Kako izbrati pravo pritrditev sončnih kolektorjev – ravna streha, poševna streha ali stena

Izdelke še vedno pripravljamo.

Lahko pa si ogledate tudi druge kategorije.

Kako izbrati pravilno pritrditev sončnih kolektorjev – ravna streha, poševna streha ali stena

Izbor pravega sistema za pritrditev sončnih kolektorjev je odločitev, ki vpliva na celotno življenjsko dobo vaše sončne inštalacije. Iz prakse vem, da ljudje najpogosteje delajo napake ravno pri izbiri nosilca – bodisi podcenjujejo obremenitev vetrom, izberejo napačen naklon ali preprosto kupijo nosilec, ki ne ustreza njihovemu tipu kolektorja ali strehe. Rezultat so v najboljšem primeru težave z učinkovitostjo, v najslabšem primeru fizična poškodba celotne inštalacije med nevihto ali močnim vetrom. V tem članku bomo sistematično prešli vse tri osnovne scenarije montaže – ravno streho, poševno streho in fasadno steno – s konkretnimi tehničnimi parametri, dimenzijami, opažanji iz dejanskih projektov in nasveti, kako se izogniti najpogostejšim napakam.

Zakaj je izbira nosilca pomembnejša, kot se zdi

Mnogi kupci dojemajo nosilec kolektorja kot zgolj mehansko dopolnilo – nekaj, kar "samo drži" kolektor na mestu. Resničnost je drugačna. Pravilno pritrditev neposredno vpliva na:

Energetski donos kolektorja – naklon in usmerjenost nosilca določata, koliko sončne energije bo kolektor dejansko zajel v teku leta.
Življenjska doba hidroizolacije strehe – slabo pritrjevanje lahko povzroči puščanje, ki se pokaže šele čez leta.
Varnost celotne inštalacije – nepravilno dimenzirana ali napačno sestavljena pritrditev lahko povzroči padec kolektorja pri močnem vetru.
Možnost prihodnjega razširjanja – če nameravate kasneje dodati še en kolektor, morate že pri prvi montaži razmišljati o združljivosti nosilca.
Estetiko in skladnost z gradbenim dovoljenjem – zlasti pri zgodovinskih stavbah ali zaščitenih območjih je tip montaže reguliran.

Vsak od treh osnovnih tipov pritrditve (ravna streha, poševna streha, stena) ima svojo logiko, lastne zahteve glede materiala in lastne postopke montaže. Oglejmo si jih postopoma in konkretno.

Montaža na poševno streho – najpogostejši in najpreprostejši scenarij

Strma streha s kritino je daleč najpogostejši primer, s katerim se srečujemo v praksi. Večina družinskih hiš na Slovaškem ima naklon strehe nekje med 25° in 45°, kar je idealen obseg za sončne kolektorje. Sistemi nosilcev za strmo streho so dobro razviti in njihova montaža je relativno neposredna – če znate pravilno delati s kritino in upoštevate ključne podrobnosti pritrditve.

Vrste kritine in način pritrditve

Vrsta kritine bistveno vpliva na način pritrditve. Razlikujemo:

Betonska ali keramična strešna opeka – najpogostejši tip. Pritrdite s pomočjo kavljev, ki se pritrdijo neposredno na špirovce ali letve pod strešno opeko. Strešne opeke na mestu kavlja odstranite in zamenjajte z obdelanimi strešnimi opekami s prehodom, ali pa uporabite univerzalne tesnilne elemente.
Kovinska pločevina (stojna drsina, falcana kritina) – pritrditev s pomočjo sponk za drsino, brez potrebe vrtanja v pločevino. Ta tip je zelo primeren za sončne montaže, ker ne poškoduje hidroizolacije kritine.
Bitumenske skodle ali asfaltna lepenka – pritrditev neposredno v špirovce skozi strešno kritino, potrebna skrbna tesnitev prehodov.
Valovnik (eternit, plast) – posebni sponki ali kljuki za valovito kritino, manj pogost primer.

Pri poševni strehi velja osnovno pravilo: kolektor namestite vzporedno s ravnino strehe (tako imenovano »flush montažo«), če naklon strehe ustreza optimalnemu naklonu za vaš regijo. V večini Slovenije je optimalen naklon za celoletni donos med 30° in 40°. Če imate streho z naklonom 35°, je idealna montaža neposredno v ravnino strehe – brez dodatnega nosilca za nagib.

Pri vgradnji kolektorja neposredno v ravnino strehe (tako imenovana integracija v kritino) je postopek drugačen – kolektor nadomešča del kritine in mora zagotavljati enako hidroizolacijsko funkcijo. Za ta namen služijo posebni okvirni sistemi, kot je na primer Nosilec za vgradnjo dveh kolektorjev, ki omogoča čisto integracijo kolektorja v strešno ravnino brez štrlečih elementov. V primeru, da želite kasneje razširiti namestitev, je na voljo tudi Nosilec za vgradnjo dodatnega kolektorja, ki je po obliki in višini združljiv s prvim in omogoča gladko razširitev vrst.

Vetrna obremenitev na poševni strehi

Kolektor, nameščen v naklonu poševne strehe, ima z vidika aerodinamike razmeroma ugodno situacijo – ne predstavlja izrazite ovire za veter. Zato so kljuki in pritrditev dimenzionirani na vlečne sile (poskus vetra dvigniti kolektor s strehe) in ne na tlačne. Vsak kljuk naj bo pritrjen v špirovcu, ne samo v letvah – letvanje samo po sebi ni dovolj trdno za dolgoročno obremenitev. Najmanjše število pritrdilnih točk za kolektor s površino 2 m² je 4 kljuki, za večje kolektorje ali izpostavljene položaje (grebeni, vogali) 6 kljuk.

Montaža na ravno streho – večja svoboda, vendar več dela z detajli

Ploščata streha (ali streha s naklonom do približno 15°) je tehnično zahtevnejši primer. Kolektor tu ne more sledovati ravnine strehe, ker bi bil pri tako majhnem naklonu donos minimalen in bi se v kolektorju nabiral prah in usedline. Rešitev je nagibni nosilec, ki kolektorje nagne na želeni naklon – običajno 30° do 45° od horizontale.

Obremenitev, statična in balastni vs. sidrni sistemi

Na ravni strehi imate načeloma dve možnosti pritrditve nosilca:

Balastni sistem (obremenitev s betonskimi ali plastičnimi ploščicami) – nosilec ni mehansko pritrjen v strešno konstrukcijo, drži ga lastna teža in balastni elementi. Prednost je ničelni poseg v hidroizolacijo. Pomanjkljivost je večja teža na strehi (običajno 20–30 kg/m² vključno s kolektorjem) in potreba po statični oceni stropne konstrukcije.
Kotveni sistem – nosilec je mehansko pritrjen v strešno konstrukcijo skozi hidroizolacijo. Zahteva skrbno tesnjenje prehodov, vendar je rezultat stabilnejši in lažji.

V praksi se na ravnih strehah družinskih hiš najpogosteje kombinirajo oba pristopa: nosilna konstrukcija je zakovičena v nekaj točkah v betonski plasti strehe, pri čemer je sidranje dopolnjeno z balastom za porazdelitev obremenitve. Čisto balastni sistemi so običajni na industrijskih ravnih strehah, kjer je veliko razpoložljivega prostora in je nosilnost stropne konstrukcije zadostna.

Za ravno streho je na voljo na primer Montažni komplet za kolektorje na ravno streho do naklona 15° za kolektor KS 2100F (1,82 m²), ki je natančno zasnovan za to situacijo. Komplet vsebuje vse potrebne elemente za stabilno in snemljivo montažo brez poseganja v hidroizolacijo. Za osnovno namestitev dveh kolektorjev na ravni strehi lahko uporabite tudi KS2100 – Osnovni nosilec za prve 2 kolektorja na ravno streho / naklon do 15° / 1,82 m².

Razmik med vrstami kolektorjev – senčenje in izračun

Na ravni strehi morate rešiti nekaj, kar pri poševni strehi ni problem: senčenje. Če namestite več vrst kolektorjev, sprednja vrsta ne sme senčiti zadnje. Izračun minimalne razdalje med vrstami je odvisen od naklona nosilca in zemljepisne širine vaše lokacije.

Osnovna formula za minimalno vodoravno razdaljo med vrsticami:

d = h × kotg(α_min)

kjer h predstavlja višino zadnje robove nosilca nad streho in α_min je minimalni kot sonca nad horizontom, s katerim želite računati (običajno 20° za zimski solsticij). Za tipičen nosilec z višino zadnje robove 80 cm in naklonom 35° izhaja minimalna razdalja približno 220–250 cm med sprednjo robove enega niza in sprednjo robove naslednjega niza. V praksi se ta mera običajno zaokroži navzgor na 260–300 cm za varnostno rezervo.

Vpliv vetra na ravno streho

Ploščati strehi je z vidika aerodinamike najzahtevnejši primer. Nagnjen kolektor deluje kot jadro – veter deluje nanj ne le navpično, temveč tudi vodoravno, pri čemer se tlačne in sesalne sile spreminjajo glede na smer vetra. Balastni sistem mora biti dimenzioniran tako, da je skupna teža nosilca, balastnih ploščic in kolektorja večja od maksimalne vzgonske sile vetra. Za vetrovno območje II (večina Slovenije) in površino kolektorja 2 m² pri naklonu 35° je značilna zahtevana masa balasta 60–120 kg, odvisno od višine stavbe in izpostavljenosti. Vedno je treba preveriti konkretne vrednosti pri proizvajalcu nosilca ali statiku.

Montaža na fasadno steno – poseben primer s posebnimi omejitvami

Montaža kolektorjev na steno je manj pogosta, vendar ima svoje utemeljitve v specifičnih primerih: ko streha ni dostopna, ko je usmeritev strehe neprimerna ali ko gre za primerno zimske objekte z vertikalno fasado, usmerjeno proti jugu. Fasadna montaža je tudi pogosta za kolektorje, ki služijo predvsem za zimsko ogrevanje, ker je pozimi sonce nizko in vertikalna površina prejme več sevanja kot vodoravna.

Koti nagiba in energetski donos pri fasadni montaži

Kolektor na steni je praktično v vertikalni legi (90° od horizontale), lahko pa je nagnjen s konzolami na 60°–75°. To ima bistven vpliv na energetski donos:

Poletni meseci – donos je znatno nižji kot pri optimalnem naklonu 35°–45°, ker je sonce visoko in na navpično površino pade pod ostrim (neugodnim) kotom.
Zimski meseci in prehodno obdobje – donos je primerljiv ali celo višji kot pri talnem nosilcu, saj nizko ležeče sonce bolje osvetljuje vertikalo.
Senčenje fasade – streha in morebitni arhitekturni elementi (venci, balkone) lahko senčijo kolektor na steni izraziteje kot na strehi. Vedno je treba preveriti analizo senc za določeno lokacijo.

Statika in sidranje pri fasadni montaži

Vgrajevanje na steno mora biti dimenzionirano za kombinirano obremenitev: teža kolektorja (običajno 25–50 kg za kolektor 2 m²), obremenitev vetra (tlak in sesalna sila) in morebitno snežno obremenitev, ko sneg pade na kolektor. Sidra morajo biti kemična ali ekspanzijska vijaka premera najmanj 10 mm v betonsko ali opečno steno. Kolektorjev ni mogoče pritrditi v mavčno ploščo ali lahki steni brez posebne podkonstrukcije, ki sega do nosilne konstrukcije. Najmanjša globina sidranja v beton je 80 mm, v trdno opeko pa 100 mm.

Pomemben detajl, na katerega se v praksi pozablja: inštalacijska cevna povezava kolektorja na steni z akumulacijsko posodo v notranjosti stavbe zahteva prehod skozi steno. Ta prehod mora biti zatesnjen in toplotno izoliran, da preprečuje nastanek kondenza ali toplotnih mostov. Cevni sistem mora imeti trdno dilatacijo, saj se cev pri temperaturah od –20 °C (zima) do +200 °C (stagnácija poleti) močno razširi in skrči.

Primerjava treh sistemov pritrditve na enem mestu

Usmeritev kolektorjev – jug, jugovzhod, jugozahod

Ne glede na vrsto strehe je idealna usmeritev površine kolektorja proti jugu (azimut 0°). Odstopanje do 30° proti vzhodu ali zahodu povzroči padec letnega donosa za 3–7 %, kar je običajno sprejemljivo. Pri odmiku 45° je padec 10–12 %, pri usmeritvi na čisti vzhod ali zahod pa letni donos pade za 25–35 %. Takšna rešitev je smiselna le, če gre za namerno porazdelitev donosa med jutranjo in večerno konico (npr. dva kolektorja – eden proti vzhodu, eden proti zahodu), kar pa je manj pogosta konfiguracija.

Več o vplivu usmeritve in naklona na donos lahko najdete v članku Horizontalna vs. vertikalna montaža kolektorjev – kdaj uporabiti katero usmeritev nosilca v našem Znanstvenem centru.

Razširitev obstoječe inštalacije – kaj morate vedeti še pred prvo montažo

Eden od najpogostejših problemov, s katerimi se srečujemo: kupec si da namestiti 2 kolektorja, čez leto želi dodati tretjega in ugotovi, da njegov originalni nosilec razširitev ne omogoča, ali da prostor na strehi ni bil predviden. Da bi se temu izognili, pri načrtovanju prvotne namestitve vnaprej razmislite:

Ugotovite, ali izbrani nosilec omogoča pripravo na razširitev (modularni sistem). Na primer Nosič za 2 kolektorja na ravno streho je zasnovan tako, da je združljiv z razširljivimi elementi pri nakupu dodatnih kolektorjev.
Pri montaži pustite ob nosilku dovolj prostora (min. 80–100 cm) za morebitno razširitev.
Cevne razvode vodite v razdelilno omarico z rezervno odcepno cevjo za nadaljnji krog.
Akumulacijska posoda naj ima kapacitet najmanj 50–80 litrov na vsak m² kolektorja – pri razširitvi sistema jo boste verjetno morali zamenjati, če tega vidika niste predhodno rešili.

Podrobnejše informacije o razširjanju sistema najdete v članku Razširitev sončnega sistema – kako dodati še en kolektor k obstoječemu nosilcu v Znanstvenem centru.

Materiali nosilca – aluminij, pocinkana jekla, nerjavna jekla

Nosilne konstrukcije sončnih kolektorjev so narejene iz treh osnovnih materialov, pri čemer ima vsak svoje lastnosti, prednosti in slabosti:

Aluminijasta nosilka – najpogosteje uporabljen material. Lahka (pomembno zlasti za ravno streho), korozijsko odporna (ne zahteva premaza ali obdelave), cenovno dostopna. Pomanjkljivost: pri stiku z jeklenimi elementi (vijaki, sidra) lahko pride do galvanske korozije, zato je treba uporabljati odporne prehodne elemente ali nerjaveče spoje.
Cinkana jekla – robustnejši in trši material, primeren za večje montaže in večje obremenitve vetra. Večja teža je pomanjkljivost pri balastnih sistemih. Cinkov premaz je dolgoročno odporen, vendar je treba poškodovano mesto po poškodbi (vrtanje, rezanje) obdelati s cinkovo barvo.
Nerjavna jekla (AISI 304 ali 316) – najdaljša življenjska doba, primerna za morsko ali industrijsko okolje z večjo korozivno obremenitvijo. Višja cena. Za standardno montažo na družinskem domu običajno ni potrebna.

V praksi velja, da je za večino družinskih hiš aluminijasti nosilec optimalen, če so vsi prehodni spoji pravilno rešeni. Pozinkovano jeklo izberite pri večjih površinah, večjem številu kolektorjev in pri večji izpostavljenosti vetru (vrhovi, odprte lege).

Vgradnja sidra brez poškodbe hidroizolacije – tehnični detajli

Zatekanje zaradi nepravilno izvedenega sidranja nosilca kolektorja je ena najpogostejših reklamacij v praksi – in težava se običajno pojavi šele po prvi močni deževni sezoni. Nekaj ključnih pravil:

Vsak sidrni element, ki prehaja skozi strešno kritino, mora biti zatesnjen z dvojnim sistemom: primarni mehanski tesnilni podložki (EPDM guma) in sekundarno kemično tesnjenje (trajno elastičen silikon ali tesnilna masa, kompatibilna s tipom hidroizolacije).
Nikoli ne uporabljajte običajnega sanitarnega silikona – ni UV-odporen in odporen na toploto. Uporabljajte izključno silikone, namenjene strešnim aplikacijam (temperaturno območje najmanj –40 °C do +150 °C).
Pri ravni strehi s folijsko hidroizolacijo (PVC, TPO, EPDM) se priporoča sistem varjenih prehodov, ki so privarjeni na folijo iz istega materiala. Ne uporabljajte lepil in silikonov kot primarno tesnjenje na folijskih hidroizolacijah.
Po montaži vedno opravite vizualni pregled vseh prehodov in po prvem izrazitem dežju preverite prostor pod stropom.

Podrobna navodila z slikami in konkretnimi nasveti najdete v članku Kako pravilno pritrditi nosilec kolektorjev na strehi brez poškodbe hidroizolacije v Znanstvenem centru.

Praktični primeri iz izvedb

Primer 1 – Družinska hiša, poševna streha, naklon 38°, orientacija J-JV

Stranka je imel opečno strešno kritino, strešno ogrodje s špirovci na razmaku 90 cm. Namestili smo 3 ravne kolektorje 2 m² v ravnino strehe. Uporabili smo 6 strešnih kavljev, pritrjenih neposredno v špirovce (po dva kavlja na vsak pritrdilni trak). Skupna teža kolektorjev vključno z nosilcem je bila 78 kg – brez kakršnih koli težav za strešno konstrukcijo. Rezultat je čist, brez štrlečih delov, odličen donos skozi celo leto. Pritrditev brez težav tudi po 4 sezonah.

Primer 2 – Stanovanjski objekt, ravna streha, betonski plašč

Skupnost lastnikov je želela namestiti 6 kolektorjev za pripravo TÚV za celotno stanovanjsko hišo. Ploščata streha s PVC hidroizolacijo, višina stavbe 12 m (visoka vetrovitost). Izbrali smo kombinirani sistem: nosilec pritrjen na betonsko streho skozi varjene PVC prehodke + balastne ploščice 40×40 cm, skupna teža balasta 420 kg. Statik je potrdil, da je nosilnost stropa 350 kg/m² zadostna. Kolektorji so razporejeni v dveh vrstah po 3, z razmikom 280 cm med vrstami. Namestitev je trajala 2 dni, brez poseganja v stanovanjsko jedro, samo novo položena pot na strehi in eno mesto prehoda cevi v strojnico.

Primer 3 – Koča, fasadna montaža na južno steno

Hiša v gorskem položaju, poševna streha usmerjena severovzhod/jugovzhod – neprimerna za kolektorje. Edina možnost je bila fasadna montaža na južno opečno steno, beton s ometom, debelina stene 38 cm. Namestitev 2 kolektorjev na konzolnih nosilcih z nastavljivim naklonom 60°. Vpetje s kemičnimi sidri M12 v beton, globina 110 mm. Ker sistem služi predvsem za predgretje sanitarne vode v sezoni april–oktober, ni bil nižji poletni donos v primerjavi z optimalno postavljeno streho problem. Stranka je bila zadovoljna, saj je bila alternativa (namestitev na steno) edina realna možnost.

Pogosta vprašanja (FAQ)

Ali lahko kolektorje namestim na streho sam, ali moram imeti strokovnjaka?

Mehansko montažo nosilca lahko obvlada spretni domači mojster z dobrim priročnikom. Težava pa je v tem, da namestitev sončnega sistema kot celote (cevi, sončno medij, električno povezovanje, regulacija) zahteva strokovno znanje in v praksi tudi revizijsko poročilo. Natančneje: delo na strehi je tvegano brez ustrezne opreme, sidranje v konstrukcijo zahteva znanje statike vsaj na osnovni ravni, in polnjenje/pritisk sončnega kroga zahteva tlačno preizkušnjo. Priporočamo vsaj posvetovanje s strokovnjakom, ki bo preveril namen še pred montažo.

Za ravno streho na Slovaškem je optimalen naklon nosilca 5–10 stopinj.

Za celoletno delovanje in maksimalen letni donos je optimalen naklon 35°–42° (velja za zemljepisno širino Slovenije, torej 47°–49° severne širine). Če sistem služi predvsem za poletje (ogrevanje bazena, poletna koča), lahko naklon zmanjšate na 20°–25°, kar hkrati zmanjša obremenitev vetrom. Če želite boljši donos pozimi in v prehodnih mesecih, lahko naklon povečate na 50°–55°, vendar računajte z večjim balastom ali močnejšim sidranjem.

Ali potrebujete gradbeno dovoljenje za montažo sončnih kolektorjev?

V večini primerov na Slovaškem zadostuje prijava manjše gradnje na lokalnem gradbenem uradu – to velja za običajne inštalacije na družinskih hišah, kjer se videz stavbe bistveno ne spremeni. Če gre za spomeniško zaščito, zaščiteno krajino ali če kolektorji bistveno spremenijo zunanji videz stavbe, je morda potrebno klasično gradbeno dovoljenje. Vedno se vnaprej preverite na ustreznem gradbenem uradu – postopek se lahko razlikuje od občine do občine.

Najmanjša razdalja med kolektorji mora biti 1 meter, da se ne senčijo.

Osnovno pravilo je: najmanjša razdalja (merjena od sprednje meje sprednjega niza do sprednje meje zadnjega niza) mora biti najmanj 2,5-kratnik višine zadnje meje nosilca za zimske razmere (sonce na višini približno 20°). Za tipičen nosilec z višino zadnje meje 85 cm in naklonom 35° znaša najmanjša razdalja približno 240 cm. Za varnostno rezervo delajte z 270–300 cm. Pri načrtovanju dveh ali več vrst vedno preverite izračun tudi za določeno lokacijo in izpostavljenost.

Ali je galvanska korozija resen problem pri aluminijastih nosilcih?

Da, in v praksi ga podcenjujemo. Če spojite aluminij (nosilec) neposredno z jeklenimi vijaki ali pocinkanimi elementi v prisotnosti vlage, nastane galvanska celica in aluminij hitreje korodira. Rešitev so nerjaveči povezovalni elementi (A2 ali A4), ali pa uporaba plastičnih ali EPDM podložk kot električno izolacijske plasti med kovinami. Večina kakovostnih nosilcev ta problem rešuje neposredno v dizajnu – preverite dokumentacijo za izbrani nosilec.

Če vaša streha ni usmerjena proti jugu, lahko še vedno izkoristite sončno energijo. Obstajajo rešitve, kot so sončne elektrarne z optimizatorji moči, ki omogočajo boljše izkoriščanje svetlobe pod različnimi koti. Prav tako lahko razmislite o namestitvi sončnih kolektorjev ali fotovoltaičnih panelov, ki so zasnovani za delovanje pod različnimi koti. Pomembno je, da se posvetujete s strokovnjakom, ki vam bo pomagal izbrati najboljšo rešitev glede na vaše potrebe in pogoje.

Odstop do 30° od juga (torej J-JV ali J-JZ) je popolnoma sprejemljiv, izgubili boste največ 5–7 % letnega donosa. Pri odmiku 45° (JV ali JZ) je izguba 10–15 %, še vedno ekonomsko smiselno. Če je streha usmerjena na čisti vzhod ali zahod, je bolje razmisliti o fasadni montaži na drugo steno ali kombinaciji dveh skupin kolektorjev (ena na V, ena na Z) – to je smiselno zlasti pri izravnavi obremenitve zalognika čez dan. Za usmeritev na sever sončnih kolektorjev ne nameščajte – donos bi bil minimalen in naložba se nikoli ne bi povrnila.

Zaključek – prava izbira pritrditve je odvisna od konkretne situacije

Ni univerzalnega „najboljšega" pritrditve kolektorjev. Strma streha z ustrezno orientacijo in naklonom je z energetskega vidika idealna in tehnično najpreprostejša. Ploščata streha ponuja večjo svobodo pri nastavitvi naklona, vendar zahteva temeljitejši pristop k statični in zaščiti hidroizolacije. Fasadna stena je poseben primer s prednostmi v zimnem prehodnem obdobju, vendar z omejenim poletnim donosom.

Pri vsaki montaži veljajo tri ključna pravila: dimenzionirajte nosilec z rezervo (obremenitev vetra, možnost razširitve), rešite sidranje v konstrukcijo – ne samo v kritino ali omet – in ne pozabite na pravilno tesnjenje vseh prehodov skozi strešno kritino. Vsaka prihranjena minuta pri montaži se lahko večkratno podraži pri popravilu puščajoče strehe čez leto dni.

Če niste prepričani o izbiri ustreznega nosilca za svojo specifično situacijo, preberite tudi druge članke v Znanstvenem centru, še posebej Kateri nosilec kolektorjev potrebujem – naklon strehe, tip kolektorja in velikost površine ali Nosilec na ravno streho vs. poševno streho vs. steno – primerjava sistemov pritrditve kolektorjev, kjer boste našli podrobnejše primerjalne tabele in postopke odločanja za določene tipe kolektorjev in streh.

Imate vprašanje o tej temi?

Ne morete se odločiti ali rešujete konkretno situacijo v vašem gospodinjstvu? Pišite nam – z veseljem vam bomo svetovali.