Strešno ali fasadno izhodišče rekuperacije – kaj izbrati in kdaj

Ko govorimo o prisilni prezračevanju z rekuperacijo, se večina ljudi osredotoča na zmogljivost enote, premer cevi ali razporeditev prezračevalnih odprtin v prostorih. Izhod zraka navzven – torej to, kje prezračevalni sistem "diha" v zunanje okolje – ostaja presenetljivo dolgo na obrobju zanimanja. Kljub temu lahko prav ta odločitev bistveno vpliva na to, kako bo celoten sistem deloval, kako bo videti hiša od zunaj, kakšni bodo stroški montaže in vzdrževanja ter kakšna bo življenjska doba v določenih podnebnih razmerah na določenem območju.

V praksi se srečujem z dvema osnovnima variantoma: strešnim izhodom (skozi streho, tako imenovano »dimniško« rešitev) in fasadnim izhodom (skozi zunanjo steno, običajno na določeni nivoju fasade). Vsak od teh pristopov ima svojo logiko, svoje prednosti in svoje situacije, kjer je po drugi strani neprimeren. Ta članek ni reklamni – je praktičen tehnični pregled, ki vam mora pomagati, da se orientirate, preden kontaktirate montažno podjetje ali narišete prehodke v risarski dokumentaciji.

Zakaj sploh je pomembna vrsta in lega izhoda?

Rekuperacijska enota – centralizirana ali decentralizirana – deluje z dvema zračnima tokovoma hkrati: svež doveden zrak iz zunanjosti in odveden izdihan zrak iz notranjosti. Oba toka morata nekje prehajati skozi plašč zgradbe. Fasadna ali strešna izhodna odprtina je ravno tisto mesto prehoda.

Na prvi pogled gre za tehnično malenkost. V resnici ta "malenkost" vpliva na:

• Učinkovitost rekuperacije – če pride do recirkulacije (odvajani zrak se meša s dovajanimi), pada dejanska kakovost svežega zraka in navidezna učinkovitost sistema.
• Vlažnostno bilanco – kondenzat, ki nastaja pri rekuperaciji, mora nekam odtekati; lega izhoda določa, kam.
• Uhajanje vode – slabo načrtnjen izhod je pogost vzrok za vlaženje konstrukcije.
• Hrup – zrak, ki izhaja iz enote, ni tih, in če je izhod blizu okna ali terase, je to lahko težava.
• Estetiko stavbe – rešetke, prehodke in dimniki so vidni elementi fasade ali strehe.
• Stroški montaže in prihodnje vzdrževanje – strešni izhod zahteva dostop do strehe, fasadni pa dostop s strani.

Fasadna izhodna točka – načelo, prednosti in omejitve

Zunanja fasadna izhodna točka je v družinskih hišah zgodovinsko najbolj razširjen način. Prehod skozi zunanjo steno poteka na izbrani višini, na zunanji strani je nameščena rešetka ali plošča, na notranji strani pa se priključi na cev rekuperacijske enote. Ta pristop je relativno preprost za izvedbo – ne zahteva izhoda na streho, posebnega obrobja ali kritinskih del.

Kje fasadna izhodna točka deluje najbolje

Fasadni izhod je idealna izbira v naslednjih situacijah:

• Zidani hiše s debelimi stenami – vrtanje s svedrom je standardno delo, prehod se lahko naredi tudi naknadno brez večjega posega v konstrukcijo.
• Nizkoenergetske in pasivne hiše s zeleno streho ali drugo posebno strešno konstrukcijo – vsak poseg v ravno streho, pokrito s podlago, je zapleten, fasada je lažje dostopna.
• Decentralizirani sistemi – tipična decentralizirana prezračevalna enota HRC E Master (premera 160 mm) je zasnovana prav za neposreden prehod skozi steno; prehodna cev gre neposredno za enoto brez dolgih kanalov.
• Sanacija – ko je streha končana in so kakršni koli posegi na njej tvegani ali finančno zahtevni.
• Stanovanjske hiše – vsaka stanovanjska enota ima svoj stanovanjski fasadni izhod, kjer je izhod logičen in tehnično enostaven za izvedbo.

Slabosti in tveganja fasadnega izhoda

Fasadni izhod ima tudi svoje tipične težave, ki se v praksi ponavljajo:

• Recirkulacija zraka – če so izhodi odvedenega in dovedenega zraka preblizu skupaj na isti fasadi, lahko izdihan zrak pride nazaj v sistem. Najmanjša razdalja med dovodom in odvodom mora biti najmanj 1,0–1,5 m glede na konfiguracijo. V idealnem primeru so na različnih fasadah ali na izrazito različnih višinah.
• Prevladujoč veter – v stavbah ali na izpostavljenih mestih lahko močan veter, ki piha neposredno v izhod, poveča tlačno izgubo in moti pretok zraka. Nekateri sistemi imajo za to tlačno kompenzacijo, vendar je treba to še vedno upoštevati pri usmerjanju izhoda.
• Zatekanje – če mrežica ali okvirček ni pravilno zatesnjen in oplaščena (pri izolaciji je to še posebej kritično), lahko voda pronica v izolacijo ali v okensko podboj.
• Estetika – na reprezentativni fasadi lahko rešetka postane moteč element. Tukaj pomaga prava izbira – na primer zunanja estetska rešetka za IVAR.HRC pr. 160 mm je zasnovana tako, da vizualno zlit s fasado.
• Višina izhoda in varnostne cone – izhod ne sme biti prenizek (tveganje vandalizma, nabiranje snega) niti preblizu oken, vrat ali sosedove parcele. Veljajo lokalni gradbeni predpisi in včasih tudi pogoji proizvajalca enote.

Strešno izhodišče – kdaj je smiselno in kaj to pomeni

Strešno izhodišče je standard v skandinavskih državah, vendar se vse bolj uveljavlja tudi v srednjeevropski praksi – predvsem v novih nizkoenergetskih družinskih hišah s centralizirano rekuperacijsko enoto, nameščeno v tehnični sobi ali podstrešnem prostoru. Zrak se iz odvodnika ali dimnika izvede navpično nad streho, kjer se tlačne in recirkulacijske razmere obnašajo bistveno predvidljivejše kot pri fasadnem rešitvi.

Tehnične prednosti strešnega izhoda

• Ničelno tveganje za recirkulacijo – dovod in odvod so na istem dimniku ločeni konstrukcijsko (dvocevni sistem ali dva samostojna izhoda z zadostnim razmikom), pri čemer izdihan zrak dviguje navzgor in se ne sesa nazaj noter.
• Boljši pogoji za odvod kondenza – kondenzat iz rekuperacijske enote se običajno odvaja navznoter skozi sifon, vendar strešno vodovodno omrežje omogoča krajše navpične odseke in manj kolen, kar zmanjšuje tlačno izgubo.
• Manj občutljive na sunek vetra – aerodinamične razmere nad streho so relativno stabilnejše kot pri fasadi na nižji višini (odvisno od konfiguracije pozidave, vendar to pravilo velja zanesljivo v odprti pokrajini).
• Estetika fasade ostane čista – brez mrež na reprezentativni fasadi, brez tveganja manjših napak pri zatesnitvi pri izolaciji.
• Zaščita pred vandalizmom in mehanskimi poškodbami – izhod na strehi je veliko manj dostopen.

Komplikacije in stroški strešnega izhoda

Strešno rešitev seveda ni brez kompromisov. Iz projektne in izvedbene prakse vem, da je treba te točke obravnavati vnaprej:

• Vdor v strešno oblogo – vsak odprtina v strehi je potencialni vir puščanja. Prehod mora biti strokovno pločevinast, obrobljen in zatesnjen; pri strešnem kritju iz strešnikov se namestijo posebni obroči z manšetami. Če tega ne opravi izkušen podjetje, je tveganje visoko.
• Daljše cevi = večja tlačna izguba – če je rekuperacijska enota v kleti ali pritličju in izhod poteka skozi celotno višino hiše nad streho, je lahko cev dolg 5–8 m ali celo več. Vsak meter cevi in vsako koleno dodaja tlačno izgubo, kar je treba kompenzirati z zmogljivejšim ventilatorjem (in torej višjo porabo energije) ali večjim premerom cevi. Glejte tudi naš članek o Kateri premer cevi potrebujem za rekuperacijsko prezračevanje.
• Kondenzacija v ceveh – dolgi navpični cevovodi v neogrevanem podstrešnem prostoru lahko pozimi kondenzirajo od znotraj, če niso pravilno izolirani. Odvajani topel zrak se dviga navzgor, sreča se s hladno steno cevi in sprosti vlago. Cevovod mora imeti toplotno izolacijo in naklon proti odtočnemu sifonu.
• Dostop za vzdrževanje – čiščenje strešnega izhoda, kontrola rešetke ali dimnika zahteva izhod na streho. V primerjavi s fasado (dostopno iz lestve ali okna) je to bolj zapleteno in dražje.
• Ni vedno dovoljeno s strani gradbenega urada – pri hišah v zgodovinskem varstvenem območju ali pri nekaterih vrstah stanovanjskih stavb lahko kakršna koli vidna sprememba na strehi zahteva soglasje upravitelja ali spomeniškovarstvenega organa.

Kdaj izbrati fasadne in kdaj strešne – praktična logika odločanja

Ne obstaja eno „pravilno“ rešitev za vse hiše. Na podlagi izkušenj iz številnih naročil lahko ponudim naslednja praktična merila:

Izberite fasadno izhodišče, če:

• Uporabljate decentraliziran sistem (npr. HRC enote neposredno v steno) – te naprave so konstrukcijsko zasnovane za neposreden fasadni prehod in strešna vgradnja bi bila tehnično zapletena in neupravičena.
• Ste v obnovi in streha je končana ali zaščitena – vsak poseg v končano streho stane denar, čas in tveganje.
• Enota je nameščena v kleti ali pritličju, in če bi bilo potrebno cevovod napeljati navzgor, bi bil ta predolg – cevovod od kleti do grebena strehe tipične družinske hiše lahko meri 8–12 m, kar predstavlja padec tlaka pri manjših pretokih, ki ga običajen ventilator ne more premagati brez znatnega povečanja moči.
• Fasada ni vidna ali gre za bočno/zadnjo steno, kjer mreža ne moti.
• Želite nižje stroške za vgradnjo – fasadna prehodka običajno stane manj kot oplemenitev strešnega dimnika s profesionalno izolirano prehodko.

Izberite strešno izhodišče, če:

• Imate centralizirano enoto v podstrešju ali v tehničnem nadstropju pod streho – napeljava do strehe je kratka, tehnično čista in učinkovita.
• Hiša se nahaja na izpostavljenem mestu z prevladujočim vetrom in ne želite reševati kompenzacije tlaka.
• Fasada je arhitekturno občutljiva – reprezentativna obložena fasada ali zastekljena fasada nista primerni za vidne rešetke.
• Želite zmanjšati tveganje za recirkulacijo brez potrebe prilagajanja minimalnih razdalj in usmerjanja izhodov.
• Instalirate sistem v novo hišo, kjer se strešna dela še vedno izvajajo – prehod je mogoče vgraditi pred polaganjem kritine z minimalnimi stroški.

Dimenzioniranje in tehnični detajli – na kaj ne pozabiti

Ne glede na to, kje boste izhod postavili, upoštevajte nekaj tehničnih pravil, ki jih je treba upoštevati. Če kateregakoli od njih zanemarite, lahko pride do hrupa, zmanjšanega delovanja ali prezgodnje obrabe.

Premer cevi in hitrost zraka

Za tipične premerje za družinske hiše veljajo 63 mm, 75 mm, 90 mm, 125 mm in 160 mm. Hitrost zraka v ceveh bi morala biti idealno med 2,0 in 3,5 m/s. Pri višjih hitrostih nastaja aerodinamičen hrup in se povečujejo izgube, pri nižjih pa je cev neprimerno velika. Za pretoke okoli 50–80 m³/h običajno zadostuje premer 90–125 mm, za večje pretoke pa 150–160 mm. Več podrobnosti najdete v članku Kateri premer cevi potrebujem za rekuperacijsko prezračevanje.

Za povezovalne elemente in tesnila v distribucijskem sistemu so pomembni sestavni deli, kot so jezikasti krožni tesnilni elementi premera 63 mm (classic) ali spojka modulne razdelilne omare premera 90 mm (classic), ki zagotavljajo zračno tesno in higiensko povezovanje odsekov distribucijskih cevi – njihova kakovost neposredno vpliva na učinkovitost celotnega sistema.

Pada tlaka in ojačevalnik

Dolge cevi, večkratni koleni in neprimerno oblikovani prehodki lahko tlačno izgubo toliko povečajo, da enota ne zagotovi zahtevanega pretoka. V takem primeru je lahko rešitev vstavitev ojačevalnika (npr. 75 mm ali 90 mm, classic) v cevovod, ki lokalno pomaga premagovati tlačno izgubo na dolgih odsekih ali pred problematičnimi koleni.

Toplotna izolacija cevi pri strešnem vodovodu

Cevovod, ki poteka skozi neogrevani podstrešni prostor (podstrešje, prostor med špirovci, reže v lesenem ogrodju), mora biti izoliran. Priporočena debelina izolacije za odvod toplega zraka v neogrevanem prostoru je najmanj 20–30 mm penaste ali mineralne obloge. Brez tega kondenzat v cevovodu poškoduje izolacijo in lahko povzroči biološko naselitev (plesni, bakterije).

sifon za kondenz

Vsaka rekuperacijska enota proizvaja kondenzat – še posebej v zimskem času, ko je temperaturna razlika med notranjim in zunanjim zrakom velika. Kondenzat mora biti odvajan s sifonom, ne le gravitacijsko brez zapore. Sifon preprečuje vdor zunanjega zraka (vročega poleti, hladnega pozimi) v kondenzacijsko korito in onesnaženje rekuperacijskega izmenjevalnika. Ta podrobnost se v praksi presenetljivo pogosto zanemari – in je eden najpogostejših vzrokov za neprijeten vonj iz rekuperacije.

Najmanjše višine fasadnega izhoda nad terenom

Odvodno izhodišče naj bo vsaj 0,5 m nad terenom (da se ne zapiči v sneg), dovodno najmanj 1,0–1,5 m nad terenom (da ne nosi prahu in površinske umazanije). Pri dovodnem izhodu velja, da ne sme biti osamljen na vohalnem mestu za hišne ljubljenčke niti blizu okenske police, kjer bi sedel insekti. Fasadne izhode za stanovanjske hiše se praktično običajno postavljajo na višini 1,2–2,5 m nad urejenim terenom.

Kombinacija obeh rešitev – hibridni pristop

V praksi se včasih srečujemo s hibridno rešitvijo: dovod svežega zraka fasado (blizu ravni terena, zasenčen pred direktno sončno svetlobo), odvod izdihanega zraka streho. Ta pristop ima svojo logiko – izdihan zrak (topel, vlažen) se naravno lažje odvaja navzgor s pomočjo dimničnega učinka, medtem ko se hladnejši svež zrak vleče fasado na nižji poziciji. Poleti to pomaga tudi pri naravni cirkulaciji. Pomanjkljivost je dvojni tip prehodnice in večja projektna zahtevnost.

Takšna rešitev je upravičljiva predvsem pri večjih hišah s centralizirano enoto, kjer arhitekt in projektant VZT sodelujeta od začetka. Pri samopostrežnih inštalacijah ali manjših decentraliziranih sistemih se k njej ne priporočamo zatekati brez strokovnega posvetovanja.

Vpliv okolja in lokalnih razmer

Lokacija hiše močno vpliva, katero izhodišče bo delovalo zanesljiveje:

• Hribovita in vetrovna območja – fasadna izhodna točka na privetrni strani je problematična. Veter s tlakom 50–100 Pa lahko bistveno omeji pretok skozi rekuperacijsko enoto, ki je dimenzionirana za skupni statični tlak 80–120 Pa. Strešno izhodno mesto (ali fasadna na zavetrni strani) je tukaj bistveno boljše.
• Zunanje lokacije z visoko vegetacijo – nizko fasadno izhodišče v bližini grmovja ali trave lahko sesa žuželke, cvetni prah in mehanske nečistoče. Položaj izhodišča najmanj 1,5 m nad tlemi in namestitev fine mreže (ne na račun tlačnih izgub!) zmanjša ta problem.
• Gosta pozidava in ulice z prometom – dovodni izpust proti prometni cesti ni primeren z vidika kakovosti zraka. Strešni ali dvoriščni fasadni izpust je tukaj nedvomno boljši.
• Obmorski kraji (slana atmosfera) – korozija kovinskih mrež in prehodov je hitrejša, zato se priporočajo plastični ali nerjaveči sestavni deli.

Praktični primeri iz naročniške prakse

Da bi bilo vse razumljivo in zasidrano v realnosti, prilagam nekaj konkretnih scenarijev, ki se v praksi ponavljajo:

Primer 1: Rekonstrukcija opečnega hiše iz 80. let

Hiša ima originalno dvokapno streho s strešniki, novo izolacijo fasade in plastična okna. Lastnik je želel rekuperacijo v treh spalnicah in dnevni sobi brez velikih gradbenih del. Rešitev: štiri decentralizirane enote HRC v stenah spalnic in dnevne sobe – vsaka z lastnim prehodom skozi fasado (premer 160 mm), na zunanji strani estetska rešetka. Strešno izhodišče bi pomenilo preklade čez novo izolirano strop in poseg v zaščiteno strešno kritino – to bi bilo nesmiselno drago za tak sistem. Fasada je obrnjena proti vrtu (jug-zahod), recirkulacija ni problem.

Primer 2: Novogradnja nizkoenergetske družinske hiše

Hiša s ravno streho, centralizirana rekuperacijska enota z zmogljivostjo 350 m³/h, nameščena v tehničnem nadstropju pod streho. Strešno izhodišče je bilo v tem primeru logična izbira – razdalja od enote do strehe je bila 1,2 m, prehodki so bili vgrajeni v strešno konstrukcijo pred zalivanjem zaliva, dvovodni dimnik s kapo je bil nameščen od začetka. Fasada je ostala arhitekturno čista, kar je bil eden od zahtev arhitekta.

Primer 3: Stanovanjski objekt, posamezni stanovanjski enoti

Pri obnovi stanovanjske hiše z zamenjavo oken za tesna plastična je nastala potreba po rešitvi prezračevanja. Vsak stanovanjski enota je dobila svojo decentralizirano dvojico (dovodna + odvodna enota ali reverzna enota). Strešno rešitev je bilo nemogoče – dostop do strehe pripada upravitelju, inštalacije bi morale prehajati skozi sosednje stanovanjske enote. Fasadna rešitev z estetskimi mrežami je bila edina razumna izbira. Ključno je bilo pravilno načrtovanje višine in medsebojne pozicije dovodnih in odvodnih odprtin, da ne bi prišlo do recirkulacije med stanovanjskimi enotami.

Primer 4: Koča v gorski lokaciji

Koča na nadmorski višini 900 m, prevladujoči jugozahodni vetrovi, občasni viharji in močni sunki. Fasadna izhodna točka je bila preizkušena – težave so se pojavljale ob vsaki nevihti, ko je veter potisnil vodo v prehod kljub vetrovnemu krilu. Rešitev: strešno izhodno mesto z dvojno dimniško zaščito, trdnim pocinkanjem in toplotno izolacijo. Problem poplavljanja z vetrom je bil odpravljen, sistem od takrat deluje brez prekinitev.

Najpogostejše napake pri izvedbi izhoda

Iz prakse vem, da se napake ponavljajo. Da se z njimi ne boste srečali, tukaj je seznam tistih, ki se najpogosteje pojavljajo:

• Prekratka razdalja med dovodom in odvodom na isti fasadi – recirkulacija, neprijeten vonj, zmanjšana kakovost zraka.
• Manjkajoči sifon kondenzata – vlaga v ceveh, biološki porast, korozija.
• Nezglašeno cevovode v neogrevanem prostoru – kondenzacija, izgube toplote, vlaženje konstrukcije.
• Izhod na privetrni strani brez tlačne kompenzacije – zmanjšan pretok, hrup, nestabilno delovanje.
• Nezadostno tesnjenje fasadne prehodnice pri izolaciji fasade – vdor vode v izolacijo.
• Montaža rešetke brez zaščite pred žuželkami – žuželke v rekuperacijskem izmenjevalcu, zamašitev filtrov.
• Zanemarjena toplotna izolacija strešnega dimnika – kondenzacija v dimniku, kapljanje v enoto.

Zakonodajne in normativne zahteve

V Sloveniji se za načrtovanje prezračevanja in ventilacije uporabljajo predvsem standardi STN EN 15665 (zahteve za prezračevanje stanovanjskih stavb) in STN EN 13141 (preskušanje učinkovitosti komponent/izdelkov za prezračevanje stanovanjskih prostorov). Za postavitev izhodov velja, da se zrak ne sme odvajati v zaprte dvorišča, garaže ali v prostore s požarnim tveganjem. Dovodni izhod mora biti postavljen tako, da sesa čist zrak – ne iz prostora, kjer se nahajajo izpušni plini, izpušni sistemi, smeti itd.

Pri obnovi objekta je treba preveriti, ali poseg v fasado ali streho zahteva gradbeno dovoljenje ali samo prijavo. Večina prehodov premerov do 200 mm v družinskih hišah spada pod prijavo ali je upravičena brez formalnega postopka – vendar to vedno preverite vnaprej na območjih z prostorskim načrtom ali spomeniško zaščito.

Povzetek postopka odločanja

Odločitev o vrsti izhoda naj bi potekala v naslednjem vrstnem redu:

1. Določite tip sistema – centraliziran ali decentraliziran. Decentraliziran = skoraj vedno fasada.
2. Ugotovite položaj enote – čim bližje k strehi, tem boljše strešno izhodišče.
3. Ocenite stanje strehe – nova ali prenovljena? Strešni prehod je cenejši med gradnjo.
4. Ocenite fasado – reprezentativna? Izpostavljena vetru? Kulturna dediščina?
5. Preverite lokalne pogoje – veter, vegetacija, pozidava, bližina ceste.
6. Ponovno izračunajte tlačno izgubo – pri dolgih strešnih ceveh preverite, ali ventilatorji enote obvladajo zahtevano pretočno količino.
7. Predlagano rešitev posvetujte z montažno podjetje ali projektantom VZT.

Več o celotnem načrtovanju sistema lahko najdete v naših člankih Kako izbrati sistem prisilnega prezračevanja z rekuperacijo za družinsko hišo in Kako pravilno načrtovati distribucijo prezračevanja z rekuperacijo.

Pogosta vprašanja (FAQ)

Ali lahko dovod in odvod na isti fasadi?

Da, vendar morate upoštevati najmanjšo razdaljo – običajno vsaj 1,0–1,5 m v vodoravni smeri ali višinsko razliko vsaj 0,8–1,0 m, pri čemer mora biti odvod nad dovodom. Vedno preverite posebne zahteve proizvajalca vaše enote – nekateri predpisujejo večje razdalje ali popolnoma prepovedujejo konfiguracijo na eni fasadi. Če sta obe izstopni mesti na vogalu stavbe tako, da sta pri običajnem vetru na različnih aerodinamičnih straneh, je to sprejemljivo tudi pri manjši fizični razdalji.

Minimalne višine izhoda nad terenom so:

Izpušno (izpušno) izhodišče mora biti vsaj 0,4–0,5 m nad terenom – da ga sneg ne bi zapolnil. Priključno (sesalno) izhodišče priporočamo vsaj 1,0–1,5 m nad terenom, da ne sesa prahu, peloda z zemlje ali večjega insekta. V praksi se obe izhodišči pri družinskih hišah običajno vgradita na višini 1,2–2,0 m nad urejenim terenom.

Ali je potrebno toplotno izolirati strešno izhodišče tudi poleti?

Toplotna izolacija cevi, ki poteka skozi neogrevano podstrešje, je smiselna skozi vse leto. Poleti preprečuje kondenzacijo vlage od zunaj na hladni cevi (pri klimatiziranem notranjosti je cev s hladnim dovedenim zrakom hladnejša od okolice). Pozimi preprečuje kondenzacijo toplega odvedenega zraka na steni cevi. Zato izolacija ni le zimni ukrep.

Kaj če investitor želi strešno izhodišče, vendar je enota v kleti?

To je izvedljivo, vendar je treba to temeljito izračunati. Cevovod dolg 6–10 m z nekaj koleni lahko doda 50–100 Pa tlačne izgube. Rešitve so: večji premer cevi (zmanjšuje hitrostni tlak), manj kolen (oboki namesto pravokotnih kotov), vstavitev ojačevalnika v razdelilnik ali izbira zmogljivejše enote z višjim statičnim tlakom. Vse je treba izračunati še v fazi projekta, ne šele pri montaži.

Ali je lahko strešno izhodišče vzrok za hrup?

Da, če cev ni pravilno pritrjena, lahko vibrira in prenaša hrup v konstrukcijo. Prav tako lahko prehod vetra skozi dimniški pokrov pri močnem vetru oddaja zvok. Rešitev so protivibracijske objemke na ceveh, pravilno dimenziran pokrov in v nekaterih primerih dušilec hrupa vstavljen v razdelek. V članku Hrupnost rekuperacijskih enot – vzroki in rešitve podrobneje obravnavamo temo hrupnosti rekuperacijskih sistemov.

Ali mora fasadna prehodka imeti posebno protizmrzovalno obdelavo?

Zračni dovod (skozi katerega vstopa hladen zunanji zrak) lahko v hudem mrazu zmrzne, če ima enota le delno ali nobeno zaščito proti zmrzovanju. Sodobne rekuperacijske enote imajo vgrajen by-pass ali predgrevanje sesanega zraka. Če vaša enota nima take zaščite, priporočamo, da fasadni prehod izolirate tudi zunaj in se prepričate, da je mreža na zunanji strani dovolj velika, da tudi z delnim zmrzovanjem ohrani želeni pretok.

Konec

Strešne in fasadne izhodi niso zamenljivi v vsaki situaciji – vsak ima svoje značilno področje uporabe, kjer deluje najbolje. Fasadni izhod je preprostejši, cenejši za izvedbo in idealen za decentralizirane sisteme in obnove. Strešni izhod ponuja večjo aerodinamično stabilnost, nič tveganja za recirkulacijo in čisto fasado – za ceno višjih stroškov namestitve in zahtev po toplotni izolaciji cevi.

Ključ je odločati se na podlagi konkretnih pogojev – položaja enote, stanja strehe, usmeritve fasade, lokacije in proračuna. Če se nameravate načrtovati ali izvesti rekuperacijsko prezračevanje, priporočamo, da preučite tudi druge povezane teme iz našega Znanstvenega centra – predvsem Centralizirane vs. decentralizirane rekuperacijske enote in Montaža decentralizirane prezračevalne enote HRC korak za korakom. Strokovna odločitev, sprejeta vnaprej, vam bo prihranila težave, stroške popravila in nepotrebno frustracijo med obratovanjem sistema v naslednjih 20 in več letih.

Imate vprašanje o tej temi?

Ne morete se odločiti ali rešujete konkretno situacijo v vašem gospodinjstvu? Pišite nam – z veseljem vam bomo svetovali.

Ime in priimek Ne izpolnjujte tega polja:

E-pošta

Obvestilo