Najpogostejše okvare kondenzacijskih kotlov in kateri deli odpovejo prvi

Izdelke še vedno pripravljamo.

Lahko pa si ogledate tudi druge kategorije.

Kondenzacijski kotel je danes nedvomno najnaprednejša splošno dostopna tehnologija za ogrevanje gospodinjstev. Njegova glavna prednost je sposobnost izkoriščanja latentne toplote, ki je v vodni pari dimnih plinov – to mu omogoča doseganje učinkovitosti, ki presega 100 % glede na kurilno vrednost goriva. Kljub temu – ali morda prav zato – gre za napravo z množico natančnih komponent, ki so podvržene obrabi, zamašitvi in korozivnim vplivom. V letih, ko so ti kotli nameščeni v slovenskih gospodinjstvih in podjetjih, se je ustalila precej jasna slika tega, kaj najpogosteje odpove, v kakšnem vrstnem redu in zakaj.

Ta članek vam bo podal podroben tehnični pregled vseh kritičnih napak – ne samo seznam delov, ampak tudi vzroke, tipične simptome, diagnostične postopke in povezave med posameznimi napakami. Če rešujete določeno napako, boste tukaj našli tudi vodila, po katerih boste prepoznali, za kakšen problem gre. In če vas zanima, kako pravilno kupiti rezervne dele, priporočam, da preberete tudi naš članek Kako izbrati pravi rezervni del za kondenzacijski kotel – na kaj paziti.

Kondenzacijski kotli pogosteje okvarijo kot starejši tip plinskih kotlov zaradi več razlogov. Eden od glavnih razlogov je, da kondenzacijski kotli uporabljajo bolj zapleteno tehnologijo, ki vključuje kondenzacijo vodne pare v dimnih plinih za izboljšanje učinkovitosti. Ta proces lahko povzroči večjo obrabo delov kotla, kot so izmenjevalci toplote in dimni plini. Poleg tega lahko kondenzacijski kotli zahtevajo rednejšo vzdrževanje in čiščenje, da se prepreči nabiranje kondenzata in kislin, ki lahko poškodujejo notranje dele kotla. Prav tako lahko kondenzacijski kotli reagirajo občutljiveje na spremembe v kakovosti goriva in dimnih plinov, kar lahko vodi do večjih težav.

To je vprašanje, ki si ga zastavlja veliko kupcev. Odgovor je nekoliko paradoksalen: kondenzacijski kotli so tehnično naprednejši, vendar pa prav ta napredek zahteva natančnejše sodelovanje več komponent. Stari atmosferski kotli so bili načeloma preprosti – gorilnik, toplotni izmenjevalnik, obtočna črpalka in termostat. Kondenzacijski kotli dodajajo modulacijski gorilnik z elektronskim krmiljenjem, kondenzacijski izmenjevalnik iz nerjavnega jekla ali aluminijsko-silikonske zlitine, sifon za odvod kondenzata, senzorje temperature dimnih plinov, lambda sondo, tlačni senzor, modulacijski ventilator/duh in sofisticirano krmilno elektroniko. Vsak od teh elementov je dodatno potencialno mesto za okvaro.

Poleg tega kondenzacijski kotel deluje v pogojih, ki so agresivni za običajne kovine: kisli kondenzat (pH 3 do 5), menjavanje temperaturnih ciklov in vlažnostne spremembe. Zato so korozija in zamašitev tukaj pogostejša kot pri predhodnikih.

Pogled na najpogostejše okvarjene komponente – statistike iz servisne prakse

Na podlagi desetletij izkušenj s servisiranjem kondenzacijskih kotlov različnih znamk (Viessmann, Vaillant, Baxi, Immergas, Protherm, Wolf in druge) lahko sestavimo tabelo najverjetnejših okvar glede na starost kotla:

Deli / komponenta	Značilna starost ob prvem okvari	Pogostost pojavljanja	Glavni razlog
Obtočna črpalka	3–8 let	Zelo pogosta	Zanesljivost, trda voda, dolga poletna neaktivnost
raztezna posoda	4–10 let	Zelo pogosta	Perforacija membrane, izguba predtlaka
Ionizacijska/vžigna elektroda	2–5 let	Pogosta	Obolenje, usedline, obraba konice
Dimenzioniranje dimnih plinov / ventilatorja za dimne pline	5–12 let	Srednja	Ležaji, kondenz v motorju, umazanija lopatic
sifon za kondenz	1–4 leta	Zelo pogosta	Zamašitev z biofilmom, apnom, umazanijo
Senzor NTC (temperature)	4–10 let	Srednja	Toplotna utrujenost, vlažnost, korozija kontaktov
Plinski ventil	8–15 let	Manj pogosta	Obraba tesnila, umazanija v plinu
Toplotni izmenjevalnik (primarni)	10–20 let	Manj pogosta	Korozija zaradi kislega kondenza, vodni kamen
Krmilna plošča PCB	5–15 let	Srednja	Vlažnost, preobremenitev, toplotni šok

Obtočna črpalka – najpogostejši "prvi pacient"

Obtočna črpalka je v praksi komponenta, ki zahteva zamenjavo najpogosteje kot prva. Razlog je preprost: deluje neprekinjeno skozi celotno ogrevalno sezono, več ur dnevno, v okolju tople vode z različno kakovostjo. V kotlih se trenutno uporabljajo skoraj izključno črpalke z vgrajenim rotorjem (tako imenovane mokre črpalke), kjer je rotor v neposrednem stiku z vodo iz inštalacije.

Znak, da se črpalka približuje koncu življenjske dobe, je hrup – najprej rahel hrup med delovanjem (cviljenje ali brundanje), kasneje klokotanje. Naslednji znak je izguba hidravlične moči, kar se kaže v neenakomernem ogrevanju grelnih teles (radiatorji na koncu veje so hladni, medtem ko so tisti pri kotlu vroči). V ekstremnih primerih črpalka popolnoma preneha delovati – kotel se vklopi, vendar sporoči napako s prekomerno temperaturo ali prekomernim tlakom, ker voda v krogu ne kroži in se izmenjevalnik pregreje.

Poseben problem se pojavi pri kotlih, ki čez poletje stojijo brez gibanja. Rotor črpalke ima gred iz karbida silicija ali keramike, ki lahko pri dolgem stanju "prilepi" na ležaj. Jeseni, ko vklopite kotel, se bo črpalka poskušala zavrteti, naleti na upor in bodisi se črpalka zatakne (motor se vrti, vendar se rotor ne vrti) ali se gred mehansko poškoduje. Prav zato je priporočljivo, da enkrat mesečno poleti zaženete kotel vsaj za nekaj minut v načinu tople vode – aktivira črpalko in prepreči prilepljenje.

Dodatni dejavnik je kakovost vode. Trda voda z zvišanim vsebnostjo kalcija in magnezija tvori v notranjosti črpalke usedline, ki postopoma zamašijo ozke kanale rotorja. To poveča upor, električna moč raste in motor se pregreva. Če imate vodo s trdoto nad 15 °dH (nemške stopinje), priporočamo namestitev naprave za pripravo vode ali redno kemično čiščenje kroga.

Raztezna posoda – tihi krivec za padce tlaka

Raztezna posoda je naprava, ki absorbira temperaturne spremembe volumna vode v sistemu. Sestavljena je iz jeklene posode, razdeljene z membrano na vodni in zračni del. Zračni del je napolnjen z dušikom ali zrakom na predtlak običajno 0,5–1 bar (odvisno od višine namestitve). Membrana je gumijasta in ravno to je njena šibka točka.

Guma pod vplivom toplote, kemikalij iz vode in mehanskih ciklov (raztezanje–skrčevanje pri vsakem ogrevalnem ciklu) postopoma izgubi elastičnost in se pretrga. Ko se to zgodi, zračni del se napolni z vodo, posoda preneha opravljati svojo funkcijo in tlak v sistemu močno niha. Varnostni ventil se odpre prepogosto, dodajate vodo v sistem (kar prinaša nov kisik in pospešuje korozijo) in kotel sporoča napako nizkega tlaka.

Raztezno posodo lahko v mnogih primerih rešimo z zamenjavo membrane, vendar če ima posoda korozijsko poškodovano telo ali je starejša od 10 let, se ekonomsko splača zamenjati celotno. Predtlak zraka je treba letno preverjati in dopolniti (s običajnim avtomobilskim črpalkam) – to je naloga, ki jo lahko vsak tehnično spretnejši lastnik opravi brez posebnega orodja.

V praksi vidimo veliko primerov, kjer kupec večkrat letno doliva vodo v kotel in ne ve, zakaj. Včasih je to majhna puščanja nekje v krogu, vendar zelo pogosto ravno obrabljena ekspanzijska posoda. Enostaven test: odklopite cev do posode, izpustite zrak iz ventila – če izteka voda, je membrana perforirana.

Ionizacijska in vžigna elektroda – prvi pričevalci težav v zgorevalnem prostoru

Ionizacijska elektroda (včasih imenovana tudi elektroda za zaznavanje plamena) je tanka keramično izolirana palica, katere konica štrli neposredno v zgorevalni prostor. Načelo njenega delovanja je naslednje: plamen je rahlo ioniziran (vsebuje proste električne naboje) in elektroda to izkorišča za dokazovanje obstoja plamena. Če se kotel vžge, vendar elektroda ne potrdi prisotnosti plamena v zahtevanem času (običajno 2–4 sekunde), krmilna elektronika zapre plinski ventil in kotel sporoči napako pri vžigu.

Elektroda se obrablja na več načinov:

Oksidacija špičke – pri vsakem vžigu je elektroda izpostavljena temperaturi nad 1 000 °C. Špička se postopoma oksidira in zmanjšuje. Če je razdalja špičke od gorilnika večja od dovoljene tolerance (običajno ±0,5 mm), kotel preneha "videti" plamen.
Obloge na površini – silicijev oksid iz dimnih plinov, vodni kamen ali nekakovostno zgorevanje ustvarja izolacijsko plast na konici, ki preprečuje ionizacijski tok.
Praskanje keramične izolacije – mehanski udarci, toplotni šoki ali proizvodne napake povzročijo mikropraske, skozi katere uhaja ionizacijski tok neposredno v ozemljitev. Kotel bodisi sploh ne vžge, bodisi vžge, vendar takoj izklopi.

Vžigalna elektroda (iskrna) deluje po drugačnem principu – ustvarja iskrico (10 000–15 000 V) za vžig plina. Ta elektroda se obrablja predvsem zaradi iskre erozije konice in staranja keramične izolacije. Mnogi kotli združujejo obe funkciji v eno elektrodo ali pa uporabljajo dve ločeni.

Zamenjava elektrode je relativno enostavna (ključ, potisniti konektor, odviti vijak, izvleči staro in vstaviti novo), vendar je potrebna pravilno nastavljena vrzel in enaka vrsta izdelave. Več o tej temi najdete v članku Montaža rezervnih delov kondenzacijskega kotla – kaj lahko naredite sami in kaj prepustite strokovnjakom.

Sifon kondenzata – zanemarjen, a vendar ključen del

Sifon kondenzata je eden najcenejših in hkrati najpogosteje zanemarjenih delov v kondenzacijskem kotlu. Njegova naloga je odvajati kisli kondenzat (pH 3–5), ki nastaja pri ohlajanju dimnih plinov pod rosišče (okrog 57 °C za zemeljski plin). Hkrati tvori vodno tesnilo, ki preprečuje povratni prodor dimnih plinov v prostor.

Težave sifona so praviloma dveh vrst:

Zamašitev – kondenzat ni čista voda. Vsebuje raztopljene snovi iz dimnih plinov (amonijev sulfat, kalcijev karbonat, biološke nečistoče iz kanalizacije). Te snovi se usedajo v ukrivljenem delu sifona. Pri zamašenem sifonu se kondenzat nabira v izmenjevalniku, kar lahko povzroči okvaro kotla z napako kodo ali začne puščati skozi druge odprtine v notranjost kotla.
Prasklina ali netesnost – poceni plastični sifoni ne prenesejo dolgotrajnega vpliva kisline in izmeničnega vročega in hladnega kondenza. Prasklina povzroči uhajanje dimnih plinov v prostor, kar je varnostna težava.

Servisna rutina vsako leto vključuje čiščenje sifona – demontaža, izpiranje z vodo, kontrola tesnil. To je naloga, ki jo lahko opravi lastnik sam, vendar v praksi to počne le malo ljudi, ker kotel ne oddaja nobenega opozorilnega signala, dokler sifon ni popolnoma zamašen.

Dušilnik in ventilator za dimne pline – težave z ležaji in kondenzom

Dušilnik (ventilator) kondenzacijskega kotla zagotavlja dovod zraka k gorilniku in odvod dimnih plinov v dimnik. Pri sodobnih kotlih s zaprto zgorevalno komoro (t. i. turbo kotli) gre za hermetično zaprt zračni/dimni krog, pri čemer je ventilator ključni del tega sistema. Deluje v okolju vročih agresivnih dimnih plinov, kjer se nerjavno jeklo ali aluminij lopatic počasi korodira.

Najpogostejše težave s puhali:

Obraba ležajev – ležaj motorja se obrabi pri dolgotrajnem obremenitvi. Prvi znak je nenavaden zvok pri zagonu kotla – brnenje ali sikanje. Kasneje ventilator doseže nižje obrate, kar krmilna elektronika zazna prek tipala obratov (Hallova sonda) in kotel izklopi z napako ventilatorja.
Kondenzat v motorski komponenti – če se kotel dlje časa ne uporablja in kondenzat iz izmenjevalnika steče nazaj v ventilator (pri slabem nagibu odtoka), lahko pride v motorsko navitje. Pri zagonu kotla to povzroči kratek stik v motorju.
Zanesitev lopatic – prašne nečistoče iz sesanega zraka in delci iz dimnih plinov se usedajo na lopatice, s čimer se poveča neuravnoteženost. Motor vibrira, hrup se povečuje in življenjska doba ležajev se skrajša.

Zamenjava ventilatorja poteka bodisi z zamenjavo celotnega ventilatorja kot celote (kar je pogostejše in enostavnejše) ali v nekaterih primerih z zamenjavo le ležajev. Ventilator je komponenta, kjer se absolutno ne priporoča varčevanja z neoriginalnimi nadomestnimi deli – razlika v značilnostih vrtljajev in pretoka zraka lahko povzroči napačno razmerje plin/zrak in nepopolno zgorevanje. Več o tej temi vsebuje naš članek Originalni vs. neoriginalni rezervni deli za kotle – ali se splača varčevati?

Senzorji temperature NTC – napake, ki se kažejo kot nekaj drugega

Kondenzacijski kotli uporabljajo več termistorskih senzorjev NTC (Negative Temperature Coefficient) za merjenje temperature vode na izhodu iz kotla, na povratni cevi, v hranilniku tople vode in včasih tudi temperature dimnih plinov. Ti senzorji so poceni komponente (njihova cena se giblje v razponu nekaj evrov), vendar njihovo odpovedovanje povzroča zelo raznolike simptome, ki so lahko težko diagnosticirani.

NTC senzor spreminja upornost glede na temperaturo. Pri 25 °C ima tipično upornost 10 kΩ, pri 80 °C pa pade na približno 1,5 kΩ. Krmilna elektronika bere to upornost in jo pretvarja v temperaturo. Če senzor začne starati ali pride vlaga v konektor, se njegova karakteristika premakne in kotel prejme napačne informacije.

Značilni simptomi okvarjenega NTC senzorja:

Kotel se ne vklaplja, čeprav je zahteva po toploti (senzor sporoča napačno previsoko temperaturo)
Kotel se neprestano vklaplja in izklaplja (senzor niha, kotel se "pregreva" glede na napačne podatke)
Napaka s kodo »previsoka izhodna temperatura« brez dejanskega pregrevanja
Napačno ogrevanje sanitarne vode (ne segreje na nastavljeno temperaturo)

Diagnostika je preprosta – z merilnikom upornosti izmerite upor tipala na hladnem in ga primerjajte s karakteristiko v servisnem priročniku. Če se vrednosti ne ujemajo za več kot ±5 %, je treba tipalo zamenjati. Glede na nizko ceno komponente se nikoli ne splača "to pustiti tako".

Plinski ventil – daljšeživi, vendar kritični del

Plinski ventil je dvojni (zaradi varnostnih razlogov – varovalka proti uhajanju plina) elektromagnetni ventil, ki regulira dovajanje plina k gorilniku. V sodobnih kondenzacijskih kotlih je ta ventil modulacijski – torej nima le položaja "odprto/zaprto", ampak gladko regulira pretok plina od 0 do 100 %. S tem omogoča kotlu delovanje pri različnih močeh (običajno modulacijski razpon 1:5 do 1:10).

Plinski ventil je skonstruiran za dolgo življenjsko dobo (proizvajalci navajajo 100 000 do 200 000 ciklov), vendar kljub temu pride do okvar. Najpogostejši vzroki:

Obraba tesnilnih gum – po letih delovanja plina in toplote tesnila iz gume izgubljajo prožnost in lahko počijo. Posledica je uhajanje plina ali nepravilen pretok.
Zamašitev ventila – drobni delci v plinu (kovinski ostružki, organske snovi iz distribucijske mreže) se usedajo na sedlo ventila in preprečujejo njegovo popolno zaprtje.
Napaka tuljave – elektromagnetska tuljava se odklopi, pretrga navijanje. Ventil se ne odpre ali ne zapre po zahtevi.

Zamenjava plinskega ventila je izključno delo za pooblaščenega servisnega tehnika z ustrezno certifikacijo. Gre za komponento, ki je neposredno povezana z varnostjo – neustrezno ravnanje lahko ima usodne posledice. Nikoli ne poskušajte ventilatorja razstaviti ali popraviti sami.

Toplotni izmenjevalnik – najdražja zamenjava

Primarni toplotni izmenjevalnik je "srce" kondenzacijskega kotla. Prav tukaj se toplota iz dimnih plinov prenaša v vodo kotlovega kroga. V kondenzacijskih kotlih je izmenjevalnik zasnovan tako, da temperatura dimnih plinov na izhodu pade pod rosišče – torej, da se vodna para kondenzira in sprosti svojo latentno toplotno energijo.

Imenje je izdelano iz nerjavne jekla (večina vrhunskih kotlov), aluminij-silikonske zlitine (ekonomični modeli) ali iz jekla s posebno površinsko obdelavo. Kljub temu je izpostavljen najtežjim pogojem v celotnem kotlu:

Kondenzat s pH 3–5 na površinah dimnih plinov (koroziven)
Trda voda in vodni kamen na vodnih površinah (zamašitev, izolacijski učinek, pregrevanje)
Termicni cikli 20–90 °C tisočkrat letno (termična utrujenost materiala)

Rezultat lahko povzroči mikro razpoke, skozi katere začne voda uhajati v zgorevalni prostor (pokanje zvoka med segrevanjem med delovanjem, bel dim iz izpušnih plinov), ali pa zamašitev vodnega kamna, ki zmanjša učinkovitost kotla. Zamašitev se ne sme takoj pokazati kot napaka, vendar bo kotel porabil vedno več plina za enako moč – plast vodnega kamna debeline le 1 mm zmanjša prenos toplote za 10–15 %.

Zamenjava primarnega izmenjevalca je najdražja pogosta popravila kondenzacijskega kotla – cena samega dela se giblje od 200 do 600 evrov glede na moč in znamko, delo tehnika doda še dodatnih 100–200 evrov. Pri starejšem kotlu (stari več kot 12 let) je zato vedno treba premisliti, ali se popravilo ekonomsko izplača v primerjavi z zamenjavo celotnega kotla.

Krmilna elektronika (PCB plošča) – okvara, ki jo je težko predvideti

Krmilna plošča (PCB – Printed Circuit Board) je možgan celotnega kotla. Zbira signale iz vseh senzorjev, upravlja ventilator, črpalko, plinski ventil, vžig in komunicira s sobnim termostatom ali regulacijo. To je elektronska plošča z mikroprocesorjem, kondenzatorji, releji in različnimi integriranimi vezji.

PCB plošča odpove zaradi več razlogov:

Previski v električni mreži – blisk ali previski iz distribucijske mreže lahko uničijo vhodne tokokroge. Priporočamo, da zaščitite kotel s prenapetostno zaščito.
Kondenzacija vlage – pri izrazitem ohlajanju prostora (npr. počitniška koča, kjer se kotel uporablja le pozimi) se lahko na hladni plošči nabere vlaga in povzroči kratek stik.
Starenje kondenzatorjev – elektrolitski kondenzatorji imajo omejeno življenjsko dobo (običajno 10–15 let pri normalni temperaturi). Njihovo izklop povzroči nestabilno napajanje mikroprocesorja in naključne izpadke kotla.
Težava releja – rele na plošči vklaplja črpalko, ventilator ali plin. Obrabljeno rele lahko ima povečan upor kontaktov, kar povzroči nepričakovano izklop komponent.

Diagnoza plošče je zapletena in običajno zahteva servisni test z diagnostičnim orodjem. Cena nove PCB plošče je običajno višja – giblje se od 80 do 400 evrov glede na model kotla. V nekaterih primerih je možna popravila plošče (zamenjava določenega kondenzatorja ali releja), vendar to zahteva elektronika z izkušnjami v servisu ogrevalne tehnike. Opozorilo, da morate pri naročanju nadomestne plošče imeti natančno tipsko označbo kotla – več si lahko preberete v našem članku Kako identificirati pravi del glede na tipsko ploščico in serijsko številko kotla.

Trikračni ventil in hidravlični blok – manj pogosti, a pogosti vzroki težav

V kotlih s integriranim sistemom za pripravo tople sanitarne vode (kombi kotli) je prisoten trosmerni ventil, ki preklaplja med ogrevalnim krogom in ogrevanjem TÚV. Ta ventil upravlja majhen motorček (aktuator), in njegovo odpovedovanje se kaže z enim od dveh tipičnih simptomov: bodisi kotel sploh ne preklopi v način TÚV (topla voda ne teče), ali pa ostane trajno preklopljen na TÚV in ogrevanje ne deluje.

Pogosti vzroki za odpoved trojnega ventila:

Zrjavenje notranjega valja ventilov zaradi kisika v vodi
Razgradnja gumijastih tesnil zaradi let izmenične uporabe vroče vode
Napaka aktuatorja (motorčka) – bodisi pregorelo navitje ali mehanska blokada menjalnika s plastičnimi zrni

Hydroblok (imenovan tudi hidravlična skupina ali manifold) je plastični ali kovinski blok, v katerem so integrirani senzor tlaka, senzor pretoka vode (flowmeter), tlačni stikalni gumb in včasih tudi varnostni ventil. Ti komponenti odpovejo relativno redko, toda pri zanemarjeni namestitvi (npr. brez magnetnega filtra) se v hidrobloku nabirajo feromagnetni delci iz cevi, ki zamašijo flowmeter ali blokirajo majhne prehode.

Vpliv kakovosti vode in zanemarjene vzdrževanja na življenjsko dobo komponent

Zlasti je treba poudariti, da večina okvar kondenzacijskih kotlov ni posledica proizvodne napake ali pomanjkljive kakovosti komponent. Glavni vzrok je neustrezna kakovost vode v sistemu in odsotnost rednega vzdrževanja.

Voda v primarnem krogu mora izpolnjevati naslednje parametre (v skladu s standardom VDI 2035 in zahtevami večine proizvajalcev):

Skupna trdota: 0,02–0,6 mmol/l (0,1–3 °dH) – pri moči do 50 kW
pH: 8,2–9,5 (za jeklene in litoželezne sisteme), 7,5–9,0 (za aluminijaste izmenjevalce)
Vsebnost kisika: pod 0,02 mg/l
Prevodnost: pod 500 µS/cm
Vsebnost kloridov: pod 50 mg/l

V praksi skoraj nobena običajna voda iz vodovodne mreže ne izpolnjuje teh pogojev brez obdelave. Zato se priporoča, da sistem napolnite z obdelano vodo (demineralizirano, mehčano) s korozijskimi inhibitorji, namestite magnetni filter pred vstopom v kotel in redno preverjate parametre vode pri servisnih pregledih.

Nezadostna vzdrževanje pospešuje obrabo vsakega komponenta. Kotel, ki ga servisni tehnik ni nikoli videl, ima povprečno življenjsko dobo komponent za polovico krajšo kot redno servisiran stroj. Več o načrtovanem preventivnem vzdrževanju lahko najdete v članku Vzdrževanje in servis kondenzacijskega kotla – katere dele redno zamenjati.

Netesknosti in uhajanje vode – kje iskati in zakaj so nevarne

Neprepustnost v kotlu lahko ima različne vzroke in različne stopnje resnosti. Majhna kapljica na uro je drugačen problem kot hiter uhajanje, vendar oba je treba takoj rešiti – voda v zaprtem sistemu ni "brezplačna". Vsako dolivanje prinaša nov kisik, ki pospešuje korozijo, in nove minerale, ki prispevajo k nastanku vodnega kamna.

Najpogostejša mesta puščanja v kondenzacijskem kotlu:

Tesnila izmenjevalnika toplote in prirobni spoji – najpogostejše mesto uhajanja po več letih obratovanja, ki se kaže z vlažno sledjo neposredno pod telesom kotla.
Obtočna črpalka – uhajanje skozi gredno tesnilo pri obrabi, vidno kot mokra lisa ali kapljanje neposredno iz ohišja črpalke.
Varnostni ventil – redno ali trajno kapljanje lahko kaže na visok tlak v sistemu ali obrabljeno sedalo ventila.
Sifon kondenza in njegove cevi – počenih ali nepravilno nameščenih cevi povzroči uhajanje kislega kondenza, ki poleg tega korodira okoliške kovinske dele.
Hidravlični priključki in fitingi na vstopu/izstopu kotla – najpogosteje po servisnem posegu, ko priključek ni bil privit do predpisanega navornega momenta.

Pri vsakem uhajanju vode iz kotla priporočamo, da ne odlašate z rešitvijo – tudi majhna kapljica na uro pomeni stalen dotok kisika in mineralov v sistem, kar pospešuje korozijo drugih komponent in na koncu vodi do dražjih popravil, kot bi stala pravočasna zamenjava tesnila.

Imate vprašanje o tej temi?

Ne morete se odločiti ali rešujete konkretno situacijo v vašem gospodinjstvu? Pišite nam – z veseljem vam bomo svetovali.