Montaža solarnega sistema – postopek korak za korakom

Solarna sistem za ogrevanje vode spada med naložbe, pri katerih se splača natančno vedeti, kaj dejansko kupujete in kako bo to izgledalo na strehi in v tehnični sobi. Medtem ko si večina gospodinjstev predstavlja eno napravo pri kotlu ali toplotnem črpalku, je solarna sestava vedno vsota več komponent – kolektorjev na strehi, rezervoarja, črpalne enote, krmilne enote in cevovoda med njimi. Vsaka od teh komponent ima svojo vlogo in montaža ima logičen postopek, ki ga je mogoče razdeliti na jasne korake.

V tem članku bomo korak za korakom prešli montažo sončnega sistema za ogrevanje tople sanitarne vode v točno takem vrstnem redu, kot se dejansko izvaja na gradbišču: od izbire in pritrditve kolektorjev prek razvodov cevi, priključitve hranilnika, namestitve črpalne in krmilne enote do polnjenja kroga in zagona v obratovanje. Cilj je, da razumete, zakaj se posamezni koraki izvajajo ravno v tem vrstnem redu in na kaj morate biti pozorni pri vsakem od njih – ne glede na to, ali montažo zaupate strokovnemu podjetju ali si želite le preveriti, ali je bila izvedena pravilno.

Pomembno je takoj na začetku povedati tudi, kaj solarna sistem ne zmore. Ni nadomestilo glavnega vira toplote – kotla ali toplotne črpalke – temveč je njegov dodatek. Največ lahko pokrije potrebo po ogrevanju tople vode v poletnih mesecih, ko je sončnega sevanja dovolj in so zunanje temperature visoke. Za ogrevanje prostorov pozimi ali za popolno pokritje ogrevanja vode skozi celo leto se ne morete izključno zanašati nanj. To temo obravnava tudi poseben članek Solarno ogrevanje kot dodatek k kotlu, kjer najdete podrobnejšo primerjavo z glavnim virom toplote.

Solární sistem za ogrevanje vode je sistem, ki uporablja sončno energijo za segrevanje vode. Sestavljen je iz naslednjih komponent: 1. Sončne kolektorje (ploščati ali vakuumski cevi), ki absorbirajo sončno sevanje in pretvarjajo toploto. 2. Cirkulacijsko črpalko, ki premika vodo ali toplotni nosilec skozi sistem. 3. Mešalne ventile, ki uravnavajo temperaturo vode. 4. Zbiralnik toplote (bojler), kjer se shranjuje ogrevana voda. 5. Obtočno cevno omrežje, ki povezuje vse komponente. 6. Termostat ali regulacijski sistem, ki nadzira delovanje sistema. 7. Možno je tudi vključevanje dodatnih grelnih teles za dodatno ogrevanje vode.

Solarni sistem za ogrevanje vode, natančneje vodni solarni komplet, je sestavljen iz štirih osnovnih delov. Prvi so solarni kolektorji, nameščeni na strehi ali drugi osvetljeni površini, ki lovijo sončno sevanje in segrevajo toplotni nosilec – mešanico vode in nemrznilne tekočine, ki je odporna proti zmrzali in visokim temperaturam v krogu. Drugi del je solarni hranilnik s toplotnim izmenjevalnikom, v katerem se toplota iz kolektorjev prenaša v sanitarno vodo. Tretji je črpalna enota, ki zagotavlja kroženje toplotnega nosilca med kolektorjem in hranilnikom, četrti pa krmilna enota, ki na podlagi temperatur odloča, kdaj mora črpalka delovati.

Te štiri komponente so povezane s cevmi, ki vodijo od kolektorjev na strehi do tehnične sobe, kjer stojita rezervoar in črpalna enota. Celoten sistem je zaprt in tlačen, podobno kot klasični ogrevalni sistem, in ima lastno raztezno posodo, ki kompenzira prostorninsko raztezanje tekočine pri visokih temperaturah na kolektorju.

Pomembno je imeti realna pričakovanja: sončni sistem dopolnjuje glavni vir toplote, ga ne zamenjuje. V praksi to pomeni, da lahko v poletnih mesecih pokrije velik del, pogosto tudi večino potreb po ogrevanju sanitarne vode v gospodinjstvu, toda zunaj sezone, ko je sončnega obsevanja manj in so temperature nižje, mora ogrevanje prevzeti kotel ali drug vir toplote, priključen na drugi izmenjevalnik v sončnem hranilniku. Če niste prepričani, kakšna vrsta sestave in kakšna velikost hranilnika bi ustrezala vašemu domu, vam bo članek Kako izbrati sončni sistem za ogrevanje vode olajšal orientacijo.

Glavni koraki montaže sončnega sistema od izbire kolektorjev do zagona v obratovanje.

Korak 1: Izbira tipa kolektorjev – ploski ali vakuumski

Prvo odločitev, ki bo vplivala na celotno nadaljnjo montažo, je izbira tipa kolektorja. Na trgu se običajno srečate z dvema tipoma – ploskimi in vakumnimi (cevnimi) kolektorji – in vsak ima drugačne zahteve glede pritrditve, prostora in proračuna.

Ploski kolektorji imajo absorpcijsko površino, prekrito s kaljenim steklom, nameščeno v izoliranem aluminijastem okvirju. Ta konstrukcija jih naredi mehansko bolj odporne – bolje prenašajo na primer točo ali mehansko obremenitev med montažo – in hkrati so cenovno dostopnejši. Za običajno ogrevanje sanitarne vode v pogojih srednje Evrope običajno popolnoma zadostujejo in v praksi gre za najpogosteje izbran tip kolektorja pri družinskih hišah.

Vakuumski oziroma cevni kolektorji delujejo na drugačnem principu – absorbator je zaprt v vakuumski stekleni cevi, ki znatno omejuje toplotne izgube v okolico. Zaradi tega dosegajo višjo učinkovitost predvsem pri nizkih zunanjih temperaturah in pri nižji intenzivnosti sončnega sevanja, torej tipično spomladi, jeseni ali v oblačnih dneh. Ta prednost pa ima svojo ceno – vakuumski kolektorji so dražji in bolj krhki, kar se odraža tudi na zahtevah za montažo in morebitni servis.

Ploski kolektorji so cenejši in bolj trpežni, vakuumski pa dosegajo višji izkoristek pri nižjih temperaturah.

Izbira med obema vrstama naj bi temeljila predvsem na tem, kakšno sezonsko uporabo pričakujete od sistema – izključno poletni ogrevanje sanitarne vode ali čim daljše obdobje v letu – in na razpoložljivem proračunu. Podrobno primerjavo obeh vrst najdete v članku Ploščati vs. vakuumski sončni kolektorji, kjer boste izvedeli tudi druge tehnične razlike.

Korak 2: Načrt pritrditve in montaža kolektorjev na streho

Ko je tip kolektorja izbran, sledi eden najpomembnejših korakov montaže – pritrditev na streho ali drugo konstrukcijo. Kolektorje pritrdimo s specializirano montažno konstrukcijo, ki se izbere glede na tip strehe in mora natančno ustrezati dimenzijam določenega modela kolektorja. Univerzalna konstrukcija, ki bi ustrezala vsem, ne obstaja – ravno zato se montažne kompleti vedno prodajajo kot del določenega tipa kolektorja in strehe.

Pri poševni strehi se pritrditev razlikuje tudi glede na vrsto kritine – drugačen sistem pritrditve se uporablja pri strešnikih, drugačen pri pločevinasti kritini in drugačen pri bobrovki. Kljuke ali držala se pritrdijo v špirovce strešne konstrukcije, ne le v kritino, da prenesejo težo kolektorja in obremenitev vetra ter snega skozi celotno življenjsko dobo sistema.

Pri ravni strehi je situacija drugačna – kolektor se mora nagniti v primeren kot, saj bi plosko položen panel dosegel nezadostno učinkovitost, poleg tega pa bi se na njem lahko dlje zadrževala voda in umazanija. Običajno se uporablja nastavljiv naklon od 15° navzgor, pri čemer se minimalni naklon okoli 15° izbere tudi zaradi samočistenja – deževnica pri tem naklonu uspe s površine kolektorja sprati prah in umazanijo, kar pomaga ohranjati učinkovitost sistema brez potrebe pogostega ročnega čiščenja. Prav za to vrsto montaže je namenjen poseben montažni komplet:

Pri montaži na fasado ali neposredno na tla (na primer pri samostojno stoječi konstrukciji na vrtu) velja podoben princip – konstrukcija mora biti dimenzionirana za določen tip in velikost kolektorja ter mora upoštevati tudi lokalno klimatsko obremenitev, torej veter in sneg. Več podrobnosti o razlikah med posameznimi vrstami streh najdete v članku Montaža kolektorjev – poševna streha, ravna streha, fasada.

Ko se konstrukcija trdno pritrdi in preveri, da lahko vzdrži težo in obremenitev skozi vse leto, se na njo namestijo kolektorji. Ta korak se vedno izvede pred razvodom cevi, saj natančna lega kolektorja določa, od kod in v katero smer bo cevovod od kolektorja nadaljeval do tehnične sobe.

Korak 3: Razvod cevi med kolektorjem in tehnično sobo

Po pritrditvi kolektorjev sledi eden od časovno najzahtevnejših korakov – povezava kolektorjev s tehnično sobo, kjer je nameščen rezervoar in črpalna enota. Za to napeljavo se v praksi uporabljajo dva pristopa.

Prvi način je klasična bakrena ali nerjavna cev, ki se spaja s spajkanjem ali stiskanimi spojkami in se dodatno izolira s toplotno izolacijskim ovojem, odpornim na visoke temperature in vremenske vplive. Ta način je preizkušen in prilagodljiv pri nestandardnih poteh, vendar montaža traja dlje, saj je izolacija treba ročno opraviti na strehi in v inštalacijski jaški.

Drugo, vedno bolj priljubljeno rešitev je predizolirana fleksibilna cev 2v1, ki ima dovodno in povratno cev že vgrajeno v enem upogljivem, toplotno izoliranem plašču. Ker je izolacija del cevi že od samega začetka, se čas montaže znatno skrajša – inštalater ne potrebuje dodatno izolirati cevi na strehi ali v jašku, temveč samo cev povleči po pripravljeni trasi in jo priključiti na obeh koncih.

Pri kolektoru, na mestu, kjer se fleksibilna cev ali klasična cev priključi na izhod in vhod kolektorja, se pogosto uporablja kratek kos prilagodljivega nerjavnega cevovoda, imenovanega kompenzacijska cev. Ta vrsta cevovoda je zaradi svoje valovite strukture dovolj prožna, da kompenzira majhne dilatacije in netočnosti pri montaži, hkrati pa je odporna na visoke temperature, ki jih toplotna tekočina v solarnem kolektorju običajno doseže, še posebej v poletnih mesecih pri polnem sončnem sevanju.

Ne glede na izbran tip cevi velja, da mora biti trasa čim krajša in z čim manj ovinkov, saj vsak meter cevi in vsak spoj predstavljata potencialno toplotno izgubo in mesto možne puščanja. Podrobnejše tehnične povezave distribucije in načelo delovanja nerjavnih valovnic obravnava članek Sončne cevi in nerjavne valovnice – kako delujejo.

Korak 4: Priključitev solarne grelnika

Ko se cev iz strehe pripelje v tehniško sobo, se hkrati pripravlja tudi rezervoar, v katerega se toplota iz kolektorjev prenaša. Sončni rezervoar na prvi pogled spominja na klasični bojler, vendar ima eno bistveno razliko – vsebuje vsaj en toplotni izmenjevalnik, ki je priključen neposredno na sončni krog. V večini primerov ima rezervoar tudi drugi toplotni izmenjevalnik, namenjen dogrevanju s kotlom ali drugim virom toplote, ko sončna svetloba ne zadostuje za doseganje želene temperature vode.

Načelo ogrevanja je posredno: prenos toplote tekočina iz sončnega kroga kroži ločeno, v zaprtem krogu, in nikoli ne pride v neposreden stik z uporabno vodo v rezervoarju. Toplota se prenaša izključno skozi steno izmenjevalnika. Ta ločitev je pomembna tako z vidika higiene (uporabna voda, ki jo nato uporabljate za kopanje ali umivanje, se ne meša s hladilno tekočino v sončnem krogu), kot tudi zato, ker omogoča, da ima sončni krog drugačen tlak in druge obratovalne parametre kot distribucija uporabne vode.

Pri montaži zalogovnika je pomembno pravilno priključiti spodnji izmenjevalnik na sončni krog (običajno je konstrukcijsko nameščen nižje, saj ogreta tekočina iz kolektorja teče od zgoraj navzdol skozi izmenjevalnik) in zgornji ali drugi izmenjevalnik na krog ogrevanja s kotlom, če je zalogovnik tako opremljen. Zamenjava priključkov bi zmanjšala učinkovitost prenosa toplote in lahko povzročila, da sistem ne bo deloval tako, kot je bil zasnovan. Prav zato se splača pri izbiri zalogovnika in njegovi priključitvi ravnati po priporočilih proizvajalca za določen model. Smernice za izbiro tipa in velikosti zalogovnika glede na število oseb v gospodinjstvu in površino kolektorjev ponuja članek Kakšen sončni zalogovnik potrebujem.

Korak 5: Vgradnja črpalne enote in krmilne enote

Ko je cevovod raztegnjen in je rezervoar priključen, pride na vrsto srce celotnega krmiljenja – črpalna enota skupaj z krmilno (solarno) enoto. Črpalna enota je kompaktna enota, ki združuje obtočno črpalko, zaporne ventile, termometre ali manometre in varnostni ventil. Ker so vsi ti sestavni deli združeni v enem bloku, se močno olajša ne le sama montaža, temveč tudi kasnejši servis – vse potrebno je na enem mestu, pregledno in z dostopom za servisnega tehnika.

Črpalna enota sama po sebi ne ve, kdaj mora delovati. To nalogo opravlja krmilna oziroma solarna enota, ki s pomočjo temperaturnih tipal neprestano primerja temperaturo na kolektorju in temperaturo v zalogovniku. Ko je kolektor toplejši od zalogovnika za vnaprej nastavljeno razliko (običajno nekaj stopinj Celzija), krmilna enota vklopi obtočno črpalko v črpalni enoti in toplotna tekočina začne teči iz kolektorja v izmenjevalnik v zalogovniku. Ko se temperaturna razlika zmanjša pod nastavljeno mejo, na primer, ko zaide sonce ali se zalogovnik že dovolj segreje, se črpalka znova izklopi.

Pri montaži te dvojice je ključno pravilno namestiti temperaturna čidla – eno neposredno na izhodu iz kolektorja (tam, kjer je tekočina najbolj vroča) in drugo v rezervoarju, na mestu sončnega izmenjevalca. Kabelsko povezavo med čidli in krmilno enoto se vodi vzporedno s cevmi, zato se splača namestiti v istem koraku kot sam razvod, da se ne bi po nepotrebnem odpirale že zaprte poti. Podrobnejše informacije o tem, kako natančno krmilne enote in črpalne skupine sodelujejo, najdete v članku Krmilne enote in črpalne skupine sončnih sistemov.

Korak 6: Polnjenje kroga, odzračevanje in ekspanzomat

Zadnj korak montaže, preden sistem zaženete v polni obratovalni način, je polnjenje in odzračevanje solarnega tokokroga. Kot je bilo že omenjeno, gre za zaprt, tlačni sistem, ki ima s konstrukcijskega vidika veliko skupnega s klasičnim ogrevalnim sistemom – tudi tukaj je potrebna lastna raztezna posoda.

Naloga razteznih posod je kompenzirati prostorninsko raztezanje nosilca toplote. Pri sončnem krogu je ta razteznost izrazitejša kot pri običajnem ogrevanju, saj lahko tekočina v kolektorju doseže zelo visoke temperature v sončnih poletnih dneh. Brez pravilno dimenzionirane raztezne posode bi se v krogu ob segrevanju tlak nenadzorovano povečeval, kar bi lahko povzročilo aktivacijo varnostnega ventila in uhajanje tekočine ali v hujšem primeru poškodbo komponent.

Samotno polnjenje in odzračevanje kroga poteka preko polnilnih ventilov, ki so del črpalne enote, s pomočjo ročne ali električne polnilne črpalke – princip je podoben kot pri polnjenju ogrevalnega kroga. Toplotni nosilec (mešanica vode in sredstva proti zmrzovanju) se vpihuje v krog pod tlakom, pri čemer se hkrati iztisne zrak, ki je ostal v sistemu po montaži. Zrak v krogu je nezaželen, ker ovira cirkulacijo tekočine in lahko povzroči tako imenovane "zračne žepe" v najvišjih točkah cevi, torej praviloma neposredno pri kolektorjih na strehi.

Po napolnitvi se sistem pusti nekaj minut teči s črpalko vklopljeno in se sproti preverja, ali iz odzračevalnih ventilov uhaja le tekočina in ne zrak. Šele ko je krogotok popolnoma odzračen in tlak v sistemu ustreza vrednosti, ki jo je predpisal proizvajalec (običajno se ta vrednost razlikuje glede na višinsko razliko med kolektorjem in tehnično sobo), je sistem pripravljen za trajno obratovanje. Celoten postopek polnjenja, kot tudi najpogostejše napake, ki se lahko pojavijo v tej fazi ali kasneje med obratovanjem, opisuje članek Servis, polnjenje in pogoste napake sončnih sistemov.

Korak 7: Uvedite v obratovanje in kaj spremljati v prvih dneh

Po polnjenju in odzračevanju sledi končna kontrola celotnega sistema. Preveri se tesnost vseh spojev na cevovodu, pravilno nastavitev temperaturne razlike na krmilni enoti (tj. pri kakšni temperaturni razliki med kolektorjem in rezervoarjem se mora črpalka vklopiti in izklopiti) in funkcionalnost varnostnega ventila.

V prvih dneh obratovanja se splača sistem redno spremljati – še posebej to, ali se črpalka vklaplja in izklaplja v pričakovanih intervalih glede na sončno svetlobo, ali zbiralnik dejansko doseže pričakovano temperaturo vode in ali tlak v solarnem krogu ostane stabilen. Padec tlaka v prvih tednih po montaži lahko kaže na manjšo puščanje na katerem od spojev, ki se pri prvem polnjenju morda ni pokazala, vendar je lažje in ceneje odkriti in rešiti takoj na začetku, kot pa se spoprijeti z njo nekaj mesecev kasneje.

Priporočljivo je tudi zabeležiti začetne nastavitve krmilne enote in tlak v sistemu, da boste imeli referenčno vrednost za morebitno prihodnjo kontrolo ali servisni poseg. Sončni sistemi na splošno ne zahtevajo zahtevne redne vzdrževave, vendar orientacijski letni pregled tesnosti, tlaka in stanja toplotnega nosilca podaljšuje njihovo življenjsko dobo in zanesljivost.

Praktični primeri iz prakse

Primerjava dveh dejanskih inštalacij, opisanih v članku – obstoječa hiša in novogradnja.

Družinski dom s poševno streho, obstoječi plinski kotel
Družinski dom s strešniki, obrnjenimi proti jugu, in obstoječim plinskim kotlom, ki je doslej zagotavljal ogrevanje sanitarne vode in ogrevanje skozi vse leto. Lastnik se je odločil dopolniti sistem z dvema ploščatima kolektorjema na strehi z namenom zmanjšanja porabe plina za ogrevanje vode, zlasti v poletnih mesecih. Montaža je potekala v vrstnem redu, ki ustreza korakom zgoraj: najprej so na špirovce pod strešniki namestili montažno konstrukcijo, ki ustreza vrsti strehe in dimenzijam izbranih kolektorjev, nato so namestili kolektorje in jih priključili s kratkim odsekom nerjavnega valovca na glavni razdelilnik. Razdelitev med streho in tehničnim prostorom v kleti je bila rešena s predizolirano fleksibilno cevjo 2v1, saj je bila pot skozi že pripravljeno strešno konstrukcijo in bi dodatno izolacijo običajne cevi na kraju samem montaža nepotrebno podaljšala. V tehničnem prostoru je bil nameščen nov sončni hranilnik z dvema izmenjevalnikoma – eden priključen na sončni krog, drugi na obstoječi plinski kotel – črpalna enota in krmilna enota. Po polnjenju in odzračevanju kroga je sistem poleti pokrival pretežni del potrebe po ogrevanju sanitarne vode, medtem ko se je kotel v tem obdobju praktično ne vklopil za ogrevanje sanitarne vode in je služil le kot rezerva pri dlje trajajočem oblačnem vremenu.

Stanovanjska hiša z ravno streho, novogradnja
Novogradnja stanovanjske hiše z ravno streho, kjer je bil sončni sistem načrtovan že v projektu skupaj s toplotno črpalko kot glavnim virom toplote. Ker ravna streha zahteva naklon kolektorjev v ustreznem kotu, je bila uporabljena nastavljiva montažna konstrukcija za ravno streho s naklonom okoli 15°, ki hkrati zagotavlja, da se površina kolektorjev pri dežju naravno čisti od prahu in umazanije. Glede na krajšo razdaljo med streho (hiša je imela le eno nadstropje) in tehnično sobo je bilo izbrano kombinirano rešitev – krajši odsek pri samih kolektorjih je bil rešen z nerjavnim valovcem zaradi lažje manipulacije pri končnem napajanju na strešno prehodno konstrukcijo, preostali del trase s predizolirano fleksibilno cevjo. Zbiralnik je bil zasnovan z izmenjevalnikom toplote za sončni krog in izmenjevalnikom, oziroma pripravo za toplotno črpalko kot dopolnilni vir toplote zunaj poletne sezone. Ker je šlo za novogradnjo, je bila električna inštalacija za tipala krmilne enote pripravljena že v grobi gradnji, kar je montažo črpalne in krmilne enote močno olajšalo – ostalo je le priključiti pripravljene kable in nastaviti želeno temperaturno razliko na krmilni enoti.

Cene posameznih komponent sončnega kompleta, omenjenih v članku.

Pogosta vprašanja o montaži solarnega sistema

Ali se solarni sistem lahko domontira k obstoječemu kotlu, ali se mora urediti le pri novogradnji?
Da, solarni sistem se običajno domontira tudi k obstoječemu kotlu brez potrebe zamenjave samega kotla. Pogoj je ustrezen solarni hranilnik z dvema izmenjevalnikoma – enim za solarni krog, drugim za dogrevanje iz obstoječega kotla – oziroma zamenjava prvotnega bojlerja s takšnim hranilnikom, če hiša doslej ni imela solarnega hranilnika.

Ali moram imeti poševno streho natančno usmerjeno proti jugu, da bi sistem imel smisel?
Točna usmeritev proti jugu ni nujen pogoj, vendar velja, da je bolj kot je usmeritev proti jugu in manj kot je površina zasenčena s sosednjimi stavbami ali drevesi čez dan, večji je izkoristek sistema. Poleg tega se lahko pri ravni strehi usmeritev kolektorja nastavi z montažno konstrukcijo neodvisno od usmeritve same strehe.

Razlika med klasičnimi cevmi in 2v1 fleksibilnimi cevmi z vidika montaže je naslednja: Klasične bakrene ali nerjaveče cevi je treba po priključitvi dodatno izolirati s toplotno izolacijskim ovojem neposredno na mestu, kar podaljša čas montaže, še posebej na strehi in v jaških. Predizolirana 2v1 fleksibilna cev ima dovod in povratek že vgrajen v enem izoliranem plašču, zato se dodatno izolacija ne potrebuje – dovolj je, da cev povlečete po pripravljeni poti.

Zakaj se pri ravni strehi uporablja naklon vsaj okoli 15°?
Ta naklon zagotavlja, da lahko deževnica naravno spere prah in umazanijo s površine kolektorja (samočistilni učinek), kar pomaga dolgoročno ohranjati učinkovitost kolektorja brez potrebe pogostega ročnega čiščenja. Pri manjšem naklonu ali pri ravno položeni kolektorju bi se lahko umazanija in voda na površini zadrževali dlje.

Kako krmilna enota ve, kdaj mora vključiti črpalko? Krmilna enota primerja temperaturo, izmerjeno s tipalom na kolektorju, s temperaturo, izmerjeno s tipalom v solarnem hranilniku. Če je kolektor toplejši od hranilnika za vnaprej nastavljeno razliko, enota vklopi obtočno črpalko v črpalčni enoti. Ko se razlika zmanjša pod nastavljeno mejo, se črpalka izklopi.

Zakaj solarna tekočina ne pride neposredno v stik s toplo vodo, ki jo uporabljam?
Solarna grelna posoda ogreva sanitarno vodo posredno, preko toplotnega izmenjevalca. Toplotna tekočina kroži v zaprtem solarnem sistemu ločeno od sanitarne vode in toploto oddaja le skozi steno izmenjevalca, nikoli se ne meša z njo.

Če se v solarnem krogu po montaži pozabi odvzdusniti, lahko krožek vsebuje zračne mehurčke, najpogosteje v najvišjih točkah trase pri kolektorjih. Ti preprečujejo gladko cirkulacijo toplotnega nosilca, zmanjšujejo učinkovitost prenosa toplote in lahko povzročijo tudi hrupnost črpalke. Zato se po polnjenju kroga vedno temeljito preverja, ali iz odzračevalnih ventilov uhaja le tekočina, ne zrak.

Ali je potrebna električna priključna direktno pri kolektorjih na strehi?
Ne, električno napajanje je samo za obtočno črpalko v črpalčni enoti in krmilno enoto, ki se nahajata v tehnični sobi. Do kolektorja vodi samo kabelska povezava temperaturnega čutila, ne pa močnega električnega napajanja.

Povezane teme

• Kako izbrati solarni sistem za ogrevanje vode
• Ploski vs. vakumski sončni kolektorji
• Kakšen solarni zalogovnik potrebujem
• Sončne cevi in nerjavne valovnice – kako delujejo
• Krmilne enote in črpalčne skupine za solarne sisteme
• Montaža kolektorjev – poševna streha, ravna streha, fasada
• Sončni ogrevalni sistem kot dopolnilo k kotlu
• Servis, polnjenje in pogoste okvare sončnih sistemov
• Pogosta vprašanja o sončnih kolektorjih in solarnih sistemih

Če načrtujete montažo solarnega sistema, nam pišite vrsto strehe in predvideno lokacijo tehnične sobe – svetovali bomo glede postopka.

Imate vprašanje o tej temi?

Ne morete se odločiti ali rešujete konkretno situacijo v vašem gospodinjstvu? Pišite nam – z veseljem vam bomo svetovali.

Ime in priimek Ne izpolnjujte tega polja:

E-pošta

Obvestilo