Najpogostejše napake pri montaži HEPWORTH
Sistem HEPWORTH je priljubljen plastični cevni sistem za ogrevanje in razvod tople ter hladne vode - monterji ga hvalijo predvsem zaradi hitrosti dela in nizke teže v primerjavi s medenino ali jeklom. Ravno ta navidezna preprostost pa je hkrati razlog, zakaj se pri montaži pojavljajo napake, ki se pokažejo šele čez nekaj mesecev - puščajoči spoj v steni, počeno koleno pri prvem segrevanju sistema ali neenakomerno topli radiatorji v hiši. V tem članku smo zbrali napake, s katerimi se montažne firme pri sistemu HEPWORTH najpogosteje srečujejo, vključno s tem, kako se jim lahko preprosto izognemo in katere komponente se splača imeti v avtu pri vsaki montaži.
Ne bojte se - velika večina teh napak nima nič skupnega s kompleksnostjo samega sistema. Gre bolj za rutino, naglost ali podcenjevanje detajla, ki se pri drugih materialih lažje odpusti. Oglejmo si jih po vrsti, od pritrditve cevi do končnega tlačnega preskusa.
Napaka št. 1: Nepravilen razmik in tip nosilcev cevi
Najpogostejša napaka, s katero se srečujemo pri kontroli reklamacij, je banalna - cevovod je pritrjen premalo pogosto ali z napačnimi objemkami. Plastične cevi imajo v primerjavi s kovino znatno večjo toplotno razteznost in hkrati manjšo lastno togost, zato se cevovod sčasoma ukrivi, na mestu ukrivljenosti se nabira zrak in v vodoravnih odsekih se pojavi neželeno "valovito", kar je vidno tudi s prostim očesom po pokritju s mavčno-kartonsko ploščo.
V praksi velja preprosto pravilo - večji kot je premer cevi, večji je lahko razmak med podporami, vendar nikoli poljubno velik. Za običajne premerje, ki se uporabljajo v družinskih hišah, so se v praksi montažnih podjetij izkazali naslednji orientacijski največji razmaki pri vodoravnem polaganju: 16 mm - približno 50 cm, 20 mm - približno 60 cm, 25 mm - približno 70 cm in 32 mm - približno 90 cm. Pri navpičnem polaganju (stouče) je mogoče razmake nekoliko podaljšati, saj cev tam ni obremenjena z lastno težo polnila na enak način kot pri vodoravnem polaganju, vendar tudi tam ni smiselno eksperimentirati in razmake prekoračiti za več kot 20 %.
Druga polovica te napake je povezana s tipom pritrditve. Pri plastičnih ceveh se splača uporabljati spone z mehko vložko ali vsaj dovolj široko podporno površino, ki cevi ne stisnejo in hkrati omogočajo rahlo vzdolžno premikanje pri toplotnem raztezanju. Kovinska spona z ostrim robom, privita pretesno, je eden najpogostejših razlogov, zakaj se po nekaj letih delovanja pojavi mikro razpoka točno na mestu pritrditve - cev se v tej točki ne more prosto "dihati" in vse napetosti se koncentrirajo ravno tam.
Napaka št. 2: Nezadostni prostor za toplotno raztezanje
Plastna cev se pri spremembi temperature razteza znatno bolj kot kovinska – če se pri montaži ne pusti dovolj prostora za ta premik (kompenzacijski loki, drsni nosilci), se cev pri segrevanju nasloni na ovire, kar povzroči pokanje zvokov in v skrajnem primeru tudi mehanske poškodbe spojev ali fitingov.
Napaka št. 3: Nepravilna temperatura ali čas pri varjenju spojev
Varilni parametri (temperatura, čas segrevanja, čas hlajenja) so natančno predpisani za vsak premer cevi s strani proizvajalca. Skrajšanje časa zaradi prihranka časa pri gradnji vodi do nepopolnega spoja, ki lahko pri tlačnem preskusu ali kasneje v obratovanju začne puščati. Po drugi strani pregrevanje spoja deformira material in oslabi njegovo trdnost.
Napaka št. 4: Opustitev ali izogibanje tlačnega preizkusa
Tako kot pri drugih cevovodnih sistemih tudi tu velja, da je tlačni preskus pred pokritjem napeljave edini zanesljiv način, kako odkriti napačno povezavo, preden postane drag problem po zaključku gradnje.
Večina teh napak izvira iz istega vira – želja po prihranku časa pri montaži. Pri plastičnih sistemih se to hitreje maščuje kot pri tradicionalnih materialih, saj je toleranca za netočnosti pri varjenih spojih in toplotnem raztezku nižja.
Imate vprašanje o tej temi?
Ne morete se odločiti ali rešujete konkretno situacijo v vašem gospodinjstvu? Pišite nam – z veseljem vam bomo svetovali.