Conska regulacija ogrevanja

Predstavte si dom, kjer je v dnevni sobi prijetnih 22 °C, v spalnici hladnejših 18 °C idealnih za spanec in v hodniku ali skladišču le toliko toplote, da ne zamrznejo cevi – in vse to hkrati, brez da bi morali težati od radiatorja do radiatorja in ročno premikati glave. Točno to omogoča zonska regulacija ogrevanja. Namesto enega termostata, ki odloča o toplini za celoten dom naenkrat, razdeli zonska regulacija prostor na več samostojnih krogov, kjer ima vsak svoj termostat in svoj vodilni element.

V praksi to pomeni znatno višji udobje (vsaka soba ima točno to temperaturo, ki jo potrebuje) in pogosto tudi nižjo porabo energije, saj se ne ogreva tam, kjer to ni potrebno – na primer v sobi, ki jo danes nihče ne uporablja, ali v spalnici, kjer je nižja temperatura celo željena. Zonska regulacija se da učrtati pri klasičnih radiatorjih in pri talnem ogrevanju, razlikuje se le tehnično izvedba posameznih zon.

V tem članku si razložimo, kako zonska regulacija deluje, kaj je razlika med žičnim in brezžičnim rešitvijo, kateri tipi termostatov se vključijo v zone, kako se da kombinirati z ekvitermno regulacijo in HDO tarifom, ter na konkretnih primerih iz prakse prikažemo, kako izgleda takšen sistem v resničnem družinskem domu in v stanovanju.

Kaj je zonska regulacija ogrevanja in kako deluje

Prej, kot se pogledamo na zone, je dobro ponoviti osnovo – kaj pravzaprav počne sobni termostat. Sobni termostat meri temperaturo v sobi in glede na nastavljeno vrednost vklopi ali izklopi (ali moduluje izkoristek) toplotnega izvora – kotla, toplotne črpalko ali električno ogrevalno telo. Brez termostata bi kotel ogrevaval neprekinjeno na polni izkoristek, ne glede na resnično temperaturo v sobi, kar vodi v preogrevanje in nepotreben porast porabe. Točno to vklop/izklop je osnovna gradbena enota, iz katere izhaja tudi zonska regulacija – le da namesto enega termostata za celoten dom jih je več, vsak odgovoren za svojo del doma.

Zonska regulacija razdeli dom na več neodvisnih krogov (zona), kjer ima vsaka svoj termostat in svoj vodilni ventil (glavo) na razdelilniku ali radiatorju. Zato je mogoče imeti v dnevni sobi 22 °C in v spalnici 18 °C hkrati, brez da bi bilo potrebno ročno premikati radiatorne glave. Vsaka zona deluje kot samostojen majhen ogrevalni sistem z lastnim odločanjem – termostat v določeni sobi ne skrbi za to, kaj se dogaja drugje v domu, skrbi le za „svojo“ temperaturo.

Tako deluje vodenje ene zone – termostat odloča o odpiranju in zapiranju ventila glede na izmerjeno temperaturo.

Tehnično se zona običajno izvede na en izmed dveh načinov. Pri radiatorjem ogrevanju gre za motorne glave (servopohoni) na radiatorjem ventilu, ki jih vodi ustrezni sobni termostat – ko temperatura v sobi pada pod nastavljeno vrednost, servopohon odpre ventil in v radiator teče topla voda, po dosegu željene temperature se ventil znova zapre. Pri talnem ogrevanju se namesto glave na radiatorju vodi servopohon neposredno na razdelilniku, natančno na krogu, ki pripada določeni sobi. Princip je enak, le mesto ukrepa se spremeni.

Pomembno je, da posamezne zone lahko, vendar ne morajo biti povezane z centralno regulacijo kotla. V preprostejših sistemih vsak termostat le odpira in zapira svoj ventil, in kotel deluje po lastni notranji logiki (npr. glede na en „glavni“ prostor ali po ekvitermni krivulji). V bolj razvitemih sistemih pa komunicirajo zonski termostati tudi z regulacijo kotla, zato kotel ve, koliko zon „želi“ toploto, in glede na to prilagaja svoj izkoristek – to je učinkovitejše, vendar tehnično zahtevnejše za nastavitev.

Žična vs. brezžična zonska regulacija

Glavna razlika med žičnim in brezžičnim rešitvijo zone je v načinu namestitve in vzdrževanja.

Pri gradnji zonske regulacije je eno izmed prvih odločitev, ali zveži zone s kablom, ali uporabiti brezžično komunikacijo. Velja isto, kar pri samostojnem sobnem termostatu: žični (kablovni) termostat se priključi na regulacijo kotla (ali v tem primeru na servopohon na razdelilniku ali radiatorju) s dvokablom – je zanesljiv, brez baterij, vendar zahteva vlečenje kabla od termostata do kota, oziroma do razdelilnika, kar je pri rekonstrukciji stanovanja brez predhodno pripravljene poti problematično.

Pri zonski regulaciji se ta problem pomnoži s številom zon – če ima dom npr. pet zon, to pomeni potencialno pet samostojnih kablovodov, vlečenih iz vsake sobe do razvajalnice ali razdelilnika. Zato se žična rešitev najpogosteje uporablja v novih stavbah ali pri popolni rekonstrukciji, kjer se vseeno rušijo stene in položijo nove vodnike – v tem primeru je dodatek kabla za termostat marginalen strošek.

Bezžični termostat komunicira s prejemnikom pri kotlu (ali pa pri razdelilniku) radijskimi signali, običajno na frekvenciji 868 MHz – namestitev je hitrejši in brez bušenja, a vendar zahteva baterije v oddajniku in v goste zgradbi lahko je bolj občutljiv za motnje. Pri zonski regulaciji je ravno ta lastnost – nič bušenja – glavni razlog, zakaj je brezžično reševanje postalo standard pri dodatnem vključevanju zon v že zaseden stanovanjski objekt ali hišo. Dovolj je montirati termostat na steno v določeni sobi, servopogon na ustrezni ventil ali krog na razdelilniku, in jih povezati radijskim signalom – brez enega reza v steno.

Napaka ostaja potreba redne zamenjave baterij v oddajnikih (običajno enkrat na leto do dveh, glede na vrsto termostata) in teoretična občutljivost na motnje v okolju z veliko drugih brezžičnih naprav. V stanovanjskih zgradbah z debelimi želebetonskimi stenami je tudi potrebno preveriti doseg signala med termostat v stanovanju in prejemnikom, ki je lahko na primer v drugi sobi ali pri stenski napravi.

Pri izbiri med žičnim in brezžičnim reševanjem za zonsko regulacijo se splača pogledati tudi podrobnejše primerjavo: Žični vs. brezžični termostat.

Vrste termostatov primernih za posamezne zone

Primerjava orientacijskih cen treh vrst termostatov, omenjenih v članku.

Ni vsaka zona v hiši potrebuje enako »inteligentni« termostat. Običajna hodba ali kuhinja si zadošča z najpreprostejšim reševanjem, medtem ko bodo bivalna soba ali spalnica, kjer porabite več časa, vrednotile programabilni ali pametni termostat. Razdelitev termostatov glede na funkcije izgleda takole:

Roden (mehanski) termostat ima le zasukni gumb za nastavitev ene ciljne temperature – je najcenejši, a ne more sam znižati temperature v noči ali v dnevu, ko niste doma. Za zono, kjer želite vedno enako temperaturo (npr. tehnična soba ali hodba), je to popolno in ekonomsko reševanje. Tipični zastopnik te kategorije je npr. termostat Avansa TH1.

Programabilni (tjedni) termostat omogoča nastavitev različnih temperatur za različne čase dneva in dni tedna – tipična prihranka glede na roden nastavitev je opazna predvsem pri znižanju temperature v noči in odsotnosti. Prav to je vrsta termostata, ki se najpogosteje namesti v »glavne« zone hiše – bivalna soba, spalnica, otroška soba – kjer ima smisel ločiti dnevno in nočno temperaturo, morda tudi delovni in vikendni režim. Brezžični programabilni termostat, npr. Avansa 2007 TX, je za dodatno zonsko razdeljevanje stanovanja ali hiše praktična izbira ravno zato, ker se oddajnik in prejemnik namestijo brez potrebe po kabliranju.

Naslednji korak je programabilni termostat z lastnim zaslonom, ki ponuja preglednejše nastavitev tedenskega programa in pogosto tudi natančnejšo regulacijo temperature. Primer je Euroster Q7 – termostat z zaslonom, na katerem vidite trenutno in nastavljeno temperaturo ter enostavno prehajate med dnevi tedna. Za zone z višjimi zahtevami po natančnosti (npr. soba, kjer se ukvarjate z delom doma in potrebujete stabilno temperaturo v točno določenih urah) je ta kategorija pametna kompromis med ceno in udobjem upravljanja.

WiFi/pametni termostat dodatno k programiranju omogoča daljinsko upravljanje in nadzor preko mobilne aplikacije iz koder koli. Pri zonski regulaciji je to uporabno predvsem, ko želite imeti pregled in možnost vključevanja v več zon hkrati – npr. zjutraj iz postelje znižati temperaturo v otroški sobi ali med počitnicami preveriti, ali katera zona ne gre nepotrebno. Podrobnejšo primerjavo vseh treh kategorij najdete v članku Roden vs. programabilni vs. WiFi termostat, kjer je tudi navodilo, kako si vrste kombinirati preko različnih zon istega doma – ni namreč potrebno imeti v vsaki sobi enake kategorije termostata.

Originalna regulacija od proizvajalca kota vs. univerzalen termostat v zonskem sistemu

Pri gradnji zonske regulacije je treba rešiti tudi to, kako bodo posamezne zone komunicirali s toplotnim izvorom – to je kotel. Tu obstajata v osnovi dva pristopa. Originalna regulacija izdelovalca kota (npr. Bosch Easycontrol, Protherm MiGo, Vaillant eRELAX) komunicira s kotlom digitalno zbirnico, npr. eBUS ali OpenTherm – lahko gladko moduluje moč kota glede na trenutno potrebo, prikazuje napake kota in nekajkrat tudi vodi ekvitermno krivko.

Univerzalni termostat (npr. Avansa, Euroster, Salus) deluje preprosto – samo preklopi/odpre krog (kontakt), kar kotel razume kot signal „ogrevaj/neogrevaj". Univerzalni termostat je cenejši in deluje z gotovo katerimkoli kotlom, originalna regulacija pa ponuja gladje regulacije in več funkcij, vendar le za določeno blagovno znamko kota.

Pri zonski regulaciji se ta dva pristopa lahko kombinirata. Pogost in praktično preverjen model je nasledovni: ena „glavna" zona (najpogosteje bivalna soba ali soba z največjo toplotno izgubo) komunicira s kotlom originalno regulacijo izdelovalca, ki vodi skupno moč kota, medtem ko druge zone (spalna, otroška soba, hodnik) imajo univerzalne termostate, ki le odpirajo in zapirajo svoje servopohone na razdelilniku ali radiatorjih. Kotel tako še vedno prejme informacijo o trenutni potrebi toplote iz glavne zone in moduluje moč po njej, medtem ko posamezne sobe samostojno regulirajo pretok v svoj krog.

Če imate kotel blagovne znamke Bosch ali Junkers, originalna WiFi regulacija Bosch Easycontrol CT 200 omogoča vodenje ogrevanja preko mobilne aplikacije in hkrati prikazuje stanje in napake iz kota – kar je praktično predvsem pri daljinsko diagnostiki, ko ste zunaj hiše in potrebujete ugotoviti, zakaj kotel ne ogreva.

Analogni, če ogrevate kotel Protherm, isto vlogo glavne zone lahko izpolnjuje originalna WiFi regulacija Protherm MiGo, ki tudi komunicira neposredno z kotlom in ponuja vodenje preko aplikacije s telefona.

Kateri pristop je za vaš dom primerni in na kaj si dati pozornost pri kombiniranju originalne in univerzalne regulacije v enem sistemu, podrobno obravnava članek Originalna regulacija k kotlu vs. univerzalni termostat.

Zonska regulacija in ekvitermika – najučinkovitejša kombinacija

Zonska regulacija rešuje porazdelitev toplote v prostoru hiše, vendar obstaja še en razmer regulacije, ki deluje v času in glede na zunanje pogoje – ekvitermna regulacija. Ekvitermna regulacija ne vodi ogrevanje le glede na izbovno temperaturo, temveč predvsem glede na zunanjo temperaturo, ki jo meri zunanje senzorje – glede na predhodno nastavljeno ekvitermno krivko si kotel sam izračuna, na katero temperaturo mora segreti ogrevalno vodo, da bo v hiši stabilna temperatura, ne glede na to, ali zvenku mrazi ali je lažje vreme.

Kombinacija ekvitermne regulacije s izbovnim termostatom (t.i. kaskadna regulacija) da najtočnejši in najučinkovitejši rezultat. V kontekstu zonske regulacije to pomeni, da kotel zaradi ekvitermne krivke pripravi ogrevalno vodo na „pravo" temperaturo že glede na vreme zunaj, in posamezni zonski termostati nato le jemno prilagodijo, ali v določeno sobo ta voda teče ali ne. Rezultat je sistem, ki ne potrebuje velikih skokov moči kota – ta deluje gladje in učinkoviteje – in hkrati ima vsaka soba točno to temperaturo, ki ste ji nastavili.

Bez ekvitermne regulacije se pri zonskem sistemu lahko zgodi, da kotel deluje na eno fiksno temperaturo ogrevalne vode ne glede na zunanje pogoje, in zone nato le pogosteje ali redkeje odpirajo in zapirajo svoje ventile. Deluje to, vendar ni tako gladko in učinkovito, kot ko se temperatura ogrevalne vode avtomatsko prilagaja vremenu. Prav zato se pri večjih hišah z več zonskimi zonami priporoča razmisliti o ekvitermni regulaciji kot dopolnki k zonskemu sistemu, ne kot zamenjavi.

Kako točno deluje ekvitermna krivka, kako se nastavi in kdaj se splači investicija v zunanje senzorje, se preberite v članku Kako deluje ekvitermna regulacija.

Zonska regulacija in HDO pri električnih kotlih

Če je toplotni izvor električni kotel ali akumulacijski sistem, v razmisle vstopi še en dejavnik – tarifikacija elektrike. HDO (hromadno daljinsko vodenje) je signal od distributerja elektrike, ki preklapa med visokim in nizkim (nočnim) tarifom – seveda predvsem električnih kotlov in akumulacijskih sistemov. Termostat s HDO vhodom zmore prepoznati, kdaj je aktivnejši cenejši tarif, in glede na to prilagodi svoje vedenje – npr. nižja meja udobja zunaj HDO, da se štedi, višja med HDO, ko je elektrika cenejša.

Pri zonski regulaciji v kombinaciji s HDO je tipičen pristop nastaviti v vseh zonskih zonah nekoliko nižjo ciljno temperaturo zunaj HDO pasu (npr. med dnevom, ko je visok tarif) in višjo temperaturo med HDO (t.i. v noči in nekaj ur med dnevom, glede na distributerja). Zato zonska regulacija omogoča tudi to, da se to stopnjuje glede na to, katera soba je ravno v uporabi – otroška soba lahko ima višje udobje tudi zunaj HDO, medtem ko hodnik ali kuhinja lahko med dražjim tarifom „štedi" brez tega, da bi to kdo opazil.

Ni vsak termostat z HDO vhodom – to je treba preveriti pri izbiri, če imate električni kotel s dvotarifno tarifno. Pri zonskem sistemu to velja še bolj strogo – če načrtujete uporabo HDO logike preko več zonskih zon, je potrebno, da HDO signal (običajno priveden zasebnim vodnikom iz elektrarskega števca ali razvodnice) ima na voljo vsak termostat, ki na to reagira, ali pa da centralna enota zna HDO stanje distribuirati v posamezne zone. Podrobneje se tej temi posveti članek HDO in izbovni termostat – kako delujeta skupaj.

Zonska regulacija v kombinaciji s talnim ogrevanjem

Zonska regulacija se pogosto kombinira s talnim ogrevanjem, kjer ima običajno vsaka soba svojo zanko in svoj termostat, ki vodi servopohon na razdelilniku. Dejansko je talno ogrevanje okolje, kjer zonska regulacija ima največ smisla – ker ima vsaka soba konstrukcijsko svojo samostojno zanko (ali več zank) povezano s skupnim razdelilnikom, dovoli obstoječa infrastruktura dodajanje termostata in servopohona, in zona je pripravljena brez nadaljnjih gradbenih ukrepov.

Tepelná zotrvačnosť talnega ogrevanja je višja kot pri radiatorjih – talo se ogreje in ohladi počasnejše. To ima posledice tudi za zonsko regulacijo: nastavitve temperature ne bi morale biti preveč agresivne (npr. nenadzorne znižanje več stopinj zjutraj z očakovanjem, da se zjutraj enako hitro ponovno ogreje), saj tla reagirajo na spremembe z zamikom vrednosti v urah, ne v minutah. Pri talnem ogrevanju se zato pri zonski regulaciji priporočajo manjše temperaturne razlike med dnevno in nočno temperaturo ter programabilni ali pametni termostati, ki vemo, kdaj mora zona "nabeg" začeti, da se željena temperatura doseže točno v času, ko jo potrebujete.

Kombinacija zonske regulacije z talnim ogrevanjem je hkrati tudi mesto, kjer se pogosto izkaže prednost izvirne regulacije z ekvitermno krivuljo – tla zahtevajo stabilnejšo in bolj pлавno regulacijo temperature ogrevalne vode, kot nenadzorne vklope in izklope na polni zmogljivosti.

Montaža in tehnični vidiki zonske regulacije

Pri realizaciji zonske regulacije je prvi korak odločitev, koliko zon domačija res potrebuje. Ni nujno (in ekonomsko smiselno) imeti ločeno zono za vsako sobo – običajna praksa je združiti sobe z podobnimi zahtevami po temperaturi in režimu uporabe v eno zono (npr. spalnice v eno zono, družabni prostori v drugo, tehnični in skladiščni prostori v tretjo).

Naslednji korak je izbiro med žičnim in brezžičnim reševanjem za vsako zono (več v zgornji sekciji), ter odločitev, katera zona bo "glavna" iz vidika komunikacije s kotlom, če se uporabi izvirna regulacija proizvajalca. Servopohoni na razdelilniku so pogosto napajani iz centralne enote, nameščene neposredno ob razdelilniku, ki zbira signale od posameznih zonskih termostatov (žično ali brezžično) in odvisno od tega odpira ali zapira ustrezne kroge. Pri radiatorjem ogrevanju se motorne glave nameščajo neposredno na obstoječ radiatorni ventil, kar je v večini primerov mogoče narediti dodatno brez potrebe po spremembah cevovodov.

Precenjen postopek priključka, priporočena namestitev termostata v prostoru (brez neposrednega sonca, brez vetra od vrat ali oken, v primerni višini) in pogoste napake pri namestitvi, ki zavajajo merjeno temperaturo, opisuje članek Montaža in priključek sobnega termostata. Če se med delovanjem sistema pojavi težava – npr. zona, ki "ne reagira", ali termostat, ki prikazuje napačno temperaturo – pregled najpogostejših napak in njihovih rešitev najdete v članku Servis in pogoste napake termostatov.

Realni primeri iz prakse

Kužnja z radiatorjem ogrevanjem in kotlom Bosch.

Primer realnega razdelitve kužnje na tri ločene ogrevalne zone.

Dvostorje kužnje je imelo prvotno en centralen termostat nameščen v sobi na pritličju. V praksi to pomenjalo, da je kotel prenehel ogrevati za celo kužnjo – vključno z spalnicami na nadstropju, ki so bile zato hladnejše, kot bi lastniki želeli, še posebej v prehodnih časih na pomlad in jesen. Rešitev je bila razdelitev kužnje na tri zone: soba in kuhinja (skupna zona z sedenjem pri kotlu, torej glavna zona z izvirno regulacijo Bosch Easycontrol CT 200, ki komunicira neposredno z kotlom preko busa), spalnice na nadstropju (ločena zona z brezžičnim programabilnim termostatom Avansa 2007 TX, nastavljenim na nižjo temperaturo po dnevu in višjo tesno pred spanjem) in tehnični prostori – hodba, kopalnica na pritličju in sklad (zona z preprostim ročnim termostatom Avansa TH1, saj tam zadostuje ohranjanje ene stalne temperature). Na vsak radiator v ustrezni zoni je bila nameščena motorja glava, ki jo upravlja ustrezni termostat. Rezultat je bil, da so spalnice imeli končno stabilno, nižjo nočno temperaturo primerno za spanec, medtem ko je soba ostala ogrevana glede na trenutno potrebo preko izvirne regulacije kotla, ki je hkrati prikazovala tudi morebne napake neposredno v aplikaciji na lastnikovem telefonu.

Stanovanje v panelu z talnim ogrevanjem v kopalnici in radiatorji v ostalih prostorih. Triprostore stanovanje po rekonstrukciji je imelo v kopalnici dopolnjeno električno talno ogrevanje (za prijeten občutek na nogah), medtem ko so ostali prostori ostali na izvirnih radiatorjih povezanih s centralnim ogrevanjem stanovanjskega doma z lastnim HDO tarifom za električno povezavo stanovanja. Ker v stanovanju ni bilo mogoče voditi novih kablov brez vpliva na že pripravljene talne ploščadne in stene, je bilo izbrano izključno brezžično reševanje. Kopalnica je prejela ločen termostat z HDO vhodom, nastavljen tako, da ohranja nekoliko višjo temperaturo tal po nočnem, cenejšem tarifu (uporaba cenejše elektrike), in manjšo zunaj HDO pasu, saj toplotna zotrvačnost tal izenači razliko. Soba in spalnica sta prejela vsaka svoj programabilni termostat z brezžičnim servopohonom na radiatorjem ventilu, z različnim dnevnim in nočnim programom za spalnico (nižja temperatura za spanec) v primerjavi s sobo (stalna udobja temperatura po dnevu in večer). Vsa namestitev je potekla brez ene posamezne spremembe v že pripravljene površine, saj so vsi komponenti komunicirali preko radija.

FAQ – pogoste vprašanja o zonski regulaciji ogrevanja

Koliko zon potrebuje običajna kužnja?
Ne obstaja univerzalno število – odvisno je od razporeditve in od tega, kako se razlikujejo zahteve po temperaturi v posameznih prostorih. Običajna praksa je združiti prostorje z podobnim režimom uporabe (spalnice, družabni prostori, tehnični prostori) v nekaj zon namesto ene zone za vsako sobo – tri do pet zon pokrije potrebe večine kuženj.

Je mogoče zonsko regulacijo dodatno vgraditi v stanovanje, kjer je že zaključena rekonstrukcija?
Da, ravno za to služijo brezžični termostati in brezžični servopohoni – komunicirajo preko radijskega signala (običajno 868 MHz), zato ni potrebno rušiti sten ali vleči nove kablove. Edino, kar je treba rešiti, je dostop do napajanja za servopohon pri razdelilniku ali radiatorju in dosega signala med termostatom in sprejemnikom.

Ali je pri zonski regulaciji nujno uporabiti izvirno regulacijo proizvajalca kotla?
Ne. Pogosta in delujoča kombinacija je ena glavna zona z izvirno regulacijo (komunicirajoča s kotlom preko busa kot eBUS ali OpenTherm), medtem ko druge zone delujejo z cenejšimi univerzalnimi termostati, ki le vklopijo svoj servopohon.

Oplatí se zónová regulacija tudi v majhnem stanovanju, ali le v večjem domu?
Zónovna regulacija ima največji smisel tam, kjer med sobami obstajajo resnični razredi v zahtevani temperaturi ali v času uporabe – to se nanaša tudi na manjše stanovanja, na primer, če ima stanovanje spalnico, ki jo želite noči hladnejšo, in kuhinjo, kjer preživljate večere. V zelo majhnih stanovanjih z eno glavno bivalno sobo je korist manjša.

Kako se povezuje zónovna regulacija z ekvitermno regulacijo?
Gre za dva različna, med seboj dopolnjujoča mehanizma. Ekvitermna regulacija prilagaja temperaturo ogrevalne vode zunanji vremenski situaciji (po krivulji, ki je nastavljena na zunanjem senzorju), medtem ko zónovna regulacija odloča, v katere sobe ta voda res teče. Skupaj (t. i. kaskadna regulacija) dajo najnatančnejši in energijsko najučinkovitejši rezultat.

Deluje zónovna regulacija tudi z električnim kotlom za dvotarifno tarifo (HDO)?
Da, pod pogojem, da izbrani termostati imajo vhod za HDO – v tem primeru so sposobni prepoznati, kdaj je aktivna cenejša nočna tarifa, in prilagoditi vedenje posameznih zon glede na to. Ne vsak termostat ima to funkcijo, zato je treba HDO vhod preveriti že ob izbiri.

Je mogoče uporabiti zónovno regulacijo tudi pri talnem ogrevanju?
Da, talno ogrevanje je dejansko naravno okolje za zone – vsaka soba ima običajno svojo zanko povezano na skupni razdelilnik, zato je dovolj dodati termostat in servopogon na ustrezno zanko razdelilnika. Treba je le upoštevati višjo toplinsko zadržljivost tal in nastaviti manjše temperaturne razlike med dnevno in nočno temperaturo.

Kaj se zgodi, če en izmed zonskih termostatov preneha delovati ali pa izgine baterija?
Ustrezen zonski okvir ostane v začetnem stanju, ki je nastavljeno na servopogonu ali glavi (običajno delno odprt), ostale zone pa delujejo neodvisno naprej brez omejitev. Pri brezžičnih rešitvah je zato primerno redno preverjati stanje baterij v oddajnikih, da ne pride do izpada v neprimernem trenutku (na primer med mrazno nedeljo). Pogoste vzroke izpadov in njihovo rešitev najdete v članku o servisu in težavah termostatov.

Povezane teme

• Kako izbrati sobni termostat
• Vodni termostat proti brezžičnemu termostatu
• Rojni termostat proti programabilnemu termostatu proti WiFi termostatu
• Originalna regulacija k kotlu proti univerzalnemu termostatu
• Kako deluje ekvitermna regulacija
• HDO in sobni termostat – kako delujeta skupaj
• Montaža in priključitev sobnega termostata
• Servis in pogoste težave termostatov
• Pogoste vprašanja o sobnih termostatih in regulacijah

Če načrtujete zonsko regulacijo v vašem domu, napišite nam število in razporeditev sob – veselo vam svetujemo pri načrtovanju primernega sistema.

Imate vprašanje o tej temi?

Ni vam jasno ali rešujete konkretno situacijo v vašem domu? Napišite nam – veselo vam svetujemo.

Ime in priimek Ne vnašajte v to polje:

E-poštni naslov

Sporočilo