Odvod dimnih plinov in dovod zraka pri kondenzacijskem kotlu

Odvod dimnih plinov in dovod zraka pri kondenzacijskem kotlu – popoln vodnik

Ko kupec izbere kondenzacijski kotel, je največ pozornosti namenjene moči, učinkovitosti ali ceni. Vprašanje, kako in kam bo šel zrak in dimni plini, običajno pride na konec seznama. In ravno ta tema lahko celotno inštalacijo oteži, podraži ali v hujšem primeru povzroči težave z varnostjo in funkcionalnostjo. Videli smo desetine primerov, kjer je bil kotel pravilno izbran, pravilno priključen na ogrevalni sistem, vendar je bil sistem odvod dimnih plinov podcenjen – posledica pa je bila kotel, ki ni deloval zanesljivo, ali pa inštalacija, ki ni opravila revizije.

Ta članek se osredotoča na to temo v globino: kakšne so možnosti odvajanja dimnih plinov, kaj pomenijo različne stopnje vleka, kako deluje koaksialni sistem, kakšna so dimenzijska pravila, kje so možne napake in kaj je treba vedeti pred vsako namestitvijo.

Zaradi tega, ker kondenzacijski kotel deluje na principu kondenzacije vodne pare v dimnih plinih, ki se pri tem ohlajajo pod temperaturo rosišča. Pri klasičnem kotlu se vodna para v dimnih plinih ne kondenzira, zato ni potreben poseben odvod dimnih plinov.

Klasični atmosferski kotel deluje s temperaturami dimnih plinov običajno 160–220 °C. Tako vroči dimni plini imajo naravni vlečni učinek – dvigajo se skozi dimnik navzgor tudi brez pomoči ventilatorja. Kondenzacijski kotel je v tem pogledu popolnoma drugačen. Ravno zato, ker izkorišča maksimalno toploto iz dimnih plinov, vključno z latentno toploto vodne pare, dimni plini zapustijo kotel pri temperaturi samo 50–70 °C, včasih celo manj. Pri taki temperaturi je naravni vlečni učinek šibek ali praktično ničeln. Zato vsak kondenzacijski kotel vsebuje vgrajen ventilator, ki aktivno potiska (ali sesa) dimne pline iz kotla in hkrati sesa zrak za zgorevanje.

Ta princip se imenuje pretlačni ali podtlačni odvod (odvisno od konstrukcije ventilatorja). Večina sodobnih kondenzacijskih kotlov deluje s pretlačnim ventilatorjem – dimni plini se aktivno potiskajo ven. To ima bistven vpliv na to, kakšen dimniški sistem lahko uporabite in kako ga morate dimenzionirati.

Dodatna posebnost: dimni plini iz kondenzacijskega kotla so vlažni in rahlo kisli (pH kondenzata se giblje okoli 3–5). To pomeni, da mora biti celoten odvodni sistem odporen proti kondenzaciji vlage in kislemu okolju. Običajen zidani dimnik za to ni dovolj.

Vrste sistemov za odvod dimnih plinov – pregled in označevanje

V Evropi se sistemi odvajanja dimnih plinov označujejo po standardu EN 15502 in ustreznih nacionalnih predpisih (pri nas STN EN). Osnovne razrede, s katerimi se srečate pri kondenzacijskih kotlih, so:

Razred B – odvajanje zraka iz prostora, odvod v dimnik

Kotel razreda B jemlje zrak za zgorevanje neposredno iz prostora, kjer je nameščen, in odvaja dimne pline v skupni dimnik (ali ločeno odvodno cev). Pri kondenzacijskih kotlih se ta konfiguracija dandanes uporablja izjemoma – zahteva odprti kotel (kar je pri kondenzacijskih napravah redkost), zadostno količino svežega zraka v prostoru in ne izključuje tveganja povratnega toka dimnih plinov pri močnem vetru ali nizkotlačni situaciji. Če kdo predlaga namestitev kondenzacijskega kotla razreda B, je to vsaj razlog za dodatna vprašanja.

Razred C – zaprti sistem, zrak in dimni plini skozi fasado ali streho

To je standardni sistem za kondenzacijske kotle. Kotel je hermetično zaprt – zrak za zgorevanje in odvajanje dimnih plinov poteka skozi iste ali ločene cevi, ki vodijo ven iz stavbe. Kotel ni v nobenem stiku z zrakom v prostoru (v smislu procesa zgorevanja). Razred C se nadalje deli glede na način vodenja cevi:

• C13 – koaksialni sistem (zrak noter in dimni plini ven skozi eno dvojcevno cev), priključitev skozi zunanjo steno. Najpogostejši primer pri stanovanjskih kondenzacijskih kotlih.
• C33 – koaksialni sistem izveden skozi streho.
• C43 – ločene cevi, zrak in dimni plini vodeni drugače, na primer zrak iz zunanjosti skozi samostojno cev, dimni plini drugam.
• C53 – ločeni cevi, zrak in dimnik izpuščeni vsak posebej (npr. zrak iz fasade, dimnik skozi obstoječi dimnik z vložkom).
• C63 – kotel je namenjen priključitvi na tipizirane odvodne sisteme (npr. sistemi za več kotlov).
• C83 – zrak se jemlje iz skupnega zračnega kanala (npr. jašek v stanovanjski hiši), dimni plini v skupni odvodni kanal.

V praksi pri družinskih hišah in stanovanjih prevladujeta C13 (koaksial skozi fasado) in C33 (koaksial skozi streho). Pri prenovah, kjer obstaja dimnik, pride v poštev C53 z nerjavno vložko.

Koaksialni sistem – kako deluje in kakšne so njegove prednosti

Koaksialno cev (imenuje se tudi »zrak-dimni plini« ali okrajšava LAS – Luft-Abgas-System) je rešitev, kjer sta v enem sklopu dve koncentrični cevi. Notranja cev odvaja dimne pline, zunanji medeninast obroč pa dovaja svež zrak iz zunanjosti. Obe funkciji sta torej rešeni z enim prehodom skozi steno ali streho.

Prednosti koaksialnega sistema:

• Predgretje zraka za zgorevanje: Zrak, ki se usmerja proti kotlu, obteka zunanjo steno vroče dimne cevi in prevzame del toplote. To nekoliko izboljša izkoristek kotla in zmanjša tveganje kondenzacije na hladni strani.
• Preprosta namestitev: En odprtina v steni, en prehod, en terminal zunaj. Manj prostora, manj dela.
• Varnost: Kotel je hermetično ločen od notranjega zraka – ne obstaja nevarnost povratnega toka dimnih plinov v prostor.
• Regulacija vleka ventilatorja: Ker sta zrak in dimnika skozi trdne cevi s definiranim pretokom, kotlov ventilator lahko natančno nadzira zgorevalni proces.

Značilen koaksialni sistem za običajen stanovanjski kondenzacijski kotel ima premer 60/100 mm (notranja/zunanja cev) ali 80/125 mm za močnejše kotle (25–35 kW in več). Nekateri proizvajalci ponujajo tudi sisteme 80/80 mm z ločenimi vzporedno vodenimi cevmi (tako imenovani „twin pipe“ ali „PP“ sistem) – v tem primeru gre za tip C43 ali C53, kjer sta zrak in dim ločeno vodena.

Pomembno opozorilo iz prakse: koaksialni terminal na fasadi mora biti nameščen tako, da dim ne prodre nazaj v okna, prezračevalne odprtine ali sosednje prostore. Standardi in proizvajalci navajajo minimalne razdalje (običajno 300–500 mm od oken, 300 mm od vogala stavbe, 200 mm nad tlemi itd.). Te razdalje niso priporočila – so obvezne.

Nerjavna dimniška vložka – kdaj in kako jo uporabiti

Pri obnovi starejših hiš se srečujemo s pogostim stanjem: obstoječi opečni dimnik, ki je prvotno služil za trdno gorivo ali star plinski kotel. Ali lahko kondenzacijski kotel uporablja takšen dimnik? Neposredno ne. Opeka ali betonski dimnik ni odporen proti vlagi in kislosti kondenzata – postopoma bi se razgradil od znotraj.

Rešitev je vložkovanje dimnika s nerjavno fleksibilno ali togo vložko. Gre za cev iz kislinsko odporne jekla (razred 1.4404 ali podoben), ki se vstavi v obstoječi dimnik. Vložka mora biti pravilno dimenzionirana in ne sme biti predolga – v nasprotnem primeru kondenzat zmrzne pozimi ali se nabira brez možnosti odtoka.

Pri uporabi nerjavne vložke v obstoječem dimniku velja:

• Premer vložke mora ustrezati priporočili proizvajalca kotla (običajno DN 80 do DN 130, odvisno od moči in dolžine vleka).
• Vložka mora imeti na dnu lovilec kondenza s odtokom.
• Zračna prostor okoli vložke mora biti toplotno izoliran, da ne pride do prekomernega ohlajanja dimnih plinov in prekomernega kondenziranja.
• Zgorevalni zrak se v tem primeru večinoma jemlje drugače – bodisi iz prostora (tip B, kar pri kondenzacijskem kotlu zahteva izpolnjevanje pogojev za prezračevanje prostora), ali pa preko ločenega cevovoda iz zunanjosti (C53).

Iz prakse: vstavljanje dimnika za kondenzacijski kotel je običajno in deluje dobro, če je pravilno izvedeno. Težave se pojavijo, ko se uporabi poceni vložka brez izolacije ali ko se kondenzat pusti kapljati neposredno v opeko dimnika – to povzroči vlažno poškodbo, plesen in v ekstremnem primeru razpad opeke.

Določanje dimenzij odvodnega sistema – konkretne številke in pravila

Dimenziranje dimniškega ali odvodnega sistema ni le v tem, da se "nekaj" prilega. Slabo dimenzioniranje povzroči bodisi nezadosten vleka (kotlovnik sporoča napako pri zagonu, nestabilno gorenje) bodisi prekomerno ohlajanje dimnih plinov in prekomerno kondenziranje v cevi. V praksi se ravnamo:

Največja dolžina koaksialnega cevi

Vsak proizvajalec kotla navaja tako imenovano ekvivalentno dolžino koaksialnega sistema. Na primer, za sistem 60/100 mm je to običajno 3–5 m (skupna ekvivalentna dolžina), za 80/125 mm pa lahko znaša 10–15 m. Vsako koleno cevi (90°) se prišteje kot ekvivalentna dolžina (običajno 1–1,5 m za koleno 45° in 1,5–2 m za koleno 90°). Te vrednosti najdete v navodilih za montažo določenega kotla – in jih je treba upoštevati, ne pa zaobiti.

Iz prakse: zelo pogosto napako naredijo inštalaterji, ki podaljšajo traso, na primer zaradi obhoda stropne tramove, in tako presežejo dovoljeno mejo. Kotel nato deluje, vendar se lahko zgodi, da ventilator pri nizkih zunanjih temperaturah ne more dovolj potisniti dimnih plinov in kotel vrže napako. Rešitev: pri daljših trasah preiti na večji premer ali drug tip sistema.

Spust cevi navzven

Koaksialna cev mora imeti padec najmanj 3 % (3 cm na 1 meter) v smeri navzven – to pomeni, da mora biti konec pri terminalu nižji od začetka pri kotlu. Razlog je preprost: kondenzat, ki se tvori v cevi (in pri kondenzacijskem kotlu ga je vedno), mora odtekati nazaj v kotel, kjer se zbira in odvaja. Če bi cev imela padec v nasprotni smeri ali bi bila vodoravna, bi se kondenzat nabiral in blokiral pretok ali zamrznil.

Višina dimnika pri vgradnji

Pri vertikalnem vodenju (nerjavna vstavka, sistem skozi streho) velja, da mora biti minimalna višina ustja dimnika nad streho vsaj 0,5 m nad napuščem ravne strehe ali 0,65 m nad grebenom poševne strehe (v skladu s STN EN 15502 in ustreznimi predpisi). Za kondenzacijski kotel z nizkotemperaturnim odvodom so te zahteve v nekaterih primerih blažje, vendar jih nikoli ne smete podcenjevati – revizijski tehnik jih bo preveril.

Skupni odvodni sistemi v stanovanjskih blokih

V stanovanjskih stavbah se situacija zaplete – ne morete imeti vsakega stanovanja z lastnim terminalom na fasadi (vsaj ne vedno). Rešitev so skupne odvodne jaške (sistem C83 ali LAS-jaške). Načelo: v skupnem vertikalnem jašku poteka en velik kanal za dovod zraka in en za odvod dimnih plinov iz vseh stanovanj. Vsako ogrevanje je priključeno na jašek prek odcepa s protipovratnim ventilom.

Ti sistemi so tehnično dobro rešeni, vendar pri prenovah obstoječih stanovanjskih hiš njihova izvedba zahteva koordinacijo celotne hiše, gradbeno dovoljenje in običajno tudi tehnični nadzor. To ni stvar, ki bi jo lahko en sam stanovalec rešil sam.

Alternativa v stanovanjskih zgradbah je individualna koaksialna odvod za vsako stanovanje – če fasada to omogoča in gradbeni urad dovoli. V blokih in starejših stanovanjskih stavbah se srečujemo s težavami pri postavitvi terminala (lokalna uredba, estetski zahtevi upravnika stanovanjske stavbe, bližina oken sosedov). To je treba rešiti vnaprej – pred nakupom kotla.

Dovod zraka – zakaj je pomembnejši, kot se zdi

Kondenzacijski kotel v razredu C si zrak zagotavlja sam preko zunanje cevi – to je jasno. Toda kaj, če želimo kotel razreda B (ali kotel, ki jemlje zrak iz prostora iz drugega razloga)? Potem moramo aktivno rešiti dovod zraka v tehniško sobo.

Spalitev plina porabi zrak. Za kotel z močjo 24 kW je to med obratovanjem reda velikosti 4–6 m³ zraka na uro. Če je prostor majhen in zrakotesen (sodobne hiše z odličnim tesnjenjem oken), lahko pride do podtlaka, ki vpliva na vleko kotla ali povzroči povratni tok dimnih plinov. V praksi je to redko pri kotlih razreda C, kjer zrak prihaja od zunaj. Toda za kotle razreda B (ali pri kombinaciji z drugim porabnikom zraka, kot je napa v kuhinji) je treba to rešiti.

Zračne zahteve za prostor s kotlom razreda B:

• Dovod zraka mora biti stalen (rešetka, prezračevalna odprtina), ne samo okno.
• Prečni prerez odprtine se izračuna glede na moč kotla – približno 6 cm² na vsak 1 kW moči kotla.
• Soba ne sme biti podtlačna (npr. zaradi nape v sosednji kuhinji).
• Če je v prostoru več naprav za zrak, mora izračun upoštevati njihovo vsoto.

To so zahteve standarda in revizije – njihovo neupoštevanje lahko neposredno vpliva na varnost. Pravilna namestitev kondenzacijskega kotla mora biti vedno v skladu z veljavnimi predpisi in jo mora izvesti certificirani inštalater z dovoljenjem za plin. Podrobnejše zahteve za celotno namestitev najdete v članku Montaža kondenzacijskega kotla – kaj mora izpolnjevati namestitev.

Kondenzat v odvodnem cevovodu – to ni le stvar kotla

Kondenzacija vode iz dimnih plinov poteka ne samo v izmenjevalniku kotla, ampak tudi v odvodnem dimniku – še posebej pri daljši poti ali pozimi. Vsako mesto, kjer so dimni plini dovolj ohlajeni, proizvaja kondenzat. Zato:

• Koaksialna cev mora imeti naklon proti kotlu (kot smo omenili).
• V dimniških vložkah se kondenzat zbira v zbiralniku na dnu vložke in odvaja skozi odtočno cev v kanalizacijo.
• Kondenzat je rahlo kisel – njegova pH vrednost je okoli 3–5, odvisno od vrste goriva (pri zemeljskem plinu je manj kisel kot pri propanu). Pred izpustom v kanalizacijo je priporočljivo, da ga nevtralizirate, še posebej če je količina večja. Tej temi je posvečen poseben članek Kondenzat iz kotla – kako ga pravilno odvajati in nevtralizirati.

V praksi se srečujemo s primeri, kjer je bila dimniška tuljava nameščena brez lovilca kondenza – inštalater je to "pozabil" ali je to štel za nepomembno. Rezultat: kondenz se cedi po zidu, povzroča vlažne madeže na stenah in na koncu tudi poškoduje omet ali zid. Rešitev je preprosta – lovilec kondenza je poceni del, vendar mora biti prisoten.

Varnostni vidiki in zakonske zahteve

Odvod dimnih plinov ni samo tehnična, ampak tudi pravna zadeva. V skladu z veljavnimi slovenskimi predpisi (zakon o varstvu zraka, uredba MŽP, standardi in predpisi plinskih distributerjev) mora vsaka namestitev plinskih naprav, vključno s kondenzacijskim kotlom:

• Izvedeno mora biti s strani pooblaščene osebe (certificiran plinski inštalater).
• Biti potrjen s strani revizijskega tehnika (predajo-revizija).
• Ustrezati zahtevam za dimniški sistem (material, dimenzije, vodenje).
• Opremljena mora biti z varnostnimi elementi (varnostni ventili, blokiranje pri izpadu odvoda dimnih plinov – večina sodobnih kotlov ima detektor dimnih plinov ali blokiranje pri napaki odziva).

Kondenzacijski kotel z aktivnim ventilatorjem ima običajno vgrajen presostat ali pretočni senzor, ki spremlja, ali zrak in dimni plini dejansko pravilno tečejo. Če ne – kotel se blokira in prikaže napako. To je varnostna zaščita, ne okvara. Če se ta napaka ponavlja, je to znak, da je nekaj narobe z odvodom (zamašena cev, nepravilna dimenzioniranje, zamrznjen terminal). Več o tipičnih napakah si lahko preberete v članku Pogosto okvare kondenzacijskih kotlov in njihovi vzroki.

Zamrzovanje terminala – resničen problem v hladnem vremenu

Koaksialni terminal na fasadi je pozimi izpostavljen mrazu. Dimni plini, ki izhajajo ven, so vlažni – in pri temperaturah okoli in pod ničlo lahko kondenzat na terminalu zmrzne. Ledena skorja ali led lahko delno ali popolnoma zamaši terminal. Kotel to zazna (varovalka odvodnjavanja) in se blokira.

To se resnično dogaja – še posebej, ko je terminal nameščen neprimerno (na primer pod previsom žleba, kjer se led hitreje tvori) ali ko je cev preveč dolga in so dimni plini ob izstopu zelo hladni. Rešitve:

• Pravilna postavitev terminala – izven mest s povečano kondenzacijo, ne neposredno pod žlebom.
• Uporaba terminala, ki je odporen proti zmrzovanju (nekateri proizvajalci ponujajo posebne terminale za hladno podnebje).
• Zmanjšanje cevi na minimum, da imajo dimni plini pri izhodu še vedno zadostno temperaturo.
• Kontrola in morebitno odmrzovanje v času mrzlega vremena.

Najpogostejše napake pri namestitvi odzračevalnega sistema

Na podlagi izkušenj iz običajne servisne prakse so to najpogostejše napake, na katere naletimo pri servisih ali pri revizijah:

• Preseganje maksimalne dolžine koaksialnega voda – cev je predolga, kotel deluje na meji ali prek nje.
• Nepravilen naklon cevi – cev se rahlo dviga navzven, kondenzat stoji v ceveh ali izteka ven namesto noter.
• Pomanjkanje lovilca kondenza pri vgradnji – kondenzat uničuje zidno ležišče dimnika.
• Neprimeren premer vložke – premer vložke je pre moč kotla premajhen ali prevelik (dimni plini se preveč ohladijo in kotel deluje neučinkovito).
• Konec v bližini okna ali prezračevalne rešetke – dim vstopa nazaj v notranjost, nevarnost zastrupitve s CO.
• Neizolirana vložka v hladnem dimniku – prekomerna kondenzacija, povečana obraba vložke.
• Uporaba napačnega materiala cevi – na primer aluminijaste cevi tam, kjer proizvajalec zahteva PP ali nerjavno jeklo.

Materiali odvodnih cevi

Za kondenzacijske kotle se uporabljajo naslednji materiali:

• Polipropilen (PP) – odporen na kondenzat in kisline, lahek, veliko oblikovnih delov. Standardna rešitev za koaksialne sisteme v notranjosti in za dimniške vložke. Odporen do temperatur okoli 120 °C.
• Kislinsko odporna nerjavna jekla (1.4404 / 316L) – za zunanje ali dolge inštalacije, bolj odporna na mehanske poškodbe. Dražja, vendar bolj odporna v ekstremnih pogojih.
• Aluminij – nekateri proizvajalci ga uporabljajo za zunanje pokrite dele (terminal), vendar ni primeren za kondenzacijsko okolje dolgoročno – reagira s kislim kondenzatom.
• Keramika ali šamot – za kondenzacijske kotle ni primerna brez posebne impregnacije, ker keramika vpija vlago in kondenz jo sčasoma poškoduje.

Vedno velja: uporabite material, ki ga priporoča proizvajalec kotla. Nekateri kotli imajo certificirane le določene sisteme – če uporabite drugačne, garancija in odgovornost za pravilno delovanje prenehata.

Praktični primer iz prakse: prenova družinske hiše iz plinskega kotla na kondenzacijski kotel

Kupec je imel v družinskem domu star klasični plinski kotel z dimnikom 200 × 200 mm, zidanim, višine 8 m. Želel je preiti na kondenzacijski kotel 24 kW in kar najbolje izkoristiti obstoječi dimnik. Rešitev:

1. V obstoječi dimnik je bila vstavljena nerjavna fleksibilna vložka DN 100 mm (priporočena s strani proizvajalca kotla za moč do 25 kW pri dolžini do 10 m).
2. Vložka je toplotno izolirana z mineralno volno v vrzeli med vložkom in zidom.
3. Na dnu dimnika je nameščen revizijski del s lovilnikom kondenza in odtokom DN 32, ki je priključen na kanalizacijo preko nevtralizacijske škatle.
4. Zračni dovod za gorenje je rešen s samostojno cevjo (DN 80 PP), ki poteka skozi fasado poleg dimnika – sistem C53.
5. Revizija je potekla brez pripomb, kotel deluje brezhibno.

Skupni stroški za odvodni sistem, vključno z vložko, izolacijo, nevtralizatorjem in delom, so v tem primeru znašali okoli 600–900 € – kar je običajen razpon za takšno obnovo. Pri načrtovanju celotne naložbe v kondenzacijski kotel je treba upoštevati to postavko.

Odvod dimnih plinov in energetska učinkovitost – povezava, ki se zanemari

Pravilno dimenziran in izoliran odvodni sistem neposredno vpliva na dejanski izkoristek kotla. Kondenzacijski kotel doseže deklarirani izkoristek nad 100 % (v pretvorbi na kurilno vrednost) ravno zaradi tega, da so dimni plini dovolj ohlajeni in vodna para v njih kondenzira v izmenjevalcu. Če je odvodna cev prekratka, dimni plini nimajo časa oddati toplote in izhajajo toplejši – kondenzacija je manjša, izkoristek pada. Če je cev predolga in ne izolirana, se dimni plini ohladijo v ceveh, ne v izmenjevalcu – kondenzat gre v cevi, ne v kotel, in izmenjevalec deluje neoptimalno.

Zato je pravilna dolžina in izolacija odvodnega sistema pomembna ne samo z varnostnega, ampak tudi z ekonomskega vidika. Več o izbiri in primerjavi kondenzacijskega in klasičnega kotla z vidika ekonomije najdete v članku Kondenzacijski vs. klasični kotel – ali se splača doplačati za kondenzacijo.

Pogosta vprašanja (FAQ)

Ali lahko priključite kondenzacijski kotel na star dimnik brez vložka?

Ne. Opeka ali betonski dimnik ni odporen na vlago in kislost kondenzata iz dimnih plinov kondenzacijskega kotla. Brez nerjaveče ali PP vložke bi kondenzat postopoma nasičil zidno ležišče in povzročil njegovo degradacijo, vlažno poškodbo sten in v ekstremnem primeru tudi statične težave dimnika. Vedno je potrebna certificirana vložka iz primernega materiala.

Če nimate možnosti izvesti koaksialni terminal na fasado – na primer v stanovanju, lahko uporabite notranjo anteno. Notranje antene so zasnovane za uporabo v zaprtih prostorih in ne zahtevajo zunanjega priključka. Prepričajte se, da izberete anteno, ki ustreza vašim potrebam in je združljiva z vašo televizijsko opremo.

Če fasadno izhodišče ni mogoče (upravitelj stanovanjske hiše, bližina sosedovih oken, estetski zahtevi), obstajajo alternative: izhod skozi strešno ravnino (C33), priključitev na skupno LAS jašek (C83) ali vstavljanje obstoječega dimnika. Vsaka od teh možnosti ima svoje tehnične in prostorske zahteve. To je treba rešiti pred nakupom kotla, ne po njem.

Kako dolgo je lahko koaksialna cev 60/100 mm?

To je odvisno od proizvajalca in modela kotla – vedno preverite v navodilih za montažo. Približno za sistem 60/100 mm je maksimalna ekvivalentna dolžina 3–5 m, vsako koleno 90° se šteje kot 1,5–2 m ekvivalenta. Za daljše trase je potrebno preiti na večji premer (80/125 mm) ali uporabiti drug tip sistema. Preseganje tega limita povzroči nestabilno zgorevanje ali napake na kotlu.

Ali mora imeti koaksialna cev naklon? V katero smer?

Da – cevi morajo imeti naklon najmanj 3 % (3 cm na 1 m dolžine) proti kotlu, kar pomeni, da mora biti terminal na fasadi fizično nižji od priključka na kotel. S tem se zagotovi, da kondenzat, ki teče v ceveh, teče proti kotlu (kjer se ujame in odvaja), in ne ven na fasado. Nasprotni naklon ali ničelni naklon je ena najpogostejših napak pri namestitvi.

Terminal kondenzacijskega kotla pozimi zmrzuje – kaj storiti?

Zamrzovanje terminala je resničen problem pri nizkih temperaturah, še posebej če je cevovod dolg in imajo dimni plini ob izhodu nizko temperaturo. Rešitve so: pravilna postavitev terminala (ne pod žlebom, ne na severni strani brez sonca), uporaba terminala, odpornega proti zmrzovanju, skrajšanje poti cevovoda. V izjemnem primeru je mogoče terminal odmrzniti ročno (previdno, z vlažno vodo), vendar ponavljajoče se zmrzovanje je znak nepravilne namestitve.

Da, kondenzacijski kotel lahko deluje brez dimnika, če je priključen na stensko odprtino.

Da – in to je ravno ena od njegovih prednosti. Kondenzacijski kotel s koaksialnim sistemom (C13) deluje brez kakršnegakoli dimnika – zrak in dimni plini se vodijo skozi preprosto dvojcevno cev neposredno skozi zunanjo steno. Terminal na fasadi nadomesti dimnik. To je običajno rešitev v stanovanjih in novogradnjah družinskih hiš, kjer se dimnik ne gradi ravno iz tega razloga.

Konec

Odvod dimnih plinov in dovod zraka pri kondenzacijskem kotlu sta temi, ki si zaslužita enako pozornost kot izbira samega kotla. Slabo rešeno odvajanje lahko pomeni težave s funkcionalnostjo, poškodbo zgradbe, varnostna tveganja ali neuspešen pregled. Dobra rešitev pa zagotavlja, da bo kotel deloval zanesljivo, ekonomično in varno skozi celotno življenjsko dobo.

Osnovna pravila je treba zapomniti: kondenzacijski kotel spada v razred C (zaprt sistem), koaksialni sistem skozi steno je najpreprostejša in najpogostejša rešitev, pri prenovah z obstoječim dimnikom je potrebna nerjavna vložka z izolacijskim ovojem, vsak sistem ima svojo največjo dovoljeno dolžino in mora imeti pravilen naklon. Namestitev vedno rešuje certificiran inštalater in vsaka nova namestitev mora opraviti predajo revizije.

Če načrtujete namestitev in želite ugotoviti, kateri kotel in katera vrsta odvodnje je primerna za vaš dom, preberite tudi članek Kako izbrati kondenzacijski kotel – na kaj se osredotočiti pred nakupom ali Kakšna moč kondenzacijskega kotla potrebujem za svoj dom – oba vam bosta pomagala, da se pred nakupom informirano odločite.

Imate vprašanje o tej temi?

Ne morete se odločiti ali rešujete konkretno situacijo v vašem gospodinjstvu? Pišite nam – z veseljem vam bomo svetovali.

Ime in priimek Ne izpolnjujte tega polja:

E-pošta

Obvestilo