Montaža in nastavitev tipala zunanje temperature za ekvitermno regulacijo
Montaža in nastavitev zunanjega temperaturnega tipala za ekvitermično regulacijo
Senzor zunanje temperature je na prvi pogled neopazna komponenta – majhna plastična škatlica nekje na fasadi hiše. Kljub temu je ravno ta, ki odloča, ali vaša ekvitermna regulacija deluje pravilno, ali pa kotel kuri »po občutku« in tratite denar zaman. V praksi vidimo desetine inštalacij, kjer je bil senzor nameščen na sončni steni, v bližini prezračevalnih mrež ali na višini treh metrov nad tlemi – in v vseh primerih je regulacija delovala s popačenimi podatki, kar se je kazalo na nelagodju in višjih stroških ogrevanja.
Ta članek vas bo vodil skozi celoten postopek: od razumevanja principa ekvitermne regulacije, prek izbire pravega senzorja, do konkretne montaže, priključka kabla in nastavitve parametrov kotla ali regulatorja. Gibali se bomo predvsem v svetu kotlov Protherm in Vaillant, saj so to najbolj razširjene znamke na slovenskem trgu, vendar načela veljajo univerzalno.
Ekvitermna regulacija je način reguliranja temperature ogrevalne vode, ki se prilagaja zunanjim temperaturnim razmeram. Za to potrebuje zunanji senzor, ki meri temperaturo zraka zunaj, in na podlagi teh podatkov prilagaja temperaturo ogrevalne vode, da se doseže optimalna poraba energije in udobje v prostoru.
Osnovna ideja ekvitermične regulacije je preprosta: temperatura ogrevalne vode v krogu bi morala biti odvisna od zunanje temperature. Ko je zunaj −15 °C, kotel ogreva vodo na primer na 75 °C. Ko je zunaj +5 °C, zadostuje, da se voda ogreje na 45 °C. Tako kotel ne deluje ves čas na maksimalno moč, ogrevanje pa je bolj gladko, udobnejše in cenejše.
To se dogaja s pomočjo tako imenovane ogrevalne krivulje – matematične odvisnosti, ki določa, kakšna mora biti temperatura ogrevalne vode pri vsaki zunanji temperaturi. Krivuljo nastavi bodisi inštalater bodisi izkušen uporabnik neposredno v meniju kotla ali regulatorja.
Da bi regulacija lahko sledila tej krivulji, mora vedeti, kaj se dogaja zunaj v realnem času. Za to služi prav senzor zunanje temperature. Brez njega ekvitermna regulacija preprosto ne deluje – kotel se bodisi preklopi v rezervni način s fiksno temperaturo ogrevalne vode ali pa prikaže napako.
Več o samem konceptu in primerjavi s sobnim termostatom lahko najdete v članku Sobni termostat vs. ekvitermna regulacija – kaj je boljše za vaš kotel v tem Znanstvenem centru.
Vrste senzorjev zunanje temperature – NTC uporovni senzor in njegove značilnosti
Večina senzorjev zunanje temperature, ki jih najdete pri kotlih Protherm in Vaillant, so tako imenovani NTC termistorji (Negative Temperature Coefficient). Njihov upor se zmanjšuje s povišanjem temperature – od tod tudi kratica »negativni temperaturni koeficient«. Najpogosteje boste naleteli na vrednost 10 kΩ pri 25 °C, vendar nekateri starejši kotli zahtevajo druge vrednosti (npr. 4,7 kΩ ali 12 kΩ).
NTC senzor zunanje temperature torej ni le »termometer« – gre za spremenljiv upor, katerega vrednost krmilna elektronika kotla meri in pretvarja v temperaturo. Zato je zelo pomembna kompatibilnost: drugačen tip NTC senzorja lahko daje kotlu popolnoma popačene podatke o zunanji temperaturi, tudi če je fizično pravilno priključen. V praksi smo videli primer, kjer je bil namesto 10 kΩ senzorja priključen 4,7 kΩ senzor – kotel je mislil, da je zunaj za 8 °C topleje, kot je bilo v resnici, in je voda v radiatorjih februarja tekla le na 38 °C.
Za kotle Protherm s eBus zbernico je na voljo kabelski Protherm - Senzor zunanje temperature (kabelski) za kotle z eBus zbernico, ki je neposredno dimenzioniran za te kotle in komunicira prek eBus. Več o tem, kaj eBus zbernica pomeni in zakaj je pomembna kompatibilnost, si lahko preberete v članku Kaj je eBus zbernica in zakaj je pomembna kompatibilnost regulacije s kotlom v tem Znanstvenem centru.
Če rešujete hranilnik tople vode in potrebujete NTC senzor za merjenje temperature, si oglejte Sadu NTC senzorja za hranilnik 10 kΩ – gre za drugo uporabo, vendar isti princip merjenja.
Kje namestiti senzor zunanje temperature – ključna pravila za montažo
To je mesto, kjer se v praksi naredi največ napak. Mesto senzorja neposredno določa kakovost celotne regulacije. Če je senzor nepravilno nameščen, niti najboljši regulator ne more delovati pravilno.
Svetovna stran in usmeritev stene
Senzor se namesti predvsem na severno ali severozahodno steno stavbe. Razlog je preprost: severna stena ni neposredno osvetljena soncem, zato je temperatura na njeni površini enaka dejanski zunanji temperaturi. Na južni steni je lahko v sončen zimski dan temperatura za 10–15 °C višja od dejanske zunanje temperature – regulacija bi mislila, da je toplo vreme, in kotel bi zmanjšal moč, čeprav je v severnem delu hiše še vedno mrzlo.
Če severna stena ni na voljo (na primer sosednje stavbe, ograja), iščemo naslednjo najmanj osvetljeno steno. Izogibamo se tudi steni nad garažnimi vrati, kjer je lahko povišana temperatura zaradi izpušnih plinov.
Višina montaže
Pri montaži prenizko (pod 1,5 m) grozi:
- Pokritost s snegom pozimi – senzor preneha pravilno meriti ali bo meril temperaturo snega
- Vpliv toplote, ki prihaja iz zemlje v mrzlem vremenu z debelo snežno odejo (paradoks: zemlja pod snegom je toplejša)
- Mehanske poškodbe pri vzdrževanju, košnji, parkiranju
Pri montaži previsoko (nad 3 m) pa spet cena raste in zapletenost inštalacije, v ekstremnih primerih pa lahko pride do večjega temperaturnega razlike glede na pritličje.
Čemu se izogniti – konkretna prepovedana mesta
- Nad oknom ali vrati: toplotne zračne tokove iz notranjosti skozi netesnosti izkrivljajo merjenje
- Nad prezračevalno rešetko ali dimniškim izhodom: neposreden vpliv odpadnega zraka iz hiše
- V bližini klimatske naprave: zunanja enota klimatske naprave ustvarja toplotne izpuhe
- Na mestu, kjer voda kaplja s strehe ali žleba: mokri senzor s svojim merjenjem niha, spremenljiva vlažnost lahko dolgoročno poškoduje elektroniko
- Pod nadstreškom ali markizo: zastajajoči zrak brez kroženja ne predstavlja dejanske zunanje temperature
- Na kovinskih konstrukcijah (ograje, ograje): kovina je toplotni prevodnik in se segreva hitreje kot zrak
Postopek fizične montaže tipala na fasado korak za korakom
Pred samo montažo pripravite: vrtalnik s udarcem, vrtalo za opeko (premer glede na uporabljeno moznik, običajno 6 mm), izvijač, gumijasto tesnilo (če je priloženo), tesnilno maso ali silikon za tesnjenje vhoda kabla in po možnosti plastično kabelsko letev ali kabelsko cev za zunanje vodenje kabla.
Korak 1: Priprava mesta in načrtovanje trase kabla
Pred vrtanjem premislite, kje bo kabel od senzorja do kotla potekal. Idealno je, da kabel vodite naravnost skozi steno v vodoravni cevi (to ga ščiti pred vlago in mehanskimi poškodbami), ali pa ga vodite v plastični letvi vzdolž fasade do okna ali vrat, skozi katera bo vstopil v notranjost. V starejših stavbah se najpogosteje uporablja obstoječa utor pri oknu ali prehod skozi vogal stavbe.
Korak 2: Montaža senzorja
Senzor se pritrdi na fasado s pomocjo dveh vijakov in moznikov. Ce ima senzor plastično pokrovko (večina originalnih senzorjev Protherm in Vaillant jo ima), pazite, da je prehod za kabel usmerjen navzdol – preprečuje vdor vode. Zatesnite odprtino za kabel s silikonom, da vlaga ne prodre v prostor za senzorjem in od tam v steno. To je malenkost, na katero se pozabi, toda v nekaj letih lahko povzroči izrastke ali okvaro elektronike.
Korak 3: Vodenje kabla
Kabel tipala zunanje temperature je dvožilni, večinoma s presekom 0,5–1,5 mm². Dolge trase (nad 20 metrov) raje izvedemo s presekom 1,5 mm² ali neposredno s bakreno zaščito, da se minimizira vpliv motenj in upornost vodnika. V praksi so trase krajše – tipično 5–15 metrov – zato standardni kabel 2 × 0,75 mm² povsem zadostuje.
Kabel vodite ločeno od silnoprčnih napeljav (230 V / 400 V). Če mora iti v skupnem kanalu, vzdržujte fizično razdaljo najmanj 10 cm, ali pa uporabite zaščiten kabel. V družinskih hišah to običajno ni problem, toda v stanovanjskih hišah ali pri napeljavi skozi razdelilno omarico bodite pozorni na to.
Korak 4: Vhod kabla v kotlovnico / tehnično sobo
Zatesnite prehod skozi steno. Če je stena debelejša od 30 cm, uporabite plastično zaščito. Na notranji strani vstavite kabel v kabelsko letev ali pritrdite s sponkami – prosto viseči kabel v kotlovnici je varnostno in estetsko tveganje.
Električni priključek senzorja – sponke, polariteta in združljivost
Klasični analogni NTC senzor zunanje temperature je brezpolarni – ni pomembno, katera žica gre na katero sponko. Priključuje se na sponke označene AF (iz nemščine Außenfühler = zunanji senzor), ali FE/FA, oziroma glede na posameznega proizvajalca. V dokumentaciji kotla boste te sponke vedno našli označene.
Protherm kotli z eBus vodilom (npr. Gepard Condens, Panther Condens) omogočajo priključitev digitalnega senzorja, ki ne komunicira preko analognega uporovnega signala, temveč neposredno preko eBus vodila. V tem primeru se senzor priključi na sponke eBus (označene EB ali BUS), in polariteta tukaj ni pomembna – žice so barvno označene in jih je treba priključiti glede na shemo.
Pri regulatorjih kot je Protherm Thermolink B ali Protherm Thermolink LUX je zunanji senzor del sistemske povezave. Thermolink B je osnovni žični regulator, ki deluje z ekvitermično regulacijo neposredno prek eBus vodila kotla – senzor se torej elegantno integrira v celoten sistem brez dodatne kabelske napeljave. Vaillant VRT 50 je analogno sobni regulator za kotle Vaillant, kjer je zunanji senzor izbirno razširitev.
Več o razlikah med posameznimi regulatorji Protherm lahko najdete v članku Protherm Thermolink B, P, RC, LUX – razlike in kateri se prilega vašemu kotlu.
Pogosto napake pri priključitvi
- Zamenjava sponk AF za sponke sobnega termostata (RT): kotel bo reagiral na zunanjo temperaturo kot na sobno – posledica je popolnoma napačno vedenje regulacije
- Predolge žice s tankim prerezom: večji upor kabla se prišteje k uporu tipala in kotel meri višjo temperaturo, kot je dejansko
- Odprti spoji ali oksidiran kabel: prekinjen spoj = kotel sporoča napako senzorja ali preklopi v rezervni način
- Priključitev eBus senzorja na analogne sponke AF: senzor ne bo deloval sploh, lahko pa poškoduje vhod regulatorja
Nastavitev parametrov ekvitermne regulacije v kotlu
Po fizični priključitvi pride na vrsto najpomembnejši del: nastavitev ogrevalne krivulje in povezanih parametrov. Tukaj je velika razlika, ali kotel deluje samostojno (brez zunanjega regulatorja) ali pa ga upravlja regulator, kot je Thermolink B ali Vaillant VRT 50.
Nastavitev ogrevalne krivulje (strmina in vzporedni premik)
Kotlovska krivulja ima dva glavna parametra:
- Strmina (nagib): določa, koliko se temperatura ogrevalne vode spremeni pri spremembi zunanje temperature za 1 °C. Tipične vrednosti so 0,5 do 2,0. Nove hiše s talnim ogrevanjem imajo strmino okoli 0,4–0,7, starejše hiše z litinskimi radiatorji potrebujejo 1,2–1,8.
- Paralelna premaknitev (offset): premakne celotno krivuljo navzgor ali navzdol brez spreminjanja naklona. Če je v hiši pri pravilno nastavljeni krivulji sistematično za 2 °C topleje ali hladneje, krivuljo premaknemo – ne nastavljamo znova strmine.
Konkretne vrednosti se nastavljajo v meniju kotla (npr. pri kotlih Protherm Gepard/Panther v servisnem meniju, parameter d.56 za strmino in d.57 za premik – številke se lahko razlikujejo glede na generacijo kotla, vedno preverite v priročniku).
Nočno zniževanje in minimalna temperatura
Ekvitermna regulacija običajno omogoča nastavitev nočnega znižanja temperature ogrevalne vode. Na primer čez dan regulacija sledi krivulji, ponoči pa se temperatura vode zniža za 10–15 °C (nastavljiva vrednost). To znižanje ne sme iti pod minimalno temperaturo, da cevi na severni strani ne bi zmrznile (tipična minimalna vrednost 30 °C).
Nekateri kotli ponujajo tudi tako imenovano funkcijo blokiranja ogrevanja pri zunanji temperaturi nad določeno vrednostjo – na primer pri zunanji temperaturi nad +18 °C kotel sploh ne zažene ogrevalni krog. To nastavitev prihrani nepotrebne zagone spomladi in jeseni.
Vpliv toplotne vztrajnosti stavbe
Sodobni regulatorji (npr. Protherm Thermolink LUX) delujejo s parametrom toplotne vztrajnosti stavbe. Ta parameter regulaciji pove, kako dolgo traja, da se sprememba zunanje temperature pokaže v notranjosti. Za masivne opečne hiše je vrednost višja, za nizkoenergijske hiše s toplotno izolacijo pa nižja. Pravilno nastavitev preprečuje situacijo, da bi kotel še nekaj ur po nepotrebnem ogreval, ko se zunanja temperatura hitro dvigne (pomladni jutri).
Preverjanje funkcije senzorja po namestitvi – diagnostika in kontrola
Po priključitvi in nastavitvi je treba preveriti, da senzor dejansko deluje. Postopek je naslednji:
1. Kontrola v meniju kotla: Večina kotlov Protherm in Vaillant prikazuje trenutno temperaturo, ki jo meri zunanji senzor, neposredno v diagnostičnem meniju. Na primer pri kotlih Protherm je to parameter d.0 ali podoben – natančna številka je odvisna od modela. Vrednost bi morala ustrezati dejanski zunanji temperaturi z odstopanjem ±1–2 °C. Če kotel prikazuje vrednost ±50 °C ali utripajočo pomišljaj, senzor ni pravilno priključen ali je kabel prekinjen.
2. Merjenje upornosti tipala z multimetrom: Če sumite na okvarjeno tipalo, izmerite z multimetrom upornost med obema žicama kabla neposredno pri tipalu (odklopljenem od kotla). Pri temperaturi 25 °C bi moral imeti pravilno tipalo NTC 10 kΩ upornost 9,5–10,5 kΩ. Pri 0 °C je to običajno 32–34 kΩ, pri −10 °C pa okoli 55–60 kΩ. Če multimeter kaže neskončno upornost (prekinitev) ali blizu 0 Ω (kratek stik), je tipalo poškodovano.
3. Kontrola kabla: Izmerite upor kabla (brez tipala, kratko sklenjenega na enem koncu) – pri 10-metrskem kablu 2 × 0,75 mm² ne sme upor preseči 0,5 Ω. Večji upor nakazuje slab spoj ali tanek kabel.
4. Fizični pregled montaže: Preverite, da je tesnilo na svojem mestu, pokrovček tipala pravilno zaprt in kabel ni napet ali upognjen pod ostrim kotom. Preverite tudi, da senzor ni zasenčen z drugim predmetom, ki se je med tem pojavil (npr. nameščena klimatska naprava ali nova markiza).
Najpogostejši problemi in njihova rešitev v praksi
Za leta prakse se ponavljajo isti scenariji. Tukaj so najpogostejši:
Kotel topí příliš, i když není zima: Snímač je pravděpodobně umístěn na stinném, chladném místě (např. za rohem domu, kde nikdy nesvítí slunce ani v létě), nebo je kabel přerušený a kotel nastavil náhradní hodnotu. Případně je topná křivka nastavena příliš strmě pro daný typ budovy.
Kotel neohřívá dostatečně, i když venku mrzne: Snímač je na slunné stěně – v zimní slunečný den může být teplota na jihozápadní fasádě o 10–15 °C vyšší než skutečná. Regulace si myslí, že je teplo, a snižuje výkon. Řešení: přemístění snímače na severní stěnu nebo alespoň snížení citlivosti kompenzací v menu.
Nevzdržna temperatura v prostorih, nihajoč izhod kotla: Kabel senzorja vodi v bližini močnega tokokroga – motnje povzročajo nezanesljivo merjenje. Rešitev: prekinitev kabla senzorja stran od močnega tokokroga, po možnosti z uporabo zaščitenega kabla.
Napaka koda F.60 ali E.06 (odvisno od modela): Običajno pomeni kratek stik ali prekinitev senzorja. Preverite upor z multimetrom.
Kombinacija zunanjega tipala s sobnim termostatom
Sodobna regulacija ni nujno samo "vklop/izklop". Najkakovostnejša rešitev združuje ekvitermično regulacijo (zunanji senzor + ogrevalna krivulja) s sobnim termostatom ali senzorjem. Ekvitermika uravnava temperaturo ogrevalne vode gladko glede na zunanjo temperaturo, medtem ko sobni termostat deluje kot "nadzor" – če je v prostoru dovolj toplo, bo kotel ustavil, kljub temu, kar pravi krivulja.
Na primer regulator Vaillant VRT 50 lahko pri priključitvi zunanjega senzorja deluje v ekviternem načinu, hkrati pa meri sobno temperaturo in deluje kot referenčna točka. Ta rešitev prihrani običajno 10–20 % goriva v primerjavi s samo ekviternim načinom brez povratne informacije sobne temperature.
Detailirano primerjavo obeh pristopov najdete v članku Sobni termostat vs. ekvitermna regulacija – kaj je boljše za vaš kotel.
Kabelski proti brezžični senzor zunanje temperature
Vprašanje, ali izbrati žični ali brezžični (radijski) senzor zunanje temperature, izhaja iz praktične situacije. Žični senzorji so zanesljivejši, cenejši in ne zahtevajo zamenjave baterij – so standardna rešitev pri novogradnjah ali kompleksnih prenovah, kjer je enostavno voditi kabel pri gradnji. Brezžična rešitev ima smisel pri prenovah, kjer bi vodenje kabla skozi končano omet je bilo preveč drago ali invazivno. Podrobnejšo primerjavo najdete v samostojnem članku Žični vs. brezžični senzor zunanje temperature – kdaj katerega izbrati.
Vzdrževanje in zamenjava senzorja zunanje temperature
Senzor zunanje temperature ni del, ki ga je treba zamenjati vsako leto – kakovostni originalni senzorji zdržijo 10–15 let tudi v zahtevnih pogojih. Vsake 2–3 leta priporočamo:
- Vizualni pregled tesnila pokrovčka in vhoda kabla
- Preverite mehansko pritrditev tipala na fasadi
- Preverjanje prikazane temperature v diagnostiki kotla glede na zunanje termometre
- Preverite, ali se okoli senzorja vmes niso pojavili novi toplotni viri (klimatska naprava, novo okno, pristavljena terasa).
Če senzor kaže sistematično odstopanje (npr. vedno za 3–4 °C več kot dejanska vrednost) in je povezava pravilna, je čas za zamenjavo. Odpor NTC termistorjev se sčasoma spreminja – stari senzorji so manj natančni.
Pogosta vprašanja (FAQ)
Ali morate po priključitvi senzorja znova zagnati kotel?
Da, priporočljivo je izvesti ponovni zagon kotla (odklop napajanja za 10–30 sekund) po priključitvi zunanjega senzorja. Nekateri kotli ga samodejno prepoznajo po ponovnem zagonu in preklopijo v ekviternem načinu. Drugi zahtevajo še aktivacijo senzorja v servisnem meniju – na primer nastavitev parametra, ki pravi, da je senzor prisoten. Natančen postopek vedno preverite v navodilih za določen kotel.
Lahko uporabite cenen senzor NTC namesto originalnega?
Tehnično da – če ima senzor enako karakteristiko (npr. 10 kΩ pri 25 °C z enako temperaturno krivuljo B-parametra). Težava je, da lahko poceni neoriginalni senzorji imajo drugačno B-vrednost, kar povzroča sistematično odstopanje merjenja. Za kritične aplikacije (ekvitermična regulacija, kjer vsak stopnja odloča) priporočamo originalne senzorje proizvajalca kotla. Na primer za kotle Protherm z eBus vodilom je idealen Protherm - Senzor zunanje temperature (kabelski) za kotle z eBus vodilom, ki je neposredno dimenzioniran za dane kotle.
Kabel senzorja zunanje temperature je lahko dolg do 200 metrov.
Za običajne družinske hiše (trase 5–20 m) zadostuje standardni kabel 2 × 0,75 mm². Pri trasah 20–50 m priporočamo kabel 2 × 1,5 mm², da upornost vodila ne vpliva na merjenje. Pri ekstremnih trasah nad 50 m (npr. vrtna hišica s centralno kotlovnico) razmislite o aktivnem pretvorniku ali digitalni rešitvi. Vedno vodite kabel ločeno od 230 V razdelilnih omrežij.
Kotel prikazuje temperaturo tipala −40 °C ali 130 °C – kaj to pomeni?
Te ekstremne vrednosti so tipični indikatorji okvare senzorja: −40 °C (ali »---«) običajno pomeni prekinitev tokokroga (kratek stik tokokroga na neskončno upornost), 130 °C pa kratek stik na ničelno upornost. Preverite kabel z multimetrom – verjetno je prekinjen ali kratek stik ene od dveh žil. Prav tako lahko gre za slab stik na sponkah kotla (oksidacija, zrahljana vijak).
Kotlarsko krivuljo imam nastavljeno, vendar je v hiši še vedno mrzlo – zakaj?
Vzrokov je lahko več: (1) krivulja je nastavljena za manjšo strmino, kot jo stavba zahteva – poskusite povečati strmino za 0,2 in spremljajte rezultat nekaj dni; (2) radiatorji so poddimenzionirani ali odzračeni – ekvitermika daje kotlu pravilen ukaz, vendar radiatorji ne morejo oddajati toplote; (3) senzor je na preveč hladnem mestu (npr. severni kot pod napuščem), kjer je sistematično nekaj stopinj hladneje kot zunanji zrak, zato kotel bolj kuri, vendar temperatura v hiši še vedno ne doseže ciljne vrednosti; (4) stavba je slabše izolirana, kot se je predvidevalo pri nastavitvi krivulje – krivuljo je treba ponovno oceniti.
Ali mora biti senzor vedno na obrobni steni – ni dovolj, da ga postavite na primer na stojalo na vrtu?
Tehnično je lahko senzor nameščen tudi na stojalu na vrtu, če je kabel dovolj dolg in mesto ni neposredno osvetljeno s soncem. Nekateri inštalaterji to počnejo pri hišah, kjer severna fasada ni na voljo. Pomanjkljivost je večja dovzetnost za mehanske poškodbe, daljši kabel in potreba po zagotavljanju, da stojalo ni v bližini terase z žarom, bazena ali drugih toplotnih virov. Standardna rešitev – montaža na severni fasadi na višini 2–2,5 m – ostaja najbolj zanesljiva izbira.
Zaključek – pravilno nameščen in nastavljen senzor je temelj funkcionalne regulacije
Senzor zunanje temperature je sicer najcenejši del celotnega regulacijskega sistema, vendar pravilna montaža in nastavitev odločilno vplivata na to, ali celoten sistem ekvitermične regulacije dejansko prinaša realne prihranke ali pa le izgleda moderno na tehnični shemi. Na podlagi lastnih izkušenj lahko potrdimo, da se je popravilo nepravilno nameščenega senzorja pokazalo na računu za plin v nekaj tednih – in stranke so takoj opazile tudi povečano udobje, saj temperatura v prostorih ni več nihala.
Če se pripravujete na kompletní řešení regulace pro kotel Protherm nebo Vaillant, doporučujeme přečíst si článek Kako izbrati originalno regulacijo za kotel Protherm ali Vaillant a za reševanje težav Pogosto okvare regulacij in termostatov Protherm in Vaillant – vzroki in rešitve. Pregled celotne ponudbe regulacij najdete v kategoriji originalnih regulacij za kotle.
Imate vprašanje o tej temi?
Ne morete se odločiti ali rešujete konkretno situacijo v vašem gospodinjstvu? Pišite nam – z veseljem vam bomo svetovali.