Električno talno ogrevanje

Električno talno ogrevanje spada med lokalne ogrevalne sisteme. Pretvorba električne energije v toploto ter njen prenos in oddajanje v prostor potekajo v eni kompaktni enoti neposredno v ogrevanem prostoru. Izkoristek pretvorbe je skoraj 100%, brez nepotrebnih izgub pri prenosu energije do mesta porabe. Ogrevanje je ekološko, na lokaciji ne prihaja do nikakršnega onesnaževanja okolja. Ne potrebujete dimnika, skladišča goriva niti prostora za kotlovnico ali kotel. Razvod električne energije je v primerjavi z drugimi nosilci toplote bistveno preprostejši in investicijsko cenejši, z manjšimi posegi v gradbene konstrukcije in manjšimi prostorskimi zahtevami. Glede širjenja toplotnega toka iz ogrevanih tal v notranjost veljajo enaka načela kot pri toplovodnem tipu. Velika prednost ogrevanja z električno energijo je možnost njenega natančnega merjenja pri vsakem porabniku posebej, kar ga spodbuja, da njeno porabo po svojih možnostih zmanjša.

Možnosti uporabe sistemov električnega talnega ogrevanja so zelo široke. Sistem lahko zagotavlja toplotno ugodje kot osnovni vir toplote ali pa služi kot dopolnilno ogrevanje za temperiranje tal na prijetno temperaturo. Ker lahko ogrevanje deluje v različnih režimih, od česar sta odvisni konstrukcija tal in moč vira toplote, je sistem primeren ne le za novozgrajene objekte, temveč se uveljavlja tudi kot ena od možnosti pri obnovi . Vgradimo ga lahko v celotno površino tal ali pa ogrevamo le določene dele. Ker ni nevarnosti, da bi sistem zamrznil, je primeren tudi za prostore ali objekte, ki se ogrevajo le občasno. Spekter uporabe sistemov električnih elementov ogrevalnega sistema lahko strnemo v naslednja področja:

• velikoploskovno ogrevanje in temperiranje,

• zaščitni sistemi,

• posebne uporabe.

Zgodovinski razvoj električnega ogrevanja

Ogrevanje z električno energijo na Slovaškem nima bogate tradicije. Njegovi začetki segajo v 30. leta 20 . stoletja, ko se je električno ogrevalo le nekaj deset družinskih hiš. Po drugi svetovni vojni je bil ta način ogrevanja zaradi hudega pomanjkanja električne energije in razdelilnih omrežij tako rekoč prepovedan. Elektrika se je prednostno uporabljala za potrebe tistih področij, kjer je bila nenadomestljiva (razsvetljava, pogoni), pa tudi za kuhanje, likanje in pripravo tople vode.

Začetek razvoja električnega ogrevanja sega v 60. leta prejšnjega stoletja, ko je energetika začela podpirati predvsem akumulacijski odjem, ki naj bi izenačil obremenitev elektroenergetskega omrežja. Za ta način odjema je bila uvedena ugodnejša tarifa. Nastal je tudi prvi predpis o dovoljevanju električnega ogrevanja v stavbah, ki je postavljal stroge zahteve glede toplotnotehničnih lastnosti ovoja stavbe. Razvoj električnega ogrevanja je napredoval počasi, saj je primanjkovalo ogrevalnih električnih naprav, regulacijske tehnike in izkušenj pri projektiranju. Tudi cena elektrike je bila v primerjavi z drugimi vrstami goriva bistveno višja.

Po letu 1969 je električna energija postala eden od energentov, s katerimi bi bilo mogoče reševati čistost zraka. Dovoljevali so jo predvsem pri novogradnjah in kot nadomestilo za trda goriva v neproizvodnem sektorju. Z obnovo sekundarnih omrežij, določitvijo primerne tarife za gospodinjstva z akumulacijskim odjemom ter s promocijsko in svetovalno dejavnostjo so začeli nastajati ugodni pogoji za razvoj akumulacijskega ogrevanja. V tem obdobju se je na Slovaškem električno ogrevalo približno 10 000 gospodinjstev, pri čemer je šlo za dopolnilno ogrevanje ali ogrevanje v prehodnem obdobju.

Pritisk na razvoj električnega ogrevanja je nastopil po naftni krizi leta 1973, katere posledica je bila rast cen tekočih goriv. Povečeval se je delež proizvodnje električne energije v jedrskih elektrarnah, postopoma pa so se razvijala tudi tehnična sredstva, s katerimi je energetika upravljala porabo elektrike. Na trgu se je začel pojavljati širši izbor ogrevalnih električnih naprav ter sodobnejša sredstva avtomatizacije in regulacijske tehnike. V 80. letih je bilo na Slovaškem približno 25 000 gospodinjstev ogrevanih z akumulacijskimi pečmi, izbor pa se je razširil še na električne hibridne peči.

Hiter razvoj električnega ogrevanja se je začel v 90. letih. Izbor ogrevalnih naprav domačih in tujih proizvajalcev so obogatili novi tipi. Naftna kriza leta 1991 je povzročila rast cen plinastih goriv, kar je prineslo nepričakovano ugodno spremembo cene električne energije. Uvedena je bila nova tarifa za neposredno električno ogrevanje. V tem obdobju je bilo približno 40 000 stanovanj ogrevanih samo z elektriko, od tega je približno 90% odpadlo na akumulacijske peči. Poraba električne energije se ni spremenila le po višini, temveč tudi po strukturi. Večji delež je dobila poraba v gospodinjstvih in v terciarnem sektorju.

Od leta 1993 je sledil hiter in skoraj neusmerjan razvoj neposrednega električnega ogrevanja. Do tega je prišlo zaradi zelo ugodne tarife za neposredni odjem, nizkih investicijskih stroškov ogrevalnega sistema in bogatega izbora naprav za neposredno ogrevanje. Ta eksplozija je s seboj prinesla vrsto težav. Zmogljivost elektroenergetskih omrežij, zlasti na ravni nizke in visoke napetosti, je bila nezadostna . Poglobile so se razlike v dnevnem diagramu obremenitve; stabiliziralo naj bi ga akumulacijsko ogrevanje. Zahteve veljavnih predpisov, ki določajo pogoje za vgradnjo električnega ogrevanja v stavbe, se niso upoštevale. Ogrevanje se je izvajalo v stavbah z velikimi toplotnimi izgubami, zaradi česar so se obratovalni stroški povečali za 100 do 250 %.

Od konca 90. let je mogoče opaziti rahel upad zanimanja za električno ogrevanje, ki ga povzroča nenehna rast cen električne energije. Trenutno električno ogrevanje na Slovaškem predstavlja približno 4% v primerjavi z drugimi vrstami ogrevanja. Za primerjavo: na Češkem je to približno 8%, v Avstriji 10%, v Nemčiji 10%.

Izračun električnega talnega ogrevanja

Toplotnotehnični izračun električnega talnega ogrevanja obsega:

• zasnovo sestave talne konstrukcije in materialov posameznih slojev;

• ugotavljanje temperaturnih razmer v tleh med delovanjem sistema;

• določitev priključne moči vira toplote.

Osnovni tipi električnega talnega ogrevanja

Konstrukcija talne ogrevalne površine je odvisna od izbranega režima delovanja ogrevalnega sistema, ki je lahko akumulacijski, polakumulacijski ali neposredni. Režim delovanja določa zahteve glede debeline akumulacijskega sloja, globine polaganja grelnih elementov, kakovosti toplotne izolacije in vrste talne obloge, po potrebi tudi vrste uporabljenega grelnega elementa. Konstrukcija tal in globina ravnine grelnih kablov odločata tudi o velikosti in razmerju toplotnih tokov iz ravnine osi grelnega kabla v obeh navpičnih smereh.

Akumulacijski režim ogrevanja

Za ogrevalni sistem je zaradi omejenega časa polnjenja in zahteve po dolgotrajni akumulaciji toplote značilna najmasivnejša talna konstrukcija. Akumulacijsko ploščo tvori betonski sloj, katerega debelina se giblje od 90 do 150 mm, odvisno od potrebne akumulacije. Grelni elementi se polagajo približno v njeno spodnjo tretjino, zato betoniranje poteka v dveh fazah. Da je uhajanje toplote navzdol čim manjše, je potrebna kakovostna toplotna izolacija pod ogrevalno površino (50 do 60 mm). Vgrajena priključna moč vira toplote se giblje od 160 do 200 W/m2, odvisno od namena ogrevanega prostora.

Polakumulacijski režim ogrevanja

Razporejeni čas polnjenja z možnostjo dopolnjevanja po potrebi omogoča manjšo debelino akumulacijskega sloja. Za potrebno akumulacijo zadošča debelina 60 do 90 mm, ravnina grelnih kablov pa se položi približno na njeno polovico. Toplotnoizolacijski sloj ima podobno sestavo in kakovost kot pri akumulacijskem režimu. Vgrajena priključna moč vira toplote se giblje od 120 do 160 W/m2.

Neposredni režim ogrevanja

Ker se električna energija iz omrežja odjema ves delovni cikel, toplote ni treba shranjevati na zalogo. Betonski sloj služi le za vgradnjo grelnih elementov in je debel največ 50 mm, lahko pa grelne elemente položimo tik pod pohodni sloj, s čimer dosežemo večjo odzivnost sistema. Ravnina grelnih kablov se namesti čim bližje površini tal. Vgrajena priključna moč vira toplote je za tretjino do polovico nižja kot pri akumulacijskem režimu in se giblje od 80 do 140 W/m2. Spodnja toplotna izolacija je lahko tanjša.

Toplotnotehnični izračun električnega talnega ogrevanja

Pri načrtovanju je treba upoštevati naslednje robne pogoje:

• skupne toplotne izgube prostora;

• značaj ogrevanega prostora (dnevna soba, kuhinja, hodnik ipd.);

• režim uporabe prostora (stalno, neredno in drugačno zadrževanje oseb);

• režim delovanja ogrevalnega sistema (akumulacijski, polakumulacijski, neposredni);

• velikost talne površine, ki je na voljo za polaganje ravnine grelnih kablov;

• zahteve glede talne obloge.

Zasnova sestave talne konstrukcije

Za optimalno delovanje sistema električnega talnega ogrevanja je pomembna pravilna zasnova sestave posameznih slojev nad ravnino grelnih kablov in pod njo, njihova debelina in toplotna prevodnost. Toplotni upori teh slojev vplivajo na površinsko temperaturo elementov ogrevalnega sistema, zato je treba zagotoviti, da ni presežena njena najvišja vrednost, ki jo določi proizvajalec. V nasprotnem primeru se izolacijski ovoji pregrevajo in nato propadajo, s čimer se skrajša življenjska doba celotnega elementa. Zato je treba zagotoviti nemoteno odvajanje toplote iz ravnine grelnih kablov, kar jamči material, ki obdaja grelni element in ima toplotno prevodnost večjo od 0,1 W/m. K.

Uporovno jedro

Tu poteka neposredna pretvorba električne energije v toplotno. S primerno izbiro materiala vodnika in njegovih geometrijskih mer je mogoče bistveno vplivati na končno toplotno moč kabla ter na toplotno obremenitev materialov kabla. Glede na konstrukcijo jih lahko razdelimo v tri skupine:

• uporovne žice,

• uporovne pletenice,

• polprevodne polimerne zmesi med dvema vodnikoma iz bakrenih pletenic.

Uporovna jedra imajo lahko okrogel prerez ali pa so izdelana v obliki ploščatega traku. Izdelujejo se iz kovinskih zlitin bakra z dodatkom niklja, mangana ali kroma. Njihova značilna lastnost sta majhen koeficient toplotnega raztezanja in majhen temperaturni koeficient upornosti. Izdelujejo se s premeri O, 1 do 4 mm in s toplotno močjo od 5 do 70 W/m, ki je bistveno odvisna od prereza kabla in števila jeder. Posebna skupina grelnih kablov so samoregulacijski vodniki. Sestavljata jih dve vzporedni bakreni pletenici, med katerima je mostiček iz temperaturno odvisnega uporovnega elementa. Moč kabla z naraščajočo temperaturo upada po vsej njegovi dolžini (in obratno), zato se v nobenem primeru ne more pregreti, niti kadar se križa več elementov.

Izolacijski ovoj

Glede na namen uporabe kabla je lahko enojen ali dvojen, običajno izdelan iz materialov na osnovi polimerov. Njegova osnovna naloga je izolacija vodnika in hkrati odvajanje nastale toplote. Zato naj bi se odlikoval z dobrimi elektroizolacijskimi lastnostmi, visoko trajno toplotno odpornostjo, visoko toplotno prevodnostjo, ustreznimi mehanskimi lastnostmi in dobro obdelavnostjo. Material izolacijskih ovojev in morebitnega plašča grelnih kablov je lahko različen, v tem primeru pa lahko prihaja do medsebojnega vplivanja, ki je lahko precej izrazito zlasti pri višjih temperaturah. Zato se priporočajo medsebojne kombinacije polimernih materialov.

Zaščitni elementi

Tvorijo jih kovinski oplet, plašč ali njuna kombinacija. Namenjeni so povečanju mehanske odpornosti grelnega vodnika ali dodatni električni zaščiti v razmerah, kjer je to nujno (na primer v okolju z nevarnostjo eksplozije).

Grelni kabli imajo široke možnosti uporabe na naslednjih področjih:

• velikoploskovno ogrevanje in temperiranje,

• zaščita pred zmrzovanjem in poledico,

• tehnološke uporabe v industriji,

• uporabe v kmetijstvu,

• posebni primeri uporabe.

Kabli za velikoploskovno ogrevanje in temperiranje

Najpogosteje se uporabljajo vodniki z enim ali dvema jedroma in z dvojnim izolacijskim ovojem, po potrebi z zaščitnim opletom. Namenjeni so velikoploskovnemu ogrevanju in temperiranju notranjih prostorov ali zunanjih funkcionalnih površin kot zaščita pred poledico na zunanjih pločnikih, dovoznih klančinah, mostovih, cestah ipd. Polagajo se v betonske sloje ali estrihe tal ali pod tlak, primerni so tudi za prostore s povečano vlažnostjo. Za ogrevanje notranjih prostorov se uporabljajo kabli z močjo 1 O do 20 W/m, za ogrevanje zunanjih površin so dovoljene večje obremenitve, ki pa so odvisne od konkretnih pogojev hlajenja. Kabli tvorijo ogrevalne kroge, ki imajo na koncih hladne vodnike; ti omogočajo priključitev na napetost 230 V. redkeje 400 V. Segrejejo se do najvišje temperature jedra 80 cc. Skupna debelina kablov, ki se uporabljajo v notranjih prostorih, se giblje od 4,5 do 8,5 mm, odvisno od konkretnega uporabljenega tipa.

Električna grelna mreža

Sestavlja jo nosilna tkanina, na katero je v obliki meandra pritrjen grelni kabel s premerom največ 3 mm, ki ima na obeh koncih hladna bakrena vodnika. Skupna debelina mreže je približno 2,5 do 3,5 mm. Mreže se izdelujejo v standardni širini 0,5 m in v dolžinah od 1 do 20m, s površinsko močjo od 100 do 160 W/m2 (odvisno od proizvajalca). Zahtevano skupno moč ogrevanja dosežemo s primerno kombinacijo posameznih kosov.

Mreže so namenjene predvsem ogrevanju notranjih prostorov kot glavno ali dopolnilno ogrevanje, mogoče pa jih je uporabiti tudi drugače. Zaradi majhne debeline so primerne pri obnovi tal. Njihova prednost so občutno krajši čas montaže ter manjša možnost napak pri montaži in poškodb grelnega kabla. Primernost mrež za posamezne namene določa tip uporabljenega kabla.

Električna grelna folija

Grelni element sestavljata dve laminirani poliestrski foliji, med katerima je sloj homogeniziranega grafita. Ob robovih folije potekata napajalna vodnika. Aktivna širina folije je 0,5 m, na obeh straneh sta pasivna pasova širine 0,05 m, ki sta namenjena pritrditvi folije na konstrukcijo tal. Skupna širina folije je 0,6 m. Izdeluje se s površinsko močjo 150 in 200 W/m2 za električno talno ogrevanje za vgradnjo v beton, 60 W/m2 za lesena tla in 80 W/m2 za laminatna tla. Skupna debelina folije je približno 0,4 mm. Uporablja se za električno talno ogrevanje in temperiranje notranjih prostorov novogradenj, zaradi majhne debeline pa je še posebej primerna pri obnovah, saj jo je mogoče položiti neposredno na obstoječa tla pod novi pohodni sloj.

Montaža talnega ogrevanja

Montaža električnega talnega ogrevanja poteka v naslednjih fazah:

• izdelava talne ogrevalne površine,

• montažna dela,

• preizkusi ogrevanih tal.

Izdelava ogrevalne površine za električno talno ogrevanje

Končna sestava talne konstrukcije se lahko zaradi nekaterih posebnosti električnega tipa, kot sta drugačen režim ogrevanja ali uporabljeni grelni element, razlikuje od sestave pri toplovodnem načinu ogrevanja.

Načini izvedbe talne ogrevalne površine

Z vidika tehnologije izvedbe lahko talno ogrevalno površino izdelamo na tri osnovne načine:

• montaža v beton,

• montaža neposredno pod pohodni sloj tal,

• montaža v lesena tla na tramovih.

Montaža v beton

Grelni elementi se zalijejo v sloj betona, ki ga sestavljata dva dela:

• izravnalni, na katerem leži ogrevalna površina in ki tvori 1/3 do 1/2 skupne debeline betonske plošče, odvisno od režima;

• krovni, s katerim se zalijejo grelni elementi.

Pri neposrednem načinu ogrevanja se grelni elementi lahko položijo tudi neposredno na toplotno izolacijo in se nato zalijejo z betonskim ali cementnim estrihom. Pri uporabi grelnih kablov se mednje in izolacijo položi žična mreža; grelna mreža ali folija se pritrdi neposredno na izolacijo. Zagotoviti je treba nemoteno odvajanje toplote s površine grelnih elementov, sicer se pregrevajo in se jim posledično skrajša življenjska doba. Zato ne smejo biti vtisnjeni v toplotnoizolacijski material niti z njim obdani.

Montaža pod pohodni sloj tal

Ta način se uporablja pri neposrednem režimu za doseganje največje odzivnosti ogrevalnega sistema in pri obnovi starih tal oziroma tam, kjer ni na voljo zadostne konstrukcijske višine prostora. Grelni elementi se polagajo neposredno na toplotnoizolacijski sloj nove ali že obstoječe talne konstrukcije po navedenih načelih. Ogrevalna površina se zalije s krovnim slojem izravnalne mase ali kita, nato se položi pohodni sloj, najpogosteje ploščice ali laminat.

Montaža v lesena tla na tramovih

Pri vgradnji ogrevalnega sistema v lesena tla se grelni elementi polagajo na toplotno izolacijo, pri čemer velja enako načelo kot pri mokrem načinu. Med ogrevalno površino in spodnjo ploskvijo lesenih tal mora biti zračna plast debeline najmanj 25mm.

Načini polaganja grelnih elementov za električno talno ogrevanje

Grelni elementi za električno talno ogrevanje so grelni kabli, grelne mreže in grelne folije.

Grelni kabli

Grelni elementi se med delovanjem sistema enakomerno segrevajo po vsej svoji dolžini oziroma površini, s čimer dosežemo tudi enakomerno površinsko temperaturo talne ogrevalne površine. Z vidika vodoravnega temperaturnega gradienta je mogoče opaziti padanje temperatur v smeri od zunanje stene proti notranji, podobno kot pri toplovodnem tipu. Ta pojav je mogoče delno odpraviti z robnimi conami z večjo površinsko močjo. Ogrevalni krog nastane s polaganjem grelnih kablov v obliki meandrov, pri čemer je medsebojna razdalja posameznih vodnikov odvisna od obremenitve kabla in od zahtevane površinske moči sistema.

Tehnologija in montaža električnega talnega ogrevanja

V tem poglavju opisujemo način izdelave talne ogrevalne površine z električnimi grelnimi elementi, zalitimi v beton ali nameščenimi neposredno pod pohodni sloj tal, pri čemer je zaporedje korakov enako kot pri toplovodnem tipu, izvedenem po mokrem postopku. Osredotočili se bomo na razlike, ki se kažejo v nekaterih točkah same tehnologije in montaže.

Priprava objekta

Talna ogrevalna površina se polaga šele po končanih vseh ometih in položenih izolacijah . Pred notranjim ometavanjem je treba vgraditi električne vode in priključke ogrevalnega sistema, pri čemer se napajalni vodniki dimenzionirajo glede na predvideno moč posameznih ogrevalnih krogov in morajo izpolnjevati naslednje parametre:

• dovod za ogrevanje prostorov < 1 O m2, bakren vodnik 3 x1,5 mm2;

• dovod za ogrevanje prostorov > 1 O m2, bakren vodnik 3 x 2,5 mm2;

• dovod za ogrevanje robnih con in za druge dopolnilne vire toplote < 2 kW, bakren vodnik 3 x 1,5 mm2;

• pri uporabi centralne stikalne ure je treba k vsakemu termostatu napeljati krmilni bakren vodnik 1 x 1,5 mm2

Na mesta, kjer bodo regulatorji, se vgradijo instalacijske doze. Namestitev regulatorjev je odvisna od namena prostora in zahtev investitorja. Termostati s prostorskimi temperaturnimi tipali naj bodo nameščeni tako, da na njihovo delovanje ne vplivajo neželeni dejavniki (sončna svetloba, sevanje grelnega telesa, prepih ipd.). Termostati se priključijo na dovod električne energije. Grelni elementi morajo biti prek regulatorja priključeni fiksno·, gibljiv dovod ni dovoljen. Napajalna mesta se razporedijo po tehnični dokumentaciji. Od termostata proti tlom morata biti speljani dve gibki elektroinstalacijski cevi za priključitev hladnega dela grelnega kabla in za talno temperaturno tipalo. Celotna električna napeljava mora biti izvedena v skladu z veljavnimi predpisi.

Načela za pripravo tal, polaganje obodnih izolacijskih trakov, toplotne in zvočne izolacije, hidroizolacijske folije, izdelavo dilatacijskih reg ter polaganje betonskega estriha in pohodnega sloja so enaka kot pri toplovodnem tipu.

Polaganje električnih grelnih elementov

Električni grelni elementi se polagajo po vnaprej izdelanih načrtih za vsak prostor, v katere se vriše razporeditev grelnih meandrov oziroma trakov mrež ali folij ter mesta izvodov hladnih koncev v instalacijske doze'. Ves čas je treba imeti v mislih, da se grelni elementi polagajo le na proste, nezastavljene površine, zato je treba poznati vsaj približno razporeditev opreme v prostoru. Če nad ravnino grelnih kablov stoji pohištvo, je treba zagotoviti prosto kroženje zraka.

Montaža v beton

Pri tem načinu se kot grelni elementi najpogosteje uporabljajo grelni kabli in grelne mreže. Pri akumulacijskem in polakumulacijskem načinu se na izolacijo proti vlagi najprej položi izravnalni betonski sloj (1/3 do 1/2 debeline končne betonske plošče, ki jo projektant določi z izračunom). Betonska mešanica mora biti popolnoma zgoščena, brez ostrih drobcev, površina pa gladka, brez izboklin in neravnin ter pometena. Pred polaganjem grelnih elementov se premaže s temeljnim premazom.

Da se preprečijo poškodbe elementov in ohrani predpisani medsebojni razmik kablov oziroma da se mreže ne prekrivajo, morajo biti kabli med montažo trdno pritrjeni na podlago. Za trdno pritrditev grelnih kablov se običajno uporabljajo montažni trakovi, ki se sidrajo v betonsko ploščo pravokotno na predvideno smer polaganja grelnih kablov. Medsebojna razdalja trakov naj bo največ 1 m, pri večjih razmikih bi se lahko med betoniranjem porušili enakomerni razmiki kablov. Trakovi imajo držala za kable v tipskih razdaljah, na primer 25 mm.

Druga možnost je pritrditev kablov na jekleno mrežo. Ta način se izbere pri majhni debelini betonske plošče pri neposrednem režimu ali kadar je armatura za določena tla predpisana iz statičnih razlogov. Slabost sta zahtevnejša vgradnja elementov in večja nevarnost mehanskih poškodb pri polaganju. Na primernih površinah je mogoče grelni meander, prosto razvit po podlagi, pritrditi z lepilnim trakom . Kabli se pritrjujejo v razmikih po izračunu, pri čemer najmanjši polmer upogiba kabla predpiše proizvajalec. Razdalja kablov od navpičnih sten in opreme je najmanj 50 do 100 mm. Če je grelni element tog, se razvije in za kratek čas priključi na napetost, dokler ne postane dovolj gibek. Grelni elementi se polagajo šele, ko se betonska plošča dovolj strdi (2 do 4 dni), običajno od oken proti vratom. Pri polaganju električnih kablov je treba upoštevati naslednja načela:

• Paziti je treba, da se kabli ne poškodujejo, na primer z delovnim orodjem ipd. Če se kabel vseeno poškoduje, ga ni dovoljeno zasilno popravljati. temveč se poškodovana zanka nadomesti z drugo.

• Aktivni deli kablov se ne smejo križati, dotikati niti prosto potekati po zraku, ne smejo biti v stiku z vodovodno cevjo, kadjo ipd.

• Kablov ni dovoljeno krajšati. krajšati se smejo le njihovi hladni konci.

• Spojka hladnega konca in grelnega kabla ne sme biti nameščena v krivini.

• Kabli nikoli ne smejo potekati čez dilatacijske rege.

• Če čez dilatacijske rege potekajo hladni konci, morajo biti prosto položeni v dveh zaščitnih koncentričnih ceveh

Hkrati z grelnimi elementi se v ravnino grelnih kablov namesti talno tipalo termostata po naslednjih načelih:

• Tipalo se skupaj z vodnikom namesti v zaščitno elektroinstalacijsko cev na sredino med dva sosednja kabla.

• Konec cevi se zatesni, da se prepreči vdor zalivne mase.

• Zaščitna cev se namesti še pred polaganjem kablov.

Grelni elementi se vgrajujejo pri temperaturah nad 5 °C. Po pritrditvi elementov je treba izmeriti upornost vodnika in njegovih izolacijskih ovojev. Če je vse v redu, se nanese krovni sloj betonske mešanice. Mešanica naj grelni element popolnoma obda, da ne nastanejo zračni mehurčki, ki bi zmanjšali učinkovitost odvajanja toplote s površine kablov. Pri njenem razprostiranju je treba znova paziti, da se elementi ne poškodujejo. Na koncu se upornost ogrevalnih krogov ponovno izmeri. Aktivni deli elementov in hladni vodniki morajo biti potopljeni v beton in nikjer ne smejo priti v stik z zrakom. Pohodni sloj tal se polaga šele, ko se betonska mešanica dovolj posuši (28 do 30 dni).

Po končanih vseh gradbenih delih se namestijo termostati in talna temperaturna tipala, nato se celoten sistem zažene.

Montaža neposredno pod pohodni sloj tal

Pri tem načinu je zaželeno, da je končna debelina talne konstrukcije čim manjša, zato se kot grelni elementi običajno uporabljajo tanke grelne mreže in grelne folije. Podlaga, na katero se polagajo, mora biti popolnoma čista, gladka, brez prahu in ostrih predmetov. Obdela se s primernim temeljnim premazom, grelni elementi pa se polagajo šele, ko se ta posuši. Talno ogrevalno površino je pri obnovi mogoče položiti tudi na obstoječi pohodni sloj. Če so to ploščice, morajo biti dovolj ravne, manjše pomanjkljivosti pa je treba popraviti. Če je obstoječi sloj iz lesenih izdelkov (parket, iverna plošča), njegova nosilnost ne sme biti oslabljena. Podlago je treba premazati s temeljnim premazom in prekriti z izravnalnim slojem, ki loči grelne elemente. Njegova debelina mora biti zaradi požarne varnosti najmanj 5 mm.

V tleh se izdolbe utor za zaščitno cev s talnim temperaturnim tipalom, ki bo vodila do instalacijske doze. Konec cevi se zatesni in njena lega se utrdi. Nato se v podlagi izdelajo žepi za namestitev aktivnih delov in hladnih koncev.

Grelni elementi se razvijejo po načrtu polaganja in pripravijo za polaganje. Da se med montažo ne premaknejo, jih je treba trdno pritrditi na podlago. Pritrditi jih je mogoče na več načinov. Grelni elementi so lahko izdelani kot samolepilni, pri čemer posebno lepilo na elementu omogoča večkratno lepljenje in odlepljanje. Lahko se pritrdijo z lepilnim trakom ali vtisnejo v sloj elastičnega kita.

Pri polaganju je treba znova paziti, da se grelni element nikjer ne poškoduje, in izmeriti njegove vrednosti upornosti. Trakovi grelnih elementov se polagajo posamično, pri čemer se vzporedno položeni trakovi ne smejo prekrivati. Če je treba spremeniti smer polaganja traku, se pri mreži nosilna tkanina zareže tik do grelnega vodnika. Trak je mogoče zasukati za do 180°, pri čemer vodnik ne sme ostati napet. Prekrite dele tkanine je treba odstraniti. Če se uporabi grelna folija, se po pritrditvi prekrije z zaščitno parno zaporo, ki se potegne dovolj visoko na steno in pritrdi. Hladne konce elementov je treba speljati v instalacijsko dozo zunaj položenih trakov.

Na celotno ogrevalno površino se nanese izravnalna masa ali lepilni kit tako, da so grelni elementi enakomerno prekriti in da nikjer ne nastanejo zračni mehurčki. Ponovno je treba izmeriti priključno moč grelnih elementov. Če je vse v redu, se lahko položi pohodni sloj.

Preizkusi električnega talnega ogrevanja

Talno ogrevanje se zažene šele, ko se beton po 4 do 6 tednih dodobra strdi. Temperaturo tal je treba zviševati postopoma, saj bi pri vklopu polne moči lahko prišlo do močnega izhlapevanja vode iz betona v bližini grelnih elementov in do nastanka zračnih mehurčkov. Prvi vklop se izvede pri znižani temperaturi, največ 20 °C. Upoštevati je treba naslednji postopek:

• zagon se opravi s soglasjem dobavitelja ogrevalnega sistema;

• prvi dan je temperatura tal za 5 °C višja od temperature ogrevanega prostora;

• drugi dan in naslednje dni se temperatura vsak dan zviša za 5 °(, dokler površinska temperatura tal ne doseže 30 °C;

• temperaturo tal je treba vzdrževati pri 30 °C vsaj tri dni;

• nato se temperatura površine vsak dan zniža za 10 °C, dokler ne doseže vrednosti z začetka preizkusov;

• krmilne in regulacijske naprave morajo biti pred vklopom sistema nastavljene na standardne vrednosti.

O preizkusu se sestavi zapisnik. Po končanih vseh delih izvajalec stranki preda veljavno tehnično dokumentacijo in načrte, zapisnik o preizkusu ter navodila za uporabo.

Uporabljena literatura:

Dušan Petráš, Miroslav Kotrbatý: Ogrevanje velikoprostorskih in halnih objektov