Kondenzacijski vs. klasični stoječi kotel
Kondenzacijski kotel vs. klasični stoječi kotel: kaj se splača leta 2026
Pri izbiri stacionarnega kotla za družinsko hišo, stanovanjski blok, obrat ali večji objekt skoraj vsak investitor naleti na eno ključno vprašanje: ali se splača doplačati za kondenzacijsko tehnologijo ali je dovolj klasični, nekondenzacijski (pogosto imenovan tudi »nizkotemperaturni« ali atmosferski) kotel? Pri majhnih stenskih kotlih za stanovanje je odgovor danes že skoraj očiten – kondenzacijska tehnologija je standard. Pri stacionarnih kotlih, torej večjih, zmogljivejših enotah, namenjenih objektom z višjo porabo toplote, je situacija na prvi pogled bolj zapletena, saj v igro vstopajo višja nakupna cena, zahtevnejša namestitev in v nekaterih primerih tudi omejitve obstoječega dimnika. Prav zato se splača podrobno pogledati razliko med obema tehnologijama – vključno s fizikalnim principom, dejanskimi obratovalnimi stroški in konkretnimi situacijami, ko je smiselno poseči po klasični rešitvi.
V tem članku bomo pojasnili, kako natančno deluje kondenzacija dimnih plinov, zakaj je razlika med obema tehnologijama pri stacionarnih kotlih v absolutnih številkah še izrazitejša kot pri majhnih visečih kotlih in kdaj (če sploh) se še splača razmišljati o klasični vrsti. Del članka vključuje tudi dva modelna primera iz prakse in priporočila konkretnih kondenzacijskih stacionarnih kotlov, ki jih trenutno imamo v ponudbi.
Kako deluje kondenzacija dimnih plinov – načelo in rosišče
Da bi razumeli, zakaj je razlika med kondenzacijskim in klasičnim kotlom tako velika, moramo najprej razložiti, kaj se dejansko dogaja pri zgorevanju zemeljskega plina. Pri gorenju plina se poleg toplote ustvari tudi vodna para – eden od stranskih produktov gorenja ogljikovodikov je namreč voda. Ta vodna para skupaj s dimnimi plini izhaja iz kotla, in če je njena temperatura dovolj visoka, ostane v plinastem stanju in njena toplota (tako imenovana latentna toplota) se ne uporabi – preprosto odleti skozi dimnik.
Klasični, nekondenzacijski kotel je zasnovan tako, da temperatura dimnih plinov na izhodu iz kotla ostane relativno visoka – običajno v razponu približno 110 do 150 °C. Razlog ni naključen: če bi temperatura dimnih plinov padla prenizko, bi lahko vodna para kondenzirala neposredno v dimniku, kondenzat bi tekel po stenah zidnega dimnika in postopoma poškodoval (zid in malta nista odporna na kisli kondenzat in vlago). Zato klasični kotli "žrtvujejo" del toplote samo zato, da ohranijo dimne pline dovolj tople in suhe za varen odvod skozi dimnik.
Kondenzacijski kotel deluje ravno nasprotno. Ima sekundarni toplotni izmenjevalec (običajno iz nerjavnega jekla ali aluminij-silikonske zlitine), ki namerno ohladi dimne pline globoko pod tako imenovano rosišče vodne pare v dimnih plinih zemeljskega plina – to se giblje okoli 55 do 57 °C. Kotel lahko dimne pline ohladi do približno 20 do 50 °C, s čimer vodna para kondenzira neposredno v toplotnem izmenjevalcu kotla (ne v dimniku) in sproščeno skupno toploto prenese nazaj v ogrevalno vodo. Prav to „dodatno“ toploto, ki jo klasični kotel preprosto izpusti skozi dimnik ven, je vir večje učinkovitosti kondenzacijske tehnologije.
Številčno je to tako: klasični (atmosferski ali nizkotemperaturni) kotel običajno doseže učinkovitost 84 do 90 %, medtem ko kondenzacijski kotel lahko doseže učinkovitost do 98 %, izračunano glede na kurilno vrednost goriva (Hs). V tehničnih listih proizvajalcev se včasih srečate tudi z vrednostmi 105 do 109 % – to je enako število, le preračunano glede na toplotno vrednost goriva (Hi), torej na način, ki je bil zgodovinsko standard za primerjavo učinkovitosti kotlov še pred tem, preden je kondenzacijska tehnologija uspela preseči »čarobno« mejo 100 %. Oba podatka v bistvu izražata isto – kondenzacijski kotel lahko iz iste količine plina proizvede občutno več uporabnega toplote.
Pomembno je vedeti, da je kondenzacijski učinek najizrazitejši, ko se ogrevna voda vrača v kotel pri nizki temperaturi (idealno pod 55 °C) – torej tipično pri talnem ogrevanju ali predimenziranih radiatorjih. Pri višjih temperaturah povratne vode (klasični, manjši radiatorji nastavljeni na 70/50 °C) je kondenzacijski učinek manjši, vendar kotel še vedno deluje učinkoviteje kot klasični tip v večini obratovalnih stanj, saj vsaj del ogrevalne sezone (pomladni in jesenski meseci, delno obremenitev) sistem deluje pri nižjih temperaturah.
Tabela primerjav – kondenzacijski kotel vs. klasični stoječi kotel
Slednja tabela povzema glavne razlike med obema tehnologijama, kot se kažejo konkretno pri stacionarnih (večjih, zmogljivejših) kotlih:
| Parameter | Kondenzacijski stoječi kotel | Klasični (nekondenzacijski) stoječi kotel |
|---|---|---|
| Izkoristek | do 98 % (105–109 % glede na kurilno vrednost Hi) | 84 – 90 % |
| Temperatura dimnih plinov | približno 20–50 °C | okoli 110 – 150 °C |
| odvod dimnih plinov | plastični/nerjavni dimniški sistem, možnost turbo vleka skozi steno, manjše zahteve za obstoječi dimnik | dimnik iz opeke z zadostnim vlekom, po potrebi nerjavna/keramična vložka |
| Odvod kondenza | Da – kisli kondenzat (pH cca 3 – 5), potreben sifon, pri večjih močeh priporočljiv ali obvezen nevtralizacijski box | ni potreben, kotel ne kondenzira |
| Nakupna cena | višji | nižja (vendar je danes na voljo omejeno število novih modelov) |
| Ogrevalni stroški pri enaki moči | spodaj – zaradi višje učinkovitosti in praviloma boljše modulacije/regulacije | višje, še posebej pri celoletnem obratovanju in večji porabi |
| Zahteve za namestitev | manj zahtev za vrsto dimnika, vendar je treba urediti odvod kondenzata | neobhoden funkcionalni zidani dimnik z zadostnim presekom in vlekom |
| Dostopnost na trgu (2026) | široka ponudba napolno z vsemi razredi moči | omejeno, večinoma starejše serije ali specializirane zamenjave |
Iz tabele je razvidno, da kondenzacijska tehnologija zmaguje praktično pri vseh obratovalnih parametrih – edina realna pomanjkljivost ostaja višja nakupna cena in potreba po reševanju odvoda kondenzata. Pri stacionarnih kotlih pa je ta pomanjkljivost relativno manj pomembna, kot bomo razložili v naslednjem delu.
Zaradi razlike v učinkovitosti stacionarnih kotlov je razlika še izrazitejša.
Stacionarni kotli se običajno nameščajo tam, kjer je potreben večji toplotni izhod – večje družinske hiše, stanovanjski bloki s skupno kotlovnico, poslovne stavbe, delavnice, hoteli, penzioni, vrtci ali manjše industrijske objekte. Medtem ko majhen stenski kotel v stanovanju ali manjši družinski hiši letno porabi približno 1.500 do 3.000 m³ zemeljskega plina, lahko objekt, ki ga ogreva stacionarni kotel, letno porabi 10.000, 20.000 ali celo 50.000 m³ in več – odvisno od velikosti in namena stavbe.
In tu se matematika učinkovitosti popolnoma drugače pokaže kot pri majhnem kotlu. Razlika med učinkovitostjo 87 % (tipičen klasični kotel) in 97 % (tipičen kondenzacijski kotel) predstavlja približno 10 odstotnih točk – torej kondenzacijski kotel potrebuje za proizvodnjo enake količine toplote približno 10 % manj plina. Pri majhni gospodinjski porabi 2.000 m³ letno to pomeni prihranek okoli 200 m³ plina na leto – občutna, vendar v absolutnih evrih ne dramatična vsota. Pri večjem objektu s porabo 30.000 m³ letno je to že prihranek približno 3.000 m³ plina na leto, kar pri običajnih cenah plina za poslovne in gospodinjske odjemalce predstavlja več tisoč evrov letno.
Z drugimi besedami – odstopanje v učinkovitosti v odstotkih je enako pri majhnih kot velikih kotlih, vendar se absolutna varčnost pomnoži z obsegom porabe. Večji kot je kotel in višja je letna poraba goriva, hitreje se višji nakupni strošek kondenzacijske tehnologije povrne in bolj izrazit je dolgoročni finančni vpliv odločitve. Pri stacionarnih kotlih zato argument "kondenzacijski kotel je dražji, zato bom zadostil s klasičnim" izgubi upravičenost precej hitreje kot pri majhnih visečih enotah – razlika v ceni kotla (običajno reda stotink evrov) se pri večjem obsegu običajno povrne že v času ene do treh ogrevalnih sezon, nato pa gre za čisto varčnost skozi preostanek življenjske dobe kotla, ki se pri kakovostni stacionarni enoti giblje od 15 do 20 let ali več.
Drugi dejavnik je, da imajo velike stavbe (stanovanjski bloki, poslovni prostori) običajno tudi višje zahteve glede regulacije in modulacije moči – kondenzacijski kotli običajno ponujajo širši modulacijski obseg in boljšo regulacijo glede na zunanjo temperaturo (ekvitermna regulacija), kar pri objektih s spremenljivim obremenitvam (na primer stanovanjski blok z več deset stanovanjskih enot) pomeni dodatne operativne prihranke, ki presegajo samo učinkovitost zgorevanja.
Ko še ima smisel klasični (nekondenzacijski) tip?
Čeprav je kondenzacijska tehnologija jasno prevladujoča, obstaja nekaj posebnih situacij, ko je smiselno razmisliti tudi o klasičnem, nekondenzacijskem stacionarnem kotlu – ali ko je prehod na kondenzacijsko tehnologijo bolj zapleten, kot se zdi na prvi pogled:
- Precizna zamenjava v nespremenljivem sistemu. Če gre za objekt s starejšim, vendar funkcionalnim zidanim dimnikom, dimenzioniranim izključno za visokotemperaturni način, in investitor nima načrta za zamenjavo ogrevalnega sistema ali reševanje odvod kondenza, je lahko enostavnejša (čeprav dolgoročno dražja) zamenjava za isti tip kotla.
- Skupni dimnik v večstanovanjski hiši. Če je v en dimnik priključenih več naprav iz različnih stanovanj in bi prehod na plastični/nerjavni sistem zahteval soglasje in skupno vlaganje vseh lastnikov, je prehod na kondenzacijsko tehnologijo lahko administrativno in tehnično zahtevnejši – čeprav tudi v tem primeru ni nerešljiv, le zahteva dodatno koordinacijo.
- Začasna ali zasilna rešitev. Pri izredni zamenjavi, kjer je prioriteta čim hitrejša obnova ogrevanja z minimalno začetno investicijo in se v nekaj letih načrtuje popolna prenova ogrevalnega sistema, lahko začasno daje smisel cenejša rešitev.
- Omejitve prostora za odvod kondenza. V izjemnih primerih, kjer ni tehnično mogoče izvesti odvod kondenza v kanalizacijo (na primer odmaknjeni objekti brez kanalizacijske priključke in brez možnosti rešitve z vkopom ali nevtralizacijo), je lahko klasična izvedba edina realna možnost.
Treba pa dodati, da je ponudba novih klasičnih (nekondenzacijskih) stacionarnih plinskih kotlov na trgu v letu 2026 že močno omejena – večina proizvajalcev se v tej kategoriji skoraj izključno osredotoča na kondenzacijske modele, med drugim tudi zaradi evropske zakonodaje (uredbe o ekodizajnu), ki dolgoročno pritiska trg v smeri višje energetske učinkovitosti. Novi klasični stacionarni kotli se zato danes kupujejo predvsem kot natančna zamenjava pri specifičnih rekonstrukcijah, ne pa kot običajna izbira pri novi namestitvi.
Praktični primeri iz prakse
Scenarij 1: Stanovanjski objekt s skupno kotlovnico
Predstavimo si tipično situacijo starejšega stanovanjskega bloka z desetimi stanovanjskimi enotami in skupno kotlovnico v kleti, kjer je že dolgo let služil starejši litoželezni kotel z opečnim dimnikom. Letna poraba plina za ogrevanje in ogrevanje tople vode se pri takšnem objektu običajno giblje okoli 25.000 do 35.000 m³. Pri načrtovani zamenjavi starega kotla so imeli lastniki stanovanj na izbiro med klasičnim nekondenzacijskim stacionarnim kotlom (nižja nabavna cena, možnost ohranitve obstoječega opečnega dimnika brez večjih sprememb) in kondenzacijskim stacionarnim kotlom (večja naložba, potreba po vstavitvi nerjavne cevi v dimnik ali izbiri ločenega odvoda dimnih plinov skozi fasado ter uvedbi odvoda kondenzata v kanalizacijo v kleti, kar je bilo v tem primeru tehnično brez težav izvedljivo).
Pri ocenjeni letne porabe 30.000 m³ in razlike v učinkovitosti približno 10 odstotnih točk, predstavlja prehod na kondenzacijsko tehnologijo ilustrativno prihranek reda velikosti 3.000 m³ plina letno. Tudi pri konzervativni oceni cene plina je ta prihranek reda velikosti v tisočih evrov letno – višja začetna naložba v kondenzacijski kotel (v primerjavi s klasičnim tipom) se pri takšni porabi običajno povrne v času ene do dveh ogrevalnih sezon. Lastniki stanovanj so se na koncu odločili za kondenzacijski stacionarni kotel prav zaradi hitre donosnosti in dolgoročne prihranke, ki se v stanovanjskem bloku deli med vse gospodinjstva v obliki nižjih mesečnih predplačil za toploto.
Scenarij 2: Manjša obrtna dejavnost z omejitvami dimnika
Drugi primer je manjša obrtna delavnica (zidarska delavnica s skladiščnimi prostori) v starejši industrijski zgradbi, kjer je ogrevanje priključeno na en skupni opečnati dimnik, ki je skupen tudi za sosednjo stavbo v isti zgradbi. Letna poraba plina je v tem primeru nižja, reda velikosti 8.000 do 10.000 m³, saj se prostori ogrevajo samo med delovnim časom in del hale ima nižje zahteve po toplotnem udobju.
V tem primeru bi prehod na kondenzacijsko tehnologijo zahteval bodisi poseg v skupni dimnik (kar bi zahtevalo soglasje drugega lastnika objekta) bodisi popolnoma novo napeljavo odvod dimnih plinov skozi fasado, kar pri dani tlorisni razporeditvi stavbe ni bilo enostavno. Hkrati je nižja letna poraba pomenila tudi nižjo absolutno prihranek v primerjavi s prvim scenarijem. Investitor se je na koncu odločil za začasno rešitev s klasičnim tipom kotla kot natančno zamenjavo za originalnega, s tem, da bo pri načrtovani prenovi strehe in fasade čez nekaj let, ko bo rešen tudi nov samostojen odvod dimnih plinov, prešel na kondenzacijsko tehnologijo. Ta primer kaže, da odločitev ni vedno zgolj o donosnosti naložbe – včasih v igro vstopajo tudi gradbeno-tehnične omejitve določenega objekta, ki jih je treba rešiti, preden ima smisel popoln prehod na kondenzacijsko tehnologijo.
Oba scenarija pa potrjujeta skupen zaključek: pri objektih z višjo letno porabo goriva je finančni argument v prid kondenzacijski tehnologiji praktično vedno nedvoumen, in ovira običajno ni cena kotla sama po sebi, ampak tehnična rešitev odvoda dimnih plinov in kondenzata v posamezni zgradbi.
Priporočeni kondenzacijski stacionarni kotli
V naši ponudbi najdete širok spekter stacionarnih kondenzacijskih kotlov za različne velikosti objektov. Spodaj so navedeni trije preverjeni modeli različnih zmogljivostnih kategorij:
 |
Protherm Medved Condens 25 KKS Kompaktni kondenzacijski stoječi kotel primeren za manjše in srednje objekte – družinske hiše ali manjše obrate. Združuje preverjeno konstrukcijo priljubljenega razreda Medveď z moderno kondenzacijsko tehnologijo. Orientacijska cena: 2 010,25 € |
 |
Močnejši kondenzacijski stoječi kotel, namenjen za večje objekte z večjo potrebo po toploti – stanovanjske hiše, obrati, hoteli in podobno. Večja moč omogoča pokrivanje tudi zahtevnejših ogrevalnih sistemov. Cena: 2 187,00 € |
 |
Vaillant VSC 206/4-5 90 ecoCOMPACT Kompaktno kondenzacijsko rešitev z integriranim hranilnikom tople vode v eni omari – idealno za prostore v kotlovnici, kjer je prostor omejen, hkrati pa je potreben večji udobje pri ogrevanju tople vode. Dobavljeno z regulacijo Multimatic 700. Približna cena: 3 658,66 € |
Pri izbiri določenega modela je vedno treba izhajati iz dejanske toplotne izgube objekta in potrebe po topli vodi – če niste prepričani o pravilni moči, preberite naš članek Kakšna moč stacionarnega kotla potrebujem ali pa nas kontaktirajte s tlorisom in osnovnimi podatki o objektu.
Pogosta vprašanja (FAQ)
Ali se splača kondenzacijski kotel tudi pri večjem, stoječem izhodu?
Da, pri stacionarnih kotlih se še bolj izplača kot pri majhnih visečih enotah. Razlog je preprost – isti odstotni razlika v učinkovitosti (red velikosti 8 do 12 odstotnih točk v prid kondenzacijske tehnologije) se pri večji letni porabi plina izrazi z veliko večjo absolutno varčnostjo v evrih. Pri objektih z letno porabo več deset tisoč m³ plina se običajno višja nakupna cena kondenzacijskega kotla povrne že v času ene do treh ogrevalnih sezon.
Razlika v ceni med kondenzacijskim in klasičnim stacionarnim kotlom je precejšnja. Kondenzacijski kotli so običajno dražji od klasičnih, vendar ponujajo večjo učinkovitost in nižje stroške ogrevanja. Cena kondenzacijskega kotla se lahko giblje od 1500 do 3000 evrov, medtem ko se cena klasičnega stacionarnega kotla lahko giblje od 1000 do 2000 evrov. Razlika v ceni je posledica naprednejše tehnologije in učinkovitosti kondenzacijskih kotlov.
Razlika v nakupni ceni se pri stacionarnih kotlih običajno giblje v razponu nekaj sto evrov, odvisno od moči in konkretnega modela. Pri manjših objektih je to lahko občutna postavka, toda pri večjih objektih z visoko letno porabo goriva je ta razlika običajno zanemarljiva v primerjavi z dolgoročnimi prihranki pri obratovalnih stroških.
Ali potrebujete nov dimnik za kondenzacijski stacionarni kotel?
Ni nujno popolnoma nov, vendar obstoječi zidani dimnik, dimenzioniran za klasični visokotemperaturni kotel, običajno ni primeren za kondenzacijsko tehnologijo brez predelave (kisli kondenzat bi poškodoval zidavo). Običajna rešitev je vgradnja plastične ali nerjaveče vložke v obstoječi dimnik, ali pa (zlasti pri nižjih močeh) samostojni turbo odvod skozi zunanjo steno brez potrebe po uporabi prvotnega dimnika.
Neutralizacijska škatla je posoda, v kateri se zbirajo odpadne vode iz pralnih strojev, pomivalnih strojev, pralnih naprav, kotlov, klimatskih naprav in drugih naprav, ki vsebujejo detergente ali druge kemikalije. Namenjena je nevtralizaciji škodljivih snovi v odpadnih vodah, preden se te spustijo v kanalizacijski sistem. Neutralizacijska škatla je obvezna v naslednjih primerih: * Če imate v hiši ali stanovanju pralni stroj, pomivalni stroj ali drugo napravo, ki proizvaja odpadne vode s kemikalijami. * Če živite v stanovanju ali hiši, ki ni priključena na centralni kanalizacijski sistem. * Če živite v stanovanju ali hiši, ki je priključena na centralni kanalizacijski sistem, vendar je v bližini kanalizacijskega izpusta industrijska ali komercialna dejavnost, ki lahko škoduje kanalizacijskemu sistemu.
Neutralizacijski box je naprava, ki kemično obdeluje (nevtralizira) kisli kondenzat iz kondenzacijskega kotla (pH približno 3 do 5) pred izpustom v javno kanalizacijo. Pri manjših zmogljivostih (običajne družinske hiše) se v večini primerov nevtralizacija ne zahteva, saj je običajna kanalizacija sposobna razredčiti majhno količino rahlo kislega kondenzata. Pri večjih stacionarnih kotlih, kjer je volumen proizvedenega kondenzata bistveno večji, je uporaba neutralizacijskega box-a običajno priporočljiva ali neposredno zahtevana – posebno zahtevo je vedno treba preveriti glede na zmogljivost kotla in lokalne predpise upravljavca kanalizacije.
Kako hitro se povrne investicija v kondenzacijski kotel v primerjavi s klasičnim?
Pravilna donosnost je odvisna od posameznega objekta, cen energentov in razlike v nakupni ceni med primerjanimi modeli, vendar na splošno velja, da je donosnost hitrejša, večja je letna poraba goriva. Pri manjših objektih se investicija običajno povrne v obdobju od treh do šestih let, pri večjih objektih z visoko porabo (stanovanjske hiše, obrati) pa je lahko donosnost tudi bistveno hitrejša, reda velikosti od enega do treh ogrevalnih sezon.
Ali se lahko klasični stacionarni kotel dodatno »preoblikuje« v kondenzacijski kotel?
Ne, kondenzacijska tehnologija zahteva drugačen tip toplotnega izmenjevalca (odporen proti kislemu kondenzatu) in celotno zasnovo zgorevalne komore in gorilnika. Dodatna predelava klasičnega kotla v kondenzacijski kotel ni tehnično niti ekonomsko izvedljiva – edina rešitev je zamenjava z novim kondenzacijskim kotlom.
Ali je kondenzacijski kotel primeren tudi za starejše ogrevalne sisteme z višjimi temperaturami (radiatorji)?
Da. Čeprav je maksimalni kondenzacijski učinek dosežen pri nizkotemperaturnih sistemih (talno ogrevanje, predimenzionirani radiatorji), kondenzacijski kotel deluje učinkoviteje kot klasični tip tudi v običajnih radiatorskih sistemih z višjimi temperaturami – predvsem v spomladanskih in jesenskih mesecih ter pri delnem obremenitvi, ko se temperatura povratne vode naravno zmanjša. Zato ni treba zamenjati celotnega ogrevalnega sistema, da bi se kondenzacijska tehnologija izplačala.
Životnost kondenzacijskega stacionarnega kotla je daljša v primerjavi s klasičnim kotlom.
Pri pravilni namestitvi in rednem servisu se življenjska doba obeh tipov izrazito ne razlikuje in se običajno giblje v razponu od 15 do 20 let, v nekaterih primerih tudi več. Kondenzacijski kotli zahtevajo nekoliko višje zahteve za redno vzdrževanje (kontrola sekundarnega izmenjevalnika, sifona in odvod kondenzata), vendar pri upoštevanju servisnih intervalov to nima negativnega vpliva na celotno življenjsko dobo naprave. Več o tej temi najdete v članku Servis, vzdrževanje in življenjska doba stacionarnega kotla.
Ali se danes še vedno splača kupovati nov klasični stacionarni kotel?
V večini primerov ne – ponudba novih klasičnih (nekondenzacijskih) stacionarnih kotlov je na trgu že močno omejena in njihova nakup daje smisel resnično le v izjemnih primerih, tipično kot natančna zamenjava v objektu s specifičnimi omejitvami (skupni dimnik, odsotnost možnosti odvoda kondenza, začasna rešitev pred načrtovano obnovo). Pri običajni zamenjavi ali novi namestitvi kondenzacijska tehnologija skoraj vedno predstavlja boljšo dolgoročno izbiro.
Povezane teme
- Kako izbrati stoječi kotel
- Stacionarni kotel vs. stenski kotel – kakšna je razlika?
- Kakšen izhod stacionarnega kotla potrebujem
- Servis, vzdrževanje in življenjska doba stacionarnega kotla
- Primerjava znamk stacionarnih kotlov
Če niste prepričani, ali je kondenzacijski stacionarni kotel primeren tudi za vaš objekt, nam napišite tip ogrevalnega sistema in stanje dimnika – z veseljem vam svetujemo.
Imate vprašanje o tej temi?
Ne morete se odločiti ali rešujete konkretno situacijo v vašem gospodinjstvu? Pišite nam – z veseljem vam bomo svetovali.