Odvod dimnih plinov in dovod zraka pri kondenzacijskem kotlu: kaj je treba vedeti

Izdelke še vedno pripravljamo.

Lahko pa si ogledate tudi druge kategorije.

Odvod dimnih plinov in dovod zraka pri kondenzacijskem kotlu: popoln tehnični pregled

Ko se stranke odločajo za nakup kondenzacijskega kotla, večina pozornosti naravno usmerja na moč, znamko ali ceno. Sistem za odvod dimnih plinov in dovod zraka za gorenje lahko celotno instalacijo podraži, oteži ali po drugi strani olajša – in sicer v tolikšni meri, da si tega večina ljudi pred nakupom sploh ne predstavlja. Videla sem projekte, kjer je lastnik hiše plačal za kotel 1.200 evrov, nato pa ugotovil, da bo izstop dimnih plinov stal dodatnih 600 evrov zaradi neustrezne lokacije kotlovnice, debeline stene ali sosedovega okna točno v smeri, kamor je želel voditi dimovod. Zato temu vprašanju posvetim zelo natančno pozornost – da boste pred nakupom vedeli, kaj vas čaka.

Ta članek je namenjen tako tistim, ki se ravno odločajo, kakšen kondenzacijski kotel kupiti, kot tudi tistim, ki kotel že imajo in želijo razumeti, zakaj monter predlaga točno tako rešitev. Če iščete širši pregled izbire kotla, priporočam branje članka Kako izbrati kondenzacijski kotel: na kaj se osredotočiti pred nakupom v našem Znanju centru.

Zakaj je odvod dimnih plinov pri kondenzacijskem kotlu drugačen kot pri starih kotlih

Tradicionalni atmosferski kotel (tisti stari beli omari s keramičnim toplotnim izmenjevalnikom) deloval z visoko temperaturo dimnih plinov – običajno med 150 in 200 °C. Takšne dimne pline so imele dovolj vzgonske sile, da so same po sebi tekle skozi dimnik navzgor. Kondenzacijski kotel deluje povsem drugače: izrablja prav tisto energijo, ki bi drugače ušla z vročimi dimnimi plini. Izhodna temperatura dimnih plinov pri kondenzacijskem kotlu se giblje tipično med 40 in 80 °C, pri polni kondenzaciji (nizkotemperaturni krog, zunanja temperatura nad ničlo) pa lahko pade celo pod 50 °C.

To ima dva ključna učinka:

Dimni plini ne ustvarjajo naravnega vleka – so prehladni, da bi se sami dvignili skozi dimnik. Zato mora kondenzacijski kotel imeti lasten ventilator (puhalo), ki aktivno potiska dimne pline ven.
Dimni plini vsebujejo vodno paro in kondenzat – ki kondenzirajo ob ohlajanju v ceveh, kar pomeni, da morajo biti vse poti za dimne pline odporne proti kislinam in koroziji ter imeti naklon proti zbiralniku kondenzata.

Poleg tega so kondenzacijski kotli skoraj vedno kotli s zaprto zgorevalno komoro (tip C po standardu EN 437) – torej zrak za gorenje ne jemljejo iz prostora, temveč ga direktno dobivajo od zunaj prek ločene cevi. To je velika varnostna prednost, vendar zahteva dodatno cev, ki jo je treba upoštevati pri načrtovanju.

Vrste kotlov glede načina odvoda dimnih plinov: norma EN 437 in oznake C/B

Ko pregledujete tehnični list kotla, naletite na oznake, kot so B23, C13, C33, C43, C53, C63, C83 in podobno. Te niso naključne – gre za evropsko klasifikacijo po standardu EN 437, ki opisuje, od kod kotel jemlje zrak in kam odvaja dimne pline.

Tip B – kotel z odprto zgorevalno komoro

Kotel tipa B jemlje zrak za gorenje neposredno iz prostora in dimne pline odvaja skozi dimnik. Ta tip se danes pri kondenzacijskih kotlih uporablja vedno manj, toda še obstaja – npr. pri kotlih priključenih na obstoječ sistem keramičnega dimnika. Problem je, da mora biti pri tipu B prostor zadostno prezračevan, ne sme vsebovati drugih naprav z odprto zgorevalno komoro in dimnik mora imeti certifikat za kondenzacijske naprave (mokri režim, odpornost proti kislinam – oznaka V2 ali V3 v EN 1443).

Tip C – kotel z zaprto zgorevalno komoro (turbo)

To je danes standard za stenske kondenzacijske kotle. Kotel ima zaprto zgorevalno komoro – zrak in dimne pline vodi po ločenih ceveh (ali koaksialnem dvocevnem sistemu) direktno skozi steno ali streho ven. Kotel tipa C je najbolj varen način – ne more priti do povratnega vleka dimnih plinov v prostor, niso potrebne nobene zahteve glede prezračevanja kotlovnice.

Številke za črko C označujejo konkretno razporeditev:

C13 – vodoraven izhod skozi steno (koaksialen ali dvocevni sistem)
C33 – navpičen izhod skozi streho
C43 – zrak iz dimniškega telesa, dimni plini v dimniško telo (skupna šachta)
C53 – zrak in dimni plini po ločenih ceveh, vsak na drugo mesto
C63 – kotel brez priključenega dimniškega sistema, primeren za priključitev na certificirani dimniški sistem določenega proizvajalca
C83 – zrak iz dimniškega telesa zgradbe, dimni plini izvedeni skozi steno

V praksi je za družinske hiše najpogostejša varianta C13 (vodoraven izhod skozi steno) in pri prenovah z obstoječim dimnikom varianta C33 ali C43 (navpičen izhod, vstavljen dimnik).

Koaksijalni sistem vs. dvotubni sistem: kakšna je razlika in katerega izbrati

To je eno izmed vprašanj, ki ga rešujem skoraj pri vsakem drugem naročilu. Imate v bistvu dve glavni možnosti, kako napeljati zrak in dim med kotlom ter zunanjostjo:

Koaksialni sistem (cev v cevi)

Klasična rešitev za krajše razdalje. Ena cev je vstavljena v drugo — skozi zunanji plašč priteka hladen zrak, notranja cev pa vodi izgorevalne pline ven. Prednost je, da potrebujete le en odprtin v steni. Slabost je omejena maksimalna dolžina — odvisna od proizvajalca in modela, vendar večinoma 3 do 10 metrov ekvivalentne dolžine (vsako koleno 90° štejemo kot 1–1,5 m ekvivalentne dolžine). Pri večji razdalji kotla od zunanje stene koaksialni sistem ni dovolj.

Standardni premeri za stenske kotle: 60/100 mm (notranja/zunanja cev) in 80/125 mm za močnejše kotle ali daljše trase.

Dvotubni sistem (ločeni cevi)

Zrak in izgorevni plini se vodita povsem ločeno — vsaka ima svoje izstopno mesto. Prednost je precej večja maksimalna dolžina trase (nekateri kotli omogočajo celo 40–80 metrov ekvivalentne dolžine pri premeru 80 mm), možnost vodenja zraka z drugega smeri kot izgorevnih plinov in manjši upor pretoka. Pomanjkljivost sta dve cevi, dve odprtini v steni ali strehi in nekoliko višja cena materiala.

Dvotubni sistem uporabljajo tudi pri povezovanju več kotlov v skupni sistem izgorevalnih plinov — t. i. kaskadni sistem, kar je značilno za večje stanovanjske hiše ali industrijo. Za družinsko hišo z enim kotlom je največkrat zadosten koaksialni sistem, če je kotel nameščen blizu zunanje stene.

Materiali za cevi izgorevalnih plinov: kaj zdržijo in česa ne

Izgorevni plini kondenzacijskega kotla vsebujejo poleg CO₂ in vodne pare tudi kisline — predvsem ogljikovo kislino (iz CO₂ raztopljenega v kondenzatu), pri višjih temperaturah pa tudi žveplovo kislino. Kondenzat ima tipično pH 3,5 do 5,5 — torej precej kislega. To postavlja stroga zahtevanja glede materiala:

PP (polipropilen) — najpogostejši material za kondenzacijske sisteme. Odporen proti kislinam, lahek, poceni. Temperaturna obstojnost do približno 95 °C — pri kondenzacijskih kotlih več kot dovolj. Prepoznamo ga po bežni ali svetlosivi barvi.
PPs (polipropilen s steklenimi vlakni) — ojačitev s steklenimi vlakni poveča toplotno odpornost in togost. Primeren za kotle z višjim izkoristkom ali daljšimi trasami.
Nerjavna jekla (AISI 316L ali 316Ti) — najdaljša življenjska doba, primerna za vse vrste kotlov vključno z nizkotlačnimi. Uporablja se pri oblogah obstoječih dimnikov in pri sistemih, kjer se združuje kondenzacijski kotel z drugim virom toplote (npr. kaminsko pečjo).
Cinkana pločevina, navadna jekloka, aluminij — NEPRIMERNI za kondenzacijske kotle. Kisline jih hitro uničijo. To je napaka, ki sem jo videl pri prenovah, kjer je nekdo poceni zamenjal stari kotel in "začasno" uporabil obstoječo cev — po dveh letih je bila cev zarjavela čez in čez.

Pomembno: cevi morajo biti certificirane za kondenzacijsko delovanje. Na tržišču obstajajo sistemi z oznako CE s konkretno klasifikacijo po standardu EN 14471 (za plastiko) ali EN 1856 (za nerjavno jeklo). Vedno zahtevajte od inštalaterja certifikat.

Padec dimnične cevi in odvod kondenzata: tehnični podrobnosti

To je podrobnost, na katero se pri instalaciji zlahka pozabi in kasneje povzroča težave. Ker nastaja v dimniku kondenzat, mora imeti cevovod zagotovljen padec v smeri nazaj k kotlu — ne ven. Voda, ki v ceveh kondenzira, mora steči v kotel, kjer se zbira v zbiralniku kondenzata in od tam izteka v kanalizacijo.

Najmanjši padec vodoravnega odseka je 3° (približno 5 cm na vsak meter dolžine). Če cev vodi rahlo navkreber proti izhodu, bo kondenzat zastajal, pozimi lahko zamrzne in v najboljšem primeru blokira kotel, v najslabšem pa poči cev.

Kondenzat je potrebno odvajati v kanalizacijo. Po slovenskih predpisih (in večini tehničnih normativov) mora biti pred vstopom v kanalizacijo nevtraliziran — naprava za nevtralizacijo kondenzata (tako imenovani nevtralizator) je polnjena s kalcitnimi granulati, ki povečujejo pH kondenzata na sprejemljivo vrednost (pH > 6,5). Večina proizvajalcev kotlov prodaja nevtralizatorje kot dodatno opremo. Količina kondenzata je odvisna od moči kotla in obratovalnih pogojev — pri 10 kW kotlu računajte s 1 do 2 litri kondenzata na uro pri polnem kondenziranju.

Dolžine dimničnih poti: kako jih pravilno izračunati

Vsak proizvajalec kotla navaja maksimalno ekvivalentno dolžino dimničnega sistema — gre za seštevek dolžin ravnih delov in preračunanih »ekvivalentnih dolžin« kolen in oblikovnih kosov. Na primer pri koaksialnem sistemu 60/100 mm velja približno tako:

1 meter ravnega dela = 1 meter ekvivalentne dolžine
koleno 90° = 1,0 do 1,5 m ekvivalentne dolžine
koleno 45° = 0,5 do 0,8 m ekvivalentne dolžine
stenska rozeta/pokrovček = 0,5 m

Če ima kotel maksimalno ekvivalentno dolžino npr. 8 m in vaša trasa je: 2 m ravnega dela + 2 kolena 90° (2 × 1,5 m) + stenska rozeta (0,5 m) = 6,5 m — ste pod mejo, v redu. Če bi dodali še eno koleno ali podaljšali traso, bi lahko presegli mejo, kar povzroči nezadostni odtok dimnih plinov, padec učinkovitosti ali varnostni izklop kotla.

Pri dvocevnem sistemu 80/80 mm so omejitve precej višje — nekateri kotli dovoljujejo celo 60–80 m ekvivalentne dolžine, kar omogoča namestitev kotla globoko v stavbi in vodenje cevi skozi več sob.

Primer stenski kondenzacijski kotel BOSCH Condens GC2300iW 22/25 C podpira koaksialni sistem in dvocevni sistem, proizvajalec pa navaja maksimalne dolžine za vsako varianto v tehnični dokumentaciji — te vrednosti je vedno treba preveriti pred načrtovanjem trase inštalacije.

Vyhĺbenje dimnika ven iz zgradbe: kje in kako

Lokacija izhodišča dimničnega kanala na fasadi ali strehi ni poljubna. Veljajo tehnična in zakonska omejitev, ki izvirajo iz standarda STN EN 15502 in predpisov o varnosti plinskih naprav. Tukaj so najpomembnejša načela:

Mininimalne razdalje od odprtin in objektov

Od oken, vrat in prezračevalnih odprtin: minimalno 300 mm (priporočljivo 600 mm in več)
Od vogala zgradbe: minimalno 300 mm
Od terena (višina nad tlemi): minimalno 300 mm, priporočljivo vsaj 500 mm zaradi snega in umazanije
Od sosedovega zemljišča, okna, vrat: praviloma minimalno 600 mm, vendar je to potrebno posvetovati tudi z lokalnimi predpisi
Ne sme meriti direktno na pločnik ali javno prometnico v višini pod 2,1 m
Ne sme biti pokrit ali deloma blokiran (npr. s rastlinjem, igralom, pohištvom)

Horizontalno vs. vertikalno izhodišče

Horizontalno izhodišče skozi steno (C13) je najpreprostejše in najcenejše rešitev — en odprtina v steni, stenska rozeta in zaključni element. Problem nastopi, če je zunanja stran stene neustrezna (npr. pri sosedu, v dvorišču brez zadostnega prostora ali če fasade ni mogoče doseči iz tehničnih razlogov).

Vertikalno izhodišče skozi streho (C33) je nekoliko dražja rešitev (posebna strešna spojka, višji dimniški nastavek), vendar prostorsko zelo ugodna — ne ovira na fasadi, vleka je boljša, tveganje zamrzovanja izhodišča je manjše. Pri poševnih strehah je to priporočeno rešitev, kjer bi horizontalna cev morala dolga vijugati.

Vložka v dimniku: kadar nimate neposredne stene

Pri rekonstrukcijah v stanovanjskih blokih ali zgodovinski gradnji je pogosto horizontalno izhodišče na fasado nemogoče. Rešitev je uporaba obstoječega dimničnega telesa — v dimniški kanal se vstavi nerjavna ali PP vložka certificirana za kondenzacijski način delovanja (mokri vlečni sistem, razred T120, P1, W, V2). Zrak se bodisi vodi preko drugega dimničnega kanala istega dimnika (C43) ali iz prostora kotlovnice (takrat mora imeti kotlovnica zadosten dovod zraka).

Vložka v dimniku je dražja rešitev — nerjavna vložka na 8 metrov višine vključno s priborom običajno stane med 600 in 1 200 evrov glede na premer in sistem. Ampak če je to edina možnost, je prava in trajna rešitev.

Dovod zgorevalnega zraka: zakaj je pomemben in kaj se zgodi, če ga primanjkuje

Kondenzacijski kotel tipa C (zaprta zgorevalna komora) jemlje zrak neposredno prek dovodne cevi — za dovod zraka skrbi sama konstrukcija kotla. To je velika prednost, saj kotlovnica ne potrebuje posebnega prezračevanja in delovanje kotla ni odvisno od stanja ventilacije prostora.

Problem nastane takrat, ko je kotel nastavljen ali nameščen kot tip B (odprta komora) oziroma pri starih atmosferskih kotlih. V takem primeru mora imeti prostor stalni dovod svežega zraka. Po standardu se računa minimum 1,6 m³ zraka na 1 kW moči — torej za 24 kW kotel potrebujete najmanj 38 m³ zraka na uro. Če je prostor majhen in hermetično zaprt, bo kotel pri gorenju "sesal" zrak in prišlo bo do nepopolnega gorenja, nastajanja ogljikovega monoksida ali povratnega vleka dimnih plinov v prostor.

To ni teorija — vsako leto pride na Slovenskem do nekaj tragedij ravno zaradi nezadostnega prezračevanja pri kotlih z odprto zgorevalno komoro. Zato pri sodobnih kondenzacijskih kotlih vztrajam na tipu C povsod, kjer je to tehnično izvedljivo.

Kondenzacijski kotel v stanovanjski hiši: posebne zahteve

V večnadstropnih stanovanjskih hišah je situacija zahtevnejša. Vsako stanovanje ima drugače postavljeno kotlovnico, različne razdalje do fasade in različen dimniški sistem. Najpogosteje srečujem naslednje scenarije:

Scenarij 1: Stanovanje na zadnjem nadstropju s prvotnimi dimničnimi kanali. Idealno stanje — vložka v dimnik je kratkotrajna dela, cev gre naravnost gor. Izhod na strehi je čist, brez težav s sosedi.

Scenarij 2: Stanovanje na srednjem nadstropju v stari zgradbi. Dimniški kanal bodisi ni na voljo ali pa je zaseden z drugim stanovanjem. Horizontalno izhodišče na fasado mora ustrezati razdaljam od sosedovih oken. V mestni zgradbi lahko to predstavlja velike omejitve. Včasih je edina možnost skupni dimniški sistem za celotno stanovanjsko hišo — to zahteva dogovor upravitelja in drugih najemnikov/lastnikov.

Scenár 3: Novogradnja stanovanjskega bloka s centralnimi jaški. Tu običajno arhitekt in projektant vnaprej določita postavitev dimovodnih jaškov in kotlov − vsaka tehnična soba ima vnaprej predviden izhod. V tem primeru zadostuje upoštevanje projektnega rešitve.

Pri načrtovanju kotlovnice v stanovanju vedno priporočam najprej ugotoviti, kje je realno mogoče izvesti dimniške pline − in potem izbrati kotel. Ne obratno.

Konkreten primeri iz prakse: kje se delajo napake

Med leti prakse sem videl naslednje tipične probleme:

Preveč dolg koaksialni sistem: Stranka je imela kotel v notranjosti hiše v tehniški sobi, od fasade je bilo 7 metrov plus dva kolena. Skupna enakovredna dolžina 11 metrov pri omejitvi 8 metrov − kotel se je blokiral pri višjem moči. Rešitev: prehod na dvotubni sistem 80/80 mm z višjo omejitvijo.

Izhod usmerjen proti oknu: Stranka je postavila izhod neposredno na fasado, manj kot 30 cm od dnevnega okna. Poleti, ko je odprl okno, je začutil ožgano. Moral je podaljšati cev in obrniti smer − nadaljnji stroški približno 150 evrov.

Nepravilen naklon: Cev je potekala rahlo navzgor proti fasadi. Pozimi je kondenzat zmrznil v cevi, kotel se je blokiral. Pri namestitvi je vedno treba preveriti naklon z vodno tehtnico.

Neprimeren material cevi: Gradbenik med obnovo "pomagal" in uporabil običajen pocinkan cev, ki ga je imel pri roki. Po dveh kurilnih sezonah je bila prekorodirana in začela puščati. Vsa trasa se je morala zamenjati.

Te težave so značilne tudi za sicer kakovostne kotle − na primer BOSCH Condens GC2300iW 24 P ali BOSCH Condens GC8700iW 30 P so zanesljive naprave, ki pravilno nameščene delujejo brez težav − vendar noben kotel ne odpusti slabo zasnovanega dimničnega sistema.

Legislativa in predpisi na Slovaškem

Nameščanje kondenzacijskega kotla in dimničnega sistema na Slovaškem spada pod več predpisov:

Zakon št. 657/2004 Z.z. o toplotni energetiki in povezani predpisi
Uredba MDVRR SLOVENIJE št. 401/2008 Z.z. o podrobnostih izvajanja plinskih naprav
STN EN 15502 − varnostne zahteve za plinske grelne kotle
STN EN 14471 − dimniški sistemi s plastičnimi vložki
STN EN 1856-1/2 − kovinski dimniški sistemi
Lokalni gradbeni predpisi in odredbe občine (v nekaterih mestih so dodatno omejitve za fasadne izpuste)

Nameščanje sme izvajati samo oseba, pooblaščena za montažo plinskih naprav (potrdilo po §16 uredbe 508/2009 Z.z. ali enakovredno). Po namestitvi mora biti izdelana revizijska poročilo plinske naprave, brez katere ni mogoče napravo legalno dati v uporabo niti skleniti pogodbe s plinarno.

Če vas zanima tudi sam postopek nameščanja kotla, podrobneje obravnavamo to temo v članku Kako poteka montaža kondenzacijskega kotla in kaj pripraviti.

Pametna regulacija in dimniški sistem: povezave

Na prvi pogled bi se zdelo, da regulacija kotla in dimniški sistem nista povezana. Toda ni res. Sodobni pametni termostati, kot je Bosch Easycontrol CT 200, omogočajo kotlu delovanje z modulirano močjo − torej kotel ne deluje ves čas na polno moč, temveč prilagaja moč trenutnim potrebam. Pri nižjih moči so temperature dimnih plinov nižje, kondenzacija intenzivnejša in zahteve na dimniški sistem dejansko manjše. Hkrati pa lahko pri dolgem prehodnem obdobju in nizkih zunanjih temperaturah cev pozimi zmrzne, če ni dovolj izolirana.

Zato je pri dolgih zunanjih poteh dimničnega sistema (npr. pri vertikalnem izhodu skozi hladno streho ali zunanjo steno) priporočljivo razmišljati o izolaciji PP cevi − posebnimi izolacijskimi tulci, ki zmanjšujejo toplotne izgube in tveganje zmrzovanja kondenza.

Kaj še ugotoviti pred nakupom kotla: praktičen kontrolni seznam

Preden naročite kotel, opravite ta seznam točk. To vam bo prihranilo veliko skrbi:

Kam je najbližja zunanja stena od načrtovanega mesta kotla? Kakšna je njena debelina?
Ali so na fasadi v smeri izhoda okna, vrata ali druge odprtine v krogu 60 cm?
Ali je sosedov zemljišče ali okno v dosegu načrtovanega izhoda?
Ali je na voljo dimniški kanal (in kakšno stanje je, kakšen je rez in višina)?
Kakšna je maksimalna dolžina trase od kotla do izhoda (tudi s koleni)?
Kam bo speljan kondenzat? Ali je na voljo kanalizacijska naprava?
Ali je potreben nevtralizator kondenza?
Katere vrste C konfiguracije (C13, C33, C43...) je realno izvedljivo?

Odgovori na ta vprašanja vam bodo pomagali tudi pri izbiri kotla − nekateri modeli imajo večjo fleksibilnost v dimničnih sistemih, drugi so omejeni le na en tip. Več o izbiri kotla glede na parametre najdete v članku Kakšna moč kondenzacijskega kotla potrebujem za svojo hišo.

Najpogostejša vprašanja (FAQ)

Ali lahko priključim kondenzacijski kotel na stari dimniški kanal iz šamota?

Večinoma da, toda ne neposredno. Šamotni dimniški kanal mora biti prevlečen s certificiranim vložkom (nerjavno jeklo ali PP) za kondenzacijsko delovanje − oznaka W (mokra uporaba), korozijska stopnja V2 ali V3. Gola šamotna cev ni primerna: kondenzat jo postopoma poškoduje in obstaja nevarnost uhajanja dimnih plinov v stanovanja. Vstavljanje dimnika je investicija poleg tega, vendar je to pravilna in trajna rešitev.

Kakšna je največja dolžina koaksialnega dimničnega sistema 60/100 mm?

To je odvisno od določenega modela kotla − vedno si poglejte tehnično dokumentacijo določenega modela. Okvirno je pri večini kotlov 4 do 10 metrov enakovredne dolžine. Če vaša trasa s koleni to vrednost preseže, je potrebno preiti na večji premer (80/125 mm) ali na dvocevni sistem (80/80 mm), kjer so omejitve bistveno višje.

Ali moram imeti nevtralizator kondenza ali lahko kondenz direktno spustim v kanalizacijo?

Odvisno od lokalnih predpisov. Večina slovenskih občin in mest zahteva nevtralizator − kondenz s pH okoli 4 ni dolgoročno primeren za kanalizacijo. Nevtralizator je relativno poceni naprava (približno 30–80 EUR), napolnjena s kalcitnimi granulati, ki jih je treba zamenjati glede na proizvajalca (običajno enkrat letno pri običajni uporabi, pri večjih kotlih pogosteje). Nekateri kotli imajo preprosto sifonom z integriranim nevtralizatorjem neposredno v nastavljivem delu kotla.

Ali lahko pozimi zmrzne izhod dimnih plinov?

Da, pod določenimi pogoji lahko. Najbolj tvegani so vodoravni izhodi v ledeno okolje − če kotel dolgo stoji (npr. počitniška hiša) in zunaj je dolgo časa pod –10 °C, ostanek kondenza v cevi lahko zmrzne. Rešitev je pravilen naklon cevi (kondenz steče nazaj v kotel) in pri ekstremnih pogojih izolacija zunanjega dela cevi. Končna konica (ustje), zasnovana za kondenzacijske kotle, ima obliko, ki minimalno zmrzovanje.

Ali lahko imam izhod dimnih plinov čez balkon ali teraso?

Na splošno se to ne priporoča in v mnogih primerih ni dovoljeno. Zaprt ali delno zaprt prostor balkona ali terase lahko vodi do nabiranja dimnih plinov, zlasti pri slabem vetru. Če je to edina možnost, je treba posvetovati s projektantom in plinsko družbo − včasih je dovoljeno, če je prostor dovolj odprt in izhod usmerjen neposredno ven.

Kaj se zgodi, če dimniški sistem ni pravilno dimenzioniran?

Posledice so različne − od zmanjšanja moči in učinkovitosti kotla (nezadostno odvajanje dimnih plinov = kotel zmanjša moč), preko pogosto blokiranje varnostnega termostata, do resnih varnostnih tveganj (uhajanje dimnih plinov v prostore, nastanek CO). Sodobni kondenzacijski kotli imajo več varnostnih senzorjev, ki večino problemov odkrijejo, preden postanejo nevarni − vendar je to precej bolj udobno, če je sistem pravilno zasnovan od začetka. Pravilno dimenzioniranje dimničnega sistema mora vedno zasnovati strokovnjak.

Zaključek: sistem odvajanja dimnih plinov kot del projekta, ne kot popravilo

Odvod dimnih plinov in dovod zraka pri kondenzacijskem kotlu niso dodatek, o katerem se odloča šele med samo montažo. To je tehnični del, ki ga je treba načrtovati vnaprej – še pred izbiro kotla, saj je od razpoložljivih možnosti izpusta odvisno tudi to, kakšen kotel in kakšno moč si lahko privoščite. Dober inštalater si bo pred vsako stranko naredil ogled, ocenil možnosti izpusta in predlagal konkretno rešitev vključno z materiali, dolžinami in enakovrednimi upori. Če vam instalater govori »to nekako obvladamo« brez ogleda, je to opozorilni signal.

Če vas zanimajo tudi druge vidike izbire kondenzacijskega kotla – na primer razlika med visečim in stoječim kotlom ali pa to, ali je boljši kotel s pretočnim grelnikom ali s hranilnikom – najdete te teme v drugih člankih našega Znanstvenega centra: Viseči vs. stoječi kondenzacijski kotel: katera je primernejša in Kondenzacijski kotel s pretočnim grelnikom vode proti hranilniku: razlika in izbor. Prav tako priporočam branje tudi Servisiranje in vzdrževanje kondenzacijskega kotla – ker je tudi sistem odvajanja dimnih plinov del rednega letnega pregleda, kjer tehnik preverja tesnenje spojev, stanje odvodne cevi kondenzata in prepustnost cevi.

Imate vprašanje glede tega področja?

Ne morete se odločiti ali rešujete specifično situacijo v svojem gospodinjstvu? Pišite nam – z veseljem bomo svetovali.