Talno ogrevanje – postopek

Vse pomembne informacije za vaše brezhibno talno ogrevanje – postopek, navodila, ponudba dodatne opreme in samih sistemov – na naši spletni strani.

Vse za montažo najdete v kategoriji talno ogrevanje – sistemske plošče, polistiren, cevi, razdelilniki in električne grelne mreže.

Konstrukcijo talne ogrevalne površine sestavljajo:

- podložni beton

- toplotna in zvočna izolacija

- obodni toplotnoizolacijski in dilatacijski trak

- hidroizolacija

- toplotnoodbojna folija

- ogrevalne cevi

- betonski estrih

- talna obloga.

Najpomembnejši element konstrukcije so cevi. Brez njih si postopka izvedbe talnega ogrevanja in njegove montaže ni mogoče zamisliti.

PODLOŽNI BETON

Podložni beton je pravzaprav nosilni del , ki tvori podlago za sloje samega ogrevanega poda. Pri njegovi presoji se je treba zavedati, da bo po zalitju cevi s 4 do 6 cm debelim slojem betona obremenjen z maso 80 do 100 kg.m-2, zato mora biti nosilen. Površina za ogrevani pod mora biti ravna. Za mejna odstopanja od celotne in lokalne ravnosti površine vodoravnih ploskev veljajo določila STN 73 0225. Če se pod polaga na podlago v okolju, kjer lahko v njegovo konstrukcijo prodira vlaga (npr. na naravnem terenu), se površina nosilnega poda zaščiti s hidroizolacijsko folijo debeline 0,2 mm.

Sestava podložnega betona mora ustrezati predpisom standardov. Odstopanja od predpisov se pri prenovah odpravijo z izravnalnim slojem. S tal je treba brezpogojno odstraniti morebitne neravnine, biti morajo popolnoma čista , na njih ne sme biti nobenih ostrih predmetov. Ta korak je pomemben del montažnega postopka talnega ogrevanja.

TOPLOTNA IN ZVOČNA IZOLACIJA

Ta sloj mora poleg izolacijskih lastnosti izpolnjevati tudi druge zahteve, ki izhajajo iz varnega in zanesljivega delovanja ogrevanega poda. Gre predvsem za zadostno trdnost in majhno stisljivost izbranega materiala. Izvede se predvsem iz polistirenskih plošč, prekritih s hidroizolacijsko folijo, ki preprečuje zatekanje v stike. Glede na lego poda je predvidena debelina izolacije 20 do 60 mm.

Zvočno in toplotno izolacijo proizvajalci dobavljajo tudi kot osnovno ploščo sistema talnega ogrevanja. Zunanji robovi plošče so profilirani. Pri polaganju se plošče trdno zaskočijo druga v drugo in tvorijo neprekinjen izolacijski sloj brez stikov. Zato dodaten sloj (folija) ni potreben in zvočni mostovi ne nastajajo.

Zvočna in toplotna izolacija se načrtujeta v skladu z zahtevami standardov o toplotni in zvočni zaščiti stavb. Kot izolacijski material se uporabljajo penjene plastične mase ali vlaknaste izolacije:

- polistirenske plošče PS 20 ali 30 SE.

- polistirenske plošče PST SE (zvočna izolacija),

- plošče iz trdega polistirena,

- plošče iz trdega poliuretana

- polietilenska pena visoke gostote kot zvočna izolacija.

Njihova gostota naj bo 20 kg.m-3 , stisljivost ne sme preseči 5 mm. V skladu s predpisom o toplotni zaščiti je treba ogrevane pode, ki mejijo na prostore z bistveno nižjo notranjo temperaturo, izolirati tako, da toplotna prehodnost ustreza zahtevi

 k= 0,45 W.m-2.K-1.

Pri polaganju toplotne in zvočne izolacije je treba brezpogojno zagotoviti, da večslojna toplotna izolacija vsebuje samo en sloj zvočne izolacije, saj bi dvojno položena zvočna izolacija zaradi svoje podajnosti (približno 3 do 4 mm na sloj) lahko povzročila lom grelnega estriha, posledica pa je lahko poškodba talnega ogrevanja.

Toplotna izolacija pod ogrevanim podom naj bo iz trde toplotnoizolacijske pene. Najprimernejše so plošče iz penjenega polistirena ali trdega poliuretana. Nepodkletene prostore je treba pred polaganjem toplotne izolacije skrbno izolirati proti prodiranju talne vlage. Paziti je treba na osnovne premaze in na premaze na osnovi cikličnih spojin in topil , ki uničujejo polistirensko peno. V tem primeru je kot izolacija primeren gumirani bitumen s stekleno tkanino.

Kot toplotna izolacija so primerne tudi blazine ali trde plošče na osnovi mineralnih vlaken. Pri teh pa je treba računati z določeno stisljivostjo med montažo (pohojenost). To otežuje pritrjevanje cevi s posebnimi sponkami. Pri betoniranju odtekajoča zamesna voda povzroči, da toplotnoizolacijska blazina izgubi prožnost. Tudi zato naj bo betonska mešanica pri vgradnji le zemeljsko vlažna.

Mogoče pa je uporabiti tudi druge materiale: ekspandirani perlit, rahlo premešan z apnenim mlekom, na primer v posušenem stanju dobro nadomesti trde organske pene. Načeloma ustreza vsaka toplotna izolacija, ki ob sprejemljivi debelini sloja izpolnjuje zahtevo, da gre navzdol največ 15% toplote.

OBODNI TOPLOTNOIZOLACIJSKI IN DILATACIJSKI TRAK

Priporočljive so vlaknaste izolacijske plošče ali trakovi debeline od 10 do 20 mm. Dobro izravnavajo toplotno raztezanje plavajočega betonskega sloja. Odporni so proti različnim vplivom (agresivnost okolja, glodavci ipd.). Če se talno ogrevanje vgrajuje v objekte iz lahkih montažnih elementov na osnovi lesnih materialov, je treba uporabljati izključno vlaknaste izolacijske blazine.

Robni izolacijski trakovi se polagajo vzdolž celotnega ogrevanega prostora med pod in stene. Uporabljajo se kot sloj zvočne in toplotne izolacije ter izravnavajo raztezanje poda. Najmanjša debelina robnih izolacijskih trakov naj bo 5 mm. Montažna podjetja jih običajno dobavljajo v dimenzijah 100 x 10 mm.

Vgradnja tega traku je eden prvih korakov montažnega postopka talnega ogrevanja.

HIDROIZOLACIJA

Hidroizolacija je neprekinjena izolacijska zaščita površine toplotnoizolacijskega sloja pred prodiranjem vlage iz betonskega estriha. Voda namreč povzroči, da polistiren izgubi toplotnoizolacijske lastnosti.

Vsi prostori, katerih pod leži neposredno na zemlji, morajo biti opremljeni z zaporo proti vlagi. V ta namen se priporoča PVC-folija debeline 0,8 mm ali PE-folija debeline O, 1 do 0,2 mm, v zelo neugodnem primeru 2 x 0,2 mm, ki jo je mogoče variti. Pri varjenju je treba upoštevati približno 8 cm preklopa.

Poleg naloge, ki izhaja iz imena, ima ta folija tudi ločilni učinek. Najbolje so se obnesle PE- in PVC-folije, in sicer zaradi dobrega oprijema in prožnosti. Bitumenska lepenka za ta namen ni primerna zaradi svoje trdote in razmeroma visoke cene, zato priporočamo, da je pri montažnem postopku talnega ogrevanja ne uporabite. Z njo je težko oviti dilatacijske trakove po obodu betonske površine.

TOPLOTNOODBOJNA FOLIJA

Pri nekaterih sistemih talnega ogrevanja lahko nalogo hidroizolacije opravlja tudi toplotnoodbojna folija, ki je hkrati pomembna za zmanjšanje toplotnega toka iz ogrevalnih cevi navzdol, kar izhaja iz sestave in načela delovanja te folije.

a) Sestava toplotnoodbojne folije

Osnovni sloj – masivna, zelo trdna nosilna folija z vlogo zapore proti vlagi.

Vezni sloj št. 1 – protikorozijska zaščita aluminija in vezivno sredstvo.

Odbojni sloj – visoko odbojen in izjemno tanek sloj čistega aluminija.

Sloj, prepusten za infrardeče sevanje – za infrardeče sevanje prozoren sloj iz plastike, ki omogoča širjenje odbitega infrardečega sevanja.

Vezni sloj št. 2 – vezivno sredstvo, protikorozijska zaščita Al.

Vrhnji sloj – mehanska zaščita pred vplivi grelnega estriha z natisnjeno polagalno mrežo 8 cm v obeh smereh.

b) Načelo toplotnega odboja

Del toplote, ki jo oddajajo ogrevalne cevi in ki skozi grelni estrih seva navzdol, se po prehodu skozi prozorni sloj odbije od naslednjega mikroskopsko tankega sloja aluminija nazaj v grelni estrih. Zato je pri uporabi toplotnoodbojne folije mogoč prihranek energije do približno 9 %.

c) Polaganje toplotnoodbojne folije :

Priporoča se približno 5 do 6 cm preklopa s točkovnim lepljenjem z lepilnim trakom. Ob stenah se toplotnoodbojna folija potegne približno 1 cm nad dilatacijski trak. Toplotnoodbojno folijo je mogoče tudi vroče variti z varilno napravo ali hladno spajati s posebnim kavčukovo-bitumenskim lepilnim trakom (vlažni prostori).

OGREVALNE CEVI

Najpomembnejši člen ogrevanega poda so ogrevalne cevi, zato bomo v nadaljevanju podrobneje opisali:

- cevi za ogrevanje,

- cevi za talno ogrevanje.

Danes pri centralnem ogrevanju najpogosteje uporabljamo naslednje cevne materiale:

- kovinske cevi,

- plastične cevi,

- kombinirane cevi.

Za talno ogrevanje so primerni predvsem:

- baker,

- plastika,

- kombinirane cevi.

BETONSKI ESTRIH

Betonski estrih, ki se uporablja pri talnem ogrevanju, je enak običajno uporabljenim betonskim estrihom. Dodatki olajšajo vgradnjo mešanice. Izboljšajo plastičnost, kar omogoča boljše oblitje cevi. Z dodatki pa se toplotnotehnične lastnosti poda ne izboljšajo.

Najmanjša debelina betonskega sloja nad cevmi je 45 mm. Mokri postopek zahteva povečanje debeline na 65 do 70 mm. V prostorih, kjer se pričakuje izjemna obremenitev betonske posteljice, se priporoča, da se med cevi in sloj betona vloži armatura (npr. mreže iz gradbenega jekla 50 x 50 x 2 mm).

Temperature do 60 °C nimajo negativnih učinkov na trajnost betona. Posebej pomembna je nega betona po vgradnji na tla. Sveže vgrajeni betonski sloj je treba vsaj 10 dni ščititi pred prehitrim sušenjem. S poskusnim obratovanjem ogrevalnega sistema se ne sme začeti prej kot 21 dni po končanem betoniranju. Redno obratovanje se ne sme začeti prej kot 28 dni po polaganju talne obloge. Želena temperatura se doseže s postopnim zviševanjem temperature vode za 5 °C na dan do zahtevane vrednosti. Betonska posteljica mora imeti dilatacijske rege, izvedene tako, da omogočajo raztezanje poda. Dilatacijske rege ločujejo posamezne sloje po celotnem prerezu, od toplotne izolacije do površine poda. Ogrevane talne konstrukcije od določenih dimenzij naprej zahtevajo dilatacijske rege, ki se namestijo takole:

a) nad obstoječimi dilatacijskimi regami stavb, na istem mestu in v enaki širini,

b) kot razmejitev betonskega polja,

c) kot robne rege ob vseh mejnih materialih.

Rege je treba zapolniti z elastično-plastično maso oziroma vanje vgraditi posebne profile za rege. Statične elemente v grelnem estrihu (npr. nosilno armaturo) je treba na mestu dilatacijske rege prekiniti. Ogrevalne cevi se po vnaprej pripravljenem načrtu dilatacijskih reg polagajo tako, da jih čez dilatacijsko rego poteka čim manj. Kjer cevi prečkajo dilatacijske rege, jih je treba ustrezno zaščititi pred mehanskimi poškodbami.

Površine, ki jih omejujejo dilatacijske rege, naj bodo po možnosti kvadratne oblike, njihova velikost naj ne presega 40 m2, razmerje stranic pa naj ne presega 1,5:1.

Robne dilatacijske rege morajo biti izvedene na vseh stikih poda in gradbenih elementov (sten, nosilcev, vrat, stopnišč itd.) z dilatacijskim trakom brez prekinitve vse do zgornjega roba talne obloge. Maltni mostički niso dopustni. Robne dilatacijske rege morajo omogočati raztezanje grelnega estriha in talne obloge za najmanj 1 O mm na vsako stran.

Betonski estrih se izdela iz primernih betonskih mešanic v skladu z ustreznimi določili STN 73 2400, pri čemer se za običajno talno ogrevanje uporablja cement običajne sestave in kakovosti.

Za lažjo vgradljivost in boljšo plastičnost se lahko dodajajo plastifikatorji, ki ne delujejo uničujoče na materiale ogrevalnega registra. Izboljšanje toplotne prevodnosti betona z dodatki ni potrebno.

Debelina betonskega sloja je določena s projektom in znaša okoli 60 mm, pri čemer se nad cevmi zahteva debelina estriha najmanj 40 mm, da se zaradi čezmerne obremenitve poda mehansko ne poškodujejo.

Višje temperature ogrevalne vode v cevnem krogu nimajo negativnega vpliva na kakovost betona. Običajne obratovalne temperature okoli 60 °C ne povzročajo spremembe lastnosti cementa niti poškodb estriha zaradi njegovega raztezanja.

Anhidritni estrihi se lahko uporabijo le, če za pritrditev cevi ni bil uporabljen kovinski material, npr. armaturna mreža, saj mavec na kovino deluje korozivno. V anhidritni estrih ni treba dodajati nobenega dodatka.

Njegova tehnologija je opisana v strokovni literaturi. Kot plastifikator se lahko (previdno) uporablja lateks. Duvilax ni priporočljiv, saj ob lokalni okvari, ki jo povzroči neprevidnost uporabnika, otežuje izsekavanje dela betonske posteljice. Pri ročnem prenašanju je treba z mešanico ravnati previdno (zlasti pri nižjih temperaturah), da se cevi ne poškodujejo.

Betonska mešanica ne sme biti tekoča. Zmotno je mišljenje, da je bolje, če je mešanica dobro mokra, ker naj bi lažje stekla med cevi in podnje. Dobro oblitje cevi z betonsko mešanico morajo zagotoviti pravilno izbrana frakcija gramoza, plastifikator in skrbno zgoščevanje zemeljsko vlažne mešanice.

Betonira se, ko so cevi pod preizkusnim nadtlakom. Vsak izrazitejši padec tlaka v sistemu lahko pomeni poškodbo cevi. To je pomemben dejavnik montažnega postopka talnega ogrevanja.

TALNA OBLOGA

Talna obloga tvori vrhnji sloj konstrukcije ogrevanega poda. Njeno polaganje je zaključna faza montažnega postopka talnega ogrevanja. Toplotni upor tega sloja Rkr mora ustrezati zahtevi Rkr = 0,15 m2K.W-1. Večji toplotni upori delujejo kot toplotna zavora. Navedeni zahtevi ustrezajo skoraj vse običajne talne obloge. Odsvetujemo tekstilne preproge z višino vlaken nad 10 mm, PVC s penasto podlogo in parket iz mehkega lesa. Najprimernejše so keramične ali kamnite ploščice debeline največ 6 mm.

Zaradi boljšega prehoda toplote se obloga na površino poda ne polaga prosto. Priporočamo, da jo pritrdite z lepljenjem ali polaganjem v sloj cementnega estriha oziroma izravnalnega betonskega sloja.

Talna obloga se polaga 28 dni po vgradnji betonskega estriha. Najprimernejše talne obloge za ogrevani pod so kamnite ali keramične ploščice. Poleg njih je mogoče uporabiti običajne talne obloge, katerih toplotni upor ni večji od O, 15 m2.K.W-1.

Za boljši prehod toplote se izbere parket iz trdega lesa. Njegova debelina naj ne bo večja od 8 mm. Masivne parketne deščice so manj primerne. Vsebnost vlage v lesu ne sme preseči 9 %.

Tekstilne obloge morajo biti toplotno obstojne, antistatične in debele največ 5 mm. Zaradi boljšega prehoda toplote se preproge in plastične obloge na pod lepijo – če ti pogoji niso izpolnjeni, lahko tekstilna obloga deluje kot toplotna zavora, kar zmanjša toplotno moč ogrevalne površine in zahteva večjo moč vira.

Vrsta talne obloge se upošteva pri dimenzioniranju poda. Zato pri izvedbi ni dopustno uporabiti obloge z drugačnim toplotnim uporom. Uporabljena vrsta obloge je običajno odvisna od specifične toplotne izgube prostora. Drug odločilen dejavnik pri izbiri obloge je zahteva investitorja. Z vidika vlage se obloga na osnovi naravnega lesa (parket, ladijski pod) ne priporoča, čeprav je toplotnotehnična merila ne izključujejo. Nasprotujoče si vlažnostne razmere, v katerih se lesena obloga na ogrevalni površini znajde poleti in pozimi, ta material močno obremenjujejo (raztezanje in krčenje s poznejšim kitanjem reg) in povzročajo njegovo predčasno obrabo. To ne velja za mozaični parket debeline do 8 mm.

Ker obloge na osnovi PVC slabše prenašajo toplotne obremenitve (krčenje), se prav tako ne priporočajo . Klorkavčukova lepila, ki so dostopna na našem trgu, niso namenjena lepljenju oblog na podlage s povišano temperaturo.

Vse pomembne informacije za vaše brezhibno talno ogrevanje – postopek, navodila, ponudba dodatne opreme in samih sistemov – na naši spletni strani.

Uporabljena literatura:

Dušan Petráš: Podlahové teplovodné vykurovanie