Mokri vs. suhi sistem talnega ogrevanja

Pri načrtovanju talnega ogrevanja vsak graditelj ali lastnik stanovanja, ki se ukvarja s prenovo, prej ali slej naleti na isto vprašanje: mokri ali suhi sistem? Odgovor ni univerzalen – odvisen je od tega, ali gradite od temeljev ali zamenjujete tla v že naseljenem stanovanju, koliko centimetrov višine imate na voljo, kako hitro potrebujete sistem vklopiti v obratovanje in katero talno oblogo načrtujete. V tem članku bomo oba sistema podrobno razčlenili – kako delujeta, v čem se razlikujeta, kakšne so zahteve glede višine konstrukcije in časa sušenja, kako se povezujeta z izolacijo, razdelilniki, načinom polaganja cevi in izbiro obloge ter končno tudi, kako se v konkretni situaciji odločiti.

Talno ogrevanje deluje na preprostem principu – kako deluje talno ogrevanje smo podrobno razložili v posebnem članku, tukaj si le oglejmo bistvo: toplota se širi po veliki površini skozi cevi, zalite v tla (mokri sistem), ali položene v suhem sistemu pod oblogo, skozi katere teče topla voda iz kotla ali toplotne črpalke (toplotni sistem), ali pa preko električnih grelnih kablov ali preprog (električno talno ogrevanje). Toplota se enakomerno širi po celotni površini tal in se dviga navzgor, kar ustvarja prijeten občutek toplote pri nogah brez hladnih kotov, ki jih poznamo iz klasičnega radiatorskega ogrevanja. Prav način, kako so cevi v tleh položene – zalite v betonu ali vgrajene v suhe sistemske plošče – je tisto, kar razlikuje mokri sistem od suhega, in kar ima ključen vpliv na celoten potek gradnje ali obnove.

Sloji talnega ogrevanja se polagajo v tem vrstnem redu, enako pri mokrem in suhem sistemu.

Mokra talno ogrevanje – kako deluje

Moker sistem je klasična in najbolj razširjena rešitev, še posebej pri novogradnjah. Cevovodi se položijo v plast betonskega estriha – dobesedno se zalijejo neposredno v betonu, ki nato tvori razpršilno plast toplote po celotni površini prostora. Ta konstrukcija dosega najboljšo akumulacijo toplote od vseh običajno uporabljenih rešitev talnega ogrevanja in hkrati najbolj enakomerno širjenje toplote po površini tal. Betonski estrih deluje kot toplotni akumulator – sprejme toploto iz cevi in jo postopoma, enakomerno oddaja v prostor, s čimer izravnava morebitne nihanja in vzdržuje stabilno površinsko temperaturo tudi po kratkem izpadu ogrevanja.

Ta prednost pa ima svojo ceno v obliki dveh praktičnih omejitev. Prva je višina gradnje – moker estrih z vgrajeno cevjo običajno zahteva 7 do 10 cm debeline nad izolacijo, kar je treba upoštevati že pri načrtovanju hiše (višina vrat, stopnic, pragov in skupna svetla višina prostorov). Druga omejitev je čas sušenja estriha – dokler estrih ni dovolj zrel, da se lahko vklopi ogrevanje in položi končna obloga, običajno minejo tedni. To obdobje je treba upoštevati v časovnem načrtu gradnje in ga ni mogoče bistveno skrajšati brez tveganja poškodbe estriha.

Zato se mokri sistem najpogosteje uporablja pri novogradnjah, kjer se z debelino talne konstrukcije že v projektni dokumentaciji računa in kjer urnik gradnje naravno vključuje tudi tehnološke premore za zorenje mokrih procesov (betonske temelje, omete, estrihe). Pri mokrem sistemu se cev položijo na sistemsko izolacijsko ploščo, pritrdi se v želeni razmaku glede na projekt (kača ali polž, več o tem spodaj) in nato zalije z anhidritnim ali cementnim estrihom. Običajno gre za cev s premerom 16 mm – na primer cev HEPWORTH za talno ogrevanje, 16 mm, PE-RT cev s kisikovim ščitom, posebej namenjena za talno ogrevanje, ki preprečuje difuzijo kisika v ogrevalno vodo in s tem podaljšuje življenjsko dobo celotnega sistema in kotla.

Suhi sistem talnega ogrevanja – kako deluje

Suhi sistem rešuje natančno dve omejitvi, ki smo ju opisali pri mokrem sistemu. Namesto zalivanja cevi v betonsko estrih se cevi položijo v sistemske plošče (na primer iz stiropora z izrezanimi utori ali mavčno vlaknene plošče s kovinskimi razpršilnimi ploščami) ali med montažne letve, brez kakršnega koli mokrega estriha. Razpršilna plast nad cevmi je bistveno tanjša – namesto centimetrov betona gre običajno za mavčno vlaknene plošče z minimalno debelino, potrebno za razpršitev toplote in mehansko pokritje cevi.

Suha sistem ima zato dve bistveni prednosti. Prvič, znatno manjše zahteve glede višine konstrukcije – kjer mokri estrih potrebuje 7 do 10 cm, suha sistem zadostuje z bistveno tanjšo sestavo, kar je ključno zlasti pri prenovah, kjer ni mogoče dvigniti tal za več centimetrov (na primer zaradi obstoječih vratnih okvirjev, višine stopnišča ali priključitve na sosednje prostore brez talnega ogrevanja). Drugič, odsotnost mokrega estriha pomeni, da je sistem mogoče spraviti v obratovanje praktično takoj po montaži – ni treba čakati tedne na sušenje in zorenje estriha, kar je bistvena prednost povsod tam, kjer je treba hitro dokončati prenovo in stanovanje ali hišo čim prej naseliti.

Suhi sistem se zato običajno uporablja ravno pri prenovah stanovanj in hiš, kjer se spreminja le talna obloga in ni načrtovan dvig celotne talne konstrukcije za več deset centimetrov, ali kjer investitor potrebuje čim krajši izpad uporabe prostora. Tako kot pri mokrem sistemu se tudi tu uporablja cevovod z kisikovo pregrado (na primer enake PE-RT cevi HEPWORTH 16 mm), razlikuje se le način polaganja in pokritja.

Glavne razlike med mokrim in suhim sistemom talnega ogrevanja.

Moker vs. suhi sistem – neposredno primerjanje

Poglejmo si zdaj ključne razlike med obema sistemoma, da bo jasno, kdaj uporabiti katero rešitev:

• Gradbena višina: mokri sistem zahteva običajno 7 – 10 cm estriha nad izolacijo, suhi sistem je bistveno nižji in je primeren tam, kjer ni prostora za dviganje tal.
• Čas vgradnje: mokri sistem potrebuje tedne za sušenje in zorenje estriha pred zagonom ogrevanja in polaganjem talne obloge, suhi sistem pa je mogoče zagnati praktično takoj po montaži.
• Akumulacija toplote: mokri sistem zaradi mase betonskega estriha akumulira toploto najbolje in jo najbolj enakomerno razširja, suhi sistem hitreje reagira na spremembe (hitrejši zagon in hitrejši padec temperature), vendar z nekoliko manjšo vztrajnostjo.
• Tipična uporaba: mokri sistem prevladuje pri novogradnjah, kjer se debelina konstrukcije upošteva že pri načrtovanju, suhi sistem pa je prva izbira pri prenovah stanovanj in hiš.
• Cevovodi: oba sistemi običajno uporabljajo isti tip cevi (PE-RT s kisikovo pregrado, premer 16 mm), razlikuje se le način polaganja in pokritja.

Nihče od teh dveh sistemov ni univerzalno »boljši« – gre za dve različni tehnični rešitvi istega principa ogrevanja, pri čemer je izbira odvisna predvsem od faze gradnje (nova gradnja vs. prenova), razpoložljive gradbene višine in časovnega razporeda.

Izolacija pod cevmi – temelj obeh sistemov

Ne glede na to, ali se odločite za moker ali suh sistem, se pod cevovod vedno položi toplotnoizolacijska plast. Najpogosteje gre za sistemske polistirenske plošče z izstopki za zaklepanje cevi, ki hkrati služijo kot montažna pomoč pri polaganju (cevovod se enostavno potisne med izstopke v želenem razmiku), ali pa gladek polistiren, na katerem se cevovod pritrdi s sponkami ali montažnimi letvami. Podroben pregled vrst izolacije in kako izbrati pravo najdete v članku Izolacija pod talno ogrevanje – polistiren in sistemske plošče.

Naloga te plasti je usmeriti toploto navzgor v prostor in preprečiti njeno uhajanje navzdol – v strop soseda v stanovanju ali neposredno v zemljo pri tleh na terasi v družinskem domu. Velja, da debelejša in kakovostnejša izolacija zmanjšuje toplotne izgube navzdol in hkrati izboljšuje odzivni čas celotnega sistema – manj toplote se »izgubi« v konstrukcijo pod cevmi, več pa gre tja, kamor mora, torej k vam v prostor. Pri mokrem sistemu se na sistemsko izolacijsko ploščo nato vliva estrih, pri suhem sistemu pa se nanjo polagajo razvodne plošče s cevmi – v obeh primerih pa je kakovostna izolacija temelj, na katerem stoji učinkovitost celotnega sistema.

Kakšna talna obloga je primerna za mokri in suh sistem

Izbira talne obloge nad talnim ogrevanjem je enako pomembna kot izbira samega sistema, saj je talna obloga zadnja plast, skozi katero mora toplota prehajati v prostor. Tej temi smo podrobno posvetili v članku Katera talna obloga je primerna za talno ogrevanje, tukaj pa povzamemo bistvene točke v zvezi z izbiro mokrega ali suhega sistema.

Najprimernejša talna obloga za talno ogrevanje je ploščice in kamen – imata visoko toplotno prevodnost, zato toplota hitro prehaja skozi njih v prostor. Ploščice se odlično prilegajo mokrem sistemu (je običajna kombinacija pri novogradnjah) in suhem sistemu pri prenovah kopalnic in kuhinj. Laminatne in lesene talne obloge so tudi možne, vendar morajo biti posebej certificirane za uporabo na talnem ogrevanju – torej morajo imeti deklarirano nižjo toplotno upornost in določeno maksimalno površinsko temperaturo. Proizvajalec pri takšnih tleh običajno omeji maksimalno površinsko temperaturo na približno 27 do 29 °C, da se les ne izsuši preveč in ne zvija. Ta omejitev velja enako za moker in suh sistem, saj gre za lastnost same obloge, ne za lastnost konstrukcije pod njo.

Kovinske talne obloge znatno poslabšajo prenos toplote v prostor, ker ima tekstil visok toplotni upor in deluje kot izolator – v bistvu »izolira« toploto tam, kjer je ne želite (v tleh), namesto da bi jo spustila ven. Zato se pri talnem ogrevanju na splošno ne priporočajo preproge, razen tistih z deklarirano nizkim toplotnim uporom, ki to lastnost izrecno navajajo. To omejitev je pomembno upoštevati tako pri suhem sistemu pri prenovah kot pri mokrem sistemu v novogradnjah – prav zato se splača premisliti o izbiri obloge še pred odločitvijo o vrsti talnega ogrevanja, saj lahko nekatere kombinacije (na primer debela preproga s suhim sistemom v spalnici) znatno zmanjšajo dejansko ogrevalno zmogljivost celotne rešitve.

Razdelilniki in priključitev krogov

Ne glede na to, ali izberete moker ali suh sistem, vsako talno ogrevanje potrebuje razdelilnik. Razdelilnik je osrednji element, ki razporeja vodo iz kotla do posameznih krogov (zank) talnega ogrevanja in nazaj – vsaka soba ali cona ima praviloma svojo zanko, priključeno na razdelilnik. Kako natančno razdelilniki delujejo in kako se nastavljajo, podrobno razlagamo v članku Razdelilniki talnega ogrevanja – kako delujejo in kako jih nastaviti.

Na razdelilniku se nastavlja pretok za vsak krog glede na dolžino zanke in površino določene sobe – daljše zanke ali večje površine potrebujejo večji pretok, da se toplota enakomerno porazdeli po celotnem stanovanju ali hiši. Na razdelilnik se hkrati montirajo servopogon, ki jih upravljajo sobni termostati posameznih con – zaradi tega lahko vsaka soba ima svojo, neodvisno regulirano temperaturo. Razdelilniki so običajno medeninasti ali nerjavni in se namestijo v razdelilniško omarico, ki je lahko podometna (vgrajena v steno, estetsko neopazna) ali nadometna (preprostejša montaža, vidna na površini stene).

Cenovno primerjava nerjavnega in medeninastga 6-potnega razdelilnika.

Izbira med medeninastim in nerjavnim izvedbam je predvsem vprašanje preference in proračuna – oba materiala sta v praksi običajno uporabljena in zanesljiva:

Način polaganja cevi – kača vs. polž

Pri obeh sistemih, mokrem in suhem, je treba izbrati tudi način, kako se cevovod v prostoru razporedi. To temo podrobno obravnavamo v članku Načini polaganja cevi – kača vs. polž, tukaj si oglejmo bistvo obeh variant.

Montaža s meandrom je najpreprostejši način polaganja – cevovod poteka v vzporednih vrstah po celotni sobi. Je hitrejša za montažo, saj zahteva preprostejši izračun in enostavnejšo manipulacijo s cevovodom pri polaganju, vendar ustvarja rahel temperaturni gradient – pri dovodu vode v zanko je tla nekoliko toplejša, proti koncu zanke (kjer se voda že delno ohladi) pa je nekoliko hladnejša.

Slimák, torej dvojni meander ali spirala, vodi dovodno in povratno cevovodje izmenično drug ob drugem. Zaradi tega se temperaturne razlike povprečijo in površina tal je enakomerno toplejša po celotni površini prostora. Zato se slimak uporablja predvsem pri obodnih stenah in v prostorih z večjimi toplotnimi izgubami (na primer vogalni prostori z več zunanjimi stenami ali prostori z velikimi steklenimi površinami), kjer je enakomerna porazdelitev toplote pomembnejša od enostavnosti montaže.

Izbira med kačo in polžom se opravi že v fazi načrtovanja talnega ogrevanja, skupaj z izračunom gostote razvodov – in to velja enako za mokri in suhi sistem, saj gre za razporeditev cevi na površini, ne za način njihovega polaganja v estrih ali plošče.

Talno ogrevanje kot glavni ali dopolnilni vir toplote

Naslednjim pomembnim odločitvijo, ki je tesno povezana z izbiro mokrega ali suhega sistema, je vloga, ki jo mora imeti talno ogrevanje v določeni sobi. Podrobno razpravljamo o tem v članku Talno ogrevanje kot glavni ali dopolnilni vir toplote.

Tlačno ogrevanje, zasnovano kot glavni vir toplote, mora pokriti celotno toplotno izgubo prostora – to zahteva natančen izračun moči in gostote cevi že v projektu, saj se gostota razdelilnikov v tleh ne more spremeniti (pri mokrem sistemu je cevovod zalit v betonu, pri suhem sistemu pa nameščen v sistemskih ploščah – v obeh primerih je sprememba gostote razdelilnikov po zaključku praktično nemogoča brez posega v celotno konstrukcijo tal). Prav zato se pri novogradnjah, kjer naj bi talno ogrevanje delovalo kot edini vir toplote, skoraj vedno izbere moker sistem – omogoča natančnejše določanje sestave že v projektu in bolje izkorišča akumulacijske lastnosti estriha za stabilno, enakomerno udobje.

Kotlovski sistem kot glavni vir toplote v prostoru dopolnjuje talno ogrevanje, ki zagotavlja udobje toplega poda pod nogami, medtem ko glavno toplotno izgubo prostora pokriva drug vir – radiator. V tej vlogi se pogosto uporablja suh sistem, saj pri prenovi stanovanja v kopalnici pogosto ni prostora za dvigovanje tal za več centimetrov. Kombinacija talnega ogrevanja z radiatorji v enem sistemu je v praksi pogosta in zanesljivo deluje, vendar zahteva pravilno hidravlično uravnoteženje – talno ogrevanje deluje z bistveno nižjo temperaturo ogrevalne vode kot radiatorji, zato je treba obe veji na kotlih in razdelilnikih nastaviti tako, da si ne "tekmujeta" in da vsaka del sistema dobi vodo s pravilno temperaturo.

Kako se odločiti – novogradnja vs. prenova

Če povzamemo vse zgoraj v preprosto odločitveno pravilo: pri novogradnji, kjer se debelina talne konstrukcije že upošteva v projektu in kjer urnik gradnje naravno vključuje tehnološke premore za zorenje mokrih procesov, je v veliki večini primerov prva izbira mokri sistem – zaradi boljše akumulacije toplote in enakomernejšega širjenja je dolgoročno udobnejši in v novogradnji ne predstavlja nobenih njegovih omejitev (višina, čas sušenja) resničen problem, saj se z njimi od začetka računa.

Pri obnovi stanovanja ali hiše, kjer zamenjate samo talno oblogo in ne želite ali ne morete dvigniti tal za nekaj centimetrov, ali pa potrebujete prostor čim prej znova v uporabo, je naravna izbira suha instalacija. Njena nižja gradbena višina in takojšnja uporabnost po montaži iz nje naredita praktično rešitev natančno za tovrstno situacijo – čeprav z nekoliko manjšo toplotno akumulacijo v primerjavi z mokrim estrihom.

V obeh primerih je enako pomemben tudi sam tip cevi (PE-RT s kisikovo pregrado, 16 mm), kakovost izolacije pod cevmi, pravilno načrtovan razdelilnik s servomotorji za posamezne cone in primerno izbrana talna obloga – razlika med mokrim in suhim sistemom je v načinu polaganja cevi in v tem, kako hitro ter s kakšno konstrukcijsko višino se lahko sistem izvede, ne pa v sami naravi delovanja talnega ogrevanja.

Praktični primeri iz prakse

Dva resnična primera iz prakse – novogradnja z mokrim sistemom in prenova s suhim sistemom.

Stanovanjska hiša v gradnji s talnim ogrevanjem kot glavnim virom toplote. Pri novogradnji stanovanjske hiše je bilo talno ogrevanje načrtovano kot edini vir toplote v vseh bivalnih prostorih. Ker je bila debelina konstrukcije upoštevana že v projektu (temeljna plošča, izolacija, estrih), je bil izbran mokri sistem s sistemsko izolacijsko ploščo, 16 mm cevmi, položenimi v obliki polža v obodnih prostorih z večjimi zastekljenimi površinami in v obliki črke S v notranjih prostorih z manjšimi toplotnimi izgubami. Razdelilnik je bil nameščen v podometni omari na hodniku, z ločenimi krogi za vsako sobo in samostojno regulacijo prek sobnih termostatov. Estrih je dobil potreben čas za sušenje in zorenje še pred polaganjem ploščic v večini prostorov in certificiranega lesenega poda v dnevni sobi in spalnicah, zato je bil v gradbenem načrtu predviden ta tehnološki premor od začetka brez kakršnega koli zamika pri nadaljnjih delih.

Stanovanje v bloki, prenova kopalnice in kuhinje. Pri prenovi stanovanja v bloku je bilo prizadevanje za čim krajše omejitev bivanja in hkrati ohranjanje čim večje svetle višine prostorov, saj obstoječe vratne podboji in pragi med prostori niso omogočali izrazitega dviga tal. Zato je bilo v kopalnici in kuhinji izbrano suho talno ogrevanje kot dopolnilni vir toplote poleg originalnih radiatorjev – v kopalnici predvsem zaradi udobja toplega tlaka pod nogami, v kuhinji kot prijeten dodatek poleg obstoječega ogrevalnega telesa. Zahvaljujoč tanjši sestavi brez mokrega estriha je bilo mogoče položiti tlakovce praktično takoj po montaži sistemskih plošč s cevmi, brez tednov čakanja na sušenje, kar je bistveno skrajšalo celotno trajanje prenove in omogočilo družini, da se je vrnila v stanovanje po prvotnem načrtu.

Pogosto zastavljena vprašanja o mokrem in suhem sistemu talnega ogrevanja

V tej sekciji odgovarjamo na najpogostejša vprašanja o izbiri med mokrim in suhim sistemom. Dodatna splošna vprašanja o talnem ogrevanju najdete tudi v članku Pogosta vprašanja o talnem ogrevanju.

Ali se lahko suhi sistem uporablja tudi v novogradnji?
Da, suhi sistem ni namenjen samo za obnove – lahko se uporablja tudi v novogradnji, na primer v mansardi ali lesenih gradnjah, kjer je nizka višina konstrukcije ali teža konstrukcije pomembnejša od maksimalne akumulacije toplote. Vendar pa v novogradnjah nedvomno prevladuje mokri sistem, saj omejitve suhega sistema (nižja višina konstrukcije, hitrejša uvedba v obratovanje) večinoma niso odločilna prednost.

Ali se lahko mokri sistem uporabi pri obnovi?
Teoretično da, če ima stanovanje ali hiša zadostno višino prostora in je mogoče sprejeti večtedensko tehnološko prekinitev zaradi sušenja estriha. Vendar se v praksi pri obnovi stanovanj (zlasti v panelnih hišah z omejeno višino in nizko toleranco do dolgih prekinitev uporabe) bistveno pogosteje izbere suh sistem prav zaradi teh dveh omejitev mokrega sistema.

Kateri sistem je cenejši?
Določene cene materiala in montaže se razlikujejo od projekta do projekta, saj so odvisne od površine, števila krogov, izbrane cevi, tipa razdelilnika in lokalnih pogojev. Namesto splošnega primerjanja cen zato priporočamo, da se zanašate na tehnične parametre, opisane zgoraj (gradbena višina, čas sušenja, tipična uporaba), in da si izračunate ceno za posamezen projekt.

Ali mora biti pod cevovodom vedno izolacija, tudi pri suhem sistemu?
Da, toplotnoizolacijska plast pod cevovodom se vedno položi, ne glede na to, ali gre za moker ali suh sistem. Njena naloga je usmeriti toploto navzgor v prostor in preprečiti njeno uhajanje navzdol, zato je del sestave v obeh primerih.

Kakšen tip cevi se uporablja v mokrem in suhem sistemu?
V obeh primerih se običajno uporablja isti tip cevi – PE-RT s kisikovim ščitom, standardno s premerom 16 mm. Razlika med sistemoma ni v tipu cevi, temveč v načinu njene vgradnje in zaščite (zalita v betonu pri mokrem sistemu, nameščena v sistemskih ploščah pri suhem sistemu).

Ali lahko v enem stanovanju kombiniram mokri in suh sistem?
Da, v praksi je to pogosto rešitev pri prenovah, kjer se v nekaterih prostorih (na primer tam, kjer se vseeno ruši celotno tla) uporabi mokri sistem, v drugih prostorih (kjer je treba ohraniti nizko konstrukcijsko višino) pa suh sistem. Obe veji se napajata na skupni razdelilnik, ki zagotovi pravilen pretok za vsak krog glede na njegovo dolžino in površino prostora.

Ali izbira talne obloge vpliva na to, ali izberem moker ali suh sistem?
Neposredno ne – zahteve glede talne obloge (ploščice in kamen kot najprimernejša izbira, certificirano les in laminat z omejeno površinsko temperaturo 27–29 °C, preproge le z nizko toplotno upornostjo) veljajo enako pri mokrem in suhem sistemu. Odločilna je prej celotna sestava tal in koliko višine vam talna obloga skupaj s sistemom talnega ogrevanja vzame.

Ali je mogoče kombinirati suhi sistem s radiatorji v isti sobi?
Da, ravno to je običajen primer, ko talno ogrevanje deluje kot dopolnilni vir toplote – na primer v kopalnici, kjer suhi sistem zagotavlja udobje toplega tlaka, radiator pa pokriva glavno toplotno izgubo prostora. Pri taki kombinaciji je treba oba kroga pravilno hidravlično uravnotežiti, saj talno ogrevanje deluje z nižjo temperaturo vode kot radiator.

Kako dolgo traja, da se lahko ogrevate po montaži suhega sistema v primerjavi z mokrim?
Suhi sistem je mogoče spraviti v obratovanje praktično takoj po montaži, saj ne vsebuje mokrega estriha, ki bi se moral sušiti. Mokri sistem pa zahteva, da se estrih dovolj posuši – ta proces običajno traja več tednov, in šele po njegovem zaključku je mogoče sistem zagnati in položiti končno talno oblogo.

Povezane teme

• Kako deluje talno ogrevanje?
• Kakšna talna obloga je primerna za talno ogrevanje?
• Izolacija pod talno ogrevanje – stiropor in sistemske plošče
• Razdelilniki talnega ogrevanja – kako delujejo in kako jih nastaviti
• Načini polaganja cevi – kača vs. polž
• Talno ogrevanje kot glavni ali dopolnilni vir toplote
• Montaža talnega ogrevanja – postopek po korakih
• Servis, odzračevanje in pogoste okvare talnega ogrevanja
• Pogosta vprašanja o talnem ogrevanju

Če niste prepričani, kateri sistem je primernejši za vašo prenovo ali novogradnjo, nam napišite višino talne konstrukcije, ki jo imate na voljo – z veseljem vam svetujemo.

Imate vprašanje o tej temi?

Ne morete se odločiti ali rešujete konkretno situacijo v vašem gospodinjstvu? Pišite nam – z veseljem vam bomo svetovali.

Ime in priimek Ne izpolnjujte tega polja:

E-pošta

Obvestilo