Akumulacijski rezervoar vs. zalogovnik sanitarne tople vode: kakšna je razlika med njima in zakaj nista isto

Skoro vsak teden se pri nas na atria.sk srečujemo z istim nesporazumom: kupec naroči "veliko posodo za vodo" in misli na akumulacijsko posodo ali hranilnik tople vode (TÚV) - obe napravi pa sta na videz podobni (valjasta jeklena posoda, izolacija, nekaj priključkov), vendar opravljata povsem različne naloge. Zamenjava teh dveh komponent pri načrtovanju ogrevalnega sistema spada med najpogostejše vzroke, da se po letih delovanja nekdo pritoži zaradi pomanjkanja tople vode, kotla, ki se preveč pogosto vklaplja in izklaplja, ali pa akumulacijske posode, ki se nikoli ne izkoristi. V tem članku bomo razlike pojasnili praktično, na realnih številkah in tipičnih obratovalnih situacijah, ne da bi vam karkoli prodajali - v kategoriji akumulacijskih posod trenutno nimamo blaga na zalogi, zato se lahko osredotočimo čisto na to, da boste razumeli princip in se pravilno odločili, ko boste napravo kupovali kjerkoli.

Akumulacijski rezervoar je posoda, ki služi za shranjevanje toplote v ogrevalnem sistemu. V njem se akumulira odvečna toplota, ki jo nato lahko uporabimo, ko je to potrebno. Rezervoar je običajno sestavljen iz izoliranega ohišja in notranje posode, ki je odporna na visoke temperature. V sistemu služi akumulacijski rezervoar za uravnavanje temperature in zagotavljanje stabilnega delovanja ogrevalnega sistema.

Akumulacijska posoda (včasih se imenuje tudi "izravnalna posoda" ali angleško "buffer tank") je izolirana jeklena posoda, napolnjena s toplo vodo za ogrevanje, ki služi kot rezervoar toplotne energije za ogrevalni krog - torej za radiatorje, talno ogrevanje ali klimatske naprave. Ne gre za pitno vodo in iz nje se nikoli neposredno ne jemlje voda za umivanje ali prhanje. Njena edina naloga je akumulirati toploto, ki jo proizvaja vir (kotlovnica, toplotna črpalka, kamin s toplotnim izmenjevalnikom, sončni kolektorji) in jo postopoma oddajati v ogrevalni sistem glede na trenutne potrebe gospodinjstva.

Značilen volumen hranilnika toplote za običajno družinsko hišo je v razponu od 500 do 1500 litrov. Pri kotlih na trdna goriva (les, premog) se običajno priporoča 800 do 1000 litrov na gorivo, ki se spali, da lahko kotel gori s polno močjo in se odvečna toplota shrani namesto tega, da bi uhajala skozi dimnik pri tlumenem, neučinkovitem gorenju. Pri toplotnih črpalkah se volumen izbere manjši, običajno 200 do 500 litrov, saj gre tukaj bolj za hidravlično ločevanje krogov in zmanjšanje števila zagonov kompresorja kot za dejansko dolgoročno akumulacijo toplote.

Ključno lastnost akumulacijskega rezervoarja predstavlja tako imenovana temperaturna stratifikacija (plastovitost) - toplejša voda se naravno zadržuje zgoraj, hladnejša spodaj, in pravilno načrtovan sistem priključkov (več vhodov in izhodov na različnih višinah rezervoarja) to plast izkorišča tako, da vir toplote vedno sesa najhladnejšo vodo od spodaj in ogrevalni krog odvzema najtoplejšo vodo od zgoraj. Zahvaljujoč temu lahko akumulacijski rezervoar deluje v širokem temperaturnem razponu, običajno od 35 °C (nizkotemperaturno talno ogrevanje) do 80-85 °C (radiatorji pri kotlu na trda goriva med intenzivnim gorenjem).

Zbiralnik TÚV je posoda, ki služi za shranjevanje tople vode. Uporablja se za zagotavljanje tople vode v gospodinjstvih, industriji ali javnih objektih. Voda se v njem segreva s pomočjo kotla, toplotne črpalke ali drugega vira toplote in se nato shranjuje, dokler ni potrebna. Zbiralniki TÚV so običajno nameščeni v ogrevanih prostorih, da se prepreči izguba toplote in kondenzacija.

Zbiralnik tople sanitarne vode (pogovorno se mu reče tudi bojler, čeprav tehnično "bojler" označuje električni grelnik) je posoda, v kateri se ogreva in hrani pitna voda, namenjena neposredni porabi v gospodinjstvu - prhanje, kopanje, pomivanje posode, pranje. Za razliko od akumulacijske posode je zbiralnik tople sanitarne vode izdelan iz materiala, primernega za stik s pitno vodo (najpogosteje emajlirano jeklo ali nerjavno jeklo) in mora izpolnjevati higienske standarde, vključno z zaščito pred razmnoževanjem bakterije legionela.

Tudi legionela je razlog, zakaj grelnik sanitarne vode ne more delovati v enakem širokem temperaturnem razponu kot hranilnik toplote. Ta bakterija se najbolje razmnožuje pri temperaturah 25-45 °C in je zato nujno, da grelnik sanitarne vode redno (priporočljivo vsaj enkrat na teden, številni sistemi to naredijo samodejno enkrat dnevno ponoči) doseže temperaturo najmanj 60 °C v celotnem obsegu, idealno kratkoročno tudi 65-70 °C, da se morebitni bakterije zanesljivo uničijo. Običajna obratovalna temperatura grelnika sanitarne vode je 55-60 °C, kar je hkrati temperatura, pri kateri je voda prijetna za mešanje s hladno vodo pri odvzemu.

Tipična prostornina grelnika sanitarne vode za družinsko hišo je odvisna od števila oseb in navad gospodinjstva: za 2-3 osebe zadostuje 120-150 litrov, za običajno štiričlansko družino se priporoča 150-200 litrov, za večja gospodinjstva z več kopalnicami ali kadjo 200-300 litrov. Pri posredno ogrevanih grelnikih (s izmenjevalnikom, priključenim na kotel ali toplotno črpalko) je pomembna tudi površina izmenjevalnika, ki določa, kako hitro se grelnik lahko ponovno segreje po večjem odvzemu (na primer po napolnitvi kadi).

Glavne razlike v pregledu

Naslednja tabela povzema najpomembnejše razlike med obema napravama, kot smo jih opisali zgoraj:

Zamenjava obeh naprav ni mogoča – akumulacijsko posodo ni mogoče uporabiti za pripravo pitne vode in obratno, rezervoar tople sanitarne vode ni primeren za izravnavanje moči vira toplote. Pri načrtovanju sistema zato vedno upoštevajte, da boste morda potrebovali obe napravi hkrati, vsako za svoj namen.

Imate vprašanje o tej temi?

Ne morete se odločiti ali rešujete konkretno situacijo v vašem gospodinjstvu? Pišite nam – z veseljem vam bomo svetovali.