Kako pravilno namestiti vodilni lok za cevi 15–18 mm

Izdelke še vedno pripravljamo.

Lahko pa si ogledate tudi druge kategorije.

Kako pravilno namestiti fiksni lok za cevi 15–18 mm

Pravilna namestitev fiksnega loka je ena od tistih opravil, ki na prvi pogled izgledajo preprosto – vendar se v praksi tukaj pojavlja največ napak, ki se kasneje kažejo kot puščanje, mehanska obremenitev cevi ali nekontrolirana dilatacija. Če delate z bakrenimi ali plastičnimi (PB/PE) cevmi premera 15 ali 18 mm – torej z dimenzijami, ki so v hišni inštalaciji ogrevanja in distribucije tople vode najbolj razširjene – vam bo ta članek zagotovil celovit vodnik: od načela, zakaj sploh potrebujete fiksno točko v cevovodni trasi, prek izbire ustreznih pritrdilnih elementov, do samega postopka montaže korak za korakom, vključno s tipičnimi napakami iz prakse.

Članek je del našega Znanstvenega centra za sekcijo montažni pripomočki. Povezane teme, na katere lahko naletite med načrtovanjem inštalacije, najdete pod naslovi Kako izbrati prave montažne pripomočke za Hepworth cevi, Spone vs. letve za pritrditev cevi – kdaj katero uporabiti ali Pogosto napake pri pritrjevanju cevi in kako se jim izogniti – priporočam, da jih preberete skupaj s tem vodnikom.

Kaj je fiksni lok in zakaj je nujen?

V vsaki cevovodni trasi pride med obratovanjem do temperaturnih sprememb. Baker cevi se pri povečanju temperature za 10 °C podaljša za približno 0,17 mm na vsak meter dolžine. PB (polybutén) cevi imajo koeficient toplotne razteznosti še višji – reda 0,13–0,15 mm/m/°C. Na prvi pogled zanemarljiva števila, toda pri 10-metrskem odseku in temperaturnem nihanju 50 °C (na primer pri zagonu ogrevanja po poletnem izklopu) govorimo o podaljšanju do 75 mm. To podaljšanje mora nekam iti – bodisi ga kontrolirano odvedemo skozi dilatacijski kolen ali lýro, ali pa se nekontrolirano pojavi v najšibkejšem delu celotne trase: v spoju, v armaturi ali na mestu pritrditve.

Fiksna točka (tudi fiksni lok, fiksacijska točka, v nemški tehnični terminologiji Festpunkt) je mesto v cevovodni trasi, kjer je cevovod trdno pritrjen in kjer je gibanje osi cevi nič. Vsa dilatacija se od te točke odvija na obe strani – torej s trdnim fiksiranjem na enem mestu razdelite cevovod na dva kontrolirana dela, pri čemer vsak dilatira proti najbližjemu dilatacijskemu elementu (kompenzatorju, lýri, kolenu).

Brez fiksne točke bi cevi pri segrevanju "plavale" kot celota in povlekle s seboj vse sosednje armature, spojke in odcepe. V praksi sem videl primere, kjer je manjkajoča fiksna točka na glavnem dvižniku povzročila, da se je razdelilnik talnega ogrevanja po treh sezonah dobesedno odtrgal od stene – ne zato, ker bi bil material slab, ampak zato, ker nihče ni pomislil na pritrditev dvižnika pred razdelilnikom.

Razlika med fiksno točko in drsnim pritrditvijo

Pre montažo je pomembno razumeti razliko med dvema osnovnima vrstama pritrditve cevi:

Drsno pritrditev (vodilni točki) – cevovod je pritrjen tako, da lahko drsi v vzdolžni smeri. Spona ali letev drži cevovod v osi, preprečuje bočno gibanje, vendar ne omejuje vzdolžnega gibanja (dilatacije). To je najpogostejša vrsta pritrditve, ki se uporablja na večini dolžine trase.
Fiksna pritrditev (fiksna točka) – cevovod je trdno pritrjen tako, da je onemogočen premik v vseh smereh. Fiksna točka prenaša sile, ki nastanejo zaradi dilatacije, na konstrukcijo stavbe (stena, strop, tla).

V praksi se fiksna točka realizira bodisi s posebnim fiksnim lokom (trdno objem potrubia brez vrzeli) ali kombinacijo standardne letve/spone z varjenjem, privijanjem ali drugim trdnim priključkom neposredno na cevovodu. Za premer 15–18 mm se v sistemu Hepworth in združljivih inštalacijah najpogosteje uporabljajo letve za pritrditev cevi 16 mm in letve za pritrditev cevi 16–18 mm – pri čemer se fiksna točka iz njih naredi s trdnim privijanjem in dodatno fiksacijo, tako da cev nima nobene osi vrzeli.

Kje v trase postaviti fiksno točko – pravila in primeri iz prakse

Mesto fiksne točke ni naključno, ampak temelji na več pravilih, ki so rezultat fizikalnih zakonitosti in dolgoletne inštalacijske prakse:

Osnovna pravila za postavitev fiksne točke

Pred armaturo in za armaturo – ventili, krogelni kohouti, regulacijski elementi in razdelilniki morajo biti zaščiteni pred silovitim delovanjem raztezajoče cevi. Fiksna točka se postavi čim bližje armaturi, največ 200–300 mm od nje.
Sredi dolgega odseka – pri ravni trasi, daljši od približno 3–4 m brez naravnega kompenzatorja (kolena, lýry), je treba namestiti fiksno točko na sredini odseka, na oba konca pa namestiti drsne pritrditve in kompenzatorje.
Na začetku in na koncu dvižnega voda – navpični dvižni vodi so še posebej občutljivi na raztezanje, saj se pri segrevanju "dvignejo" navzgor. Fiksna točka na dvižnem vodu se nahaja v spodnji tretjini njegove dolžine (bližje peti dvižnega voda).
Pri prehodu skozi steno ali strop – mesto prehoda skozi konstrukcijo lahko deluje kot naravna fiksna točka, če je cevovod v prehodu trdno obzidana ali obložen – pazite pa, da je na mestu prehoda vedno zaščitna cev (ščitnik), da toplotna razteznost ne povzroči razpok v ometu.
Največja razdalja med kompenzatorji pri premeru 15–18 mm – približno 6–8 m za baker, 3–5 m za plastične cevi, vedno s fiksno točko na sredini.

Iz prakse: eden najpogostejših problemov, s katerim se srečujem pri revizijah starejših inštalacij, je popolna odsotnost fiksne točke na vodoravnih razdelilnikih v kleti. Inštalaterji tam namestijo cevi z enakomerno drsnimi držali po celotni dolžini – cevi sicer izgledajo lepo, toda ob prvem zagonu ogrevanja začnejo pritiskati na razdelilnik in po letih so rezultat razpoke v zvarjih ali ohlapne priključke.

Materialne in dimenzijske specifikacije za 15 in 18 mm cevi

Premeri 15 mm in 18 mm spadajo med najpogosteje uporabljene v hišni inštalaciji. Tipične uporabe:

15 mm (zunanji premer) – priključki radiatorjev, izhodi iz razdelilnikov talnega ogrevanja, priključki umivalnikov in korit, kratki odseki do pip. Medij: voda pri temperaturah 30–75 °C.
18 mm (zunanji premer) – glavni razdelilni vodi do več radiatorjev, vodoravne sekundarne veje, včasih tudi dvižne cevi v manjših stanovanjskih hišah.

Pomembno: pri sistemu Hepworth in združljivih sistemih se uporablja zunanja premer cevi, ne pa nazivni. Zato letev ali spona označena "16 mm" ustreza cevi z zunanjim premerom 16 mm – to ustreza običajni PB/PE cevi z oznako DN10 ali Cu cevi 15×1 (zunanja premer 15 mm). Pred nakupom vedno izmerite dejanski zunanji premer s pomičnim merilom – nazivni premer na cevi in dejanski zunanji premer se lahko razlikujeta.

Za spajanje bakrenih cevi s navojnimi armaturami v bližini fiksne točke se je izkazalo za uporabno zverno šróbenje za bakrene cevi 15×1 EK – gre za zanesljivo mehansko povezavo brez potrebe spajkanja, kar je pomembno pri izvedbi fiksne točke na mestu, kjer želite imeti možnost demontaže. Za kombinirane trase iz bakra in plastične PB cevi uporabite zverno šróbenje 15×1 EK za bakrene ali PB cevi, ki obvlada oba materiala v enem izvedbi.

Postopek montaže fiksnega loka korak za korakom

Spodaj opisujem preverjen postopek iz prakse za namestitev fiksne točke na cevi 15–18 mm v hišni inštalaciji. Predvidevam, da je cev speljana po steni ali v jašku, in da konstrukcija omogoča vgradnjo sidra (zid, beton, mavčno karton z ustrezno mozniko).

Orodje in material

Kladivo ali vrtalnik z ustrezno svedrom (6–8 mm za opeko, 10 mm za beton)
Klinčki, ki ustrezajo podlagi (v betonu najmanj klini s silo izvleka ≥ 0,5 kN)
Kombi vijaki M8 – univerzalni kombi vijaki za pritrditev letve na steno
Momentni ključ ali izvijač
Lišta za pritrditev cevi 16–18 mm primerna za vaš premer
Gonilnik
Nivo (vsaj 60 cm)
Svinčnik, varnostna trakca

Korak 1: Določitev položaja fiksne točke in označevanje

Najprej si na razvitem načrtu trase (ali vsaj v glavi) določite, kje točno mora biti fiksna točka. Označite mesto na steni s svinčnikom. Preverite, ali v danem mestu ni električne inštalacije (s pomočjo detektorja). Preverite material stene – od tega je odvisen tip moznika.

Če je fiksna točka na armaturi, izmerite razdaljo od osi armature in postavite letev največ 150–200 mm od osi spojke ali ventila. Bolj ko je bližje, bolje je – krajše krako pomeni manjše upogibno napetost na armaturi.

Korak 2: Vrtanje in namestitev moznika

Vrtanje odprtine ustrezne premera moznika. Za standardno opeko (opeka, porobeton) uporabite plastični moznik 8 mm, za beton raje kovinske moznike. Globina vrtanja: najmanj 50 mm v opeko, 60 mm v beton. Odprtino očistite (pometite ali očistite s čopičem), vstavite moznik.

Korak 3: Prikrivanje letve

Listo za pritrditev cevi pritrdite na steno, preverite z vodno tehtnico, ali je v vodoravni (ali navpični) legi glede na smer trase. KOMBI M8 vijak privijte – najprej z roko, nato pa privijte s ključem. Pozor: pritrdilno listo privijte do polnega momenta – za razliko od drsnih listov, kjer se včasih namerno pusti majhna vrzel, tukaj želite ničelni premik. Priporočeni navor za M8 v plastični mozniki je 4–6 Nm, za kovinski moznik 8–10 Nm.

Korak 4: Vgradnja cevi in pritrditev

Cev vstavite v letev. Pri fiksnem pritrditvi mora biti cev v letvi brez osne tolerance. Če ima letev zapiralni spon ali vijačni pokrov, ga zaprite in privijte po navodilih proizvajalca. Če imate dvodelno letev (spodnji del in pokrov), pritrdite pokrov in preverite, da cev ni mogoče premakniti niti z rahlim silo vzdolž osi.

Pomembno: Nikoli ne privijte letev tako, da deformira prerez cevi – še posebej pri plastični (PB) cevi obstaja nevarnost ovalnosti in posledično povečanih hidravličnih izgub ali oslabitve stene na mestu spojke. Pri bakru je to manj kritično, vendar tudi tukaj velja: cevovod mora biti trdno – ne pretirano – stisnjen.

Korak 5: Kontrola po montaži

Po zaključku montaže fiksnega mesta preverite celotno traso: drsna pritrdila morajo omogočati vzdolžno gibanje cevi, fiksno mesto mora biti nedvoumno togo. Pred pokritjem inštalacije (z ometom, mavčno-kartonskimi ploščami, stropom) priporočam izvedbo tlačnega preizkusa in preizkusnega segrevanja – opazujte, ali cev v okolici fiksnega mesta ne kaže nenaravnega napetja ali ukrivljenosti.

Pogosto napake pri izvedbi fiksne točke in kako se jim izogniti

Za leta dela na inštalacijah cevi sem uspel zbrati celotno zbirko napak, ki jih ljudje naredijo pri pritrditvi cevi. Opisal bom najpogostejše, saj je razumevanje napake prvi korak k njeni izognitvi.

Napaka 1: Fiksna točka na napačnem mestu

Inštalater je namestil fiksno točko ne pri armaturi, ampak "nekje na sredini ravnega odseka", ker je bilo tam primerno vrtanje. Rezultat: dilatacijske sile tečejo proti armaturi, ki ni zaščitena. Rešitev: vedno najprej določite, kaj je treba zaščititi (armatura, razdelilnik, prehod skozi steno), in šele nato določite položaj fiksne točke.

Napaka 2: Uporaba drsne spone kot fiksne točke brez dodatne pritrditve

Običajna drsna sponka ali letev ni fiksna točka, tudi če jo privijete do maksimuma. Če nima mehanizma, ki preprečuje aksialno gibanje cevi, se cev pri dilataciji preprosto zdrsne. Rešitev: za fiksno točko uporabite bodisi posebne fiksne objemke bodisi standardno letev dopolnite z mehansko aksialno omejitvijo – npr. spajkani obroč na cevi tik ob letvi, ki preprečuje premik.

Napaka 3: Prekratka moznik ali neprimeren tip

Fiksna točka mora prenesti v steno sile reda velikosti sto newtonov. Plastična moznik 6 mm zabita samo 30 mm v porobeton za to ne zadošča. Videl sem primere, kjer je celotna fiksna letev padla iz stene v prvem ogrevalnem obdobju – ne zato, ker bi bila letev slaba, ampak zato, ker je moznik bil dimenzioniran za drseče pritrditev. Rešitev: za fiksne točke vedno izberite moznike z večjo izvlečno silo, v porobetonu uporabljajte posebne moznike (npr. kemično sidranje ali okvirne moznike z veliko kontaktno površino).

Napaka 4: Dva sosednja fiksna mesta brez kompenzatorja med njima

To je zahrbtna napaka. Če postavite dva fiksna mesta preblizu drug drugega (npr. oba pri sosednjih armaturah na kratki poti brez kompenzatorja med njima), zaprete cev v "ujetništvu" in se pri dilataciji napetost ne odvaja nikamor. Rezultat je izbočenje cevi, razpokanje spojke ali odtrganje enega od fiksnih mest. Rešitev: med vsakima dvema fiksnima mestoma mora biti vedno vsaj en kompenzator (dilatacijsko koleno, lira, prožna zanka).

Napaka 5: Nepravilen premer letve ali sponke

Seznam dimenzioniran na 18 mm, nameščen na 15 mm cev – to ni fiksna točka, to je le dekoracija. Cev ima v profilu takšno svobodo, da se premika ne samo aksialno, ampak tudi bočno. Rešitev: vedno izmerite dejanski zunanji premer cevi in izberite profil z minimalno svobodo. Za cev z zunanjim premerom 16 mm (običajna PB cev DN10) je pravilna izbira profil 16 mm, ne profil 18 mm.

Posebne situacije iz prakse: dvižne cevi, kotni prehodi in jaški

Fiksna točka na navpičnem dvižnem vodu

Vodoravne cevi se pri segrevanju podaljšajo navzgor. Pravilo je, da se fiksna točka namesti v spodnji tretjini cevi – natančne približno 1/3 višine od podnožja. Če je cev dolga 3 m, bo fiksna točka približno 1 m od tal. Drsna pritrditev se namesti po celotni dolžini v razmiku 1,0–1,5 m (za baker) ali 0,7–1,0 m (za plastiko). Pri dolgih ceveh nad 5 m razmislite o dveh fiksnih točkah s kompenzatorjem (kompenzacijsko zanko) med njima.

Kotna trasa – naravni kompenzator

Če je pri kolenu 90° smer, samo koleno funguje kot kompenzator – pri segrevanju ene veje se del sile absorbira s prožnostjo kolena. Vendar to velja le, če so veje kolena dovolj dolge (vsaj 15–20-krat premer cevi, torej za 18 mm cev približno 300–360 mm prosta dolžina pred kolenom in za kolenom). V takem primeru se fiksna točka postavi na konec daljše roke, koleno deluje kot kompenzator in krajša roka ima drsne pritrditve.

Vgradnja v jašek

V inštalacijskih jaških je prostor omejen in dostop do stene otežen. Tu se priporoča uporaba daljših letvic (za pritrditev več cevi hkrati) z enim skupnim fiksnim točkom. Shema: ena masivna konzola, pritrjena v bočno steno jaška, nosi celotno sestavo cevi, pri čemer je ena cev na konzoli fiksno pritrjena, ostale pa drsne. Ta rešitev prihrani čas in material, vendar zahteva natančen izračun smerne dilatacije.

Izbor letve ali sponke za fiksno točko – praktični nasveti

Za premerje 15–18 mm so na voljo predvsem dve različici pritrdilnih letev, ki se razlikujeta ne le po dimenzijah, ampak tudi po konstrukciji:

Enostranska letev – preprosta, hitra montaža, cev se vstavi s strani. Primerna za drsno in fiksno pritrditev, fiksni učinek dosežete s trdnim privijanjem in dodajanjem aksialnega omejevalnika (obroč na cevi).
Dvodelna letev (spodnji del + pokrov) – trdnejši oprijem cevi, boljši oprijem, priporočljivo tam, kjer je fiksna točka izpostavljena večjim silam (npr. pri neposrednem upogibu ali pri težjih armaturah).

Za cevi natančno 16 mm (običajne PB cevi) izberite letev 16 mm. Za kombinacijo premerov 16–18 mm ali tam, kjer niste prepričani o natančnem merilu, je bolj prilagodljiva izbira letev 16–18 mm – obvlada oba premera z zadostnim pritrdilnim učinkom.

Nasvet iz prakse: če kupujete letve za daljšo traso, kjer bodo mešani fiksni in drsni točki, priporočam, da kupite letve enega tipa za celotno traso in fiksno točko izvedete z dodajanjem obročka ali zatiča na cev, ne z zamenjavo na drug tip letve. Poenotenje komponent olajša kasnejšo vzdrževanje in morebitno popravilo.

Izračuni raztezkov za običajne scenarije – orientacijske vrednosti

Naslednja tabela daje praktično predstavo o dolžini dilatacije za tipične trase iz bakrenih in PB cevi v hišni inštalaciji (pri temperaturni razliki 50 °C, tj. prehod iz 20 °C na 70 °C):

Material	Dolžina trase	Koef. [mm/m/°C]	Podaljšanje pri ΔT = 50 °C
Baker (Cu)	3 m	0,017	2,6 mm
Baker (Cu)	6 m	0,017	5,1 mm
Baker (Cu)	10 m	0,017	8,5 mm
PB plast	3 m	0,13	19,5 mm
PB plast	6 m	0,13	39,0 mm
PB plast	10 m	0,13	65,0 mm

Iz tabele je jasno, zakaj je za plastične cevi vprašanje fiksacije veliko bolj kritično kot za baker. Medtem ko se 6 m bakrena trasa podaljša za skoraj 6 mm, se enako dolga PB trasa podaljša za 39 mm – to je razlika, ki je brez pravilne fiksne točke in kompenzatorja preprosto ne boste absorbirali brez poškodovanja inštalacije.

Kompatibilnost materialov in površinska zaščita

Pri izbiri pritrdilnih elementov za fiksno točko ne pozabite na združljivost materialov. Baker in jeklo v stiku z vlago tvorita galvanski člen, ki pospešuje korozijo bakrenih cevi na mestu stika. Zato:

Trakti za pritrditev bakrenih cevi naj bodo iz postaranega jekla, nerjavečega jekla ali plastike.
Če uporabljate jeklene letve ali konzole, vstavite med cev in letev plastični ali gumirani vložni trak (veliko letev ima integrirano).
Za cevi PB/PE ni galvanijska korozija problem, vendar pazite, da letev mehansko ne poškoduje mehkejšega površja plastične cevi pri trdnem privijanju.

V okoljih z večjo vlažnostjo (kotlovnice, kleti, jaški) pazite tudi na površinsko obdelavo nosilcev in vijakov. Cinkanje zagotavlja osnovno zaščito, vendar za bolj agresivno okolje razmislite o nerjavni izvedbi vijakov. Vijaki KOMBI M8 iz našega asortimana so primerni za običajno notranje okolje; za vlažne prostore preverjajte materialno izvedbo.

Pogosta vprašanja (FAQ)

Razlika med fiksno točko in drsnim pritrditvijo je v tem, da fiksna točka zagotavlja stabilno podporo, medtem ko drsna pritrditev omogoča premikanje. Za obe lahko uporabite enake letve, vendar je pomembno zagotoviti, da so primerne za predvideno uporabo.

Da, načeloma lahko uporabite isti tip letve za oba namena – razlika ni v tipu letve, temveč v načinu montaže in v tem, ali cev v letvi omogoča osno gibanje. Za drsno pritrditev letve ne privijte do konca in pustite, da se cev lahko premika vzdolžno. Za fiksno točko privijte letev do polnega momenta in cev dodatno zavarujte z osnim omejevalnikom (npr. obročem, privitim na cev tik ob letvi). Če letev nima mehanizma za blokiranje osnega gibanja, samo privijanje ne zadostuje – trenje v letvi je pri višjih silah premagljivo.

Na 10-metrovem delu cevi iz PB potrebujete 4 fiksne točke.

Pri 10 metrih PB cevi in temperaturnem nihanju 50 °C govorimo o podaljšanju 65 mm. Standardna rešitev je en fiksni točki na sredini (5 m od vsakega konca) in en dilatacijski kompenzator na vsaki strani fiksne točke – torej na 2,5 m od konca trase. Vsaka polovica trase se tako podaljša za približno 32 mm, kar običajen kompenzator (dilatacijski komolec z ročicama najmanj 400 mm) brez težav absorbira. Ključne pritrditve postavite vsakih 0,7–1,0 m. Če trasa vsebuje naravne kompenzatorje (kotne spremembe smeri), lahko zadostuje en fiksni točki brez dodatnih lir.

Če izpustite fiksno točko v celoti, bo sistem morda imel težave z natančnostjo in stabilnostjo. Fiksna točka je ključna za zagotavljanje pravilnega delovanja in natančnosti sistema, zato je priporočljivo, da jo vedno vključite.

Odvisno od materiala in dolžine trase. Pri kratkih bakrenih odsekih (do 2–3 m) je lahko inštalacija funkcionalna leta brez fiksne točke, saj spojke, kolena in armatura absorbirajo majhne dilatacije. Pri dolgih trasah, plastičnih ceveh ali tam, kjer so sosednje armature občutljive na mehansko obremenitev (termostatske glave, regulacijski ventili), pomanjkanje fiksne točke povzroči utrujenost materiala, popuščanje spojev, vibracije in v najslabšem primeru razpokanje spoja ali armature. Z dolgoročnega vidika je namestitev brez fiksne točke časovna bomba, katere eksplozija je odvisna le od števila ogrevalnih sezon.

Ali lahko fiksno točko namestim v mavčno-kartonsko predelno steno?

Mavčni karton sam po sebi ni primeren podstavek za točko pritrditve – nosilna zmogljivost običajnih mavčnih kartonskih moznikov je prešibka za prenos razteznih sil. Če je za mavčnim kartonom lesena nosilna konstrukcija (profili CW/UW ali leseni stebri), lahko vijak zabijete neposredno v profil ali steber – to je sprejemljiva rešitev. V primeru, da je za mavčnim kartonom prazno, je treba vgraditi trden blok v konstrukcijo še pred zaprtjem stene ali pa obrniti traso tako, da je točka pritrditve usmerjena proti zidani steni.

Kakšna je največja razdalja med dvema točkama pritrditve drsnih nosilcev?

Norme vrednosti za razmak med pritrditvami se razlikujejo glede na material in premer cevi. Za Cu 15–18 mm: navpična napeljava max. 2,0 m, vodoravna max. 1,5–2,0 m. Za PB/PE 15–18 mm: navpična max. 1,0–1,2 m, vodoravna max. 0,7–1,0 m. Plastične cevi zahtevajo gostejše pritrditve, ker so mehkejše in pri višjih temperaturah izgubijo togost (tako imenovano tekočenje plastike). Proizvajalci cevi navajajo natančne vrednosti v tehnični dokumentaciji – vedno se ravnajte po njih namesto splošnih priporočil.

Kako vem, da fiksna točka ne deluje pravilno – kateri so simptomi?

Najvidnejši znak nefunkčne fiksne točke je opazno gibanje ali ukrivljenost cevi na mestu, ki naj bi bilo fiksno – pri segrevanju sistema se trasa rahlo "valovi" ali pa se pojavi nov ovinek tam, kjer ga prej ni bilo. Naslednji signal je pokanje ali škripanje ob vsakem zagonu in padcu temperature vode, ki ga prej ni bilo slišati, kar nakazuje, da se dilatacijsko napetost ne absorbira v načrtovani točki, ampak se nekontrolirano prenaša naprej po trasi. Pri vizualnem pregledu preverite tudi sam pritrdilni element – ohlapna moznika, ukrivljena letev ali premaknjena spona so jasen dokaz, da fiksna točka ne opravlja več svoje funkcije in jo je treba popraviti, preden dilatacijske sile poškodujejo najbližji spoj ali armaturo.

Imate vprašanje o tej temi?

Ne morete se odločiti ali rešujete konkretno situacijo v vašem gospodinjstvu? Pišite nam – z veseljem vam bomo svetovali.