Nerjavne gibke cevi in pitna voda – certifikati, neoporečnost, na kaj paziti

Izdelke še vedno pripravljamo.

Lahko pa si ogledate tudi druge kategorije.

Nerjaveče cevi in pitna voda – certifikati, neoporečnost, na kaj paziti

Ko se monter ali preveč vešč domači mojster priključuje pipo pod umivalnikom, je večina pozornosti usmerjena v to, da spoji ne puščajo in da je cev ustrezne dolžine. Le malo kdo se ustavi pri vprašanju, ki je z vidika higiene veliko pomembnejše: ali je ta konkretna cev sploh namenjena stiku s pitno vodo? Ali je certificirana? Iz katerega materiala so njene notranje komponente? In tesnila – lahko vplivajo na okus ali zdravstveno varnost vode?

Te vprašanja niso samoumevna niti paranoidna. V praksi se zgodi, da pridejo na trg cevi, izdelane iz materialov, certificiranih samo za tehnično vodo, ne za pitno – in kupec sploh ne ve, ker izdelek izgleda enako kot certificiran kos. Razlike ni mogoče videti s prostim očesom. Je v dokumentaciji, v sestavi gume, v kakovosti nerjavnega jekla in v tem, ali proizvajalec lahko dokaže testiranje v akreditiranem laboratoriju.

V tem članku bomo celotno problematiko razčlenili na drobne – od zakonodajnega okvira prek konkretnih certifikatov do praktičnih nasvetov, kaj preverjati pri nakupu in montaži.

Zakaj je certifikat za pitno vodo sploh potreben?

Voda v gospodinjstvih ni kemično nevtralna. Vsebuje raztopljene soli, kloride, v nekaterih regijah povečano količino kalcija in magnezija, morebiti pa tudi sledove klora, dodanega pri obdelavi. Te snovi reagirajo z materiali, skozi katere voda teče. Če je material neprimeren, lahko pride do:

migracije težkih kovin (svinec, kadmij, nikelj) v vodo,
sproščanju organskih spojin iz plastičnih ali gumijastih tesnil,
mikrobiološki rasti na poroznih notranjih površinah,
zaradi preprečevanju korozije spojev in posledne spremembe barve ali vonja vode.

Zato obstajajo predpisi, ki jasno določajo, kateri materiali smejo priti v stik s pitno vodo in kateri preskusi morajo proizvodi opraviti. Ne gre le za formalnost – gre za neposredno zaščito zdravja.

Pravna podlaga – katere predpisi veljajo v RS in EU

Na Slovenskem se problematika materialov v stiku s pitno vodo ureja z več predpisi in tehničnimi standardi. Temelj predstavlja:

Zakon št. 355/2007 Z. z. o varstvu, podpori in razvoju javnega zdravja in njegovi izvedbeni predpisi, ki določajo higienske zahteve za pitno vodo in materiale, ki pridejo v stik z njo.
Pravilnik MZ RS št. 247/2017 Z. št. o podrobnostih o kakovosti pitne vode – določa kazalnike kakovosti in mejne vrednosti za spremljane snovi, vključno s kovinami.
Smernica EU 98/83/ES o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi (prečiščena s Smernico 2020/2184/EU), ki na evropski ravni uvaja usklajena pravila za materiale, ki so v stiku z vodo.
Uredba (EU) 2020/2184 – nova direktiva o pitni vodi, ki znatno krepi zahteve za materiale in izdelke, ki so v stiku s pitno vodo. Države članice so jo morale prenesti do januarja 2023.

Iz tehničnih standardov so ključne:

EN 15664 – preskušanje migracije kovin iz materialov v pitno vodo,
EN 16421 – organski materiali v stiku s pitno vodo,
EN 13280 in povezane standardi za nerjavno jeklo v sanitarnih aplikacijah.

V praksi to pomeni, da mora resen proizvajalec cevi za pitno vodo imeti na voljo preskusne protokole iz akreditiranih laboratorijev, ki dokazujejo, da njegov izdelek izpolnjuje omejitve migracije kovin in organskih snovi, določene s standardi.

Konkretni certifikati in kaj pomenijo

Na evropskem trgu obstaja več certifikatnih sistemov, s katerimi se lahko srečate pri izbiri cevi. Vsi niso enakovredni in vsi niso relevantni za slovenski trg. Tukaj je pregled najpomembnejših:

WRAS (Svetovalni program za predpise o vodi)

Britski certifikacijski sistem, ki ga vodi organizacija Water Regulations Advisory Scheme. Spada med najprestižnejše v Evropi in je priznan v številnih državah tudi zunaj Združenega kraljestva. WRAS certifikacija vključuje testiranje materialov po strogih britanskih standardih BS 6920 in zajema:

testiranje toksičnosti (čutne lastnosti – okus, vonj, barva vode),
mikrobiološka podpora rasti (ali material ne podpira razmnoževanja bakterij),
migracija snovi v vodo pri različnih temperaturah in pH.

WRAS certifikat je časovno omejen in ga je treba obnoviti, kar pomeni, da je proizvajalec pod stalnim nadzorom.

KTD (Kovine in pitna voda)

Nemški sistem ocenjevanja plastičnih materialov v stiku s pitno vodo. Upravlja ga Zvezni urad za oceno tveganja (BfR). Za cevi je pomemben predvsem v zvezi s plastičnim opletom ali plastičnim plaščem zunanje plasti cevi. Pozitivna lista KTW vsebuje seznam odobrenih polimerov in dodatkov.

DVGW (Nemško združenje za plin in vodo)

Nemško tehniško in znanstveno združenje za plin in vodo. Certifikacija DVGW (po delovnih listih W 270, W 543 in drugih) je v nemškogovorečih državah in srednji Evropi zelo razširjena. Za cevi za pitno vodo je DVGW W 270 ključnega pomena – preizkuša mikrobiološko neoporečnost materialov.

ACS (Označba skladnosti s sanitarnimi standardi)

Francoski sistem certificiranja. Podobno kot WRAS vključuje celovito testiranje organoleptičnih lastnosti (okus, vonj), migracije snovi in mikrobiološke varnosti. Na francoskem trgu je obvezen, v drugih državah EU pa se šteje kot dokaz kakovosti.

Higiensko presojo / Higienski atest

Na slovenskem in češkem trgu se srečate tudi s pojmom »higienski atest« ali »higiensko presojo«, ki ga izda pristojni urad za javno zdravje. Gre za presojo določenega izdelka, ali izpolnjuje higienske zahteve za stik s pitno vodo v skladu z veljavno zakonodajo. Ta dokument bi moral biti na voljo od proizvajalca ali uvoznika.

CE oznaka – kaj pove in kaj ne pove

CE označevanje je na trgu EU obvezno za številne kategorije izdelkov, vendar samo po sebi ne pove ničesar o primernosti za pitno vodo. CE označuje skladnost z osnovnimi zahtevami ustreznih direktiv (npr. Direktiva o gradbenih proizvodih, Direktiva o tlačnih napravah), vendar ne preverja higienske varnosti materialov v stiku z vodo. Cev s CE označbo je torej lahko certificirana za pitno vodo – ali pa tudi ne. CE samo po sebi ne zadošča.

Materiali cevi in njihov vpliv na neoporečnost

Nerezna cev ni iz enega materiala – sestavljena je iz več plasti in komponent, pri čemer lahko vsak od njih potencialno vpliva na kakovost vode. Poglejmo si jih postopoma:

Notranja cev – guma ali EPDM

V večini nerjavnih opletanih cevi je notranja cev izdelana iz EPDM gume (etilen-propilen-dienski monomer) ali redkeje iz NBR gume. EPDM je za pitno vodo prednostna izbira – ima dobro odpornost proti kloru, UV sevanju in širokemu temperaturnemu razponu. Certificirana EPDM notranja cev mora biti testirana na migracijo organskih snovi (plastifikatorji, antioksidanti, pospeševalci vulkanizacije) in na mikrobiološko varnost.

Cenejše cevi lahko vsebujejo notranji NBR ali PVC cevi z neprimerno sestavo – te lahko v vodo sproščajo snovi z neprijetnim vonjem ali potencialno zdravstveno obremenitvijo. Problem običajno vidite (ali občutite) tako, da voda iz naprave diši po gumi, še posebej po daljšem času neaktivnosti.

Nerezno pletivo – tip jekla

Zunanji nerjavni oplet ima predvsem mehansko funkcijo – ščiti notranjo cev pred poškodbami in prenaša tlačno obremenitev. Neposreden stik s pitno vodo običajno nima, vendar pa lahko pride v stik z vlago v primeru puščanja notranje cevi ali kondenzacije. Ključni parameter je tip nerjavnega jekla:

AISI 304 (1.4301) – standardna nerjavna jekla, 18 % krom, 8 % nikel. Primerna za večino inštalacij z običajno vodo.
AISI 316 (1.4401) – vsebuje dodatno 2–3 % molibdena, kar znatno poveča odpornost proti kloridom. Bolj primerna za območja s trdo ali močno klorirano vodo in v bolj agresivnem okolju.

V običajnih domačih pogojih je AISI 304 zadostna. Za industrijske ali živilske aplikacije se priporoča AISI 316.

Končne dele – medenina ali nerjavno jeklo

To je mesto, kjer se z vidika pitne vode dogaja največ. Konice so v neposrednem in trajnem stiku z vodo – voda skozi njih teče, ob zaustavitvi pretoka v njih zastaja. Zato:

Medeni končni deli – vsebujejo baker (60–70 %) in cink (30–40 %), morebiti sledove svinca. Starejše medenine so vsebovale do 3 % svinca kot dodatek za obdelavo. Sodobne medenine (tako imenovane "brez svinca" ali "nizko-svinčene") morajo izpolnjevati omejitve po EN 12165 in morajo biti testirane na migracijo svinca in cinka. Ob nakupu preverite, ali proizvajalec deklarira medenino OT58, CW617N (običajna medenina) ali CW511L (nizko-svinčena medenina) in ali obstaja certifikat, ki potrjuje izpolnjevanje migracijskih omejitev.
Nerjaveče konice – boljše z vidika higiene, ne vsebujejo svinca ali cinka. Migracija kovin je minimalna. Pomanjkljivost je višja cena in včasih slabša obdelava pri izdelavi zapletenih oblik.

Več o tem primerjanju najdete v članku Nerjavno jeklo vs. medeninasti priključki – kakšna je razlika in kaj izbrati v našem Znanstvenem centru.

tesnila (O-obročki, ploska tesnila)

Tesnila so iz gume ali sintetičnega elastomera. Tudi pri popolnoma certificirani cevi so lahko zamenljiva tesnila neprimerna, če so iz napačnega materiala. Za pitno vodo se priporočajo tesnila, certificirana po WRAS ali KTW, iz materialov, kot so EPDM ali NBR, s higienskim atestom. Pri zamenjavi tesnil vedno uporabite rezervne dele od istega proizvajalca ali izrecno certificirane za pitno vodo.

Na kaj se konkretno vprašati pri nakupu – praktičen kontrolni seznam

Iz prakse vem, da večina kupcev pri nakupu cevi ne upošteva ničesar drugega kot dolžino in premer navoja. Vendar pa lahko nekaj minut, posvečenih naslednjim točkam, bistveno pojasni razlike med izdelki:

Ali je cev jasno označena kot „pitna voda”? Nekateri proizvajalci prodajajo vizualno enake cevi v dveh različicah – za pitno in za tehnično vodo. Preverite v imenu ali tehnični specifikaciji.
Kakšen certifikat ima cev? Vprašajte po WRAS, KTW, DVGW ali nacionalnem higienskem certifikatu. Če proizvajalec/prodajalec ne more predložiti nobenega, obravnavajte izdelek kot nekvalificiranega za pitno vodo.
Iz katerega materiala je notranja cev? Deklaracija „EPDM” je dober začetek, vendar kakovosti EPDM ne določa le vrsta gume – ključni so dodatki. Iščite „certificirano EPDM za pitno vodo” ali neposredno sklicevanje na standard.
Vrsta medeninastih konic – pri medeninastih konicah poiščite deklaracijo »brez svinca« (lead-free) ali konkretno označbo zlitine (CW511L).
Maksimalni tlak in temperatura – certificiranje za pitno vodo se nanaša na določene pogoje. Običajne gospodinjske cevi so certificirane tipično do 10 barov in 70 °C. Pri višjih parametrih (npr. sončni sistemi) se pogoji razlikujejo.
Ali je proizvajalec dosegljiv in najden? Poiščite proizvajalca, preverite njegovo spletno stran in razpoložljivost tehnične dokumentacije. Anonimni distributerji brez prepoznavnega proizvajalca so tveganje.

Konkretni izdelki – kaj ponuja linija PROFI na atria.si

V kategoriji nerjavnih cevi na atria.si najdete izdelke iz serije PROFI, ki so izrecno namenjeni pitni vodi. Oglejmo si jih z vidika tega članka:

Glavni izdelek glede na kakovost materiala je nerjavna raztegljiva cev PROFI S za pitno vodo z nerjavnimi konektorji (1/2" FF, 50–100 cm). Ta cev ima nerjavne (ne medeninaste) konektorje, zaradi česar je najbolj higienska izbira – brez medenine v stiku z vodo, brez tveganja migracije svinca ali cinka. Za stranke, ki želijo maksimalno higieno brez kompromisov, je to prava izbira. Raztezni sistem v razponu 50–100 cm jo naredi praktično tudi v situacijah, kjer natančna razdalja ni vnaprej jasna.

Za standardne inštalacije v kopalnici in kuhinji so na voljo različni varianti serije PROFI MW – s plastičnim plaščem prevlečene cevi z medeninastimi konicami, v različnih merah in velikostih navoja. Varianta 3/8" FF v razponu 30–60 cm je tipična izbira za priključitev umivalniškega sifona ali pipe z manjšim navojem, medtem ko varianta 1/2" FF, 40–80 cm pokrije večino standardnih inštalacij pod umivalnikom ali k WC napolni ventilu.

Za situacije, kjer je razdalja med priključkom in pipo izrazito večja – na primer pri nestandardni namestitvi pipe ali pri ponovni namestitvi sanitarne opreme – je tukaj PROFI MW 1/2" FF v obsegu 80–160 cm. Taka dolžina je primerna na primer pri priključitvi samostojno stoječega umivalnika ali pri nestandardni razporeditvi razdelilnika in pipe.

Če se odločate, ali izbrati plastom pokrito cev ali gol nerjavno jeklo, priporočam, da preberete članek Nerjavna cev s plastom pokritim opletom vs. gol nerjavno jeklo – katera je boljša. Na kratko: plastični pokrov ščiti oplet pred mehanskimi poškodbami in kondenzacijo, ne vpliva pa na notranje higienske lastnosti cevi.

Stagnacija vode v cevi – podcenjeno tveganje

Ena izmed manj obravnavanih tem je mikrobiološka varnost vode, ki v cevi dlje časa zastaja. Do tega pride na primer:

po dopustu, ko voda ni bila odvzeta več dni ali tednov
v prostorih s redko uporabo (poletni domovi, najemi med najemniki),
v slepih vejah razvodov (pozabljeni iztoki).

V stoječi vodi v cevi pride do rasti mikroorganizmov, v skrajnem primeru pa tudi do razmnoževanja legionele. Ključne dejavnike, ki to vplivajo:

Temperatura vode – Legionela se najbolj intenzivno razmnožuje pri 25–45 °C, kar je obseg, značilen za hladno vodo v toplem okolju (npr. poleti v slabo izoliranem prostoru pod umivalnikom).
Material notranje stene – porozni ali kemično neustrezni materiali podpirajo tvorbo biofilma, na katerem se bakterije ujamejo.
Dolžina cevi – krajša cev = manjša količina stoječe vode = manjše tveganje.

Certificirane cevi (WRAS, DVGW W270) so testirane tudi za preprečevanje rasti mikroorganizmov. Cevi brez certifikata lahko imajo notranjo površino, ki aktivno podpira nastanek biofilma. Iz tega razloga nikoli ne uporabljajte cevi, certificiranih samo za centralno ogrevanje ali tehnično vodo, za pitno vodo – njihova notranja površina ni testirana na mikrobiološko varnost.

Praktični nasveti za montažo z vidika higiene

Tudi certificirana cev lahko povzroči higienski problem, če je nepravilno nameščena ali shranjena. Iz prakse nekaj priporočil:

Pred montažo cev preplahnite – po skladiščenju ali dolgem času v trgovini lahko v notranjosti ostanejo ostanki smukca (ki se uporablja pri proizvodnji gumijaste cevi) ali druge nečistoče. Kratko preplakanje s čisto vodo pred prvo uporabo je dober običaj.
Ne uporabljajte teflonske trake na tesnila iz lesa – če ima cev gumijasto tesnilo, teflonske trake ne potrebujete. Napačno navijanje lahko povzroči puščanje in hkrati deformira tesnilo.
Nepritegujte spoje prekomerno – pri aluminijastih ali medeninastih navojih lahko prekomerno pritegovanje poči navoj ali deformira tesnilo. Ozek navoj pritegnite z roko in dokončajte z največ četrtino obrata s ključem.
Po montaži pustite vodo, da teče vsaj 30 sekund – spere ostanke iz notranjosti nove cevi.
Redno preverjajte stanje cevi – priporočljiva zamenjava je vsakih 5–10 let ali takoj ob kakršni koli mehanski poškodbi opletja ali uhajanju vode. Več o življenjski dobi najdete v članku Kako dolgo zdrži nerjavna cev in kdaj jo zamenjati.

Pogosto se dogaja, da se dejansko zgodi nekaj drugega, kot smo pričakovali.

V svoji dolgoletni karieri sem se srečal z več ponavljajočimi se scenariji, ki jih je vredno zapisati:

Stranka je kupila poceni cev iz bazarjeve spletne trgovine. Po dveh tednih je prijavil, da voda iz tuša smrdi po gumi. Cev ni bila certificirana za pitno vodo – imela je notranjo cev NBR, verjetno polno neprimernih mehčalcev. Zamenjava za certificirano EPDM cev je takoj rešila problem. Razlika v ceni je bila nekaj evrov. Razlika v kakovosti je bila ključna.

Inštalater je uporabil cev iz ogrevanja za pitno vodo. Vizualno identične cevi, enak videz, drugačen notranji material. Cevi za ogrevanje so pogosto izdelane iz materialov, ki so optimizirani za vročo vodo v zaprtem sistemu – lahko vsebujejo antioksidante in inhibitorje korozije, ki ne spadajo v pitno vodo. Vedno preverite, za kaj je določena cev namenjena.

Stranka je rešila izbiro navoja, vendar ni preverila certificiranja. Prišel je z natančno zahtevo »1/2 palca, dolžina 60 cm« – in to je v redu. Toda ko smo se začeli pogovarjati o tem, kaj točno kupuje, se je izkazalo, da je izbral cev, o kateri ni imel nobenih informacij o certificiranju. Po dopolnitvi dokumentacije smo primerjali izdelke in ga preusmerili na certificirano različico. O navoju in dolžini si lahko preberete v člankih Navoj 3/8" ali 1/2" – kako ugotovim, kaj potrebujem in Kakšna dolžina cevi mi ustreza – fiksna ali raztegljiva? Tukaj želim poudariti: tudi če imate parametre pravilno, mora certificiranje vedno iti z roko v roki.

Stanovanjska hiša z dolgo ne nameščenimi cevmi. Med prenovo kopalnice so pod starim umivalnikom našli cevi, ki so stare 15 let. Videti so bile dobro – opletje nepoškodovano, nobene vidne korozije. Toda notranja guma je bila po 15 letih degradirana, krhka, z mikro razpokami. Takšna cev lahko kadarkoli poči in povzroči vodno škodo. Splošno priporočilo je zamenjava vsakih 10 let, ne glede na vizualno stanje.

Kako je s tlakom in temperaturo pri certificiranju?

Certifikacija za pitno vodo je vedno vezana na konkretne obratovalne pogoje. V tipični stanovanjski hiši je tlak hladne vode 2,5–5 bar, tople vode po njenem prihodu do pipe običajno do 65 °C. Standardne cevi za gospodinjstvo so testirane na:

največji delovni tlak: 10 bar (običajno območje 8–10 bar),
najvišjo temperaturo: 70–90 °C (odvisno od posameznega izdelka),
testna tlačna preizkušnja: običajno 20 bar (dvakrat do trikrat delovnega tlaka).

Za posebne aplikacije – na primer neposredno povezovanje v solarnih sistemih ali visokotlačne kroge – običajne cevi ne zadoščajo. Tam so potrebne posebne cevi, certificirane za višje temperature in tlake. Običajne cevne priključke v kopalnici in kuhinji pa so daleč pod temi omejitvami in standardne certificirane cevi jim popolnoma ustrezajo.

Pogosta vprašanja (FAQ)

Ne, ne morete uporabiti nerjavne cevi brez certifikata za pitno vodo, če izgleda dobro.

Ne – in ta pristop je v stanovanjski instalaciji s pitno vodo neopravičljiv. Zunanji videz ne pove ničesar o notranjem materialu. Kakovostna notranja cev lahko v vodo sprošča organske spojine, spodbuja rast bakterij ali sčasoma razpada in povzroči nesrečo. Razlika v ceni med certificirano in nekakovostno cevjo je minimalna, tveganje pa nesorazmerno večje. Vedno vztrajajte pri izdelkih, ki so izrecno namenjeni pitni vodi.

CE označenie ni zadostna garancija, da je cev primerna za pitno vodo.

CE oznaka potrjuje skladnost z ustreznimi direktivami EU (gradbeni proizvodi, tlačne naprave), vendar ne preverja higienske varnosti materialov v stiku s pitno vodo. Za pitno vodo poiščite specifične certifikate, kot so WRAS, DVGW, KTW, ACS ali nacionalni higienski atest. CE in certificiranje za pitno vodo sta dve različni stvari, ki se ne dopolnjujeta avtomatično.

Medene konice – so varne za pitno vodo?

Da, če so iz medenine, certificirane za pitno vodo. Sodobne medenine z nizko vsebnostjo svinca (oznaka CW511L ali »lead-free brass«) izpolnjujejo evropske omejitve za migracijo kovin v pitno vodo. Problem lahko predstavljajo stare ali nekakovostne medenine z višjo vsebnostjo svinca. Če kupujete cev z medeninastimi konektorji, preverite, ali proizvajalec deklarira nizkosvinčno medenino ali ima certifikat, ki potrjuje izpolnjevanje migracijskih omejitev po standardu EN 15664.

Certifikat cevi je veljaven 5 let.

Certifikati, kot so WRAS, veljajo omejeno obdobje (običajno 5 let) in jih je treba obnoviti, kar vključuje ponavljajoče se testiranje. S tega vidika je to koristno za potrošnika – proizvajalec je pod stalnim nadzorom. Proizvajalci s starimi certifikati ali certifikati iz neznanih organizacij so lahko problematični. Za vaš določen izdelek vam ni treba spremljati veljavnosti certifikata – to je odgovornost proizvajalca do certifikacijskega organa. Kot kupec samo spremljajte, ali ima izdelek trenutno certifikat.

Če cev po montaži smrdi ali ima voda nenavaden okus, morate preveriti, ali je cev pravilno nameščena in ali je v njej zrak. Če je cev pravilno nameščena, lahko zamenjate cev ali se obrnete na strokovnjaka za pomoč.

Najprej pustite vodo, da teče 2–3 minute – če je težava izginila, gre za ostanke iz proizvodnje, ki so se sprali. Če težava vztraja, je cev verjetno neprimerna za pitno vodo ali ima nekakovosten notranji material. V tem primeru cev zamenjajte s certificiranim izdelkom. Nikoli ne pijte vode, ki ima trajen gumijast ali kemični okus – v najslabšem primeru lahko gre za migracijo neželenih snovi.

Ali potrebujete drugačen tip cevi za hladno in toplo vodo?

Standardne certificirane cevi za pitno vodo so namenjene za oba tokokroga – hladno in toplo vodo do temperatur, ki so običajno okoli 70–90 °C. V gospodinjstvu topla voda iz pipe ne doseže višjih temperatur, zato en tip cevi obvlada oboje. Razlikovanje potrebujete le pri posebnih aplikacijah (sončni sistemi, industrijski sistemi), kjer so temperature lahko višje – tam je treba uporabiti posebne cevi za višje temperature.

Zaključek – higiena pitne vode je odvisna tudi od malenkosti

Nerezna cev pod umivalnikom je majhen del, ki mu posvečamo malo pozornosti. In vendar – vsak dan skozi njo teče voda, ki jo pijete, v njej kuhate, z njo si umivate zobe. To ni razlog za paniko, je pa razlog, da pri nakupu posvetite trenutek preverjanju certifikacije in materialov.

Povzetek najpomembnejših informacij: Vedno kupujte cevi, ki so izrecno namenjene pitni vodi, z dokazljivim certifikatom (WRAS, DVGW, KTW, ACS ali higienski atest), z notranjim EPDM cevnim delom in konektorji iz certificiranega medeninastega (nizkotlačnega) ali nerjavnega jekla. Cevi iz profesionalne serije na atria.si izpolnjujejo te kriterije in so na voljo v različnih dolžinah in premerih navojev za različne vrste inštalacij.

Če še vedno rešujete, kakšna dolžina ali navoj je pravilen za vašo inštalacijo, priporočam, da preberete druge članke v tem Znanstvenem centru – na primer Kako izbrati pravo nerjavno cev za pitno vodo ali Montaža nerjavne cevi pod umivalnik ali k pipi. Celotno vrsto praktičnih informacij najdete tudi v Pogosta vprašanja o nerjavnih ceveh – navoji, dolžine, tlak, zamenjava.

Imate vprašanje o tej temi?

Ne morete se odločiti ali rešujete konkretno situacijo v vašem gospodinjstvu? Pišite nam – z veseljem vam bomo svetovali.