Montaža solarnega sistema korak za korakom – kaj je treba vedeti

Izdelke še vedno pripravljamo.

Lahko pa si ogledate tudi druge kategorije.

Montaža solarnega sistema korak za korakom – popoln praktični vodnik

Odločili ste se za investicijo v solarni sistem za ogrevanje vode – odlična odločitev. Toda med tem, ko boste kolektorje pripeljali domov, in trenutkom, ko vam bo dejansko pritekla topla voda, ogreta s soncem, je vrsta tehničnih korakov, pri katerih se lahko zgodi veliko napak. Niso vse popravljive brez znatnih stroškov. V tem članku vas bom vodil skozi celoten postopek montaže – od priprave strehe do prvega zagona – tako, kot se to dogaja v resnični praksi naročil. Brez olepšav, s konkretnimi številkami in opozorili na mesta, kjer ljudje najpogosteje naredijo napake.

Če ste še vedno v fazi izbire naprave, si najprej oglejte naš članek Kako izbrati sončni sistem za ogrevanje vode za družinsko hišo ali Kakšna moč sončnih kolektorjev potrebujem za svoj dom – namestitev dobro dimenzioniranega sistema je precej lažja in rezultat dolgoročno boljši.

Kaj vse je treba pripraviti še pred samo montažo

Izkušeni inštalater ve, da priprava predstavlja dobro polovico uspeha. Kupci, ki si to pustijo na zadnjo minuto, potem čakajo na material, naletijo na dimnik, kjer so načrtovali vodenje cevi, ali ugotovijo, da se njihov rezervoar ne prilega tam, kjer so ga načrtovali. Zato začnite z naslednjimi koraki.

Projektna dokumentacija in gradbeno dovoljenje

Za inštalacije, kjer kolektorji presegajo ravnino strehe (na primer prosto stoječe nosilne konstrukcije ali integrirani kolektorji, ki nadomeščajo strešno kritino), običajno potrebujete gradbeno dovoljenje ali vsaj priglasitev gradnje. Klasični kolektorji, nameščeni v ravnino poševne strehe na družinskem domu, običajno ne zahtevajo priglasitve – vendar vedno preverite pri pristojnem gradbenem uradu, saj je to odvisno od lokacije in lokalnih predpisov.

Za kombinacijo s centralnim ogrevalnim sistemom ali priključitev na obstoječo kotlovsko zanko je morda potrebno tudi soglasje plinskega podjetja (če delate v bližini plinovodnega sistema) in v vsakem primeru mora biti tlačni sistem z ekspanzijsko posodo in varnostnim ventilom načrtovan ali vsaj pregledan s strani osebe z ustrezno strokovno usposobljenostjo.

Seznam materialov – kaj morate imeti, preden začnete

Pred montažo pripravite popoln seznam materiala. Manjkajoča malenkost – na primer tesnilo ali pravilen tip kolena – vas lahko ustavi sredi dela za več ur. Tipični seznam za dvokolektorski gravitacijski ali sistem z prisilnim kroženjem za štiričlansko gospodinjstvo vsebuje:

Sončni kolektorji (ploščati ali cevni) – običajno 2 do 4 kosi, površina 4–8 m²
Solarni hranilnik tople vode z dvojno spiralo ali s solarnim izmenjevalnikom – prostornina običajno 200–400 litrov
Sončna postaja (črpalna skupina) z obtočno črpalko, merilnikom pretoka, krogličnimi ventili in varnostnim ventilom
Raztezna posoda za solarni krog – prostornino prilagodite glede na vsebino sistema in najvišjo obratovalno temperaturo (običajno 8–25 litrov)
Solarna nemrznoucí kapalina – směs propylenglykolu a vody, koncentrace podle místních klimatických podmínek (pro SR standardně –28 °C až –35 °C mrazuvzdornost, tedy cca 45–50 % glykolu)
Sončne cevi – baker ali prilagodljive nerjaveče valovite cevi v nerjavni oblogi, premer običajno 18 mm (3/4") ali 22 mm (7/8") za daljše trase
Toplotna izolacija cevi – za zunanje trase UV-stabilna, minimalna debelina stene 25 mm za cev DN 18
Nosilna konstrukcija za kolektorje – pritrditev je odvisna od tipa strehe
Solarna regulacija (diferenčni termostat) s senzorji temperature kolektorja in zalogovnika
Varnostni ventil nastavljen na maksimalni delovni tlak sistema (običajno 6 bar)
Odzračevalec – avtomatski ali ročni na najvišji točki cevi
Polnilni in prazni komplet (armature) za polnjenje solarne tekočine

Korak 1 – Statično presojo strehe in pripravo sidrišča

Sončni kolektor z nosilno konstrukcijo običajno tehta 35–55 kg na kos (plošči kolektorji so težji, cevni lažji). Dva kolektorja s konstrukcijo in cevovodom predstavljata obremenitev 80–130 kg. To samo po sebi je obvladljivo za večino običajnih streh, vendar morate pritrditev opraviti pravilno.

Vpetje ne sme biti samo v strešno podlago – vpetje v špirovce ali nosilce. Preden privijete prvo vijak, poiščite položaj špirovca. To lahko storite z magnetnim ali elektronskim detektorjem skozi tla, ali pa si oglejte podstrešje. Špirovci so standardno razporejeni na 80–100 cm, tako da za tipični dvojni kolektor širine 200 cm običajno zadenejo najmanj dva špirovca.

Strešne kljuke se montirajo pod strešno kritino – dvignete strešni element (strešnik, šindel), podstavite kljuk na letev in privijte v špirovce z najmanj dvema vijakoma z navojem M8 ali M10. Po privijanju preverite kljuk na gibanje – ne sme se premikati. Nato vrnite kritino nazaj ali jo prilagodite z izrezom, če kljuk štrli. Večina proizvajalcev dobavlja kljuke v različnih višinah ravno za različne tipe kritin – tanek betonski strešnik, visok falcni strešnik in pločevina imajo vsak svoje rešitev.

Na nosilce se nato navijejo aluminijasti profilni tirnici (običajno 2 kosa na celotno širino kolektorskega polja), na katere se pritrdijo kolektorji s pomočjo pritrdilnih konzol.

Korak 2 – Montaža kolektorjev na streho

Predno dvignete kolektorje na streho, si vso delo načrtujte. Ploščati kolektorji so težki in veliki – tipični kos ima mere 200 × 100 cm in težo 35–45 kg. Sami jih ne boste varno dvignili. Najmanj dve osebi sta nujni, pri večjem številu kolektorjev pa priporočam tri.

Postopek montaže kolektorjev:

Namestite tirnice na strešne kljuke in se prepričajte, da so vodoravne (tudi na poševni strehi) s pomočjo vodne tehtnice. Razdalja tirnic mora ustrezati montažnim odprtinam kolektorja.
Kolektorje prenesite na streho – najpogosteje skozi okno podstrešja ali po lestvi. Nikoli ne prenašajte kolektorja sam brez zavarovanja – pri padcu je nevaren tudi za okoli stoječe.
Kolektor položite na tirnice in ga pritrdite s pritrdilnimi konzolami – vsak kolektor mora biti pritrjen na najmanj 4 mestih.
Povežite kolektorje med seboj – razporeditev je lahko serijska ali vzporedna. Vzporedna vezava je za večino inštalacij ugodnejša (uravnotežen pretok, nižji tlak), vendar zahteva pravilno uravnoteženje. Za 2–3 kolektorje je serijska vezava enostavnejša in pri pravilnem dimenzioniranju funkcionalna.
Namestite odzračevalnik na najvišjo točko kolektorskega polja – ta mora biti dostopna, ker ga boste potrebovali pri prvem polnjenju in po potrebi tudi med obratovanjem.

Korak 3 – Vodenje solarnih cevi

Sončni kolektorji na strehi so povezani s hranilnikom v tehnični sobi s pomočjo sončnih cevi. Ta pot je ena najpomembnejših odločitev celotne namestitve, saj vpliva na toplotne izgube, kompleksnost montaže in življenjsko dobo sistema.

Izbor materiala cevi

Imate v bistvu dve možnosti: bakrene cevi, spajane s trdimi ali mehkimi spajkami, ali pa fleksibilne valovite cevi iz nerjaveče jekla. Bakrene cevi so cenejše in ob dobrih rokodelskih veščinah zdržijo desetletja, vendar je njihova montaža na težko dostopnih poteh zahtevna. Fleksibilne nerjaveče valovke se veliko lažje polagajo skozi strope, skozi podstrešje, skozi prebite odprtine – vstavljajo se kot kača in jih je treba upogniti brez kolen. Cena je višja, vendar prihranite čas in fitinge.

Za sončne kroge nikoli ne uporabljajte:

Cinkirano cevje – glikol nanj ne deluje agresivno
Standardna PE-X ali PVC cev – nista temperaturno odporna (sončni krog lahko doseže 180–200 °C pri stagnaciji)
Standardne gumijaste cevi – hitro razpadajoče pri visokih temperaturah in UV sevanju

Določanje preseka cevi

Za tipičen stanovanjski sončni sistem z 2–4 kolektorji in pretokom 40–60 litrov/uro zadostuje cev DN 18 (3/4"). Pri daljših trasah nad 15 metrov ali pri večjem številu kolektorjev razmislite o DN 22 (7/8"), da ohranite tlačno izgubo na sprejemljivi ravni – idealno pod 0,5 bar na celoten krog. Tlačna izguba je odvisna od dolžine, pretoka in premera; v primeru dvoma to izračunajte ali se posvetujte.

Poteg cevi in izolacija

Cevovodi morajo biti nagnjeni proti kolektorjem – najmanj 1–2 cm na meter – da se sistem lahko pravilno prezrači, ko je izklopljen, in da para lahko kondenzira in teče nazaj, ko je v mirovanju. Če imate traso, kjer je lokalni vrh neizogiben, namestite tam avtomatski odzračevalnik.

Zunanje dele trase izolirajte z izolacijo, odporno na UV-žarke in visoke temperature – na primer Armaflex HT ali enakovredno. Debelina stene izolacije naj bo najmanj enaka zunanjemu premeru cevi (pravilo 1:1). Za DN 18 torej najmanj 18 mm stene, raje 25 mm. Notranje dele, ki potekajo skozi neogrevani podstrešje, klet ali tehnični prostor, izolirajte s klasično gumo ali mineralno izolacijo – tam UV-stabilnost ni potrebna.

Korak 4 – Namestitev rezervoarja in solarne postaje

Solarni hranilnik je srce celotnega sistema. Večina sodobnih hranilnikov za sončne sisteme ima dve izmenjevalni tuljavi – spodnjo za sončni krog (kolektor) in zgornjo za dogrevanje (kotel, toplotna črpalka). Nekateri hranilniki imajo gladek plašč in zunanji izmenjevalnik v sončnem krogu.

Postavitev rezervoarja

Zbiralnik postavite čim bližje mestom odvzema tople vode, da bodo izgube pri distribuciji minimalne. Idealno je tehnična soba z dobro dostopnostjo za servis. Zbiralnik mora stati na trdni podlagi – 400-litrski zbiralnik polnega vode tehta približno 450–500 kg. Preverite nosilnost tal, če je to tla nad kletjo ali stropna konstrukcija.

Zbiralnik mora biti dostopen za pregled varnostnega ventila, anodne palice in priključka. Najmanjša razdalja od stene najmanj 30 cm na strani anode – anodo je treba redno pregledovati in zamenjati (običajno vsakih 2–4 leta, odvisno od kakovosti vode).

Sončna črpalna postaja (sončna postaja)

Solarna postaja je kompaktna sestava, ki vsebuje obtočno črpalko, merilnik pretoka, varnostni ventil, krogelne ventile, odzračevalnik in temperaturne senzorje. Namešča se na cevovod solarnega kroga – na povratno cev (hladna stran kolektorja). Večina postaj je vnaprej sestavljena in zahteva le priključitev na cevovod ter električno priključitev črpalke in regulatorja.

Priključitev rezervoarja na solarno in na dogrevanje

Solarna spirala rezervoarja se nahaja v spodnji tretjini posode – dovod (vroča iz solarnega kroga) se napaja od zgoraj, povratna (hladna v kolektor) od spodaj. Zgornja spirala ali električna palica služi za dogrevanje s kotlom ali elektriko. Pazite na pravilno namestitev temperaturnih senzorjev v potopne ohišja rezervoarja – eden naj bo na izhodu kolektorja (ali v povratni cevi blizu rezervoarja), drugi v spodnjem delu rezervoarja, kjer meri temperaturo akumulirano v rezervoarju.

Če kombinirate solarni sistem s plinskim ali toplotnim črpalkim kotlom, si oglejte naš poseben članek Solarni sistem v kombinaciji s kotlom ali toplotno črpalko, kjer so podrobno opisane hidravlične sheme za različne situacije.

Korak 5 – Namestitev razteznih posod in varnostnih ventilov

Raztezna posoda je ključna za varnost in pravilno delovanje sončnega sistema – hkrati pa je to komponenta, ki se v praksi najpogosteje podcenjuje ali nepravilno dimenzionira.

Zakaj je ekspanzijska posoda v sončnem sistemu ključna?

Pri segrevanju se hladilna tekočina razširi – običajno za 5–8 % pri temperaturah do 100 °C. Pri stagnaciji (ko zbiralnik doseže maksimalno temperaturo in sistem preneha odvajati toploto) lahko temperature v kolektorju narastejo na 150–200 °C, tekočina pa začne vreti in tvoriti paro. Raztezna posoda mora sprejeti volumen te pare, da se tlak v sistemu ne bi povečal nad vrednostjo varnostnega ventila.

Volumen ekspanzijske posode se izračuna s formulo, ki upošteva prostornino celotnega sistema (kolektorji + cevovod + izmenjevalnik), ekspanzijski koeficient tekočine in predhodni tlak posode. Za tipičen sistem z 2 kolektorji, prostornino kroga približno 6–10 litrov in tlakom pretoka 2–3 bar, izračunamo volumen ekspanzijske posode na 10–18 litrov. Vedno uporabljajte ekspanzijsko posodo, namenjeno solarnim sistemom – ima membrano, odporno na glikolno tekočino pri visokih temperaturah. Običajna toplovodna ekspanzijska posoda za to ne zadostuje!

Varnostni ventil

Varnostni ventil nastavite na vrednost maksimalnega delovnega tlaka sistema – običajno 6 bar. Nameščen je na izhod iz kolektorja (vroča stran) ali neposredno pri solarni postaji. Izpušni del varnostnega ventila mora biti usmerjen v odtok, ne proti električni opremi. Ob vsakem pregledu preverite, da ventil ni zarjavel – ročno pritisnite ročico (če jo ima), da preverite, ali se odpre.

Korak 6 – Polnjenje in odzračevanje sistema

Polnjenje solarnega tokokroga z glikolno tekočino je trenutek, ko lahko ob nepravilnem postopku porabite ure za odstranjevanje zračnih mehurčkov. Naredite to pravilno že od začetka.

Priprava glikolne tekočine

Solarno tekočino pripravite z mešanjem propilenglikola in destilirane ali mehke vode. Za SR in pogoje srednje Evrope velja pravilo: zmrzovalna odpornost najmanj do –28 °C, kar ustreza koncentraciji propilenglikola približno 40–45 %. Večji delež glikola (50 % in več) sicer poveča zmrzovalno odpornost, vendar zmanjša toplotno kapaciteto tekočine in poveča njeno viskoznost – črpalka mora delovati težje. Koncentracijo vedno preverite z refraktometrom, ne samo na podlagi prostorninskega izračuna.

Skupni potrebni volumen tekočine = volumen kolektorjev + volumen cevi + volumen izmenjevalnika v rezervoarju + volumen ekspanzijske posode (do prednapetja) + rezerva cca 10 %. Za tipičen sistem z dvema kolektorjema znaša ta vrednost 10–15 litrov pripravljene mešanice.

Postopek polnjenja

Napolnite s pomočjo električne črpalke z rezervoarjem. Postopek je naslednji:

Zaprite varnostni ventil (če je mogoče) ali vodite izpuh v posodo.
Odprite vse odzračevalnike v sistemu – na kolektorju, na postaji, na najvišjih točkah cevi
Polnilni adapter priključite na izpustni/polnilni ventil solarne postaje (večina postaj ima dvojico - enega za polnjenje, drugega za praznjenje)
Črpanje tekočine od spodaj navzgor – začne se od rezervoarja proti kolektorju
Ko se iz odzračevalnika preneha sproščati zrak in izteče tekočina, odzračevalnik zaprite.
Po polnjenju sistem sperite (črpalko premikajte tekočino najmanj 15–20 minut) ob sočasnem odpiranju odzračevalnikov – zrak se ujame v zavojih cevi in postopoma izhaja
Nastavite delovni tlak sistema v hladnem stanju na 1,0–1,5 bar (glede na višino kolektorjev nad postajo in priporočila proizvajalca)

Korak 7 – Priključitev regulatorja in električna inštalacija

Diferenčni regulator (solarna regulacija) je možgan celotnega sistema. Primerja temperaturo na kolektorju in temperaturo v zalogovniku. Ko je kolektor toplejši za nastavljeno razliko (običajno 5–8 °C), vklopi obtočno črpalko. Ko razlika pade pod 2–3 °C ali zalogovnik doseže maksimalno temperaturo, črpalko izklopi.

Senzorji temperature

Pravilna postavitev senzorjev je ključna. Senzor kolektorja se običajno montira v posebni konektor na izhodu kolektorja (ali na zadnji strani kolektorja v merilno ohišje) in mora biti toplotno izoliran od okolice – če ga pustite v zraku, bo meril temperaturo zraka, ne kolektorja. Senzor rezervoarja se vstavi v potopno ohišje v spodnji četrtini rezervoarja.

Električna inštalacija regulatorja in črpalke mora biti izvedena s strani električarja ali osebe z električnim dovoljenjem. Regulator se napaja iz 230 V omrežja in krmili črpalko prek relejskega izhoda. Sončne črpalke so običajno enofazne, moč 15–80 W glede na velikost.

Korak 8 – Uvedba v obratovanje in prva kontrola

Po zaključku namestitve sledi faza zagona, ki sama po sebi zahteva zadostno pozornost – zato smo ji posvetili tudi samostojen članek Kako nastaviti in zagnati sončni sistem, kjer najdete podrobnosti o nastavljanju regulatorja, kalibraciji senzorjev in prvih testnih ciklusih.

Tu povzamemo osnovne kontrolne korake pri zagonu:

Vizualni pregled celotne inštalacije – brez ohlapnih povezav, vsi fitingi priviti, izolacija pravilno nameščena
Kontrola tlaka v hladnem stanju – mora biti 1,0–1,5 bar, poleti po segrevanju pa naraste na 2,5–4 bar (normalno)
Nastavitev pretoka na pretočnem regulatorju solarne postaje – za ravne kolektorje se priporoča 30–50 l/h na m² površine kolektorja, za cevne kolektorje 20–40 l/h na m²
Test regulacije – ročno zaženite črpalko, preverite, da tekočina teče v pravilni smer (vroča stran iz rezervoarja proti rezervoarju, hladna stran od rezervoarja proti kolektorju)
Kontrola varnostnega ventila – preverite, da je izpuh pravilno dvignjen
Kontrola električnega priključka – temperaturni senzorji pravilno priključeni, črpalka se odziva na regulator
Test pri sončnem vremenu – pustite sistem, da teče in opazujte, ali se temperatura v rezervoarju dviguje; običajen sistem pri polnem soncu segreje rezervoar 200 l za približno 20–30 °C v 4–6 urah

Varnost med montažo – česa ne smete podceniti

Delo na strehi spada med najnevarnejša gradbena dela. Vsako leto pride do resnih poškodb pri padcu s strehe, tudi pri izkušenih delavcih. Nekaj pravil, od katerih ni izjeme:

Vedno uporabljajte osebno zaščitno opremo proti padcu – vrv, sedežni pas, točkovno sidro na strehi
Nikoli ne delajte na mokri ali zamrznjeni strehi
Opečne lestve morajo biti pritrjene in imeti najmanj 1 m prehoda čez rob strehe
Material za streho zavarujte pred zdrsom tudi, ko ga za kratek čas odložite
Električne delo vedno izvedite pri izklopljenem varovalu
Nezamrzovalna tekočina (propilenglikol) je v visokih koncentracijah rahlo dražilna – pri polnjenju sistema uporabljajte zaščitne rokavice

Pogosto napake pri amaterski montaži – iz prakse

Za leta dela na terenu sem videl ponavljajoče se napake, ki se pojavljajo praktično v vsaki drugi amaterski inštalaciji. Naštejem jih, da se jim boste izognili:

Nepravilna orientacija kolektorjev. Kolektorji, nameščeni na zahod ali nepravilno nagnjeni (manj kot 20° ali več kot 60°), lahko izgubijo 20–40 % letnega donosa. Za Slovenijo je optimalna orientacija jug ±20°, naklon 35–45°.
Nezadostna izolacija zunanjega cevovoda. Neizoliranih 10 metrov zunanjega cevovoda lahko povzroči toplotne izgube, enakovredne 10–15 % letne proizvodnje sistema.
Zamenjava dovoda in povratka. Kolektorji so povezani narobe – črpalka črpa tekočino v napačno smer, rezervoar se ne segreva. Pogosta napaka pri ne preverjanju smeri pretoka pri zagonu.
Manjkajoči ali poddimenzioniran odzračevalnik. Zrak v kolektorskem polju povzroča pokanje in vibracije črpalke, zmanjšuje pretok in v skrajnem primeru vodi do lokalnega pregrevanja.
Nepravilna raztezna posoda – bodisi premalo velika ali neprimerna za sončne aplikacije. Kotlovska raztezna posoda brez glikol-odporne membrane se po eni sezoni začne razpadati.
Senzor kolektorja ni zaščiten pred vplivom zunanjega zraka. Regulator prejema popačene vrednosti in črpalka teče ali ne teče v neprimernem času.
Voda namesto glikola. To ni šala – večkrat sem videl sistem napolnjen s pitno vodo. Prvo zimo bo uničil kolektorje.

Kdaj je potreben profesionalni inštalater in kdaj lahko delo opravi spretni mojster?

Niso vsi koraki nujno opraviti certificiranemu strokovnjaku. Spretni domači mojster s tehničnimi izkušnjami lahko obvlada montažo nosilne konstrukcije, vodenje cevi, izolacijo in namestitev rezervoarja. To, kar bi moral vedno opraviti strokovnjak:

Električno inštalacijo in priključitev regulatorja (električar)
Statična ocena strehe, če obstajajo dvomi o nosilnosti
Določanje velikosti razteznih posod in hidravlike sistema (inštalater s strokovno usposobljenostjo za tlačne naprave)
Vključevanje v obratovanje in končno revizijo – številni proizvajalci to zahtevajo za ohranitev garancije

Upoštevajte tudi, da je za nekatere subvencijske sheme (na primer državne prispevke za obnovljive vire energije) pogoj montaža s strani certificiranega inštalaterja in kolektorji s certifikatom Solar Keymark ali ekvivalentom.

Če niste prepričani, kateri tip kolektorja izbrati za vaš dom, preberite članek Ploščati vs. cevni sončni kolektorji – kateri tip se bolj splača – pomagal vam bo pri odločitvi pred nakupom, ne pa po njem.

Sončni sistemi in rezervoarji, primerni za inštalacije, opisane v tem članku, najdete v kategoriji Sončni sistemi na atria.si, kjer so na voljo kompletne kompleti in posamezni sestavni deli.

Pogosta vprašanja (FAQ)

Sam lahko namestite sončni sistem brez strokovnjaka?

Mehansko montažo (konstrukcija, cevovodi, rezervoar) lahko obvlada spretni domači mojster z osnovnim inštalaterskim znanjem. Električno inštalacijo mora izvesti električar. Dimenzioniranje ekspanzijske posode in tlačne preizkuse mora izvesti ali vsaj preveriti inštalater z strokovno usposobljenostjo. Za ohranitev garancije na naprave in za namene morebitnih subvencij je večinoma potrebna montaža s strani certificiranega inštalaterja – preverite pogoje pri proizvajalcu in pri ponudniku morebitnih subvencij.

Montaža solarnega sistema za družinsko hišo traja približno 2 do 5 dni, odvisno od velikosti sistema in kompleksnosti inštalacije.

Profil izkušenega dvomestnega tima obvlada standardno namestitev (2–3 kolektorji, rezervoar 300 l, običajna cevna trasa) v 1,5 do 2 delovnih dneh. Amaterska montaža z začetnim seznanjanjem s komponentami, zbiranjem materiala in morebitnimi zapleti traja 3–5 dni. Upoštevajte tudi čas za sušenje tesnil, preizkusno polnjenje in prvo nastavljanje regulatorja.

Vrednost tlaka v solarnem sistemu v obratovanju je odvisna od višine sistema in potrebne moči. Običajno je tlak v solarnem sistemu v obratovanju od 1 do 3 bara.

V hladnem stanju (pred segrevanjem, zjutraj) mora biti tlak 1,0–1,5 bara. Med obratovanjem na sončen dan se dvigne na 2,5–4,0 bara – to je normalno in ekspanzijska posoda je za to dimenzionirana. Če tlak med obratovanjem redno doseže vrednost varnostnega ventila (6 barov) in ventil spusti tekočino, je ekspanzijska posoda bodisi preveč majhna bodisi ima poškodovano membrano. Če je tlak v hladnem stanju nič ali pade pod 0,5 bara, sistem verjetno pušča.

Ko dlje časa niste doma (poletje, dopust), se bo sistem izklopil, da bi preprečili nepotrebno porabo energije. Ko se vrnete, lahko sistem znova vklopite in nadaljujete z delovanjem.

To je eden od najpomembnejših praktičnih problemov sončnih sistemov. Ob polnem soncu in prazni hiši bo rezervoar dosegel najvišjo temperaturo in sistem vstopi v stagnacijo – tekočina v kolektorju se lahko začne kuhati. Kakovostni sistemi s pravilno dimenzionirano ekspanzijsko posodo in varnostnim ventilom to varno obvladajo večkrat brez poškodb. Stagnacija pa je obremenitev za glikolno tekočino in tesnila – po sezoni s ponavljajočo se stagnacijo preverite pH in koncentracijo glikola. Nekateri regulatorji imajo funkcijo "zaščite rezervoarja pred pregrevanjem" – črpalka se ponoči zažene in odvaja toploto. To je elegantna rešitev, vendar med odsotnostjo prebivalcev priporočam, da sončni sistem pokrijete s pokrivanjem kolektorjev s posebno ponjavo ali ročno izklopite črpalko (rezervoar bo še vedno zadrževal toploto več dni).

Solčni sistem se lahko namesti tudi na ravno streho ali na teren.

Da, v mnogih primerih je to lažje kot namestitev na poševno streho. Na ravno streho ali neposredno na teren se kolektorji nameščajo na samostojne trikotne ali trapezne konstrukcije, ki nastavijo želeni naklon (običajno 30–45°) neodvisno od naklona same strehe. Prednost je prosta izbira orientacije in naklona brez omejitev obstoječe strešne konstrukcije, slabost pa je potrebno dodatno obremenitev strehe ali sidranje v teren, ki ga mora oceniti statik, in pri ravni strehi tudi večje tveganje senčenja med vrstami kolektorjev, če ni ohranjen zadosten razmik.

Imate vprašanje o tej temi?

Ne morete se odločiti ali rešujete konkretno situacijo v vašem gospodinjstvu? Pišite nam – z veseljem vam bomo svetovali.