Inštalacije z razdelilniki
V razdelilnik priteka nosilec toplote (voda), od tam pa se na ustrezen način razvaja do posameznih končnih enot (porabnikov toplote). Razdelilniki so večinoma izdelani iz medenine, najdemo pa tudi izvedbe iz aluminijeve zlitine ali bakra.
Uporaba
Inštalacije z razdelilniki se uporabljajo predvsem za ogrevanje stanovanjskih stavb, pa tudi v ogrevalnih sistemih šol, bolnišnic, pisarniških prostorov, hotelov, telovadnic in podobno.
Na sliki 1.5 je prikazan primer samostojne izvedbe inštalacije z razdelilniki. Takšna inštalacija omogoča, da se temperatura nosilca toplote, ki oskrbuje vsa ogrevala, vzdržuje na skoraj stalni vrednosti.
Eno najpomembnejših načel pri načrtovanju razdelilnikov je izbira pravilne lege glede na ogrevala: razdelilnik mora biti nameščen tako, da so priključki do posameznih končnih enot čim krajši, da hidravlično ravnovesje v krogu ni čezmerno porušeno in da razporeditev posameznih sestavnih delov morebitno neravnovesje izravna. Zato inštalacijam z razdelilniki pogosto pravimo "zvezdasta inštalacija"; shema je prikazana na sliki 1.6.
V nekaterih primerih se uporabljajo "dvocevni" ventili: tako se je mogoče izogniti dolbenju odprtin v stene, da bi na zgornji del radiatorjev vgradili termostatske ventile, na spodnji del radiatorja pa zaporne ventile, zlasti kadar je radiator nameščen v stenski niši pod oknom. Mogoče je tudi spremeniti velikost radiatorja, da se s predimenzioniranjem poveča izkoristek kondenzacijskih kotlov. Značilen primer prikazuje shema na sliki 1.7.
Inštalacija z razdelilniki je zaradi načela, na katerem temelji (vodoravni razvod), odlično uporabna pri razdelitvi ogrevalnega sistema na cone. Ogrevalni sistem stavbe se razdeli na več manjših celot (običajno dnevna in nočna cona) ali na samostojne podenote (npr. v večstanovanjskih hišah), ki se napajajo iz istega vira, porabo v posameznih conah pa spremljajo merilniki.
Prednosti inštalacij z razdelilniki
Sistemi z razdelilniki so z energijskega vidika ugodnejši: ne zahtevajo večjih premerov cevi · ki vodijo od razdelilnika do ogreval, manjše pa so tudi energijske izgube in razpoložljiva tlačna višina, ki jo morajo zagotoviti črpalke. Iz tega izhaja tudi manjša poraba električne energije ter, odvisno od toplotne moči kotla, manjše število ogreval za ogrevanje prostora.
Shematično lahko prednosti te rešitve povzamemo takole:
1. Enakomerna temperatura in enak čas, v katerem sistem doseže polno delovanje.
V inštalacijah z razdelilniki vroči medij teče v vsa ogrevala hkrati. Polno delovanje se doseže zelo hitro in pri vseh ogrevalih približno ob istem času, kar skrajša prehodno fazo, v kateri toplotno ugodje ni idealno.
2. Preprosta montaža
Pri teh sistemih je idealna uporaba bakrenih ali plastičnih cevi: to poenostavi montažo, saj gre za materiale, ki se zlahka krivijo in omogočajo hiter zagon, kar pomeni nižje stroške. Poleg tega se priključki na razdelilnik in na ogrevala izvedejo s spojkami z mehansko pritrditvijo, zato poseg strokovnjakov (npr. za varjenje) ni potreben. Vzporedna vezava ogreval (značilnost inštalacij z razdelilniki) omogoča preprosto in učinkovito montažo termostatskih ventilov na vsako končno enoto.
3. Stroški
V primerjavi z drugimi inštalacijami je rešitev z razdelilniki povezana z uporabo daljših razvodnih cevi za vse odcepe in za priključitev ogreval. Kljub temu se uporabljajo cevi manjših premerov. Iz tega običajno izhajajo tudi nižji stroški inštalacije.
4. Razpoložljiva tlačna višina v sistemu
Razdelilniki povzročajo le omejen padec tlaka, zato je razpoložljiva tlačna višina na obtočni črpalki večja.
5. Visok izkoristek ogreval.
Temperatura na vstopu v ogrevala je skoraj stalna. To pomeni boljši toplotni izkoristek ogreval, poleg tega pa jih ni treba predimenzionirati (kar je sicer zelo pogosta značilnost enocevnih in dvocevnih sistemov).
6. Možnost razdelitve ogrevanih prostorov na cone
Te inštalacije so odlično primerne za razdelitev na več temperaturno neodvisnih con, tako da je v vsaki coni mogoče vzdrževati želeno temperaturo in meriti porabo toplotne energije.
Proti tej izvedbi ogrevalne inštalacije govori nekaj negativnih vidikov, ki so sicer bolj ali manj nepomembni, vendar jih je prav tako treba upoštevati.
• Zahtevnejše dimenzioniranje razvodnega kroga v primerjavi na primer z enocevnimi inštalacijami. To ni posebej neprijeten vidik in prinaša eno prednost: inštalacije z razdelilniki zaradi svoje razporeditve omogočajo izvedbo kontrolnih izračunov in ne zahtevajo preveritvenega dimenzioniranja sistema.
• Nujnost izvedbe samostojnih krogov za vsako ogrevalo. Ta vidik gotovo omejuje obseg uporabe te rešitve, saj bi bilo na primer pri prenovah treba zamenjati tla.
• Višji stroški zidarskih del. Uporaba cevi iz mehkih materialov (baker ali plastika) pomeni, da jih je treba z ustreznim prekritjem zaščititi pred stiskanjem in udarci.
Praktični nasveti
• Razdelilniki se večinoma vgradijo v ustrezno omarico, ki se v večini primerov vzida v steno. Do omarice z razdelilnikom mora biti preprost dostop za pregled, zato jo namestimo na lahko dostopno mesto. Včasih se zgodi, da uporabnik pred omarico z razdelilnikom postavi pohištvo ali opremo. To otežuje pregled, vzdrževanje in nastavitev razdelilnika.
• Če je le mogoče, velja načelo, da v steni ali tleh ni nobenih zakritih spojev. Če je razdelilnik nameščen približno na sredini med ogrevali, se je tej možnosti mogoče izogniti.
• Vedno je priporočljivo cevi na ustrezen način izolirati. Poskus izkoriščanja toplote v ceveh, ki dovajajo nosilec toplote v ogrevani sistem, kot da bi šlo za majhen ogrevalni panel, pogosto vodi v zmanjšanje bivalnega ugodja in celo v zdravstvene težave.
• Po polaganju cevi – pred izvedbo cementnega estriha – je priporočljivo poskrbeti za zaščito cevi, na primer z manjšo količino malte. Ta malta cevi zaščiti pred morebitno naključno poškodbo.
• Ko je celotna inštalacija v obratovanju, je – po določenem času delovanja – dobro pravilo preveriti tesnost in trdnost spojk.