako, da po vsej površini tvorijo neprekinjen sloj. Polagajo se čim tesneje, najbolje v dveh slojih, tako da so stiki spodnjega sloja prekriti s polnim delom zgornjega sloja. Med seboj jih je mogoče pritrditi s kovinskimi sponkami.
Toplotna izolacija se začne polagati od robov prostora proti sredini, kar omogoča, da robni izolacijski trak pritrdimo tako, da ga pritisnemo ob steno.
Izolacijske plošče se na podlago polagajo prosto ali pa jih je mogoče lepiti. Pri drugi možnosti moramo paziti na primerno izbrano vrsto lepila. Polistiren ne sme priti v stik z organskimi topili, da ne pride do propadanja in posledične izgube toplotnoizolacijskih lastnosti. Na nosilno konstrukcijo jih je mogoče lepiti s čistim bitumnom ali z vodnimi disperzijskimi lepili in kiti.
Polaganje hidroizolacijske folije
Nič manj pomemben korak pri montaži talnega ogrevanja v lastni režiji je polaganje hidroizolacijske folije. Hidroizolacijska folija iz PVC ali PE se polaga prosto na površino izolacijskih plošč. Robovi posameznih trakov se prekrivajo najmanj 20 do 30 cm, po obodu prostora pa so potegnjeni nad robni izolacijski trak, da betonska mešanica ne zateče v stike. Danes se namesto klasične hidroizolacijske folije pogosto uporablja večnamenska in večslojna folija, ki poleg vloge zapore proti vlagi opravlja tudi nalogo odboja toplote.
Če proizvajalci uporabljajo sistemske toplotnoizolacijske plošče, folija odpade, saj je sestavni del plošče in predstavlja njen zgornji sloj.
Tuji proizvajalci priporočajo, da se v primerih, ko talna ogrevalna površina meji na zunanje okolje, toplotna izolacija položi nad nosilna tla in tudi pod njih. Toplotna izolacija na zunanji strani ohlajane konstrukcije zagotavlja kakovostnejšo toplotno zaščito.
Pritrjevanje cevi
Naslednji korak pri montaži talnega ogrevanja v lastni režiji je pritrjevanje cevi. Cevi talnega ogrevanja se pritrjujejo na naslednje načine:
• s privezovanjem na mrežo,
• s pritrjevanjem na mrežo s plastičnimi sponkami,
• s pritrjevanjem s plastičnimi sponkami na vodila,
• s pritrjevanjem s plastičnimi sponkami v izolacijsko ploščo,
• z vtiskanjem cevi v sistemsko ploščo,
• s spajanjem z razdelilnimi lamelami,
• s pritrjevanjem na armaturne mreže,
• s spajanjem v lamelne kasete,
• s polaganjem modularnih klimatskih tal.
Privezovanje na mrežo
Na pripravljeno toplotnoizolacijsko podlago se na distančnike debeline približno 5 mm, ki omogočajo zatekanje betona pod cevi, položi čim lažja armaturna mreža (debelina žice 4 do 6 mm). Kot vezni material se lahko uporabi žica ali trak iz PVC. Velikost odprtin izberemo glede na razmik cevi, ki ga določi projektant ogrevanja, kar poenostavi določanje razdalj pri montaži in pritrjevanju cevi. Rešetka za polaganje cevi iz ravnih armaturnih mrež ima lahko odprtine 100/100 mm, 150/150 mm ali 200/200 mm pri debelini žice 2 do 5 mm. Nadomestiti jih je mogoče tudi z nekaterimi tipi kabelskih sponk. Posamezni kosi armaturne mreže znotraj enega ogrevalnega polja se spajajo z jekleno vezno žico.
Pritrjevanje na mrežo s plastičnimi sponkami
Podobno kot v prejšnjem primeru se po izdelavi armaturne mreže cevi ne privezujejo več, temveč se pritrjujejo z nizi plastičnih sponk, pritrjenih prav na omenjeno armaturno mrežo. V tem primeru se po eni strani poenostavi celotna montaža in pospešijo dela, po drugi strani pa je stik cevi z betonskim estrihom boljši, posledično pa je boljši tudi prenos toplote iz cevi v prostor.
Pritrjevanje s plastičnimi sponkami na vodila
Stiskana plastična vodila se s preprostimi spojkami pritrdijo na izolacijski sloj in tako tvorijo osnovo za pritrditev cevi, ki se vstavijo v vnaprej izdelane odprtine vodil; njihov modul razmika je določen z izračunom.
Pritrjevanje s plastičnimi sponkami v izolacijsko ploščo
Pri tem načinu se cevi ročno ali s posebno napravo za vtiskanje pritrjujejo v toplotno in zvočno izolacijski sloj tako, da se hidroizolacijska oziroma toplotno odbojna folija predre.
Vtiskanje cevi v sistemsko ploščo
Cevi se vtisnejo v namensko oblikovano sistemsko ploščo, ki je lahko različno oblikovana in modulirana z nizi čepov, vključno z zgornjim hidroizolacijskim slojem, kar omogoča različne razmike cevi in tudi morebitne spremembe razmikov (zgostitve) v robnih conah. Tako se montaža občutno pospeši, delo monterjev je lažje in na koncu tudi cenejše.
Spajanje z razdelilnimi lamelami
V bistvu gre prav tako za polaganje cevi v vnaprej pripravljene sistemske toplotno in zvočno izolacijske plošče, vendar z natančno oblikovanimi kanali, v katere se vstavijo kovinske razdelilne lamele. Takšna rešitev zahteva manjšo debelino betonskega estriha in zagotavlja boljšo porazdelitev površinskih temperatur tal, je pa zahtevnejša za izvedbo.
Spajanje v lamelne kasete
V tem primeru se rešitve z razdelilnimi lamelami smiselno dopolnijo z njihovim oblikovanjem v kasete. Ta način se uporablja zlasti pri elastičnih tleh.
Pritrjevanje cevi na armaturne mreže
Načeloma gre za podoben način kot pri pritrjevanju cevi na armaturno mrežo, razlika je le v tem, da so ogrevana tla v tem primeru izpostavljena večji obremenitvi, zato je treba najprej zagotoviti varnost cevi, če bi se zaradi čezmerne obremenitve porušila celovitost talne konstrukcije.
Polaganje modularnih klimatskih tal
Ta rešitev pomeni povsem drugačen pristop. Ogrevalne cevi nadomestijo klimatska tla, to so integrirane votle ogrevalne plošče; z njihovim povezovanjem je mogoče izdelati ogrevana tla.
Polaganje ogrevalnih cevi
Pri odvijanju cevi med montažo talnega ogrevanja v lastni režiji lahko ravnamo na dva načina:
• Kolut cevi se položi na sredino prostora, cev pa se postopoma odvija in zvija v spiralo z razmikom 2 x 1. Pri vračanju cevi nazaj je treba celoten kolut obrniti za 180°, tako da se cev gladko odvija brez zvijanja.
• Pri polaganju lahko ravnamo tudi obratno – od razdelilnika do ustreznega prostora. V prostoru napredujemo po obodu proti sredini v spirali z dvojnim razmikom 2 x 1. Po sredinskem loku se po spirali vračamo k razdelilniku. Dovoljeni polmer upogiba predpiše proizvajalec cevi, za naše cevi iz polipropilena je dovoljen lok 20 D, kar je 400 mm.
Ko je cev odvita na potrebno dolžino, se odreže z ročno žago. Rezi morajo biti pravokotni na os cevi. Z odrezanih koncev je treba z montažnim nožem odstraniti srh, hkrati posneti robove pod kotom 45° in jih zgladiti.
Konec cevi se s fitingom spoji z varjenjem ali z montažno spojko, odvisno od vrste fitinga. Cevi talnega ogrevanja je pri montaži talnega ogrevanja v lastni režiji mogoče spajati:
• z varjenjem z objemko in posebno varilno napravo,
• s plastično hitro spojko,
• s kovinsko hitro spojko.
Preden cev in fiting spojimo s polifuzijskim zvarom, je treba spajane dele očistiti grobih nečistoč in jih obrisati s suho krpo.
Pri montaži talnega ogrevanja v lastni režiji se spojka razstavi, posamezni deli pa se v predpisanem zaporedju nataknejo na konec, ki ga spajamo. Konec cevi z nataknjenimi deli se vstavi v telo spojke ali prehodnega kosa in pritrdi s prekrivno matico. Ta se privije z navorom, ki ga predpiše proizvajalec. Velikost navora je mogoče preveriti tako, da na ročico cevnih klešč obesimo umerjeno vzmetno tehtnico in na njej preverimo velikost vlečne sile.
Ogrevalnih cevi v ogrevalnem krogu, zabetoniranem v konstrukcijo tal, ni priporočljivo podaljševati s spoji. Ob oknih oziroma ob zunanjih stenah cevi v pasu 0,5 do 1,0 m polagamo gosteje, in sicer v razmiku 1/2 dolžine.
Na mestu upogiba je treba cev segreti, na primer s fenom za varjenje PVC, jo upogniti in pritrditi. Ko je segreta cev upognjena in privezana, je mogoče delo nadaljevati brez ohlajanja loka.
Na mestih, kjer cevem grozi mehanska poškodba (na primer prehod nad dilatacijsko rego ali izhod iz konstrukcije tal), je treba cevi zaščititi z gibko cevjo ali ovojem iz klobučevine.
Izdelava dilatacijskih reg
Pri montaži talnega ogrevanja v lastni režiji je treba biti pozoren na izdelavo dilatacijskih reg. Zaradi uničujočega vpliva redno ponavljajočega se segrevanja in ohlajanja talne konstrukcije je treba paziti na razporeditev dilatacijskih reg v konstrukciji talne ogrevalne površine, in sicer po STN 73 2400 in STN 73 2001. Ločilne (dilatacijske) rege se izvedejo neprekinjeno od toplotne izolacije do površine ogrevanih tal. Pri njihovem načrtovanju je treba preprečiti križanje reg z ogrevalnimi cevmi. Če tega pogoja ne moremo izpolniti, je treba cevi na mestu križanja zaščititi z ovojem, kot je že opisano.
Dilatacijske rege morajo biti izvedene tako, da tlom res omogočajo raztezanje. Širina rege naj bo najmanj 8 do 10 mm. Vse dilatacijske rege je treba zapolniti s primernim trajno plastičnim materialom.
Dolžina dilatacijskega polja naj ne presega 8 m, razmerje stranic pa naj ne bo večje od 1 : 2. Načrt dilatacijskih reg je odvisen tudi od geometrijske oblike prostora. Površine v obliki črk L, T ali Z se razdelijo na pravokotna ali kvadratna polja, dilatacijske rege pa se izvedejo tudi na mestu prehodov zunanjih vrat.
Polaganje betonskega estriha
Po položitvi cevi je treba pred betoniranjem opraviti tlačni preizkus, da se ugotovijo morebitne spremembe. Pri tem preizkusu se sistem odzrači in napolni z vodo. Samo betoniranje nato poteka pri tako pripravljenem sistemu. Betoniranje je ena od zaključnih faz, ki jih je treba opraviti pri montaži talnega ogrevanja v lastni režiji.
Debelina betonskega sloja je določena z izračunom po projektu. Betonska mešanica se na mesto vgradnje dovaja s črpalkami ali razvaža s samokolnicami, pri čemer je treba pri izdelavi, prevozu in nadzoru betonske mešanice ravnati po STN 73 2400. Če se mešanica dovaža s samokolnicami, je treba cevi zaščititi pred mehanskimi poškodbami, na primer s pokritjem z lesenimi deskami.
Pri razprostiranju mešanice je treba paziti, da:
• robni izolacijski trak ostane cel in nepoškodovan,
• drobne in tekoče sestavine ne zatekajo v toplotnoizolacijski sloj ali celo pod njega,
• se cevi med betoniranjem ne upogibajo ali ne izplavljajo in njihova lega ostane nespremenjena,
• se cevi mehansko ne poškodujejo ali kako drugače ne uničijo.
Pomembna podrobnost, na katero je treba paziti pri montaži talnega ogrevanja v lastni režiji, je, da je treba beton med vezanjem in na začetku strjevanja vzdrževati v običajnih temperaturnih in vlažnostnih razmerah (temperatura v prostoru ne sme pasti pod +5 °C). Prav tako ne sme biti izpostavljen tresljajem, udarcem in drugim škodljivim vplivom, kot so čezmerno ohlajanje in segrevanje ali čezmerno sušenje zaradi prepiha.
Iz teh zahtev izhaja, da je treba beton 7 dni vzdrževati vsaj v vlažnem stanju, in sicer z zaščito pred čezmernim izhlapevanjem vode iz betonske mešanice, z vlaženjem ali s kombinacijo teh ukrepov.
Čezmerno izhlapevanje prepreči prekritje površine betonskega sloja s folijo ali zaščitno ponjavo. Uporabiti je mogoče tudi materiale, namenjene negi svežega betona. Pri polaganju talnega ogrevalnega sistema je nujno paziti, da temperatura delovnih prostorov ne pade pod 10 °C.
Voda za vlaženje betona mora ustrezati STN 73 2028, njena temperatura pa naj ne bo za več kot 10 °C višja od površinske temperature betona. Z vlaženjem je treba začeti takoj, ko se beton strdi toliko, da se ne izpira. Pri tem postopku pazimo, da temperatura v prostoru ne pade pod + 5 °C.
Pri funkcionalnem preizkusu je mogoče tla ogrevati, ko beton doseže trdnost, ki ustreza njegovemu razredu, vendar najprej po 28 dneh. Zviševanje temperature mora biti postopno in enakomerno. Prirast temperature ogrevalne vode naj ne bo večji od 5 °C na dan.
Polaganje pohodnega sloja
Zadnji korak pri montaži talnega ogrevanja v lastni režiji je polaganje pohodnega sloja. Ko je betoniranje končano s poravnavo in zagladitvijo površine, se pripravi polaganje pohodnega sloja. Površino betona je običajno treba izravnati v debelini približno 15 do 25 mm s podložnim cementnim estrihom iz drobnozrnate malte MC-100 po STN 72 2430.
Pohodni sloj se glede na vrsto materiala pritrdi na naslednje načine:
• s polaganjem v izravnalni cementni sloj (ploščice, kamen ipd.),
• s polaganjem v sloj lepila (PVC, parket, preproge).
Temperaturo tal je mogoče zviševati postopoma tri dni, dokler ni dosežena delovna temperatura. Pri polaganju talnih oblog je treba upoštevati tudi druge zahteve, navedene v STN 06 0312.
Uporabljena literatura:
Dušan Petráš, Miroslav Kotrbatý: Ogrevanje velikoprostorskih in halnih objektov
