Kako izbrati cevi za vodo in ogrevanje

Cevovodi so medijem, ki ga nihče ne opazi – dokler deluje. Vodi toplo in hladno vodo od vira (kotla, toplotne črpalke, vodomera) do posameznih mest odvzema: radiatorjev, kopalniških pip, kuhinjske pipe in krogov talnega ogrevanja. Prav zato, ker gre za skriti, »samoumeven« del hiše, se njegovemu izbiri pogosto namenja manj pozornosti kot na primer izbiri kotla ali radiatorjev – in prav zato se pri njem naredijo napake, ki se pokažejo šele čez nekaj let, ko je popravilo precej dražje in bolj zapleteno kot pri prvotni montaži.

Izbira materiala, premera, načina vodenja in načina spajanja cevi vpliva na več stvari hkrati – življenjsko dobo celotnega omrežja, tlačne izgube in hrupnost pri pretoku vode, enostavnost morebitnega servisa in tudi skupno ceno montaže. Odločitve, sprejete v tej fazi, se poleg tega skoraj vedno zalijejo v stene, tla ali estrih, tako da naknadna sprememba pomeni rušenje – kar je natanko tisti tip napake, ki se mu splača izogniti z ustrezno izbiro že na začetku.

V tem članku bomo postopoma pregledali vse bistvene stvari, ki jih morate vedeti pred izbiro cevi za vodo in ogrevanje – razlike med materiali (PEX-AL-PEX, baker, jeklo), kako izbrati pravi premer, razlika med podometnim in nadometnim vodenjem, zakaj je pri ogrevalnih ceveh pomembna kisikova pregrada, kakšne so možnosti spajanja in končno tudi to, kdaj in kako izolirati cevi. Če rešujete tudi konkretno izbiro materiala v globino, priporočamo ogled tudi samostojnega članka PEX-AL-PEX proti bakrenim proti jeklenim cevem, ki posamezne materiale primerja podrobneje.

Kaj so cevi za vodo in ogrevanje in zakaj je njihova izbira pomembna

Cevi za vodo in ogrevanje razporejajo toplo ali hladno vodo med virom (kotlom, vodomerom) in posameznimi mesti odvzema – radiatorji, pipami, talnim ogrevanjem. Gre torej v bistvu za obtočni sistem hiše: vsa topla sanitarna voda, ki jo spustite iz pipe, in vsa voda, ki segreva vaše radiatorje ali tla, preide ravno skozi te cevi. Če so poddimenzionirane, slabo izbrane ali nepravilno nameščene, se bo to pokazalo po celi hiši – ne lokalno, ampak površinsko.

Izbira materiala in premera cevi neposredno vpliva na tri stvari hkrati. Prva je življenjska doba omrežja – nepravilno izbran material (na primer jeklene cevi brez obdelave vode) lahko korodirajo od znotraj že v nekaj letih, medtem ko pravilno izbrane plastiko-aluminijaste ali bakrene cevi zdržijo desetletja brez težav. Druga je tlačna izguba – preozke cevi predstavljajo upor tekoči vodi, kar se kaže z manjšim pretokom pri več odprtih pipah hkrati in včasih celo slišnim hrupom v stenah. Tretja pa je cena montaže – ne le cena samega materiala, temveč tudi čas in orodja, potrebna za njegovo obdelavo, kar se močno razlikuje med posameznimi materiali in načini spajanja.

Ravno zato se splača posvetiti izbiri cevi enako pozornost kot izbiri kotla ali radiatorjev – gre za investicijo za desetletja, ki se poleg tega (za razliko od kotla) dodatno ne zamenja brez poseganja v gradnjo. Če načrtujete prenovo ali novogradnjo, je smiselno, da si pred vlivanjem cevi v stene ali estrih postopoma ogledate vsa naslednja merila – material, premer, način vodenja, kisikovo pregrado, način spajanja in končno tudi izolacijo.

Tri glavni materiali cevi se razlikujejo po ceni, montaži in življenjski dobi.

PEX-AL-PEX, bakrene ali jeklene cevi – kateri material izbrati

Na trgu se danes običajno srečate s tremi glavnimi tipi materialov za cevovode vode in ogrevanja – večplastnimi plasti-aluminijastimi cevmi PEX-AL-PEX, bakrenimi cevmi in jeklenimi cevmi. Vsak od njih ima svoje mesto in prednosti, toda v praksi se danes najpogosteje uporablja ravno PEX-AL-PEX, in to z dobrim razlogom.

PEX-AL-PEX (večplastne plasti-aluminijaste cevi) združuje notranjo in zunanjo plastično plast s srednjo aluminijasto plastjo. Aluminijasta plast opravlja dve pomembni funkciji hkrati – preprečuje difuzijo kisika v vodo, kar je ključnega pomena zlasti pri zaprtih ogrevalnih krogih (več o tem spodaj v razdelku o kisikovi pregradi), in hkrati daje cevem tako imenovani tvorni spomin. Zahvaljujoč temu cev po upogibanju v želeni obliki – na primer okoli vogala sobe ali pri prehodu skozi pregrado – ostane v tej obliki, brez potrebe, da bi jo dodatno fiksirali ali skrbeli, da se sama izravna. To močno olajša montažo predvsem pri zahtevnejših poteh cevovoda.

Bakrene cevi so tradicionalni, dolgoročno preverjeni material. So zelo odporne na toploto in pritisk, kar jih naredi zanesljivo izbiro tudi v zahtevnejših obratovalnih pogojih. Njihova pomanjkljivost je višja cena v primerjavi s plasti-aluminijastimi cevmi in zahtevnejša montaža – spoji bakrenih cevi se praviloma spajkajo, kar zahteva veščine in odprt plamen, torej bodisi izkušenega obrtnika bodisi naložbo v usposabljanje in orodja. Pri prenovah, kjer so cevi vodene v tesnih prostorih ali blizu gorljivih materialov, je delo z odprtim plamenom poleg tega potrebno skrbno zavarovati.

Jeklene cevi se danes uporabljajo že le izjemoma – značilno v starejših inštalacijah, ki se dodatno ne zamenjujejo, ali v specifičnih industrijskih aplikacijah. Njihova glavna pomanjkljivost je nagnjenost k koroziji od znotraj, če voda v sistemu ni pravilno pripravljena. Pri običajni prenovi ali novogradnji družinske hiše ali stanovanja se danes z novo jekleno cevjo praktično ne srečate – če naletite na jeklene cevovode, bo večinoma šlo za originalno, starejšo inštalacijo, ki jo je pri prenovi smiselno zamenjati z modernim materialom.

Za običajno prenovo stanovanja ali družinske hiše, kjer želite kombinirati enostavno montažo, primerno ceno in zanesljivo dolgoročno funkcionalnost, je zato v veliki večini primerov najbolj praktična izbira ravno plasti-aluminijaste PEX-AL-PEX cevi:

Podrobné primerjanje vseh treh materialov, vključno s konkretnimi situacijami, kdaj se splača poseči po katerem od njih, najdete v članku PEX-AL-PEX proti bakrenim in jekelnim cevem.

Kateri premer cevi potrebujete

Izbira materiala je le prva polovica odločitve – druga, enako pomembna, je pravilna izbira premera cevi. Premer izberemo glede na dve glavni merili: želeni pretok vode in dolžino razdelitve. Torej ne gre za eno univerzalno številko za celotno hišo, temveč za vrednost, ki se lahko (in praviloma tudi mora) razlikuje znotraj ene instalacije glede na nalogo, ki jo opravlja določen del cevi.

Pri talnem ogrevanju in posameznih krogih se običajno uporablja premer 16 mm – ta premer zadostuje za posamezne zanke, ki vodijo iz razdelilnika v določeno sobo ali cono, kjer je pretok in dolžina odseka omejena. Pri glavnih dvižnih razdelitvah, torej tam, kjer se združuje pretok iz več krogov ali kjer je razdelitev daljša in mora prenesti večji pretok (na primer iz kotlovnice do razdelilnika ali glavni dvižni razdelek tople vode v stanovanju), se uporablja premer 20–26 mm in več.

Zakaj je to sploh pomembno? Preveč ozka cev povzroča povečano odpornost na tekoče vodi. V praksi se to kaže na dva načina – visokimi tlačnimi izgubami, torej da bo pretok na koncu dolgega ozke razdelitve šibkejši, kot bi pričakovali, in hrupom pri pretoku vode, ki je v naseljenih prostorih neprijetna, še posebej ponoči ali pri več odprtih točkah odvzema hkrati. Po drugi strani pa nepotrebno široka cev tam, kjer bi zadostoval manjši premer, nepotrebno podraži instalacijo (širše cevi in fitingi so dražji) in poleg tega upočasnjuje zagon tople vode – v širši cevi je preprosto več hladne vode, ki jo je treba pred prihodom tople vode do točke odvzema najprej "iztisniti" ven.

Zlatno pravilo torej pravi: pri posameznih krogih in krajših razdelitvah izbrati manjši premer (16 mm), pri glavnih in daljših poteh z višjim skupnim pretokom izbrati večji premer (20–26 mm in več). Za glavne razdelitve z višjim pretokom je primeren primer cevi večjega premera:

Širša cev na glavne razdelitve stane na meter več kot cev za posamezne kroge.

Če niste prepričani, kateri premer potrebujete ravno v vaši situaciji, natančnejša navodila za izračun in konkretna priporočila glede na vrsto razdelitve najdete v članku Kateri premer cevi potrebujem.

Podometno vodenje proti nadometnemu – kaj izbrati

Naslednja pomembna odločitev je način vodenja cevi – torej ali bo cev skrita v steni ali tleh (podometno), ali vidna na površini (nadometno). Ta odločitev se praviloma sprejema posebej za vsak prostor v hiši, saj v bivalnih prostorih veljajo druge prioritete kot v tehničnih prostorih.

Podometno vodenje je cev, vgrajena v steno ali tla, pod ometom ali estrihom. Njegova glavna prednost je estetika – v končani sobi ni videti nobenih cevi, stene so čiste in ravne, točno tako kot pri novogradnji brez kakršnih koli razdelitev. Ta prednost ima tudi svojo drugo plat: pri okvari, torej pri uhajanju vode ali puščanju, zahteva popravilo podometnega vodenja rušenje stene ali tal, da se sploh pride do poškodovanega mesta. Zato se pri podometnem vodenju izjemno splača investirati v kakovostne materiale in spoje že pri montaži – prav tu se morebitna varčevanja na materialu lahko v prihodnosti kaznujejo z neobičajno visokimi stroški popravila.

Nadometno vodenje pa je nasprotno vidno, vodenje po površini stene – najpogosteje v zaščitnih letvah ali povsem odprto. Njegova glavna prednost je enostavna montaža in morebitna popravila: če se pojavi puščanje ali je potrebno cev podaljšati ali prilagoditi, je dovolj odkriti letev ali se enostavno približati cevi brez rušenja. Slabost pa je manjša estetska vrednost, zato se nadometno vodenje uporablja predvsem v tehničnih prostorih, kot so kotlovnica, klet ali garaža, kjer videz ni prioriteta in se ceni enostaven dostop pri servisu.

V praksi se oba načina običajno kombinirajo v isti hiši – v bivalnih prostorih in kopalnicah prevladuje podometno vodenje zaradi videza, medtem ko se v kotlovnici, tehničnem prostoru ali na podstrehi daje prednost nadometnemu vodenju zaradi enostavnega dostopa. Podrobnejše primerjave obeh variant, vključno s priporočili za posamezne tipe prostorov, najdete v članku Podometno vodenje proti nadometnemu.

Oksijska bariera – zakaj je pomembna pri ogrevalnih ceveh

Če boste cev uporabili za razdelitev ogrevalne vode – torej za radiatorje ali talno ogrevanje – je ena ključnih lastnosti, na katero morate paziti, oksijska bariera. Najpogosteje jo najdete v obliki aluminijaste plasti pri PEX-AL-PEX ceveh ali kot posebno EVOH plastjo pri ceveh tipa PE-RT.

Naloga oksijske bariere je preprečiti prodiranje zračnega kisika skozi steno cevi v zaprt ogrevalni krog. Zakaj je to pomembno? Ogrevalni krog je zaprt sistem, v katerem ista voda dolgo časa kroži med kotlom in radiatorji ali talnim ogrevanjem. Brez oksijske bariere bi kisik iz okoliškega zraka postopoma difundiral skozi steno cevi neposredno v to vodo, od tam pa naprej do vseh kovinskih delov sistema – kotla, obtočne črpalke, radiatorjev in morebitnih jeklenih razdelitev. Posledica bi bila postopna korozija teh komponent od znotraj, kar skrajšuje njihovo življenjsko dobo in v hujšem primeru vodi do puščanja ali odpovedi črpalke ali kotla.

Ravno zato je oksijska bariera pri ceveh, namenjenih ogrevanju – torej ne le za preprost razdelitev pitne vode, ampak za kroženje v zaprtem ogrevalnem krogu – praktično nujna. Pri razdelitvi pitne (hladne ali tople sanitarne) vode, ki skozi cev le enkrat preide do točke odvzema in se ne vrača nazaj v zaprt krog, ta lastnost ne igra tako ključne vloge. Pri izbiri cevi za ogrevanje – še posebej za talno ogrevanje, kjer je cev dolgo zalita v tleh in njena zamenjava praktično nemogoča brez obsežne obnove – je zato oksijska bariera eden prvih parametrov, ki ga je treba preveriti. Primer cevi z oksijsko bariero, namenjene neposredno za talno ogrevanje, je:

Več o tem, kako natančno deluje kisikov ščitnik in zakaj se mu pri ogrevalnih ceveh nikoli ne splača varčevati, najdete v samostojnem članku Kisikov ščitnik – zakaj je pomemben pri ogrevalnih ceveh.

Načini spajanja cevi – vijakanje, stiskanje, varjenje

Vijakanje, stiskanje in varjenje – trije načini spajanja in njihove glavne lastnosti.

Poleg materiala in premera same cevi je treba izbrati tudi način, kako bodo posamezni odseki in fitingi povezani. Na izbiro so v bistvu trije glavni načini, vsak z različnimi prednostmi in primernostjo glede na določeno situacijo.

Vijakanje (vijaki) se zagotavljajo mehansko – s prehodnim vijakom in tesnilnim obročem. Glavna prednost tega načina je, da je spoj mogoče kadar koli razstaviti in znova sestaviti brez potrebe po posebnem orodju. To boste cenili zlasti pri servisnih posegih – če je na primer potrebno zamenjati ventil, priključiti novo napravo ali začasno odklopiti del napeljave, vijakanje to omogoča brez rezanja ali uničevanja obstoječega cevovoda. Prav zato se vijakanje običajno uporablja pri priključevanju armatur, ventilov in naprav, kjer se računa z bodočim servisom.

Stiskanje se ustvarjajo s posebnimi stiskalnicami, ki trajno deformirajo kovinski tulček okoli cevi in fitinga. Ta način je hitrejši za montažo v večjem obsegu – pri večjih instalacijah z desetinami spojov prihranite v primerjavi z vijakanjem precej časa – in končni spoj je trajen, torej nerazstavljiv. Pomanjkljivost je, da zahteva investicijo v stiskalnice, ki so razmeroma specializirane in se vedno ne izplačajo kupiti za enkratno domačo montažo. Pri večjih prenovitvah, kjer se izvede popolna zamenjava cevovodov, je to običajna in preverjena izbira.

Varjenje se uporablja predvsem pri plastičnih ceveh tipa PP-R in povezuje cev s fitingom z natapitvijo materiala. Rezultat je homogen, trajni spoj, ki postane v bistvu en kos materiala s cevjo in fitingom. Ta metoda je običajna pri cevovodih hladne in tople vode, kjer se tradicionalno uporablja PP-R cev.

Izbira načina spajanja torej odvisna od tega, ali računate z bodočim servisom in razstavljanjem spojov (vijakanje), gre za večjo instalacijo, kjer se izplača investicija v stiskalnice (stiskanje), ali delate s plastično PP-R cevjo (varjenje). Podroben pregled prednosti in pomanjkljivosti posameznih metod ter priporočila, kdaj poseči po kateri od njih, najdete v članku Načini spajanja cevi – vijakanje, stiskanje, varjenje.

Izolacija cevi – zakaj in kako izolirati cevovode

Zadnji, a enako pomemben korak pri načrtovanju cevovoda je izolacija cevi. Na cev se navije navojna toplotna izolacija, običajno izdelana iz penastega polietilena, ki opravlja dve različni, a enako pomembni nalogi – glede na to, ali gre za cev tople ali hladne vode.

Pri cevovodih tople vode in ogrevalne vode izolacija zmanjšuje toplotne izgube cevovoda. To je pomembno zlasti pri daljših poteh, ki potekajo skozi neogrevane prostore – tipično klet ali podstrešje – kjer bi neizolirana cev med potjo do mesta odvzema občutno ohladila. Predstavljajte si na primer dolg odsek cevovoda tople sanitarne vode, ki poteka skozi hladno klet do oddaljene kopalnice: brez izolacije bi voda, ki vstopi v cevovod topla, imela čas, da se ohladi do te mere, da pri mestu odvzema ne bo dovolj topla, ali pa boste morali dolgo čakati in nepotrebno spuščati vodo, dokler končno ne pride topla. Enako velja za ogrevalni krog – neizoliran cevovod, ki poteka skozi neogrevani prostor, izgubi toploto še preden pride do radiatorja ali razdelilnika talnega ogrevanja, torej plačujete za toploto, ki nikoli ne pride tja, kamor naj bi.

Pri cevovodih hladne vode ima izolacija drugačno, a enako praktično vlogo – preprečuje kondenzacijo vlage na površini cevi, tako imenovano "rosenje". Ko hladna voda teče cevovodom skozi toplejši zrak v prostoru, se na površini neizolirane cevi kondenzira zračna vlaga, podobno kot na hladnem kozarcu poleti. Ta kondenzirana voda lahko postopoma poškoduje okoliške materiale (na primer omet ali lesene konstrukcije), zato se tudi pri hladni vodi izolacija izplača, zlasti v prostorih z višjo vlažnostjo zraka.

Podrobnejší navod, kako pravilno izolirati cevovode glede na vrsto prostora in vrsto vode, ki teče skozi cevi, najdete v članku Izolacija cevi – zakaj in kako izolirati cevovode.

Praktičen postopek pri izbiri in montaži cevi v šestih korakih.

Kako nadaljevati pri izbiri in montaži cevi – praktičen povzetek

Če povzamemo vse prejšnje korake v en sam praktičen postopek, bi morala izbira cevi za vodo in ogrevanje potekati približno tako. Najprej si pojasnite namen določenega odseka cevovoda – gre za cevovod pitne vode ali za zaprt ogrevalni krog (radiatorji, talno ogrevanje)? Ta odgovor takoj določi, ali je kisikova pregrada nujna (ogrevanje) ali ne tako kritična (cevovod pitne vode).

Nato izberite material – za običajno obnovo ali novogradnjo je v večini primerov najbolj praktično plastoaluminijasto PEX-AL-PEX cevovod zaradi kombinacije cene, enostavne montaže in oblike pomnjenja, baker premislite pri višjih zahtevah glede odpornosti, jeklo se danes praktično ne načrtuje več kot nova instalacija. Nato določite premer glede na to, ali gre za posamezen krog (16 mm) ali glavni cevovod z večjim pretokom (20 – 26 mm in več).

Nato odločite o načinu polaganja – podometno v bivalnih prostorih in kopalnicah zaradi estetike, nadometno v kotlovnici, kleti ali garaži zaradi enostavnega servisa. Izberite način spajanja glede na to, ali računate s prihodnjim razstavljanjem spojev (vijakanje), gre za obsežnejšo instalacijo (stiskanje), ali delate s PP-R cevmi (varjenje). Nazadnje ne pozabite na izolacijo povsod tam, kjer cevovod vodi skozi neogrevani prostor ali kjer obstaja nevarnost kondenzacije na hladni cevi.

Po sami montaži je nujen tudi hidravlični preskus celotnega cevovoda – torej preverjanje, da noben spoj ni netesen, še preden se cevovod zalije v steno ali estrih in postane nedostopen. Natančen postopek montaže in hidravličnega preskusa po korakih najdete v članku Montaža cevovoda – postopek in hidravlični preskus. Če se kljub pravilni montaži pozneje pojavi težava, pregled najpogostejših napak in priporočen postopek pri njihovem reševanju najdete v članku Servis in pogoste težave s cevmi.

Resnični primeri iz prakse

Primer 1 – družinska hiša s talnim ogrevanjem, novogradnja. Pri načrtovanju cevovodov v novogradnji družinske hiše s talnim ogrevanjem v vseh bivalnih prostorih je bilo treba rešiti dve različni ravni cevovoda hkrati. Za posamezne kroge talnega ogrevanja, ki vodijo iz razdelilnika do posameznih sob, je bilo izbrano plastoaluminijasto cevovod s premerom 16 mm – ta premer brez težav pokriva dolžino in pretok posameznih zank v sobah običajne velikosti. Za glavni cevovod iz kotlovnice do razdelilnika, kjer se združuje pretok iz vseh krogov hkrati, je bil izbran cevovod večjega premera, da ne bi prišlo do nepotrebnih tlačnih izgub ali hrupa pri pretoku vode. Ker je šlo za zaprt ogrevalni krog, je bila cevovod s kisikovo pregrado seveda obvezna za obe veji cevovoda. Odsek cevovoda, ki vodi iz kotlovnice skozi neogrevano hodnik do razdelilnika, je bil dodatno izoliran s cevno izolacijo, da se toplota ne bi po nepotrebnem izgubljala, preden je prišla do posameznih sob. Razdelilnik in glavni cevodi so bili nadometno vodeni v tehnični sobi, medtem ko je v bivalnih prostorih ostala cevovod skrita pod tlemi oziroma podometno v stenah kopalnice pri priključitvi pip.

Primer 2 – stanovanje v bloku, zamenjava vertikalnih dvižkov pri obnovi kopalnice. Pri popolni obnovi kopalnice v starejši stavbi se je lastnik odločil zamenjati originalne jeklene vertikale vode in ogrevanja z novim materialom – razlog je bila vidna korozija na starem cevovodu, tipičen znak dolgoročnega obratovanja jeklenih cevovodov brez ustrezne priprave vode. Novi cevodi v kopalnici so bili večinoma podometno vodeni, da po zaključku oblaganja ni bilo videti nobenega cevovoda – v stanovanju, kjer šteje vsak centimeter prostora in igra estetika pomembno vlogo, je bila ta izbira jasna. V tehnični jašku, kjer so vertikale skupne za več stanovanj zgoraj in kjer se računa s prihodnjim servisom s strani upravnika stavbe, je ostalo vodilo nadometno, da je bil dostop do spojev kadarkoli enostaven brez potrebe po rušenju oblaganja. Glede na to, da je bilo v enem stanovanju treba v kratkem času ustvariti več spojev, je bil izbran način stiskanja namesto vijaka – hitrejša montaža se je pri takšnem obsegu dela izplačala kljub potrebi po sposojanju stiskalnih klešč. Cevovod za ogrevalno vodo k radiatorju je seveda dobil cevovod s kisikovo pregrado, medtem ko za cevovod pitne vode k umivalniku in tušu ta lastnost ni bila kritična.

Pogosta vprašanja o cevovodih za vodo in ogrevanje

Kakšna je glavna razlika med PEX-AL-PEX, bakrenimi in jeklenimi cevmi?
PEX-AL-PEX kombinira plastične plasti z aluminijastim jedrom, ki preprečuje prodiranje kisika in daje cevovodu spomin oblike. Bakrene cevi so bolj odporne proti temperaturi in tlaku, vendar dražje in zahtevnejše za montažo (spajkanje z odprtim plamenom). Jekleni cevovod se danes uporablja le izjemoma, saj je nagnjen k koroziji od znotraj brez ustrezne priprave vode.

Kateri premer cevi naj izberem za običajno družinsko hišo?
Za posamezne kroge, na primer zanke talnega ogrevanja, se običajno uporablja premer 16 mm. Za glavne vertikale ali daljše odseke z večjim pretokom, kjer se združuje več krogov hkrati, se izbere premer 20 do 26 mm in več.

Ali mora imeti cev za talno ogrevanje kisikovo pregrado? Da. Talno ogrevanje je zaprt ogrevalni krog, v katerem ista voda dolgo časa kroži. Brez kisikove pregrade (aluminijasta plast pri PEX-AL-PEX, EVOH plast pri PE-RT) bi kisik iz okolice postopoma difundiral v vodo in povzročal korozijo kovinskih delov sistema – kotla, črpalke in radiatorjev. Kakšno je bolje: cevi položiti pod omet ali nad omet? To je odvisno od prostora. Cevi pod ometom so estetsko čiste, vendar zahtevajo rušenje stene ali poda ob morebitni okvari. Cevi nad ometom so vidne, vendar so montaža in morebitna popravila lažji – zato se uporabljajo predvsem v tehničnih prostorih, kot so kotlovnica, klet ali garaža. Kakšna je razlika med navojnim in stiskalnim priključkom? Navojni (šrobni) priključek se lahko kadarkoli razstavi in znova sestavi brez posebnega orodja, kar je cenjeno pri servisiranju. Stiskalni priključek se ustvari s stiskalnimi kleščami, hitrejši je za montažo v večjem obsegu in trajen (nerazstavljiv), vendar zahteva investicijo v stiskalno orodje. Kako se povezujejo plastične PP-R cevi? Najpogosteje z varjenjem – cev in fiting se stalita in povežeta v homogeno, trajno celoto. Ta način je običajen pri vodovodnih napeljavah za hladno in toplo vodo. Ali je treba izolirati tudi cevi s hladno vodo ali le s toplo? Izolacija ima smisel pri obeh. Pri topli vodi in ogrevalni vodi zmanjšuje toplotne izgube, še posebej pri poteh, ki potekajo skozi neogrevane prostore, kot sta klet ali podstrešje. Pri hladni vodi pa preprečuje kondenzacijo vlage (rosenje) na površini cevi. Ali se lahko PEX-AL-PEX cev upogne brez posebnega orodja? Zaradi aluminijaste sredinske plasti ima PEX-AL-PEX tako imenovano oblikovno spomin – po ročnem upogibanju v želeni obliki, na primer okoli vogala prostora, si ta obliko ohrani sama, brez potrebe po nadaljnji fiksaciji. Sorodna tematika

• PEX-AL-PEX proti bakrenim in jekelnim cevem
• Kateri premer cevi potrebujem
• Podometno ali nadometno polaganje cevi
• Kisikova pregrada – zakaj je pomembna pri ogrevalnih ceveh
• Načini povezovanja cevi – navojni, stiskalni, varjenje
• Izolacija cevi – zakaj in kako izolirati napeljave
• Montaža cevi – postopek in tlačni preskus
• Servisiranje in pogoste težave s cevmi
• Pogosta vprašanja o ceveh za vodo in ogrevanje

Če niste prepričani glede izbire cevi za vaš sistem, nam pišite namen in predvideno traso – z veseljem vam svetujemo. Imate vprašanje glede te teme? Ne veste se odločiti ali rešujete konkretno situacijo v vašem domu? Pišite nam – z veseljem svetujemo.

Ime in priimek Ne izpolnjujte tega polja:

E-pošta

Sporočilo