Montaža in priključitev plinskega pretočnega grelnika
Plinski pretočni grelnik vode spada med najbolj zanesljive rešitve za pripravo tople vode tam, kjer ni smiselno graditi bojlerja ali kjer manjka električna priključna postaja z zadostno rezervo za električno ogrevanje. Za razliko od električnih modelov pa plinsko napravo zahteva drugačen postopek montaže – od plinske priključne postaje prek odvoda dimnih plinov do obvezne revizije. V tem članku bomo praktično razložili, kaj montaža plinskega pretočnega grelnika vključuje, kakšna je razlika med dimniškim in turbo odvodom dimnih plinov, kako deluje vžig gorilnika brez elektrike in zakaj brezstopenjski modeli zahtevajo posebno vodovodno armaturo. Dodali bomo tudi dva resnična primera iz prakse, ki kažeta, kako se te naprave dejansko uporabljajo na počitniških hišicah in v stanovanjih. Če še vedno razmišljate, ali je plinski pretočni grelnik za vas primerna izbira, priporočamo, da najprej preberete članek Kako izbrati pretočni grelnik in primerjavo Električni vs. plinski pretočni grelnik – ta tema se ukvarja samo z montažo naprave, ki ste jo izbrali.
Plinska priključna napeljava in kdo sme upravičen izvajati montažo
Prvo in najpomembnejše načelo je jasno: priključitev pretočnega grelnika vode na plinovod ne sme nikoli opraviti laik sam. Gre za poseg v plinske naprave doma, ki ga lahko opravi izključno oseba z veljavno strokovno usposobljenostjo v plinarstvu. Ta pogoj ni le formalnost – nepravilna priključitev plinskega aparata spada med najpogostejše vzroke resnih nesreč v gospodinjstvih, od uhajanja plina do tveganja eksplozije ali zastrupitve s produkti zgorevanja. Poleg varnostnega tveganja ima neizpolnjevanje tega pravila tudi povsem praktično posledico: večina proizvajalcev in prodajalcev vezuje garancijo za napravo ravno na to, da je montažo opravila pooblaščena oseba in da je bila po njej izdana revizijska poročila. Samopriključeni grelnik lahko v primeru okvare ali zavarovalne dogodka pomeni izgubo garancije in zaplete pri zavarovalnici.
Sam proces montaže pretočnega grelnika vode poteka v več korakih, ki so med seboj povezani. Najprej se izbere in preveri primerno mesto za namestitev – upošteva se razdalja od vnetljivih materialov, zadostni prostor za servis in vzdrževanje, višina obešanja nad koritom ali umivalnikom, v primeru turbo izvedbe pa tudi možnost izvedbe odvodne cevi za dimne pline skozi zunanjo steno. Sledi pritrditev grelnika na steno, priključitev na vodovodno hladno vodo in izhod tople vode ter končno priključitev na plinski priključek, vključno z namestitvijo zapornega ventila, ki mora biti pri servisnih posegih ali v nujnih primerih lahko dostopen. Po fizični priključitvi sledi preverjanje tesnosti vseh spojev, poskusno prižiganje gorilnika in preverjanje pravilnega delovanja naprave pri različnih pretokih vode. Celoten proces se zaključi z izdajo revizijskega poročila, ki potrjuje, da je naprava varna za obratovanje – tej temi se podrobneje posvetimo v posebnem poglavju spodaj.
Pri naročanju montaže se splača vnaprej preveriti, ali izbrani tehnik ima dovoljenje ne samo za priključitev plinskega porabnika, ampak tudi za izvedbo prve revizije, oziroma ali te dve storitvi zagotavlja v sodelovanju z revizijskim tehnikom. V praksi to pogosto rešuje eno podjetje ali en obrtnik z ustreznimi certifikati, kar montažo poenostavi – naročnik ne potrebuje usklajevati dveh različnih dobaviteljev in zadošča en obisk, ki napravo priključi in preizkusi.
Odvod dimnih plinov: dimnik vs. turbo različica
Plinski pretočni grelnik, ki gori zemeljski plin ali propan-butan, pri gorenju nujno proizvaja dimne pline, ki jih je treba varno odvajati iz bivalnega prostora. Prav način odvajanja dimnih plinov je eden ključnih parametrov, ki odloča o tem, kam in kako se lahko grelnik sploh namesti. Načeloma obstajata dve rešitvi – klasični dimniški odvod z naravnim vlekom in sodobnejša turbo različica z prisilnim vlekom.
Varianta s dimnikom (naravni vlek)
Komínski ali tako imenovani B-tip grelnika uporablja za odvod dimnih plinov funkcionalen dimnik z naravnim vlekom – razlika v temperaturah med dimnimi plini in okoliškim zrakom ustvarja tok, ki dimne pline po dimniškem kanalu izvleče iz stavbe. Ta rešitev je značilna predvsem za starejše stavbe, počitniške hiše in objekte, ki že imajo dimnik in je funkcionalen. Prednost je enostavnejša konstrukcija in praviloma nižja nakupna cena naprave. Slabost je odvisnost od stanja in prehodnosti dimnika – ta mora biti v dobrem tehničnem stanju, s pravilnim prerezom in vlekom, sicer obstaja nevarnost povratnega sesanja dimnih plinov v prostor. Pri komínski varianti je zato poleg revizije samega plinskega naprave potrebna tudi ločena kontrola dimnika s strani dimnikarja, ki potrdi njegovo prehodnost in primernost za priključitev prav tega tipa naprave.
Turbo različica (prisilni vlek)
Turbo, oziroma tako imenovani C-tip grelnika rešuje odvod dimnih plinov povsem drugače – vgrajen ventilator aktivno potiska dimne pline skozi posebno, običajno koncentrično (dve cevi v sebi) cevovod, ki je izhod skozi zunanjo steno neposredno iz stavbe, brez potrebe po dimniku. Tako dovod zraka za zgorevanje kot odvod dimnih plinov poteka skozi en sam prehod v steni, kar močno poenostavi namestitev, še posebej v stanovanjih, panelnih jedrih ali družinskih hišah brez delujočega dimnika. Ta rešitev je zato postala priljubljena izbira pri prenovah kopalnic in kuhinj, kjer dimnika bodisi ni bilo ali pa je že dolgo časa neuporabljen. Pri turbo različici je treba pri montaži upoštevati priporočene razdalje ustja cevi od oken, vrat, prezračevalnih odprtin sosednjih objektov in meja zemljišča, da se dimni plini varno razpršijo in ne vračajo nazaj v bivalne prostore. Ta razdalja in natančna izvedba cevi sta del projekta montaže, ki ga pripravi izvedbeni tehnik glede na konkretne pogoje objekta.
Kateri variant je „boljši“, je odvisno od konkretne situacije. Če ima stavba funkcionalen, dobro dimenzioniran dimnik, je dimniški variant enostavnejša in cenejša izbira. Če dimnika ni, je v slabem stanju ali gre za stanovanje v višjih nadstropjih brez dostopa do dimniškega telesa, je turbo varianta praktično edina izvedljiva rešitev. Oba tipa najdete tudi med plinskimi modeli v naši ponudbi – konkreten tip odvajanja je vedno naveden v parametrih izdelka, zato pred naročilom preverite, ali ustreza pogojem v vašem gospodinjstvu.
Vžig: piezo vs. hidrogenerator
Druga pomembna značilnost, ki vpliva na udobje in možnosti namestitve pretočnega grelnika vode, je način vžiga gorilnika. Sodobni plinski grelniki v osnovi uporabljajo dva principa – piezoelektrični vžig in vžig, ki ga poganja hidrogenerator. Skupni imenovalec obeh rešitev je, da nobena ne potrebuje priključka na električno omrežje ali baterije – kar je z vidika montaže velika prednost, saj za grelnik ni treba voditi električnega priključka in naprava deluje zanesljivo tudi tam, kjer elektrika sploh ni na voljo.
Piezoelektrično vžiganje
Piezoelektrično vžiganje deluje na preprostem mehanskem principu – s pritiskom na gumb se mehansko ustvari električna iskra, ki vname plin. Pri nekaterih konstrukcijah se s to iskro vžge trajni vžigalni plamen, ki nato ob odprtju vode zanesljivo vžge glavni gorilnik; pri drugih se piezo gumb pritisne neposredno pri vsaki uporabi. Prednost piezo vžiga je preprostost, mehanska zanesljivost in skoraj nič okvar – tukaj ni elektronike, ki bi lahko odpovedala. Slabost je nekoliko manj udobna uporaba, saj mora uporabnik vžig sam aktivirati ali vzdrževati vžigalni plamen.
Vžiganje s hidrogeneratorjem
Vžiganje s hidrogeneratorjem deluje drugače in v praksi predstavlja udobnejšo rešitev: v telesu grelnika je majhna turbina, ki jo ob odprtju pipe vrti sam tok prehajajoče vode. Ta turbina poganja generator, ki ustvari dovolj električne energije za ustvarjanje vžigalne iskre neposredno v trenutku, ko voda začne teči skozi napravo. Rezultat je popolnoma avtomatsko vžiganje – uporabnik preprosto odpre pipo in grelnik se sam vžge, brez potrebe pritisniti katero koli tipko. Prav s tem principom je opremljen na primer model Karma POV 14BK ZP, ki rešuje vžiganje popolnoma avtomatsko zahvaljujoč pretoku vode, brez potrebe priključitve na električno omrežje.
Tako je, neodvisnost od elektrike je razlog, zakaj se plinski pretočni grelniki vode s piezo ali hydrogeneratorskim vžigom tako pogosto nameščajo na počitniških hišicah, vrtnih hišicah, garažah ali drugih objektih, kjer električna priključitev bodisi popolnoma manjka ali pa bi bila njena uvedba zgolj zaradi ogrevanja vode neprimerno draga. Dovolj je funkcionalen dovod plina (na primer iz tlačne jeklenke) in vodovodna napeljava – za ostalo poskrbi naprava sama.
Posebna vodovodna armatura za brezstopenjske modele
Pri montaži pretočnih grelnikov vode je nujno razlikovati med tlačnim in netlačnim izvedbama, saj se obe vrsti priključujeta na vodovodno omrežje drugače in zahtevata drugačno dodatno opremo. Tej temi se podrobno posvečamo tudi v samostojnem članku Tlačni vs. netlačni pretočni grelnik vode, tukaj pa bomo razložili, kaj to pomeni konkretno za samo montažo.
Nebistvene (odprte) modele
Nebistrošni grelnik je zasnovan tako, da je samo ohišje naprave del vodovodnega kroga skupaj s posebno vodovodno armaturo, ki se dobavlja neposredno z napravo. Ta armatura ni običajna pipa, kot jo poznamo iz običajnega korita ali umivalnika – ima drugačno konstrukcijo, ki hkrati odpira in regulira pretok vode skozi izmenjevalnik grelnika in s tem pretokom sproži tudi sam vžig gorilnika (zlasti pri modelih s hidrogeneratorjem). Prav zato se pri nebistrošnih modelih ne sme uporabljati običajna univerzalna ročica ali klasična dvokroglasta pipa – ne bi delovala pravilno in bi lahko povzročila tudi nepravilno delovanje celotnega grelnika ali njegovo poškodbo. Armatura, ki jo dobavi proizvajalec, je zato obvezen del montaže in se mora uporabiti natančno tista, ki je namenjena za določen model.
Neprečnično rešitev se običajno uporablja tam, kjer se rešuje ogrevanje vode le za eno določeno mesto odjema – običajno korito ali umivalnik v kuhinji ali na koči. Prednost je enostavnejša montaža brez potrebe reševanja tlačnih varnostnih elementov, pomanjkljivost pa omejitev na eno mesto odjema hkrati.
Tlačni (zaprti) modeli
Tlačni grelnik deluje drugače – priključi se neposredno na vodovodno omrežje hladne in tople vode, podobno kot bi priključili majhen plinski kotel ali hranilnik tople vode. Na izhodu tople vode lahko hkrati oskrbuje več odjemnih mest (na primer umivalnik in tuš), pri čemer se na vsakem od njih lahko uporablja povsem običajna vodovodna armatura brez kakršnih koli omejitev. Ta svoboda pa ima tudi svoje pogoje – ker je celoten sistem pod tlakom vodovodnega omrežja, mora biti tlačni grelnik opremljen z varnostnim ventilom, ki ob prekoračitvi varnega tlaka vodo varno izpusti in tako ščiti izmenjevalnik in cevovode pred poškodbami. Takšno rešitev ponuja na primer model Karma POV 11BW ZP, namenjen priključitvi na običajno tlačno omrežje z možnostjo oskrbe več odjemnih mest v gospodinjstvu.
Izbira med tlačnim in netlačnim rešitvijo bi zato morala biti sprejeta še pred samo montažo – ne le zaradi cene in tehnične rešitve, ampak tudi zato, ker dodatno spreminjanje iz netlačne v tlačno rešitev (ali obratno) pogosto zahteva zamenjavo baterij in prilagoditev cevi, kar montažo podraži. Če niste prepričani, kateri tip je primernejši za vaš dom, priporočamo, da si ogledate primerjavo v članku Tlačni vs. netlačni pretočni grelnik vode še pred naročilom montaže.
Revizija in redni pregled tesnosti
Po zaključku montaže pretočnega grelnika vode sledi korak, ki ga ne smete izpustiti – revizija plinskega naprave. Gre za strokovni pregled in preizkus, ki ga opravi pooblaščeni revizijski tehnik in katerega rezultat je revizijsko poročilo, ki potrjuje, da je naprava varna za obratovanje. Ta revizija ni le formalnost za zavarovalnico ali urad – gre za dejansko kontrolo, ki lahko odkrije puščanje spojev, nepravilno delovanje varnostnih elementov ali težave z odvodom dimnih plinov, preden se pokažejo v običajnem obratovanju.
Pri pregledu naprav običajno preverjamo več področij hkrati: tesnost vseh plinskih priključkov (običajno s posebnim zaznavnim sprejem ali napravo, ki zazna tudi najmanjše uhajanje plina), pravilno delovanje gorilnika in njegovo nastavitev, funkcionalnost varnostnih elementov (na primer plamenske varovalke, ki ob ugasnitvi plamena takoj zapre dovod plina) in pri dimniškem izvedbi tudi kakovost odvajanja dimnih plinov v dimnik. Končna revizijska poročila je dokument, ki ga mora lastnik nepremičnine hraniti – potrebna je pri zavarovalnih dogodkih, pri prodaji nepremičnine in pri nadaljnjih pregledih, kjer služi kot referenca.
Pregled plinskega naprave ne zadeva le trenutka po montaži – gre za ponavljajočo se obveznost. Interval nadaljnjih pregledov določi preglednik s poudarkom na vrsti naprave in lokalnih predpisih, praviloma gre za večletni cikel; natančen datum naslednjega pregleda je vedno naveden neposredno v poročilu o pregledu, zato je najlažje slediti temu podatku namesto splošnih ocen. Poleg načrtovanega strokovnega pregleda se priporoča tudi običajna vizualna kontrola s strani uporabnika – opazovati je treba morebiten vonj po plinu, preveriti, ali so vidno poškodovani ali skorodirani spoji, in ne prekrivati prezračevalnih odprtin v prostoru, kjer je nameščen grelnik. Pri različici dimnika spada k redni negi tudi pregled dimnika s strani dimnika, neodvisno od pregleda same naprave.
Če se med delovanjem pojavi katera koli neobičajna sprememba – sprememba barve plamena, nepravilno vžiganje, vonj, saje okoli gorilnika ali kateri koli drug signal – je primerno napravo izklopiti in poklicati servisnega tehnika, ne pa težave reševati sami. Pregled najpogostejših okvar in priporočil, kdaj poklicati servis, najdete v članku Servis in pogoste okvare pretočnih grelnikov vode.
V praksi se lahko pojavi situacija, ko je potrebna zamenjava celotnega ogrevalnega sistema. V tem primeru je priporočljivo, da se obrnete na strokovnjake, ki bodo izvedli celovito analizo in predlagali optimalno rešitev. Pomembno je izbrati kakovostne materiale in opremo, ki bodo zagotavljali učinkovito in zanesljivo delovanje ogrevalnega sistema. Prav tako je treba upoštevati posebnosti vašega doma in vaše potrebe po ogrevanju. S pravilno izbiro in namestitvijo lahko dosežete znatne prihranke pri stroških ogrevanja in izboljšate udobje v vašem domu.
Scenarij 1: Koča brez električnega priključka
Predstavimo si tipično situacijo družine, ki ima v lasti planinsko kočo, ki jo uporabljajo predvsem ob vikendih in poleti. Koča nima priključka na električno omrežje – elektrika se rešuje le z majhnim solarnim panelom za osvetlitev, kar preprosto ne zadošča za napajanje katerega koli pretočnega grelnika vode z elektronskim vžigom. Hkrati se v kuhinji rešuje le eno odjemno mesto pri koritu, kjer je potrebna topla voda za pomivanje posode in običajno higieno. V takšni situaciji je logična izbira brezstopenjski plinski grelnik z vžigom, ki ga poganja hydrogenerator – naprava se priključi na tlačno jeklenko s propan-butanom (običajna rešitev za koče brez plinovoda) in na vodovodno omrežje, pri čemer se uporabi posebna vodovodna armatura, ki je priložena napravi. Zahvaljujoč hydrogeneratorju se grelnik samodejno vžge vsakič, ko družina odpre pipo – brez potrebe pritisniti gumb in brez kakršne koli odvisnosti od elektrike iz omrežja ali baterij. Po montaži s strani pooblaščenega tehnika je sledila revizija, ki je potrdila tesnost priključka na plinsko jeklenko in pravilno delovanje vžiga. Rezultat je zanesljiv vir tople vode, ki deluje natanko tako, kot če bi koča imela elektriko – kar je tipičen in zelo pogost razlog, zakaj lastniki koč in vrtnih hiš izberejo ravno to vrsto naprave.
Scenarij 2: Stanovanje v stanovanjski hiši brez delujočega dimnika
Drugi tipičen primer je stanovanje v višjem nadstropju panelne hiše, kjer je lastnik med prenovo kopalnice in kuhinje razmišljal o zamenjavi starega bojlerja s pretočnim grelnikom. Problem je bil očiten že na prvi pogled – stanovanjska hiša nima funkcionalnega dimnika, ki bi ga lahko uporabili za odvod dimnih plinov, in vodenje novega dimniškega telesa skozi več nadstropij bi bilo praktično neizvedljivo in neprimerno drago. Rešitev je postala tlačni plinski pretočni grelnik s turbo odvodom dimnih plinov, ki se je priključil na plinovod in vodovod podobno kot majhen kotel, dimni plini pa so bili odvedeni skozi kratko koncentrično cev neposredno skozi zunanjo steno kopalnice iz stanovanja. Ker gre za tlačno rešitev, so lahko na izhodu tople vode ostale običajne, že obstoječe pipe – v kuhinji in kopalnici, brez potrebe po zamenjavi. Montaža je vključevala tudi preverjanje ustreznosti postavitve ustja cevi (zadostna razdalja od oken in sosednjih objektov), po priključitvi pa je sledila revizija plinskega sistema, ki je potrdila varno delovanje. Ta primer dobro ponazarja, zakaj je turbo različica v stanovanjskih hišah brez dimnika praktično edina izvedljiva rešitev – in hkrati, zakaj se splača rešiti tip odvodov dimnih plinov že pri izbiri določenega modela, ne šele tik pred montažo.
Priporočeni izdelki
Spodaj najdete dva plinska pretočna grelnika vode iz naše ponudbe, ki predstavljata obe glavni konstrukcijski rešitvi, opisani v tem članku – beztlačni model s specifično pipo in samodejnim vžigom s hidrogeneratorjem ter tlačni model, namenjen priključitvi na običajni sistem z več točkami za odvzem.
| Izdelek | Vrsta | Cena |
|---|---|---|
| Karma POV 14BK ZP | Nebrizgalni, vžig s hidrogeneratorjem | 849,85 € |
| Karma POV 11BW ZP | Tlačni, več mest za odvzem | 1 037,88 € |
Če je električna priključitev na voljo in iščete alternativo brez plina ter brez potrebe reševanja odvod dimnih plinov, se splača pogledati tudi primerjavo v članku Električni vs. plinski pretočni grelnik vode, kjer boste našli tudi električne modele, primerne kot zamenjava za plinsko rešitev.
Pogosta vprašanja (FAQ)
Ali lahko pretočni grelnik vode priključite sami?
Priključitev na plinski priključek sme lahko izvede izključno oseba z strokovno usposobljenostjo v plinarstvu. Samovgradnja je varnostno tveganje in praviloma pomeni tudi izgubo garancije na napravo.
Razlika med dimniškim in turbo odvodom dimnih plinov je v tem, kako se dimni plini odvajajo iz kotla. Pri dimniškem odvodu se dimni plini odvajajo skozi dimnik, medtem ko se pri turbo odvodom dimni plini odvajajo skozi turbino, ki je nameščena na kotlu.
Turbo različica odvaja dimne pline s prisilnim vlekom preko ventilatorja neposredno skozi zunanjo steno brez potrebe dimnika. Zato je turbo primernejša tam, kjer dimnik manjka ali ni funkcionalen.
Ali potrebujete električno priključitev za plinski grelnik?
Pri modelih s piezoelektričnim vžigom ali z vžigom s hidrogeneratorjem – oba načina delujeta brez priključitve na električno omrežje in brez baterij, kar je prednost pri montaži na počitniških hišicah ali drugih mestih brez elektrike.
Zakaj ne morete uporabiti običajne vodovodne armature za brezstenski grelnik?
Nebistrostni modeli zahtevajo posebno baterijo, ki jo dobavlja proizvajalec, saj ta baterija hkrati upravlja pretok vode skozi grelnik in sproži vžig. Običajna pipe baterija ne bi zagotovila pravilnega delovanja naprave.
Kako pogosto je treba opraviti pregled plinskega grelnika?
Prva revizija je obvezna takoj po montaži. Rok naslednje redne revizije določi revizijski tehnik in ga navede neposredno v revizijskem poročilu – temu se je treba ravnati namesto splošnih ocen.
Ali se lahko plinski pretočni grelnik vode namesti na koči brez elektrike?
Da, ravno to je ena glavnih prednosti plinskih modelov s piezo ali hydrogeneratorskim vžigom – delujejo zanesljivo tudi brez kakršnegakoli priključka na električno omrežje, potrebujete le delujoč dovod plina (na primer iz jeklenke) in vodovodno napeljavo.
Če po montaži čutite vonj po plinu, takoj ukrepajte. Takoj prekinite dovod plina, odprite okna in vrata za prezračevanje ter zapustite prostor. Ne uporabljajte odprtega plamena, električnih stikal ali naprav, ki bi lahko povzročile iskro. Takoj pokličite strokovnjaka za plin ali servis, da preveri in odpravi težavo.
V takem primeru takoj zaprite glavni plinski ventil, prezračite prostor, ne manipulirajte z električnimi stikalom in kontaktirajte servisnega tehnika ali servis. Vonj po plinu po montaži kaže na puščanje, ki ga je treba takoj odpraviti, ne pa odložiti.
Ali lahko tlačni in beztlačni model dodatno zamenjam za drug tip?
Tehnično da, vendar to pomeni zamenjavo baterij in prilagoditev napeljave, zato gre za dodatno montažno poseganje. Zato se splača izbrati pravi tip že pri izbiri naprave – pri tem vam bo pomagal članek Tlačni vs. beztlačni pretočni grelnik vode.
Povezane teme
- Kako izbrati pretočni grelnik vode
- Električni vs. plinski pretočni grelnik vode
- Tlačni vs. netlačni pretočni grelnik vode
- Servis in pogoste okvare pretočnih grelnikov vode
Če načrtujete montažo pretočnega grelnika vode, nam napišite tip odvoda dimnih plinov in razpoložljivost elektrike – z veseljem svetujemo.
Imate vprašanje o tej temi?
Ne morete se odločiti ali rešujete konkretno situacijo v vašem gospodinjstvu? Pišite nam – z veseljem vam bomo svetovali.